Sredi težkih dni v tujini: Spomini na vojaški rok

SREDI TEŽKIH DNI V TUJINI: SPOMINI NA VOJAŠKI ROK

Filip Vehar

Slovo in pot v neznano

Ljubljana, pred davnimi leti. Na železniški postaji vlada tisto prepoznavno, tesnobno vzdušje slovesa. Vstopim na vlak, ki pelje proti Beogradu – v neznano, nasproti usodi, ki jo je takrat določala država. Vagoni so bili natrpani do zadnjega kotička, v njih pa nepopisna, zadušljiva gneča. Ljudje so jedli, pili, preganjali dolgčas in utrujenost ter v vročini raztegovali od znoja smrdljive noge, da bi jih vsaj malo ohladili. V zraku je visel težek, neprijeten vonj. Slabost in ogorčenje sta se mi počasi zajedala pod kožo; vse skupaj mi je postajalo naravnost ogabno.

Sledila je neskončna, osemurna vožnja. Vlak se je v svoji počasnosti nenehno zaganjal, sunkovito ustavljal in se spet premikal, kot bi še lokomotiva odlašala s prihodom. Končno, po dolgih urah klopotanja po tirih, le prispemo v glavno mesto federacije.

Nisem se hotel takoj prijaviti vojaški policiji; želel sem si ukrasti še nekaj minut svobode v tujem mestu. A sistem je bil hitrejši. Kmalu so v moji zmedenosti in civilni obleki prepoznali nabornika, me zaustavili in me brez odlašanja odpeljali v veliko, pusto kasarno na Voždovcu. Tam so me dodelili v Prvi proletarski gardijski polk. Biti del garde je sicer veljalo za čast, a to je pomenilo le eno: nenehno drubljenje, neusmiljeno disciplino in nenehen psihični pritisk.

Urjenje, nesmisli in psihični pritisk

Sprejem je bil grob. Desetarji, polni lastne pomembnosti, so nam najprej ostro ukazali, da moramo brezpogojno zmetati stran vso hrano, ki so nam jo starši z ljubeznijo pripravili za na pot. Nato se je začelo tisto pravo, nesmiselno vojaško urjenje. Sledilo je nenehno postiljanje postelje in zlaganje težke zadolžene opreme v vojaški nahrbtnik – ranac. Rjuha na postelji je morala biti napeta kot struna – tako ravna in čvrsta, da bi na njeni površini kovinski kovanec obstal na robu. Ker nam to seveda ni uspelo v prvem poskusu, je prostor nenehno presekal tisti ostri, osovraženi ukaz: »Ostav!« To je pomenilo le eno: vse znova. Desetarji so nam razmetavali blazine, prevračali žimnice, mi pa smo morali v nenehnem strahu pred kaznijo znova in znova gladiti gube na rjuhi.

Jutranja telovadba je bila neusmiljena, ne glede na vreme. V kratkih hlačah in majici smo tekli v mraz, sledilo je vzpenjanje po visokih lesenih drogovih, skoki čez ovire, plazenje po blatu ... Na jutranjem pregledu so iskali najmanjšo napako. Če je podčastnik na tvojem obrazu opazil le malo dlake, komaj opazno brado, si dobil kazen: le dve minuti časa, da tečeš v kopalnico in se obriješ. V tisti nori naglici in brez tople vode smo se v vrsto pogosto vračali vsi porezani, s krvavimi kapljicami na obrazu.

Celotna dopoldneva so bila rezervirana za strojevi korak – strumni, težki korak, ko so škornji tleskali ob asfalt, da so odmevale celotne ulice. Prostega časa skoraj nismo imeli. Če že niso vedeli, kako bi nas zaposlili, so si izmislili povsem nesmiselna opravila, namenjena zgolj psihičnemu izživljanju. Ukazali so nam, naj z apnom barvamo debla dreves ali pa z dreves z rokami klatimo jesensko listje in ga pobiramo v šotorska krila. Bili smo zgolj številke v rokah tistih, ki so zdravili svoje komplekse. Vmes smo prejeli še močne, tako imenovane »konjske« injekcije – domnevno proti tetanusu ali za večjo odpornost. Roka me je po njih bolela tako močno, da je sploh nisem mogel dvigniti.

Blato, plin in mrzla košava

Najhujše so bile noči. Sredi trdne teme so nas nenehno prebujali nenadni alarmi – uzbune. V nekaj minutah smo morali biti v polni bojni opremi, z orožjem v rokah, nato pa je sledilo večurno, izčrpavajoče pešačenje proti hribu Avala. Tam, v temi in mrazu, smo morali z lopatami kopati globoke protiletalske obrambne jarke. Sledile so taktične vaje napada po preoranih, težkih njivah. Škornji so se mi z vsakim korakom globoko ugrezali v namočeno, lepljivo zemljo, da sem komaj vlekel noge iz blata.

»To nije svatba, to je napad!« (To ni poroka, to je napad!) je na nas kričal naš stari vodnik, ki je bil pogosto že navsezgodaj zjutraj pošteno vinjen. Da bi bila mera polna, so nam med vajami spustili še bojni strup – solzivec. Plinske maske, ki smo si jih morali nadeti v naglici, so nas dušile, zrak v njih je bil vroč in težek, vidljivost pa nikakršna.

V sami kasarni smo preživeli zelo malo časa; večino dni smo prebili na terenskih vajah blizu neke gmajne, prepuščeni naravnim elementom. Pozimi je pritiskal hud mraz. Dali so nam neko črno, gosto mast, s katero smo si mazali uhlje, da nam ne bi zmrznili na tistem rezkem vetru. Ko je zapihala mrzla, zloglasna košava, je moje telo omagalo. Dobil sem hudo pljučnico. Začel sem izkašljevati kri, a vojaška mašinerija ni imela posluha za bolne. Šele čez nekaj dni, ko sem bil že povsem izčrpan, so me s terenskim vozilom, pincgauerjem, odpeljali v stacionar. Tiste vožnje ne bom nikoli pozabil: avtomobil se je neusmiljeno tresel po uničenih, luknjastih poteh, z vsakim tresljajem pa mi je bilo v prsih, kot bi me nekdo nenehno zabadal z ostrim nožem.

Življenje med narodi in ideologija

Svetlejši trenutki so bili redki, običajno vezani na glavne državne praznike, ko so v kasarni organizirali kulturne prireditve. Takrat so nam prihajala prepevat lepa dekleta in dvorana je vsaj za trenutek zadišala po normalnem svetu. V spomin so se mi vtisnile melodije tistega časa, pesmi, kot sta »Zelene oči su bile moje« in »Ne krivite mladog vojnika«, ki so v nas zbujale domotožje.

Prav tako smo hodili v Titov gaj, kjer smo morali saditi smreke. Povedali so nam, da maršal Tito tja zahaja na lov. Varovanje njegove osebnosti je bilo absurdno: če je Tito le za nekaj ur zapustil svojo rezidenco ali prestolnico, je bilo treba v krogu 50 kilometrov naokrog postaviti neprebojno varovanje – vojaške straže, ki so varovale vsak grm in križišče.

Vojska je bila talilni lonec različnih narodnosti, kjer so se kazali človeški značaji v svoji pravi luči. Bilo je veliko dobrih in slabih ljudi, kot povsod na svetu. Nekoč sem svojega vodnika, ki je bil prav tako Slovenec, vprašal, če mi lahko po slovensko pove, kaj pomeni beseda šinjel (vojaški plašč). Pa mi iz čiste trme ali nekega čudnega ponosa ni želel povedati. Po drugi strani pa so me izjemno cenili Albanci, s katerimi sem služil. Spominjam se enega izmed njih, ki mi je z iskrenostjo v očeh dejal: »Filipe, pridem te obiskat v Idriju.« Usoda naju je kasneje zanesla vsakega na svojo stran in me ni nikoli obiskal, a njegova iskrena beseda mi je ostala v trajnem spominu.

Glede na svoje sposobnosti sem kasneje dobil prekomando blizu Valjeva. Čeprav si tega sploh nisem želel, niti se zanje nisem potegoval, sem prejel nekaj vojaških činov. Ker sem zelo dobro obvladal njihov jezik, so me zadolžili za politična predavanja vojakom. Tako sem jim moral poročati o tem, da je bil Tito na prijateljskem obisku pri romunskem predsedniku Čaušeskuju, jim razlagati zapleteno politiko neuvrščenih in predavati o marksizmu. Sam pri sebi sem že takrat čutil globok odpor do vsakršne ideologije; sistem me ni prepričal. Ko me je kasneje neki častnik vprašal, koga izmed vojakov predlagam za nagradni dopust, sem ostal zvest svojim načelom. Nikoli nisem predlagal tistih, ki so se prilizovali nadrejenim ali se, po domače povedano, »grebli« za položaj. Vedno sem raje priporočil fante, ki so kazali lep, pristen in tovariški odnos do svojih sotrpinov.

Vrnitev domov

In potem je končno napočil dan: konec vojaškega roka. Svoboda.

Spominjam se poti domov z letalom. Ko smo se dvignili v zrak, sem opazil, da je nekatere sopotnike strah letenja. Neki Štajerec, ki je sedel tik ob meni, se je od groze začel vidno tresti po celem telesu. Malo stran se je neki starejši možakar hrabril tako, da je nenehno pil močno domače žganje. Sam pa sem strmel skozi okno, z mislimi že doma.

Letalo je pristalo na Brniku. Od tam sem z avtobusom nadaljeval pot proti domačim krajem. Ko sem izstopil na zadnji postaji, me je čakala še pol ura hoje do Otaleža. Hodil sem hitro, z vsakim korakom bližje tistemu, kar sem pogrešal celo leto. In res, mati me je že od daleč čakala pred hišo, z očmi, uprtimi v cesto. Ko sem stopil predenjo, me je močno, z vso tisto materinsko ljubeznijo, ki je preživela mesece skrbi, objela in me stisnila tesno k svojemu ljubečemu srcu. Bil sem doma. Vojska je bila preteklost, življenje pa znova moje.

---