(Ne)zasluženo darilo
Gospod pred hišo, mati v hlevu
Blaž in Mica sta živela sama v majhni, z mahom prerasli hiški pod vasjo, stisnjeni ob rob gozda, kjer so se sence popoldanskega sonca najprej dotaknile tal. Otrok nista imela; usoda jima je to gnezdo pustila prazno, zato sta se skozi desetletja navadila vsak na svoj ritem, ki pa je bil vse prej kot pravičen.
Blaž je bil upokojen rudar, veteran temnih idrijskih rovov. Kljub temu da je že prestopil prag šestdesetih let, je bil še vedno krepak, plečat in postaven dedec. Res je, da mu je vid že malce pešal in je svet okoli sebe opazoval skozi rahlo zamegljeno meglico, a to ni okrnilo njegove samozavesti. Nasprotno – Blaž je ogromno dal na svoj zunanji videz. Vsak bogat dan, ne glede na to, ali je bil delavnik ali svetek, se je uredil, kot bi bil namenjen pred oltar. Nosil je svojo edino, skrbno zlikano »ta kmašno« obleko iz težkega temnega sukna. Brke, ki so mu že zdavnaj osiveli, si je vestno in natančno barval na ogljeno črno barvo, nato pa si jih s prsti, namazanimi z mastjo, spretno vihal navzgor, da sta se konici skoraj dotikali ušesnih mečic. Na glavi pa je zmeraj, brez izjeme, počival širokokrajni klobuk. Z njim je pred svetom – in pred samim seboj – trmasto skrival bleščečo plešo.
»Štman je kot kak gospod,« so šepetale vaške ženske, ko je z dvignjeno glavo korakal mimo plotov. Večino dni je Blaž preživel v lenobnem brezdelju. Posedal je na leseni klopi pred hišo, nastavljal obraz sončnim žarkom ali pa se z rokami na hrbtu sprehajal po vaških kolovozih. V vaške krčme je zahajal poredko; bil je posebne vrste posebnež, saj ni ne pil, ne kadil, pa tudi kvartopirci ga niso premamili. »Dovolj sem pregaral in se nagoltal tistega prekletega knapovskega prahu v rudniku,« je večkrat ponosno pripomnil vsakomur, ki ga je bil pripravljen poslušati. »Zdaj, ko sem v penziji, bom pa počival. Zaslužil sem si.«
In tako je ves težki vsakdan podeželskega življenja padel na pleča njegove žene Mice. Mica je bila tista, ki je držala pokonci vse štiri vogale hiše. Obdelovala je strmi vrt, okopavala njivo krompirja in koruze, v hlevu pa je vsako jutro in večer skrbela za trmoglavo kozo, jato kokodakajočih kokoši in pitanca v svinjaku. Delala je brez prestanka, od prvega svita, ko je rosa še ležala na travi, pa do poznega mraka, ko so jo že močno bolele kosti. In ob vsem tem je nenehno stregla svojemu možu – mu kuhala, prala in likala njegove gospode obleke.
Čeprav je bila Mica precej mlajša od Blaža, je naporno življenje na njenem obrazu in telesu pustilo globoke sledi. Dajala je videz izmučene, starejše ženske. Mnogi zlobni in opravljivi vaški jeziki, ki nikoli niso zamudili priložnosti za strupeno opazko, so ob vodnjaku pripominjali, da bi po videzu zlahka bila Blaževa mama, ne pa žena. Poleti in pozimi je hodila okoli oblečena v tesno, ponošeno kučemajko in »drukanco« – težko krilo iz doma tkanega blaga, ki ji je zgolj še dodatno jemalo ženstvenost. Obuta je bila v visoke usnjene škornje, blatne od dela na njivi, lase pa je imela kratko pristrižene in zmeraj skrbno zakrite pod rjavo naglavno ruto, zavezano pod brado. »Za doma sem že dobra, saj nikamor ne grem,« je večkrat tiho in vdano v usodo dejala sama sebi, ko se je ujela ob pogledu v zrcalo.
Na videz sta živela v miru in spokojnosti, brez večjih pretresov. Vsaj tako so mislili tisti površni opazovalci, ki niso poznali Blaževe največje in najbolj zakoreninjene slabosti. O, ja, Blaž je imel kljub svoji gosposkosti hudo napako – že od mladih nog je neizmerno rad gledal za drugimi ženskami. Njegove oči in misli so nenehno tavale k tuji lastnini. Pa nič ni zaleglo, ko so ga pred leti pluženjski fantje, besni zaradi njegovega zalezovanja, zalotili pod oknom ene od vaških deklet in ga brez milosti potunkali v mrzlo Idrijco pri Maruškovcu. Niti to ni pomagalo, da so mu idrijski rudarji, ko so ga ujeli pri svojih ženah, za dobro mero naložili toliko batin, da je komaj dihal. Tedaj je cele tedne hodil naokoli ves podplut, moder in vijoličen, a narave ni mogel spremeniti. Zaradi te njegove nenasitne neumnosti in moškega napuha je uboga Mica pretrpela nešteto neprespanih noči, prebedela dolge ure v skrbeh in prejokala reke solza.
In tako so jima tekli dnevi, meseci in leta. Njej v garanju, tihem trpljenju in požiranju sramote, njemu pa v neizmerni domišljavosti in trdnem prepričanju, da vaške ženske sploh nimajo drugega dela, kot da v mislih hrepenijo po njegovem brkatem obrazu.
II. Vrnitev goriške rože
Nekega vročega poletnega dne, ko je bila zračna omotica nad vasjo najhujša, pa je med vaščane kot strela iz jasnega udarila novica, ki je v trenutku predramila zaspano skupnost: Tinka se je vrnila iz Gorice!
O Tinki so že nekaj mesecev po njenem odhodu v veliko mesto začele krožiti najbolj divje in neverjetne govorice. Pravili so, da je v Gorici spoznala nesramno bogatega, a že precej osmešenega starega industrialca. Ta naj bi se do ušes zagledal v njen cvet mladosti in jo nemudoma vzel za ženo. A starec menda ni prav dolgo užival njene družbe. Kmalu po poroki naj bi zbolel na srcu in imel ravno toliko časa, da je poklical notarja, napisal testament ter svoji mladi, prelepi vdovi zapustil celotno premoženje: razkošno meščansko hišo, donosno tovarno in toliko denarja, da ga menda do smrti ne bi preštela, pa če bi živela tisoč let.
Vse te zgodbe pa so bile seveda le prazne vaške govorice, plod domišljije fantov ob kozarcu vina. Resnico je najbolje vedela Tinkina mati. Ona je v svojem srcu nosila pravo sliko: Tinka je v Gorici trdo služila pri premožni meščanski družini kot navadna hišna pomočnica. Delodajalci so bili z njeno pridnostjo in poštenostjo izjemno zadovoljni in so lepo ravnali z njo, deklica pa je vsak mesec materi zvesto poslala nekaj zasluženih kron, da si je stara mati lahko kupila toplo hrano in občasno kakšen liter boljšega vina za sklepe.
Tinka je bila res dekle in pol. Bila je visoka, ponosne drže in lepo zaobljena – vsakič, ko je stopila po vaškem klancu, se je zdelo, da se vse trese na njej. Oblačila se je po najnovejši mestni modi, gosposko in elegantno, zato se je vsem domačim fantom zdela popolnoma nedostopna, kot kraljična iz nekega drugega sveta. Čeprav je bila zmeraj nasmejana, dobre volje in je rada hudomušno pomežiknila kakšnemu mladeniču – tako da je bilo videti, kot bi hotela imeti vsakega –, v resnici ni bila lahka. Tudi v velikem, tujem mestu je trdno ohranila svojo dekliško poštenost in ponos. Fantje so v tistih dneh hodili za njo v dolgih procesijah, jo opazovali izza vogalov, vendar se ji nihče od njih ni upal zares približati ali ji izreči predrzne besede.
Nihče? No, stari rudar Blaž seveda ni bil tega mnenja. Ko je izvedel za njen prihod, se je v njem prebudil stari lovec. Zlikan, nadišavljen in kot pav našopirjen je tiste dni samozavestno korakal po vasi, da je njegova Mica ob pogledu nanj le nemočno zmajevala z glavo in večkrat bolestno zavzdihnila: »A se je temu mojemu staremu kozlu zdaj že do konca zmešalo ali kaj?«
Blaž je ves dan postopal okoli Tinkine rojstne hiše, se nastavljal na poteh, kjer je predvideval, da bo šla mimo, in napenjal svoje knapovske prsi. Ko jo je nekega dopoldneva končno le dočakal in jo srečal na samem, na ozki stezi med visokim grmovjem, je stopil naravnost prednjo, si popravil klobuk in z narejeno svetovljansko maniro izrekel: »Ciao, bella ragazza, come va!«
Tinka ga je začudeno, z mešanico zabave in presenečenja pogledala s svojimi velikimi očmi: »O, stric Blaž! Pozdravljeni. Skoraj vas nisem spoznala v tej vaši gosposki opravi.«
»Kakšen stric neki, dekle moje? Le Blaž mi reci, pa bova takoj večja prijatelja,« je medeno odvrnil stari zapeljivec in ji stopil korak bližje. »Joj, Tinka, kako si lepa ... zrasla si v pravo rožo. Veš, jaz bi te kar takoj vzel za svojo, če bi bil le vdovec in samski. A če si oba želiva malo nežnosti in če med tabo in mano v srcih ni nobenega zadržka, potem to, da sem poročen z Mico, ne sme biti noben problem za naju.«
Tinki je ob teh besedah nemudoma postalo jasno, koliko je ura. »Kakšne umazane želje so pa to? Le kam cilja ta stari brkač?« ji je bliskovito švignilo po mislih, a je kot pametno dekle ostala popolnoma mirna. Naglas pa je z igrano nedolžnostjo rekla: »Oh, vam sem torej všeč? Kaj pa vaša Mica? Kaj bi rekla ona na to?«
»Ah, mar mi je za Mico!« se je oholo razčeperil Blaž, zamahnil z roko, kot bi odganjal nadležno muho, in strastno nadaljeval: »Moje srce vendar hrepeni po čem lepšem, svetejšem in mlajšem. Oh, Tinka ...« je zastokal in položil roko na prsi, kot da mu bo od silnega navdušenja vsak hip počilo srce.
Tinka se je sladko, skoraj hudobno nasmejala: »No, stric, ko ste že ravno tako polni besed ... Zdaj pa le pojdiva skupaj. Namenjena sem namreč ravno k vaši Mici na obisk, da jo malo pozdravim.«
»Le Blaž mi reci, ne stric,« je užaljeno, kot majhen otrok, ponovil rudar, nato pa sta se skupaj odpravila po poti navzdol proti njegovi hiši.
Spletke v kuhinji in tema na seniku
Ko ju je Mica skozi majhno kuhinjsko okno opazila, kako stopata skupaj proti dvorišču, je globoko in bolestno zavzdihnila: »Spet mi dela sramoto, kozel stari, povsod rine za mladim krilom.« Kmalu pa je globoko vdihnila in se pomirila, saj ji v vseh teh letih drugega sploh ni preostalo.
Sedli so za masivno leseno mizo v kuhinji. Pogovor je stekel in Tinka je bila Mici z vsako izrečeno besedo bolj všeč. Opazila je, da dekle kljub mestni opravi spoštuje starejše, da je ostala preprosta in topla; v njej ni več videla tekmice, ampak zaveznico. Ko je Blaž po nekaj minutah ponosno odšel v temno shrambo, da bi prinesel liter svojega najboljšega vipavskega vina, je Mica izkoristila trenutek. S tihim, tresočim se glasom je Tinki na hitro potožila o vseh grenkobah, o vsem trpljenju in težavah, ki jih ima s tem domišljavim, večnim zapeljivcem.
V mladem dekletu je v tistem trenutku, ko je poslušala Micino izpoved, dozorel bliskovit in premeten načrt. »Le čakaj, stric Blaž. Tinka ti bo nocoj posvetila takšno lekcijo, da je do konca svojih živih dni ne boš pozabil,« si je zmagoslavno mislila.
Sedeli so pozno v popoldan. Ure so ob prijetnem kramljanju in praznjenju kozarcev hitro minevale. Stari Blaž pa je bil nepopravljiv. Če je Mica le za hip umaknila pogled proti oknu ali stopila do štedilnika, je takoj izkoristil priložnost in Tinko pod mizo ali čez rob mize hitro pobožal po mehki roki. Ko je Mica enkrat glasneje nalagala težka drva v razbeljen štedilnik, se je Blaž celo nagnil naprej in Tinko na hitro poljubil na lice. Dekle se sploh ni branilo, le skrivnostno se je nasmehnilo.
»No, zdaj moram pa res počasi domov k materi, mrači se že,« je končno rekla Tinka in vstala s klopi. »Prav lepo se imejta in predvsem ostanita zdrava. Zgodaj zjutraj me namreč čaka dolga pot z vozom nazaj v Gorico. Ko pridem čez eno leto spet domov na obisk, se zagotovo znova oglasim.«
Blaž je ves vzhičen takoj planil pokonci, da jo pospremi iz hiše. Ko sta stopila na dvorišče, stran od Micinih oči, se mu je Tinka še zadnjič sladko nasmehnila, stopila povsem blizu njegovega obraza in mu z zapeljivim glasom zašepetala na uho: »Pridite nocoj, natanko ob desetih zvečer, skrivaj na vaš senik ... da se posloviva tako, kot se za prave prijatelje spodobi.«
Seveda Blaž, ki je bil v tistem trenutku že ves na trnih, zmeden od bližine mladega telesa in v sladkem pričakovanju nočnega doživetja, niti v sanjah ni mogel vedeti, kakšen peklenski načrt sta v resnici skovali Mica in Tinka v tistih nekaj minutah samote. Ni vedel, da Tinka sploh ne bo čakala jutra, ampak da odhaja nazaj v Gorico z nočnim vozom že nocoj, takoj po večerji.
Ko se je Blaž ves rdeč v obraz vrnil nazaj v hišo, je Mica takoj prevzela svojo vlogo. Prijela se je za glavo in potožila: »Joj, mož moj, nič kaj dobro mi ni v želodcu. Malo preveč sem popila, tisto tvoje vino je premočno za mojo staro glavo. Kar legla bom v posteljo, saj sem neizmerno utrujena od celodnevnega dela.«
»No, le pojdi, le počivaj, žena,« jo je z nenavadno skrbnostjo spodbudil Blaž, ki mu je to več kot ustreza lo. »Jaz bom šel zdaj mirno nakrmil živali v hlevu, potem pa stopim malce v krčmo k Grudnu na pijačo. Dolgčas mi je, grem malo v moško družbo, saj že res dolgo nisem bil med ljudmi.«
Ko je končal delo v hlevu, je Blaž skoraj pritekel v vas. Spotoma je zavil še v trgovino, kjer je s tistimi nekaj krajcarji, ki jih je imel skrite, kupil nov liter vipavca in par najboljših, mastnih domačih klobas. Mislil je namreč na vse: hotel je, da njegovo drago dekle na dolgem, napornem potovanju v Gorico ne bi trpelo ne žeje ne lakote.
V gostilni pri Grudnu je bil Blaž tisti večer glavni mož. Naročal je pijačo za vse navzoče, se smejal in tolkel po mizi. V njegovem srcu je vladalo neizmerno, skoraj otroško veselje, bolj ko se je veliki kazalec na stenski uri pomikal proti usodni deseti uri. Po nekaj zaporednih popitih rundah pa je težko vino neizprosno začelo kazati svojo moč. Ko je ura na stolpu odbila pol desete, se je Blaž, že pošteno okajen, opotekajoč, a z glavo, polno ljubezenske omame, v radostnem pričakovanju odpravil proti domu.
Zunaj je bila gosta, nepredirna poletna tema; zdelo se je, da si človek pred sabo ne vidi niti prsta. V njegovi hiši je bilo vse mirno in popolnoma temno. »Dobro je, vse gre po načrtu. Moram iti tiho kot miš, da ne zbudim tečne Mice,« si je mislil, ko se je s težkimi koraki vzpenjal po lestvi na senik.
Ko je stopil v dišeče gnezdo suhe trave, se je nekje v kotu, v popolni temi, nekaj tiho premaknilo. Blaž je zadržal dih, stegnil roko v tisto smer in v senu otipal mehko žensko obleko.
»Oooo, Tinka moja! Sladka moja goriška rožica!« je vzkliknil s hripavim, od alkohola in strasti prevzetim glasom.
Iz goste teme se je namesto besed zaslišal samo tih, nagajiv in pridušen ženski smeh. V naslednje pol ure na seniku ni bila izrečena niti ena sama beseda več. Metuljčki so Blažu veselo poplesavali v želodcu, v zraku pa je bilo čutiti omamni vonj po ljubezni, pomešan z vonjem po suhi krmi. Blaž, ki ga je v tistem trenutku zadel cel rafal Amorjevih puščic, je žensko divje objel in jo strastno, brez premisleka poljubil. Vsa se mu je predala in njegovo dolgoletno moško hrepenenje je bilo končno potešeno. Na koncu, ko je bilo vsega konec, mu je skrivnostna neznanka ponudila roko in ga še enkrat nežno poljubila za slovo.
»Na, le vzemi tole ... to imej za dolgo pot, da ne boš lačna,« je ponosno zašepetal Blaž in ji v roko stisnil hladno steklenico vipavca ter par kupljenih klobas. Sledil je še zadnji stisk roke in senca je tiho izginila v noč. Sam Blaž pa sploh ni vedel, kako in kdaj se je spotaknil ob prag, slekel in padel v svojo posteljo.
Zjutraj se je Blaž zbudil pozno. Bil je pod močnim, globokim vtisom prelepega večernega doživetja na senu, čeprav mu je v glavi zaradi preveč popite pijače neusmiljeno brnelo in kladivo udarjalo po lobanji. Nenadoma pa ga je iz postelje predramil nenavaden zvok – iz kuhinje se je slišalo glasno, veselo in prešerno žensko petje.
»Le kaj je danes tej moji Mici, saj je v vseh teh letih še nikoli nisem slišal tako prepevati? Tako zadovoljna in srečna ni bila že od poroke dalje,« je začudeno pomislil Blaž, si pomel oči, se pretegnil, vstal in se v spodnjicah odpravil proti kuhinji.
Mica je stala ob štedilniku, vsa nasmejana, z ruto, potisnjeno nazaj. Ko ga je zagledala, se mu je veselo nasmehnila: »O, oče, si vstal? Ti, Tinka te pusti lepo, prav lepo pozdraviti. Veš, včeraj se je ob osmih zvečer na hitro ustavila pri nas, se poslovila od mene na dvorišču in takoj zatem z vozom odhitel nazaj v Gorico.«
Blaž je ob teh besedah okamenel. V glavi mu je začelo divje utripati, v prsih pa ga je stisnilo. Potihoma si je začel panično preračunavati: »Kako ob osmih zvečer, za vraga, če sva bila ob desetih ponoči skupaj na seniku in se tako lepo, strastno poslovila? Le kaj mi stara sploh hoče s tem povedati? Ali je Tinka lagala?«
Da bi prikril svojo rastočo živčnost, je naglas, z narejeno mirnim glasom vprašal: »No ... kdaj si pa ti sinoči sploh prišla domov iz tistega hleva oziroma kdaj si se zbudila?«
Mica ga je pogledala z iskrivimi očmi: »Saj veš, mož moj, stopila sem malo k počitku, ti pa k Grudnu na kozarec vina. In iz tistega tvojega enega kozarca jih je očitno nastalo deset, kot zmeraj. Saj veš – dobra družba, runda tu, runda tam ... Pa se ti je zavleklo pozno v noč.«
Kar naenkrat pa je Blažu v kuhinji izjemno prijeten, znan vonj predramil nosnice. Pogledal je proti piskru, ki je brbotal na štedilniku. »Kaj pa sploh kuhaš tako zgodaj zjutraj? Kaj bo sploh za kosilo, da tako čudovito diši?« je vprašal in požrl slino.
»Par klobas,« je mirno odgovorila Mica in z vilicami pomešala vodo.
Blaž se je zmedel, pogledal na koledar na steni in začudeno rekel: »Klobase? Ampak danes je vendar petek, žena! V petek se postimo, ne bomo menda jedli mesa!«
»Veš, mož moj, jaz sem se v življenju že preveč in predolgo postila, ti pa itak nikoli ne daš dosti na te cerkvene poste,« mu je odvrnila Mica z dolgim, pomenljivim nasmeškom, ki mu je zaledenil kri v žilah. »Sicer so pa bile te klobase, ki so v piskru, zlahka zaslužene.«
Blažu je začelo zmanjkovati tal pod nogami. Srce mu je padlo v hlače. »Kako ... kako zlahka zaslužene? Kje si jih pa sploh dobila, kje si jih zaslužila?« je zajecljal in se oprijel roba mize.
Mica se je lirično obrnila k njemu, ga pogledala naravnost v oči in z mirnim, zmagoslavnim glasom odvrnila: »Sinoči ob desetih. Skrivaj. Na našem seniku.«
Blaž je v tistem trenutku ves prebledel, obraz mu je postal bel kot stena in obstal je kot vkopan sredi kuhinje, ujet v lastno zanko, brez besed, ki bi ga lahko rešile.
Mica pa je z lahkotnim korakom stopila do kredence, vzela čist kozarec, vanj natočila preostanek tiste žlahtne kapljice, stopila tik pred svojega otrplega moža, mu ponudila pijačo in z nasmehom zmagovalke rekla: »Na, popij malo tega vipavca, oče. Naredi požirek ali dva, da prideš spet malce k sebi! Veš, bodi brez skrbi ... tudi ta vipavec je bil sinoči zlahka zaslužen.«
.jpg)
