Ana Štucin
Vir-Idrijski razgledi 1969
»Na 315 šolah s 450 učitelji je obiskovalo pouk v Slovenskem Primorju
15.142 učencev. V 185
večernih tečajih je na tisoče in tisoče odrasle
mladine nadomestilo manjkajoče znanje slovenskega jezika. Šole je
preveval duh narodnoosvobodilne borbe. V kratkem času je hotela
mladina nadoknaditi ono, kar ji je fašizem
vzel.«
Tako je napisal Henrik Zdešar v svojem
prispevku Leto prosvetne borbe in zmag na
Primorskem (Slovenski zbornik 1945, str. 535).
V narodnoosvobodilnemu boju že odmaknjeni sedanjosti se človek, ki
prebira šolske
kronike in drugo gradivo iz vojnega obdobja,
vedno znova čudi neverjetnemu razmahu kulturno prosvetne dejavnosti v
tedanjih težkih
časih; čudi se, kako pomembno mesto je zavzemalo šolstvo in kolikšno
željo po izobrazbi je
kazala mladina. Slovenske partizanske šole, ki
so se po osvobojenih in pol osvobojenih vaseh
ustanavljale po razpadu Italije, so Primorcem
pomenile konkreten uspeh dolgoletnega odpora
in največje zadoščenje.
Tipičen je primer Cerkljanske. Prvi organ
ljudske oblasti, ki se je v Cerknem formiral
že septembra 1943 — Narodnoosvobodilni odbor za Cerkljansko (za območje
tedanje občine)
— je na svoji prvi seji 19. septembra 1943 sprejel sklep, naj se po
vaseh odpro
slovenske osnovne šole. Sklep je bil sprejet spontano in soglasno.
Spontano, kot
je spontano v prvem mesecu primorske »prve svobode« vstala »Matjaževa
vojska«
in šla osvobajat v Gorico.
Učitelji domačini, ki so morali dotlej poučevati v Italiji, so ostali na
osvobojenem ozemlju. Bilo jim je to samoumevno, čeprav je to pomenilo
sprejemati
boj s posledicami poitalijančevanja in tudi konkreten boj s fizično
prisotnim
sovražnikom, ki je neprestano ogrožal majhno svobodno ozemlje. Prvi
sestanek
učiteljev je bil že v začetku oktobra 1943. Sklical ga je učitelj
domačin Viktor
Jereb. Poklicnih šolnikov je bilo daleč premalo. V šolsko delo so se
zato vključile
tudi dijakinje, ki so dotlej obiskovale italijansko srednjo šolo, ter
kasneje celo
dekleta z italijansko osnovno šolo, ki jim je družinska nacionalna
vzgoja odprla
in dovolj približala slovensko knjigo.
Takoj po prvem sestanku učnih moči se je začelo vpisovanje in 17.
oktobra
v 17 cerkljanskih vaseh že reden pouk. Šolski inventar je ostal povsod
nedotaknjen. Navodilo, ki ga je v tem smislu dal prvi NOO, so ljudje
spoštovali. Organizacijo in strokovno vodstvo šol je prevzel Viktor
Jereb, po razpadu Italije prvi slovenski šolski nadzornik za Baško
okrožje, kamor je spadala tudi Cerkljanska.
Ta funkcija mu je bila dodeljena kasneje, v začetku leta 1944, in je le
potrdila,
kar se je razvilo po logiki potreb in razmer. Partizanski učitelji
domačini, ki
slovenskih šol nikdar niso obiskovali in so se prvič, nekateri brez
vsakršne teoretične podlage, spoprijeli s pedagoškimi problemi, so sami
potrebovali učitelja
in dobrega mentorja. Viktor Jereb — čeprav je moral, kot vsi drugi,
poučevati
vrsto let v Italiji in v italijanščini — se je mnogo posvečal študiju
materinščine
in slovenske literature (mnoge povojne generacije učencev nižje
gimnazije ter
kasneje osnovne šole v Cerknem ga poznajo kot odličnega učitelja
slovenskega
jezika in književnosti). Med osvobodilno vojno prerojeno slovensko
šolstvo je
zahtevalo prav takšnega svetovalca.
Breme mentorstva je padlo tudi na tiste redke učitelje, ki so se še bili
izobrazili v slovenskih šolah in so že imeli za seboj pedagoško prakso:
tako
pokojni Ignacij Jug — pripadnik nesrečne generacije dveh svetovnih vojn,
ki je
prvo preživel na ruski fronti; Angela Bevk, sedaj upokojena učiteljica
in še danes
knjižničarka v Cerknem, žilava delavka, ki je od kapitulacije Italije pa
do svoje
upokojitve neutrudno nosila mnogostranska bremena ljudsko prosvetnega
delovanja: Ljudmila Bevk, rojena Rutar, ki je v letih italijanske
okupacije bridko
okusila preganjanje fašističnih oblasti.
Že jeseni 1943 je Viktor Jereb sestavil in poslal vsem učiteljem pismo
ter
začasni učni načrt, ki ga je kasneje odobril Pokrajinski
narodnoosvobodilni odbor
za Slovensko Primorje. Ta verna dokumenta tedanjih razmer in
razpoloženja
zaslužita še danes pozornost vseh prosvetnih delavcev.
Objavljamo ju v
celoti:
»Tovariši in tovarišice!
Po petindvajsetih letih najhujšega suženjstva, ko je velik del naše
dežele
svoboden in se sovražnik že zvija v poslednjih krčih, se odpirajo po
naših vaseh
ljudske šole in se s tem postavljajo temelji novemu slovenskemu šolstvu
na
Primorskem.
Naša mladina, ki so jo toliko let »vzgajali« tujci, vas čaka, da ji
prinesete
toplo besedo v domačem jeziku. Izruvati bo treba mnogo plevela, ki ga je
zasejal
sovražnik; stalo vas bo mnogo truda, preden boste ustvarili narodne šole
v pravem pomenu besede in vpeljali našo mladino v novi red. Prva
dolžnost vsakega učitelja je, da v tesnem sodelovanju s starši vzgaja
svoje učence v narodnem
duhu, v duhu socialne pravičnosti in demokratičnih načel, to je v duhu
OF slovenskega naroda.
Vedeli smo že naprej in to boste Vi najživeje občutili, da se bodo pri
otvoritvi
šol pojavile mnoge težave, ki bi se v normalnih časih zdele
nepremagljive, a nas
ne smejo ovirati. Nimamo slovenskih učnih knjig, niti učil, niti šolskih
potrebščin
itd. Na Vas je, da z dobro voljo in sodelovanjem vaščanov premagate te
težave.
Posebno težko bi bilo poučevati v prvem in drugem razredu, ker ni
abecednikov,
zato se na splošno otvarja pouk le za mladino od tretjega šolskega leta
dalje.
Abecedniki pa so že v tisku, zato bomo v doglednem času lahko otvorili
pouk
tudi v prvem in drugem razredu. Za čtivo v višjih razredih pa je po
naših vaseh
še vse polno mladinskih in drugih knjig, ki jih boste lahko uporabili.
Strogo pa
naj se pazi na to, da se v naše šole ne bodo vtihotapile knjige za
čtivo~ki bi
bilo nasprotno našim načelom. V najkrajšem času bo začel izhajati tudi
mladinski
list, ki bo postopoma prinašal učno gradivo in bo kot učni pripomoček
uspešno
služil učencem in učiteljstvu. V ostalem pa si morate_za zdaj sami
pomagati
z iznajdljivostjo. Poglavitno je, da se bo na naših Tolah glasila
slovenska beseda;
učni uspehi bodo gotovo boljši tudi v takih primitivnih prilikah, kot so
bili tedaj,
ko so tuji učitelji v tujem, nerazumljivem jeziku hoteli raznaroditi
naše otroke.
Glavno snov črpajte iz velikega junaškega gibanja slovenskega naroda za
osvoboditev izpod tujega jarma. Borbeni duh naj preveva vse, kar boste
deci podajali.
Glavne točke začasnega učnega načrta bi bile naslednje:
Snov za politične ure:
Kako smo osvobodili velik del slovenske zemlje. Osvobodilna fronta
slovenskega naroda. Vzroki, ki so privedli do njenega nastanka.
Organizacija OF. Politični in socialni program OF. Osvoboditev vsega
slovenskega ozemlja, pravica do
samoodločbe, socialna preureditev. Ogromno delo, ki ga je OF že izvršila
in delo,
ki jo še čaka. Nasprotniki OF — »bela in plava garda«. Ljudska oblast —
resnična
demokracija. Naloga vsakega Slovenca v boju za popolno osvoboditev.
Življenje
v bodoči Sloveniji in v veliki, svobodni Jugoslaviji. Pomoč, ki jo mora
vsak
Slovenec nuditi naši vojski, da dosežemo popolno zmago.
Slovenščina:
Rujte, trgajte, pulite vse, kar je v našem jeziku tujega, nepristnega,
zmaličenega!
Jezik je naša največja svetinja, zato mu je treba posvečati posebno
pažnjo.
Pri branju in pisanju je treba postopno pojasnjevati pravopisne razlike
med slovenščino in italijanščino. Mnogo vaj! Razgovarjanje z otroki bo
najuspešnejša
oblika pri poučevanju jezika. Prepisovanje, narekovanje, zapisovanje na
tablo.
Skupno sestavljanje kratkih spisov. Otroci naj sami oblikujejo preproste
stavke.
Učitelj naj samo pazi, da iz takih stavkov nastane smiselno zaokrožena
celota.
Kasneje pravo, samostojno spisje. Neprestano je treba popravljati.
Nobena, tudi
dozdevna majhna napaka naj se ne preskoči. Iz slovnice naj se obravnava
glasoslovje, dalje besedne vrste in prosti stavek. Mnogo ustmenih in
pismenih vaj.
Mnogo pesmic! Te naj se sprva memorirajo, pozneje pa si jih bodo učenci
zapisovali v zvezke. Lepo in izrazito deklamiranje. Uglasbene pesmice
naj se tudi pojo.
Računstvo in geometrija:
Ugotoviti je treba predvsem, kaj in koliko otroci znajo ter vse
uporabiti. Italijanski izrazi pri računskih operacijah naj se
nadomestijo s slovenskimi. Spočetka
se sme učitelj pri pojasnjevanju posluževati italijanskih izrazov, a le v
toliko,
kolikor je neobhodno potrebno za razumevanje; kasneje naj se uporabljajo
samo
slovenski izrazi. Seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje s celimi
in desetinskimi števili. Uporabne naloge. Goji naj se zlasti računanje
na pamet. Mere in
uteži ter njihova uporaba. Osnovni pojmi iz geometrije. Geometrijski
liki, obseg
in površina. Uporabne naloge.
Zgodovina:
Kratek pogled najnovejše domače zgodovine. Doba pred svetovno vojno
1914—1918. Položaj Slovencev in drugih Slovanov v Avstriji. Razpad
avstrijskega
cesarstva in ustanovitev kraljevine ŠHS. Razcepitev slovenskega naroda.
Položaj
slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji. Druga svetovna vojna. Vzroki
razpada
Jugoslavije. Nasilna okupacija slovenske zemlje po Nemcih in Italijanih.
Kalvarija
slovenskega naroda. Pregled vojnih dogodkov na raznih frontah. Borba OF
proti
okupatorjem. Propad italijanskega fašizma in Italije. Sovjetska Rusija
in njena
junaška vojska. Izgledi za bodočnost.
Zemljepis:
Osnovni pojmi iz astronomije. Nebesni pojavi, sonce, luna itd. Nekoliko
matematičnega zemljepisa. Poznavanje zemljepisnih kart. Kateri državi
smo do sedaj
pripadali? Slovenija. Jugoslavija. Kakšna je bila pred razpadom in
kakšna bo
po osvoboditvi. Pojasnijo in utrdijo naj se pojmi: narod, narodnost,
narodno
ozemlje, narodnostne meje itd.
Prirodopis in prirodoslovje:
Živalstvo, rastlinstvo in rudarstvo s posebnim ozirom na kraje, v
katerih
prebivamo in na kmetijstvo.
Petje:
Izpopolnitev pesmi, ki jih otroci že znajo. Pesmi, katerih besedilo so
se
otroci naučili pri jezikovnem pouku. Partizanske pesmi. Poje naj se
veliko, ne
samo v šoli, temveč tudi izven nje. Iztrebi naj se takoj vsaka sled
fašistovskih
himen, ki so jih otroci morali prepevati, ter lahkoživih italijanskih
popevk, ki
so se na žalost glasile tudi iz ust naše mladine.
Telovadba:
Navajajmo otroke k pravemu redu in disciplini v šoli in izven nje.
Pozor,
odmor, obrati. Red in zastop, dvored, četverostop. Korakanje, proste
vaje, igre.
Snov za nekatera poglavja začasnega učnega načrta bo učiteljstvo našlo v naši
propagandni literaturi. Gradivo pa bo prinašal tudi napovedani mladinski list.«
V posameznih vaseh so šole organizirali in poučevali naslednji učitelji:
Angela Bevk v Poljani,
Ljudmila Bevk v Zakrižu,
Ignacij Jug v Jesenici in Orehku,
Božena Jug v Ravnah,
Rozina Jeram na Reki,
Ivanka Razpet na Travniku,
Ivan Filipič v Plužnjah,
Vera Obid v Cerkljanskem vrhu,
Vera Rojc v Podlanišču in Podpleču,
Pavla Paa v Planini,
Marija Lahajnar na Straži,
Ivanka Pilat v Otaležu,
Francka Verčič v Novakih in Robidnici,
Danica Magajne v Gorjah.
 |
| Ivan Filipič z šolsko mladino v Plužnjah |
Kmalu zatem so se k poučevanju pritegnile še nekatere učne moči, in sicer
Milica Bevk, Franc Pavšič, Vida Andrejčič, Kristina Kumar, Fanika Kacin, Ivan
Krivec, Marija Kacin in Anica Peternelj (zadnji sta poučevali le malo časa). Šole
so se odprle tudi v Labinjah, Stopniku, Šebreljah, Jagrščah, Masori in Krnicah.
Med šolskim letom 1943-44 so odpadle 3 učne moči, med temi Francka Verčič,
ki so jo odpeljali Nemci. Na njeno mesto je stopila njena sestra Katarina Verčič.
Tako je bilo ob koncu šolskega leta 1943-44 na Cerkljanskem 23 šol z 20 učnimi
močmi ter nad 600 učenci.
Zaradi pomanjkanja učnih pripomočkov, zlasti abecednikov, se je poučevalo
najprej samo v višjih razredih. »Sprva je sicer vsega manjkalo, pravi v svojem
poročilu Viktor Jereb, a temu se je kmalu odpomoglo s knjigami, ki smo jih
pobrali pri ljudeh in s propagandno literaturo, ki je začela prihajati. Šolske
potrebščine pa so ljudje prinašali iz Gorice.« V Cerknem se zaradi nevarnosti
zračnih napadov v šolskem letu 1943-44 šola ni odprla. Tako je bilo sklenjeno
sporazumno z vojaško oblastjo. Krajevni narodnoosvobodilni odbor je zato na
svoji seji dne 31. oktobra 1943 sklenil, naj se namesto šole odpre večerni tečaj;
obenem naj se odpro večerni tečaji tudi v vaseh, kjer so že šole, če je le na
razpolago učna moč.
V prvem šolskem letu 1943-44 je Cerkljanska doživela 3 bombne napade,
2 veliki sovražnikovi ofenzivi (novembra 1943 in aprila 1944) ter nekaj vpadov,
med katerimi je bil najbolj boleč napad na partijsko šolo 27. januarja 1944.
Optimistična vera v hiter konec vojne, značilna za prvi mesec po razpadu
Italije, je splahnela. Človek bi pričakoval, da bo v takšnih razmerah prosvetno
delovanje zamrlo in čakalo na ugodnejšo klimo. Bilo je obratno: do konca vojne
je število šol in učnih moči naraslo.
V začetku šolskega leta 1944-45 se je odprla tudi šola v Cerknem in sicer
za II., III. in IV. razred. Poleg upraviteljice Angele Bevk sta v Cerknem poučevali
Ljudmila Bevk in Rozina Jeram. Odprla se je tudi šola v Oblakovem vrhu, kjer je
poučeval Justin Grošelj.
»Pouk se je vršil dokaj redno,« pravi Jerebovo poročilo. »Prekinjale so ga
seveda sovražnikove ofenzive, a čim je nevarnost minila, se je takoj znova pričel.«
Kaj so pomenile sovražnikove ofenzive: poleg že omenjene Francke Verčič so
Nemci odpeljali učiteljico-partizanko (ime je neznano), ki je 1944. leta poučevala
v Ravnah; iz Jesenice so odpeljali Ivana Žagarja, med poletno ofenzivo je bila
ranjena in odpeljana Marija Lahajnar s Straže, ki je kasneje pobegnila in dalje
poučevala; šoli na Straži in Reki sta bili požgani; na Straži se je pouk potem
nadaljeval v neki zasebni hiši, a na Reki se je moral ukiniti, ker je bila vsa
vas požgana.
Med šolskim letom 1944-45 se je učiteljstvo pogostoma menjalo. Nekatere
učitelje je dala na razpolago vojaška oblast. Bili pa so zelo nestalni, evidenca
o njih je zato pomanjkljiva. Med njimi so bili: Rožica Šeme, Sava Česen, Miloš
Macarol, Ivan Primožič, Slavka Markuta in druge. Nekaj časa so poučevali tudi:
Slavica Brelih, Anton Likar, Darinka Cvek, Ivan Žagar, Jelka Žagar, Milica
Treven in Ferdo Vidmar iz Idrije.
Pred zadnjo ofenzivo leta 1945 je bilo stanje takšno:
Šola Učitelji dečki deklice skupaj
1. Cerkno Bevk A., Bevk L.,
Jeram R. 63 53 116
2.Cerkljanski vrh Andrejčič Vida 19 17 36
3. Kladje Markuta Slavka 11 10 21
4. Podpleče Šeme Rožica 5 10 15
5. Planina Magajne Danica 12 17 29
6. Novaki Češenj Slava,
Obid Vera 27 28 55
7. Robidnica Verčič Katarina 18 20 38
8. Poljana Cvek Darinka 5 9 14
9. Labinje Kumar Kristina 14 11 25
10. Gorje Bevk Milica 11 11 22
11. Poče Roje Vera 22 17 39
12. Zakriž Jug Ignacij 17 10 27
13. Ravne Jug Božena 12 10 22
14. Straža Lahajnar Marija 19 20 39
15. Jesenica Ni bilo učitelja
16. Orehek Ni bilo učitelja
17. Plužnje Primožič Ivan 36 34 70
18. Otalež Pilat Ivanka 19 14 33
19. Travnik Razpet Ivanka 22 17 39
20. Masora Kacin Fanika 14 17 31
21. Jagršče Macarol Miloš 7 10 17
22. Krnice Žagar Jelka 11 10 21
23. Šebrelje Vidmar Ferdo, Rejec Marija 23 36 59
24. Stopnik Treven Milica 15 20 35
25. Oblakov vrh Grošelj Justin 12 15 27
Skupaj: 414 416 830
Aprila 1945 je torej na Cerkljanskem delovalo 23 šol, na katerih je
poučevalo
2/ učnih moči, od teh 10 kvalificiranih in 17 pomožnih učiteljev.
Učencev je bilo
skupno 830.
Večerni tečaji so bili organizirani v 13 vaseh. Bili so prav dobro
obiskovani.
Pozimi 1944 so na njih poučevali po šest ur na teden naslednji učitelji:
Jereb Viktor
Andrejčič Vida
Kumar Kristina
Brelih Slavica
Šeme Rožica
Češenj Slava
Macarol Miloš
Primožič Ivan
Primožič Ivan
Kacin Fanika
Macarol Miloš
Likar Anton
Razpet Ivanka
v Cerknem
v Cerkljanskem vrhu
v Labinjah
v Poljani
v Podplečih
v Novakih
na Straži
v Plužnjah
v Lazcu
v Masorah
v Jagrščah
v Krnicah
na Travniku
(30 obiskovalcev)
(16 obiskovalcev)
(22 obiskovalcev)
(25 obiskovalcev)
(8 obiskovalcev)
(24 obiskovalcev)
(18 obiskovalcev)
(23 obiskovalcev)
(21 obiskovalcev)
(23 obiskovalcev)
(11 obiskovalcev)
(14 obiskovalcev)
(10 obiskovalcev)
Šolska administracija je bila kljub izrednim razmeram dokaj dobro
urejena.
Čeprav je med sovražnikovimi ofenzivami morala romati v najrazličnejša
skrivališča, se je v pretežni meri ohranila. V dokaz za to je obsežen
arhiv, ki ga hrani
šolski muzej v Ljubljani in obsega mnoge zapisnike učiteljskih
konferenc, poročila
učiteljev in nadzornikov, redovalnice in celo izdelke učencev. Na
učiteljskih konferencah je bil na dnevnem redu vedno tudi nastop
katerega izmed poklicnih
učiteljev. Šolski nadzornik je šole redno obiskoval.
Izven šolska kulturna dejavnost učencev je bila izredno bogata. Petje
in dramatsko delo je bilo, kakor je razvidno iz učnega načrta, bistveni
del učno vzgojnega procesa. Kulturne prireditve učencev so bile hkrati
najmočnejše sredstvo
vključevanja mladega rodu v nacionalno revolucionarno vrenje tedanjega
časa.
Izredno visoko število predstav — na Cerkljanskem jih je bilo 79, —
pretežno
v letu 1944 — na katerih je sodelovala ali samostojno nastopala šolska
mladina,
ne pove vsega. Nekatere so dosegle izredno kvaliteto; njih vrednost pa
je dopolnjeval topel odziv vedno številne publike, ki je stvaritve naših
pesnikov in skladateljev doživljala kakor nikdar prej ne kasneje.
Programi posameznih prireditev so bili izredno bogati. Kot primer na j
navedem program mitinga, ki ga je organiziral odbor OF v Cerknem 16. in
17.
septembra 1944:
— Pozdrav zastave
— Politični govor
— I. Gruden, Pesem iredentistov — deklamacija
— A. Aškerc, Znamenje na nebu — deklamacija
— F. Ferjančič, Slovenski dom — mešani zbor
— Hajdrih, Mladini — mešani zbor
— Galeb, V boj, Tolminci!— deklamacija
— Pionirska — mladinski zbor
— Kje jemlješ moč, partizan? — mladinski zbor
— Radoš Ivanov, Sedeminštirideset — deklamacija
— O. Župančič, Razgovor — prizor
— I. Grbec, Kralj kraljico vpraša — mladinski zbor
— E. Adamič, Jurjevanje — mladinski zbor
— 0. Župančič, Ciciban in čebela, prizor
— M. Kogoj, Kaj ne bi bila vesela — mladinski zbor
— V. Vodopivec, Stari medo — mladinski zbor (troglasno)
— F. Finžgar, Vedež — igra v dveh dejanjih
— A. Medved, Naša zvezda — mešani zbor
— V. Vodopivec, Poljske rože — mešani zbor
— Narodna himna
Med odmori:
Poljski plesi — klavir
Rahmaninov, Preludij — klavir
Učitelji so med narodnoosvobodilno borbo razumeli svoje delo kot
poslanstvo,
ne le v pedagoškem, tudi v nacionalnem smislu. Zagrizeno so premagovali
težave
in zato ni čudno, da so bile partizanske osnovne šole med vojno — ne
glede na
izredne razmere — kvalitetne. Dokaz za to: mnogi učenci, ki so jih
obiskovali, so
bili po vojni brez posebnih priprav zreli za sprejem v nižjo gimnazijo.
Ni jih
malo med njimi, ki so končali srednjo in celo visoko šolo. Prav za to je
tedaj
šlo: omogočiti mlademu rodu, da razvije svoje sposobnosti, da bi se
čimprej
nadoknadila velika izguba, ki jo je Primorska utrpela v letih pod
fašistično
Italijo. Prepričana sem tudi, da se vsi, ki so obiskovali partizanske
osnovne šole,
spominjajo na svoja bridka otroška leta z zadoščenjem in ljubeznijo.
(Podatki so vzeti iz poročila Viktorja Jereba z dne 11. aprila 1951 ter
iz
ohranjenih zapisnikov sej Krajevnega NOO za Cerkljansko. Bogato gradivo
o partizanskih osnovnih šolah na Baškem in kasnejšem Severno-primorskem
okrožju,
ki ga hrani šolski muzej v Ljubljani, še čaka na obdelavo).
