Ana Štucin
Vir-Idrijski razgledi 1969
»Na 315 šolah s 450 učitelji je obiskovalo pouk v Slovenskem Primorju 15.142 učencev. V 185 večernih tečajih je na tisoče in tisoče odrasle mladine nadomestilo manjkajoče znanje slovenskega jezika. Šole je preveval duh narodnoosvobodilne borbe. V kratkem času je hotela mladina nadoknaditi ono, kar ji je fašizem vzel.«
Tako je napisal Henrik Zdešar v svojem prispevku Leto prosvetne borbe in zmag na Primorskem (Slovenski zbornik 1945, str. 535).
V narodnoosvobodilnemu boju že odmaknjeni sedanjosti se človek, ki prebira šolske kronike in drugo gradivo iz vojnega obdobja, vedno znova čudi neverjetnemu razmahu kulturno prosvetne dejavnosti v tedanjih težkih časih; čudi se, kako pomembno mesto je zavzemalo šolstvo in kolikšno željo po izobrazbi je kazala mladina. Slovenske partizanske šole, ki so se po osvobojenih in pol osvobojenih vaseh ustanavljale po razpadu Italije, so Primorcem pomenile konkreten uspeh dolgoletnega odpora in največje zadoščenje.
Tipičen je primer Cerkljanske. Prvi organ ljudske oblasti, ki se je v Cerknem formiral že septembra 1943 — Narodnoosvobodilni odbor za Cerkljansko (za območje tedanje občine) — je na svoji prvi seji 19. septembra 1943 sprejel sklep, naj se po vaseh odpro slovenske osnovne šole. Sklep je bil sprejet spontano in soglasno. Spontano, kot je spontano v prvem mesecu primorske »prve svobode« vstala »Matjaževa vojska« in šla osvobajat v Gorico.
Učitelji domačini, ki so morali dotlej poučevati v Italiji, so ostali na osvobojenem ozemlju. Bilo jim je to samoumevno, čeprav je to pomenilo sprejemati boj s posledicami poitalijančevanja in tudi konkreten boj s fizično prisotnim sovražnikom, ki je neprestano ogrožal majhno svobodno ozemlje. Prvi sestanek učiteljev je bil že v začetku oktobra 1943. Sklical ga je učitelj domačin Viktor Jereb. Poklicnih šolnikov je bilo daleč premalo. V šolsko delo so se zato vključile tudi dijakinje, ki so dotlej obiskovale italijansko srednjo šolo, ter kasneje celo dekleta z italijansko osnovno šolo, ki jim je družinska nacionalna vzgoja odprla in dovolj približala slovensko knjigo.
Takoj po prvem sestanku učnih moči se je začelo vpisovanje in 17. oktobra v 17 cerkljanskih vaseh že reden pouk. Šolski inventar je ostal povsod nedotaknjen. Navodilo, ki ga je v tem smislu dal prvi NOO, so ljudje spoštovali. Organizacijo in strokovno vodstvo šol je prevzel Viktor Jereb, po razpadu Italije prvi slovenski šolski nadzornik za Baško okrožje, kamor je spadala tudi Cerkljanska. Ta funkcija mu je bila dodeljena kasneje, v začetku leta 1944, in je le potrdila, kar se je razvilo po logiki potreb in razmer. Partizanski učitelji domačini, ki slovenskih šol nikdar niso obiskovali in so se prvič, nekateri brez vsakršne teoretične podlage, spoprijeli s pedagoškimi problemi, so sami potrebovali učitelja in dobrega mentorja. Viktor Jereb — čeprav je moral, kot vsi drugi, poučevati vrsto let v Italiji in v italijanščini — se je mnogo posvečal študiju materinščine in slovenske literature (mnoge povojne generacije učencev nižje gimnazije ter kasneje osnovne šole v Cerknem ga poznajo kot odličnega učitelja slovenskega jezika in književnosti). Med osvobodilno vojno prerojeno slovensko šolstvo je zahtevalo prav takšnega svetovalca.
Breme mentorstva je padlo tudi na tiste redke učitelje, ki so se še bili izobrazili v slovenskih šolah in so že imeli za seboj pedagoško prakso: tako pokojni Ignacij Jug — pripadnik nesrečne generacije dveh svetovnih vojn, ki je prvo preživel na ruski fronti; Angela Bevk, sedaj upokojena učiteljica in še danes knjižničarka v Cerknem, žilava delavka, ki je od kapitulacije Italije pa do svoje upokojitve neutrudno nosila mnogostranska bremena ljudsko prosvetnega delovanja: Ljudmila Bevk, rojena Rutar, ki je v letih italijanske okupacije bridko okusila preganjanje fašističnih oblasti.
Že jeseni 1943 je Viktor Jereb sestavil in poslal vsem učiteljem pismo ter začasni učni načrt, ki ga je kasneje odobril Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje. Ta verna dokumenta tedanjih razmer in razpoloženja zaslužita še danes pozornost vseh prosvetnih delavcev.
Objavljamo ju v celoti:
»Tovariši in tovarišice! Po petindvajsetih letih najhujšega suženjstva, ko je velik del naše dežele svoboden in se sovražnik že zvija v poslednjih krčih, se odpirajo po naših vaseh ljudske šole in se s tem postavljajo temelji novemu slovenskemu šolstvu na Primorskem.
Naša mladina, ki so jo toliko let »vzgajali« tujci, vas čaka, da ji prinesete toplo besedo v domačem jeziku. Izruvati bo treba mnogo plevela, ki ga je zasejal sovražnik; stalo vas bo mnogo truda, preden boste ustvarili narodne šole v pravem pomenu besede in vpeljali našo mladino v novi red. Prva dolžnost vsakega učitelja je, da v tesnem sodelovanju s starši vzgaja svoje učence v narodnem duhu, v duhu socialne pravičnosti in demokratičnih načel, to je v duhu OF slovenskega naroda.
Vedeli smo že naprej in to boste Vi najživeje občutili, da se bodo pri otvoritvi šol pojavile mnoge težave, ki bi se v normalnih časih zdele nepremagljive, a nas ne smejo ovirati. Nimamo slovenskih učnih knjig, niti učil, niti šolskih potrebščin itd. Na Vas je, da z dobro voljo in sodelovanjem vaščanov premagate te težave. Posebno težko bi bilo poučevati v prvem in drugem razredu, ker ni abecednikov, zato se na splošno otvarja pouk le za mladino od tretjega šolskega leta dalje. Abecedniki pa so že v tisku, zato bomo v doglednem času lahko otvorili pouk tudi v prvem in drugem razredu. Za čtivo v višjih razredih pa je po naših vaseh še vse polno mladinskih in drugih knjig, ki jih boste lahko uporabili. Strogo pa naj se pazi na to, da se v naše šole ne bodo vtihotapile knjige za čtivo~ki bi bilo nasprotno našim načelom. V najkrajšem času bo začel izhajati tudi mladinski list, ki bo postopoma prinašal učno gradivo in bo kot učni pripomoček uspešno služil učencem in učiteljstvu. V ostalem pa si morate_za zdaj sami pomagati z iznajdljivostjo. Poglavitno je, da se bo na naših Tolah glasila slovenska beseda; učni uspehi bodo gotovo boljši tudi v takih primitivnih prilikah, kot so bili tedaj, ko so tuji učitelji v tujem, nerazumljivem jeziku hoteli raznaroditi naše otroke. Glavno snov črpajte iz velikega junaškega gibanja slovenskega naroda za osvoboditev izpod tujega jarma. Borbeni duh naj preveva vse, kar boste deci podajali.
Glavne točke začasnega učnega načrta bi bile naslednje:
Snov za politične ure: Kako smo osvobodili velik del slovenske zemlje. Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Vzroki, ki so privedli do njenega nastanka. Organizacija OF. Politični in socialni program OF. Osvoboditev vsega slovenskega ozemlja, pravica do samoodločbe, socialna preureditev. Ogromno delo, ki ga je OF že izvršila in delo, ki jo še čaka. Nasprotniki OF — »bela in plava garda«. Ljudska oblast — resnična demokracija. Naloga vsakega Slovenca v boju za popolno osvoboditev. Življenje v bodoči Sloveniji in v veliki, svobodni Jugoslaviji. Pomoč, ki jo mora vsak Slovenec nuditi naši vojski, da dosežemo popolno zmago.
Slovenščina: Rujte, trgajte, pulite vse, kar je v našem jeziku tujega, nepristnega, zmaličenega! Jezik je naša največja svetinja, zato mu je treba posvečati posebno pažnjo. Pri branju in pisanju je treba postopno pojasnjevati pravopisne razlike med slovenščino in italijanščino. Mnogo vaj! Razgovarjanje z otroki bo najuspešnejša oblika pri poučevanju jezika. Prepisovanje, narekovanje, zapisovanje na tablo. Skupno sestavljanje kratkih spisov. Otroci naj sami oblikujejo preproste stavke. Učitelj naj samo pazi, da iz takih stavkov nastane smiselno zaokrožena celota. Kasneje pravo, samostojno spisje. Neprestano je treba popravljati. Nobena, tudi dozdevna majhna napaka naj se ne preskoči. Iz slovnice naj se obravnava glasoslovje, dalje besedne vrste in prosti stavek. Mnogo ustmenih in pismenih vaj. Mnogo pesmic! Te naj se sprva memorirajo, pozneje pa si jih bodo učenci zapisovali v zvezke. Lepo in izrazito deklamiranje. Uglasbene pesmice naj se tudi pojo.
Računstvo in geometrija: Ugotoviti je treba predvsem, kaj in koliko otroci znajo ter vse uporabiti. Italijanski izrazi pri računskih operacijah naj se nadomestijo s slovenskimi. Spočetka se sme učitelj pri pojasnjevanju posluževati italijanskih izrazov, a le v toliko, kolikor je neobhodno potrebno za razumevanje; kasneje naj se uporabljajo samo slovenski izrazi. Seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje s celimi in desetinskimi števili. Uporabne naloge. Goji naj se zlasti računanje na pamet. Mere in uteži ter njihova uporaba. Osnovni pojmi iz geometrije. Geometrijski liki, obseg in površina. Uporabne naloge.
Zgodovina: Kratek pogled najnovejše domače zgodovine. Doba pred svetovno vojno 1914—1918. Položaj Slovencev in drugih Slovanov v Avstriji. Razpad avstrijskega cesarstva in ustanovitev kraljevine ŠHS. Razcepitev slovenskega naroda. Položaj slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji. Druga svetovna vojna. Vzroki razpada Jugoslavije. Nasilna okupacija slovenske zemlje po Nemcih in Italijanih. Kalvarija slovenskega naroda. Pregled vojnih dogodkov na raznih frontah. Borba OF proti okupatorjem. Propad italijanskega fašizma in Italije. Sovjetska Rusija in njena junaška vojska. Izgledi za bodočnost.
Zemljepis: Osnovni pojmi iz astronomije. Nebesni pojavi, sonce, luna itd. Nekoliko matematičnega zemljepisa. Poznavanje zemljepisnih kart. Kateri državi smo do sedaj pripadali? Slovenija. Jugoslavija. Kakšna je bila pred razpadom in kakšna bo po osvoboditvi. Pojasnijo in utrdijo naj se pojmi: narod, narodnost, narodno ozemlje, narodnostne meje itd.
Prirodopis in prirodoslovje: Živalstvo, rastlinstvo in rudarstvo s posebnim ozirom na kraje, v katerih prebivamo in na kmetijstvo.
Petje: Izpopolnitev pesmi, ki jih otroci že znajo. Pesmi, katerih besedilo so se otroci naučili pri jezikovnem pouku. Partizanske pesmi. Poje naj se veliko, ne samo v šoli, temveč tudi izven nje. Iztrebi naj se takoj vsaka sled fašistovskih himen, ki so jih otroci morali prepevati, ter lahkoživih italijanskih popevk, ki so se na žalost glasile tudi iz ust naše mladine.
Telovadba: Navajajmo otroke k pravemu redu in disciplini v šoli in izven nje. Pozor, odmor, obrati. Red in zastop, dvored, četverostop. Korakanje, proste vaje, igre.
Snov za nekatera poglavja začasnega učnega načrta bo učiteljstvo našlo v naši propagandni literaturi. Gradivo pa bo prinašal tudi napovedani mladinski list.« V posameznih vaseh so šole organizirali in poučevali naslednji učitelji:
Angela Bevk v Poljani,
Ljudmila Bevk v Zakrižu,
Ignacij Jug v Jesenici in Orehku,
Božena Jug v Ravnah,
Rozina Jeram na Reki,
Ivanka Razpet na Travniku,
Ivan Filipič v Plužnjah,
Vera Obid v Cerkljanskem vrhu,
Vera Rojc v Podlanišču in Podpleču,
Pavla Paa v Planini,
Marija Lahajnar na Straži,
Ivanka Pilat v Otaležu,
Francka Verčič v Novakih in Robidnici,
Danica Magajne v Gorjah.
 |
| Ivan Filipič z šolsko mladino v Plužnjah |
Kmalu zatem so se k poučevanju pritegnile še nekatere učne moči, in sicer Milica Bevk, Franc Pavšič, Vida Andrejčič, Kristina Kumar, Fanika Kacin, Ivan Krivec, Marija Kacin in Anica Peternelj (zadnji sta poučevali le malo časa). Šole so se odprle tudi v Labinjah, Stopniku, Šebreljah, Jagrščah, Masori in Krnicah.
Med šolskim letom 1943-44 so odpadle 3 učne moči, med temi Francka Verčič, ki so jo odpeljali Nemci. Na njeno mesto je stopila njena sestra Katarina Verčič. Tako je bilo ob koncu šolskega leta 1943-44 na Cerkljanskem 23 šol z 20 učnimi močmi ter nad 600 učenci.
Zaradi pomanjkanja učnih pripomočkov, zlasti abecednikov, se je poučevalo najprej samo v višjih razredih. »Sprva je sicer vsega manjkalo, pravi v svojem poročilu Viktor Jereb, a temu se je kmalu odpomoglo s knjigami, ki smo jih pobrali pri ljudeh in s propagandno literaturo, ki je začela prihajati. Šolske potrebščine pa so ljudje prinašali iz Gorice.« V Cerknem se zaradi nevarnosti zračnih napadov v šolskem letu 1943-44 šola ni odprla. Tako je bilo sklenjeno sporazumno z vojaško oblastjo. Krajevni narodnoosvobodilni odbor je zato na svoji seji dne 31. oktobra 1943 sklenil, naj se namesto šole odpre večerni tečaj; obenem naj se odpro večerni tečaji tudi v vaseh, kjer so že šole, če je le na razpolago učna moč.
V prvem šolskem letu 1943-44 je Cerkljanska doživela 3 bombne napade, 2 veliki sovražnikovi ofenzivi (novembra 1943 in aprila 1944) ter nekaj vpadov, med katerimi je bil najbolj boleč napad na partijsko šolo 27. januarja 1944.
Optimistična vera v hiter konec vojne, značilna za prvi mesec po razpadu Italije, je splahnela. Človek bi pričakoval, da bo v takšnih razmerah prosvetno delovanje zamrlo in čakalo na ugodnejšo klimo. Bilo je obratno: do konca vojne je število šol in učnih moči naraslo.
V začetku šolskega leta 1944-45 se je odprla tudi šola v Cerknem in sicer za II., III. in IV. razred. Poleg upraviteljice Angele Bevk sta v Cerknem poučevali Ljudmila Bevk in Rozina Jeram. Odprla se je tudi šola v Oblakovem vrhu, kjer je poučeval Justin Grošelj.
»Pouk se je vršil dokaj redno,« pravi Jerebovo poročilo. »Prekinjale so ga seveda sovražnikove ofenzive, a čim je nevarnost minila, se je takoj znova pričel.« Kaj so pomenile sovražnikove ofenzive: poleg že omenjene Francke Verčič so Nemci odpeljali učiteljico-partizanko (ime je neznano), ki je 1944. leta poučevala v Ravnah; iz Jesenice so odpeljali Ivana Žagarja, med poletno ofenzivo je bila ranjena in odpeljana Marija Lahajnar s Straže, ki je kasneje pobegnila in dalje poučevala; šoli na Straži in Reki sta bili požgani; na Straži se je pouk potem nadaljeval v neki zasebni hiši, a na Reki se je moral ukiniti, ker je bila vsa vas požgana.
Med šolskim letom 1944-45 se je učiteljstvo pogostoma menjalo. Nekatere učitelje je dala na razpolago vojaška oblast. Bili pa so zelo nestalni, evidenca o njih je zato pomanjkljiva. Med njimi so bili: Rožica Šeme, Sava Česen, Miloš Macarol, Ivan Primožič, Slavka Markuta in druge. Nekaj časa so poučevali tudi: Slavica Brelih, Anton Likar, Darinka Cvek, Ivan Žagar, Jelka Žagar, Milica Treven in Ferdo Vidmar iz Idrije.
Pred zadnjo ofenzivo leta 1945 je bilo stanje takšno:
Šola Učitelji dečki deklice skupaj
1. Cerkno Bevk A., Bevk L., Jeram R. 63 53 116
2.Cerkljanski vrh Andrejčič Vida 19 17 36
3. Kladje Markuta Slavka 11 10 21
4. Podpleče Šeme Rožica 5 10 15
5. Planina Magajne Danica 12 17 29
6. Novaki Češenj Slava, Obid Vera 27 28 55
7. Robidnica Verčič Katarina 18 20 38
8. Poljana Cvek Darinka 5 9 14
9. Labinje Kumar Kristina 14 11 25
10. Gorje Bevk Milica 11 11 22
11. Poče Roje Vera 22 17 39
12. Zakriž Jug Ignacij 17 10 27
13. Ravne Jug Božena 12 10 22
14. Straža Lahajnar Marija 19 20 39
15. Jesenica Ni bilo učitelja
16. Orehek Ni bilo učitelja
17. Plužnje Primožič Ivan 36 34 70
18. Otalež Pilat Ivanka 19 14 33
19. Travnik Razpet Ivanka 22 17 39
20. Masora Kacin Fanika 14 17 31
21. Jagršče Macarol Miloš 7 10 17
22. Krnice Žagar Jelka 11 10 21
23. Šebrelje Vidmar Ferdo, Rejec Marija 23 36 59
24. Stopnik Treven Milica 15 20 35
25. Oblakov vrh Grošelj Justin 12 15 27
Skupaj: 414 416 830
Aprila 1945 je torej na Cerkljanskem delovalo 23 šol, na katerih je poučevalo 2/ učnih moči, od teh 10 kvalificiranih in 17 pomožnih učiteljev.
Učencev je bilo skupno 830. Večerni tečaji so bili organizirani v 13 vaseh. Bili so prav dobro obiskovani. Pozimi 1944 so na njih poučevali po šest ur na teden naslednji učitelji: Jereb Viktor Andrejčič Vida Kumar Kristina Brelih Slavica Šeme Rožica Češenj Slava Macarol Miloš Primožič Ivan Primožič Ivan Kacin Fanika Macarol Miloš Likar Anton Razpet Ivanka v Cerknem v Cerkljanskem vrhu v Labinjah v Poljani v Podplečih v Novakih na Straži v Plužnjah v Lazcu v Masorah v Jagrščah v Krnicah na Travniku (30 obiskovalcev) (16 obiskovalcev) (22 obiskovalcev) (25 obiskovalcev) (8 obiskovalcev) (24 obiskovalcev) (18 obiskovalcev) (23 obiskovalcev) (21 obiskovalcev) (23 obiskovalcev) (11 obiskovalcev) (14 obiskovalcev) (10 obiskovalcev)
Šolska administracija je bila kljub izrednim razmeram dokaj dobro urejena. Čeprav je med sovražnikovimi ofenzivami morala romati v najrazličnejša skrivališča, se je v pretežni meri ohranila. V dokaz za to je obsežen arhiv, ki ga hrani šolski muzej v Ljubljani in obsega mnoge zapisnike učiteljskih konferenc, poročila učiteljev in nadzornikov, redovalnice in celo izdelke učencev. Na učiteljskih konferencah je bil na dnevnem redu vedno tudi nastop katerega izmed poklicnih učiteljev. Šolski nadzornik je šole redno obiskoval.
Izven šolska kulturna dejavnost učencev je bila izredno bogata. Petje in dramatsko delo je bilo, kakor je razvidno iz učnega načrta, bistveni del učno vzgojnega procesa. Kulturne prireditve učencev so bile hkrati najmočnejše sredstvo vključevanja mladega rodu v nacionalno revolucionarno vrenje tedanjega časa. Izredno visoko število predstav — na Cerkljanskem jih je bilo 79, — pretežno v letu 1944 — na katerih je sodelovala ali samostojno nastopala šolska mladina, ne pove vsega. Nekatere so dosegle izredno kvaliteto; njih vrednost pa je dopolnjeval topel odziv vedno številne publike, ki je stvaritve naših pesnikov in skladateljev doživljala kakor nikdar prej ne kasneje. Programi posameznih prireditev so bili izredno bogati. Kot primer na j navedem program mitinga, ki ga je organiziral odbor OF v Cerknem 16. in 17. septembra 1944:
— Pozdrav zastave
— Politični govor
— I. Gruden, Pesem iredentistov — deklamacija
— A. Aškerc, Znamenje na nebu — deklamacija
— F. Ferjančič, Slovenski dom — mešani zbor
— Hajdrih, Mladini — mešani zbor
— Galeb, V boj, Tolminci!— deklamacija
— Pionirska — mladinski zbor
— Kje jemlješ moč, partizan? — mladinski zbor
— Radoš Ivanov, Sedeminštirideset — deklamacija
— O. Župančič, Razgovor — prizor
— I. Grbec, Kralj kraljico vpraša — mladinski zbor
— E. Adamič, Jurjevanje — mladinski zbor
— 0. Župančič, Ciciban in čebela, prizor
— M. Kogoj, Kaj ne bi bila vesela — mladinski zbor
— V. Vodopivec, Stari medo — mladinski zbor (troglasno)
— F. Finžgar, Vedež — igra v dveh dejanjih
— A. Medved, Naša zvezda — mešani zbor
— V. Vodopivec, Poljske rože — mešani zbor — Narodna himna
Med odmori:
Poljski plesi — klavir
Rahmaninov, Preludij — klavir
Učitelji so med narodnoosvobodilno borbo razumeli svoje delo kot poslanstvo, ne le v pedagoškem, tudi v nacionalnem smislu. Zagrizeno so premagovali težave in zato ni čudno, da so bile partizanske osnovne šole med vojno — ne glede na izredne razmere — kvalitetne. Dokaz za to: mnogi učenci, ki so jih obiskovali, so bili po vojni brez posebnih priprav zreli za sprejem v nižjo gimnazijo. Ni jih malo med njimi, ki so končali srednjo in celo visoko šolo. Prav za to je tedaj šlo: omogočiti mlademu rodu, da razvije svoje sposobnosti, da bi se čimprej nadoknadila velika izguba, ki jo je Primorska utrpela v letih pod fašistično Italijo. Prepričana sem tudi, da se vsi, ki so obiskovali partizanske osnovne šole, spominjajo na svoja bridka otroška leta z zadoščenjem in ljubeznijo.
(Podatki so vzeti iz poročila Viktorja Jereba z dne 11. aprila 1951 ter iz ohranjenih zapisnikov sej Krajevnega NOO za Cerkljansko. Bogato gradivo o partizanskih osnovnih šolah na Baškem in kasnejšem Severno-primorskem okrožju, ki ga hrani šolski muzej v Ljubljani, še čaka na obdelavo).
Ni komentarjev:
Objavite komentar