KAJ SE GODI NA PRIMORSKEM OB MEJI JUGOSLAVIJE
Vir-Proletarec (Chicago) 9.6 1937 št.1552
Opomba-Pismo je bilo napisano v Otaležu
Naslednje pismo je bilo napisano začetkom tega leta. V njem so navedene stvari, ki osvetljujejo razmere v Julijski krajini in "svobodo", ki jo uživajo Slovenci pod italijanskem fašizmom. Zaključni odstavek je vzet iz pisma po podpisu pogodbe med Italijo in Jugoslavijo. Ime osebe, ki je pismo pisala je vsled razumljivih razlogov izpuščeno. Glasi se:
Kako je nam ki smo prišli pod peto italijanskega fašizma? Vsemu svetu je znano, da vlada v fašistični Italiji prava sužnost. Diktatura ne dovoli svobodnega izražanja ne zborovanja. Zatrto je vsako delavsko gibanje. Vse pravice so nam odrečene. Posebno pa pritiskajo na nas Slovence.
Sedaj gradijo cesto iz Cerknega v Novake na Kladje, čez Cerkljanski vrh in Hmenico v Jazne in od Želina skozi našo vas na Ledine ter naprej na Razpotje.. Mnogo se je spremenilo v naših krajih. Na Želinu so napravili kaverne ali podzemne prehode in so ves Stražki vrh prevrtali. Celi dve leti so delali podnevi in ponoči .Uposlevali so le tujce in vse delo je moralo biti tajno. Nihče, ki je šel po cesti v Cerkno, se ni smel ustaviti, da bi si kaj ogledal, sicer ga bi takoj vrgli v zapor za par let, Neprestano se utrjujejo. Neprenehoma gradijo ceste in mostove v vojaške namene. Sedaj pravijo da bodo prihodnje leto šle ceste do Ljubljane, zato delajo in gradijo nove kar čez hribe.
Gospodarske razmere so tudi skrajno slabe. Davki so visoki in življenjske potrebčine drage, kar pa imamo za trg je pa pod ceno. Naj ti povem ,da bom to pismo nesla v Jugoslavijo na pošto, kajti če bi ga oddala na pošto tukaj, ne vem , če bi ga prijel. Tukaj namreč vsako pismo pregledajo.
Tudi versko življenje je bolj mrtvo ,kot je bilo nekdaj. Pa saj veš kako je kamor prihaja mnogo tujcev. Naš župnik je narodnjak in vsled tega ga preganjajo. Vedno so mu za petami, da bi na njem kaj dobili in ga izgnali na otoke.
Narodne pravice. Glede tega vprašanja so razmere take, da je žalostno Slovenec jim je manj kot pes. Vse šole, osnovne, srednje in višje so izključno italijanske. V vsej Goriški ni niti enega samega slovenskega učitelja. Potem si pač lahko sam predstavljaš, kaj se godi z našimi otroki, ki pohajajo take šole. Prepovedujejo jim govoriti slovensko celo doma. Silijo jih , da zaničujejo vse kar je slovenskega- tudi svoje roditelje! Srce se človeku krči, ko posluša domače otroke prepevati italijanske pesmi, kar so prisiljeni in pa zabavljati čez svoje lastne rojake. Iz slovenskih otrok vzgajajo same izdajice, ki so pripravljeni storiti vse. Malo boljše je, kjer so starši sami kaj brigajo in učijo svoje otroke doma na skrivaj. Toda tudi teh je vedno manj, zato, ker so stalno zaničevani, ker so izpostavljeni večnim zasledovanjem in ker so preganjeni od oblasti in podrepnikov. Mnogo je tudi med starejšimi, ki upijejo " viva Italia", ker pričakujejo od tega osebne koristi. Mnogim so tudi spremenili imena in priimke. Priimek Bašelj so naprimer spremenili v Baselli, Mlakar v Makarri, Magajna v Magni itd. Tudi krstnih slovenskih imen se več ne sme dajati otrokom. Otroka se sme krstiti samo s takim imenom, ki se lahko poitalijanči. Slovensko se tudi ne sme več peti. V procesijah se tudi ne smejo več nositi bandera s slovenskimi napisi, da ne govorim o slovenskem petju. Nekoč se je razlagala lepa slovenska pesem, sedaj pa ljudje slovensko peti ne smejo, italijanski pa nočejo. Tako da procesije zgledajo bolj , kot pogrebni sprevodi , kot kaj drugega. Seveda mi vse to še veliko bolj občutimo, ker živimo blizu jugoslovanske meja in vidimo kaj naši so rojaki lahko delajo tam. Tam imajo svoja izobraževalna društva in klube, tukaj pa ne smemo imeti ničesar svojega.
Izobraženih naših ljudi med nami sedaj ni več. Večina je pobegnila v Jugoslavijo , ostale pa so poslali na konfinacijo na otoke. Sedaj je dovolj , da izgovoriš par besed, pa te "shranijo" za par let. Kar je še slovenskih učiteljev, so jih poslali v južno Italijo, k nam pa poslali italijanske, kateri nas hočejo na vsak način prepričati, da smo " Italijani" in da čez petdeset let sploh ne bo nihče vedel o Slovencih v teh krajih.
Prepričana sem, da te v nebo vpijoče krivice, ki so godijo našemu narodu, ne bodo ostale nekaznovane. Pomniti moramo, da ne trpimo le mi slovenski delavci in kmetje, ki nas zatirajo kot narod in gospodarsko, ampak trpijo tudi italijanski delavci in kmetje pod peto italijanskega fašizma. Vprašanje je le, kako dolgo?
Slovenskih časopisov ne smemo imeti, italijanske pa nam pošiljajo kar brezplačno. Slovenske knjige so že par krat pobrali po hišah in jih sežigali. Pri nas jih do sedaj še niso vzeli in jih tudi ne bom pustila, da jih bi! Rajši jih zakopljem zemljo, da jih ne bodo nikdar dobili.
S slovenščino sedaj ne moreš več nič opraviti ne na županstvu ne drugje. Povsod se vidijo kričavi napisi, da se govori samo italijanski, pozdravlja se pa po fašistično. Napisi v trgovinah so kajpak vsi le italijanski, krajevna imena samo italijanska.
Dragi Brat! Vseh krivic, ki se nam gode, ne morem opisati. Pa čemu tudi? Saj so te dovolj žalostne. Rajši bi ti pisala kaj veselješega, pa za danes ne morem.
Prejmi iskreni pozdrav od Tvoje sestre- N.N
Ker si mi pisal, če je sedaj kaj boljše, odkar je Jugoslavija podpisala pogodbo z Italijo, moram na žalost povedati, da prav nič .Pričakovali smo mnogo od tiste pogodbe, a je ostalo vse samo na papirju. O tem bom pisala pozneje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar