O ALKOHOLNIH PIJAČAH IN ŽGANJU Z RAZNIH ZORNIH KOTOV.
Na kuhanje žganja pri nas, tam med Cerknem in Idrijo v vasi Plužnje, ki leži v strmini in ni ravnine niti za dvorišče ob hiši, mu pravimo »šnaps« ali »žgajne«, me vežejo mnogi, prijetni in neprijetni
spomini. Pogosto jih obujam, saj mi je bila to pozneje priljubljena dejavnost...
Čisto majhen sem še bil, ko me je oče prvič peljal na več kot pol ure
oddaljen travnik z obilico sadnega drevja. Bilo je v času cvetenja. Oče
me je na mojo prošnjo vzel s seboj, saj je želel videti, kakšna bo
letina. Vsa drevesa so bila v cvetju.
»Letos bo sadja dovolj« je dejal, »imeli ga bomo dovolj za klet,
posušili ga bomo, napravili mošta in žganja«, je zadovoljno
pripovedoval. Vem, da sem sveže sadje in pozimi zlasti suhe hruške rad
jedel, zato je tudi mene razveselila očetova ugotovitev, da bo dobra
letina.
Dolgo si je ogledoval visoko hruško, imela je deblo, da ga nisem mogel
objeti in bila je prepolna cvetja. Obraz mu je žarel od zadovoljstva.
»Če ne bo kakšnih vremenskih neprijetnosti, nam bo dala dovolj hrušk.
Nekaj malega jih bomo pojedli, saj so okusne le zmehčane, obdržijo pa se
le malo časa, veliko jih bomo posušili, napolnili bomo 100-litrski sod
mošta in tudi kar nekaj okusnega žganja bomo naredili. Letos jih boš
moral že pomagati pospraviti; pomagal mi boš pri stiskanju mošta in
predvsem pri kuhanju žganja«, je razpredal svoje misli.
Do našega travnika s sadjem ni bilo nobene vozne poti. Le dobro shojena steza, po kateri smo pogosto hodili, je vodila do parcele. Vse boljše sadje smo morali navkreber nositi domov v koših. To je bilo kar
naporno, saj smo v koše naložili čim več, da smo jih čim prej pospravili. Le tisto sadje, ki se je pri trganju poškodovalo in je padlo na tla,
plodove velike lesnike, ki je sicer obrodila prav lepa, rdeča jabolka in
manjše tepke smo v vrečah spravili kakih 100 metrov navzdol do ceste,
ki je bila speljana ob reki Idrijci. Tja jih je potem prišel z vozom,
imel je vprežena dva močna vola, iskat sosed z večje kmetije. Ta prevoz pa je moral oče odslužiti z dvema dopoldnevoma košnje.
Takrat smo bili pod Italijo, kamor je tudi naša vas pripadla po prvi svetovni vojni. Kuhanje žganja in posest kotlov je bilo seveda prepovedano. Vendar smo kotel, skrivali smo ga na podstrešju, imeli
mi in še nekateri. Mošt pa smo lahko stiskali in če so po naključju prišli karabinerji, ti so imeli kasarno v sosednji vasi, jim je oče rekel, da bomo naredili mošta, zato smo vedno, kadar smo mleli sadje za
žganje, morali imeti pripravljeno tudi stiskalnico za mošt in v njej vsaj eno prešo z nekaj mošta, da smo ga lahko karabinerjem postregli in jih prepričali. Čeber, v katerega smo nalagali zmleto sadje za žganje,
pa je bil dobro skrit za nekakšno špansko steno, zadaj za svinjakom.
Posebna težava je bilo kuhanje žganja. Tega si v vasi niti v sanjah nismo upali početi. Zato je kar precej vaščanov to kaznivo dejanje počelo v kakih deset minut oddaljeni grapi, po kateri je tekel potok, ki
običajno ni presahnil. Vode za hlajenje je bilo torej dovolj. Tam je oče, ki se je bil izučil za zidarja, sezidal dobro peč, narejeno prav za kotle, ki smo jih imeli v vasi - vsi so bili enaki, če se prav spomnim,
okoli 60 litrov veliki. Do tja smo morali prenesti drva in seveda drozgo, ko je bila godna za kuhanje. Zelo smo morali paziti, da smo odpravili vonj po žganju. V ta namen smo v bližini kurili kako staro gumo ali kaj podobnega, da je smrdelo.
Ker pa je naša hiša stala ob cesti, po kateri so karabinjerji pogosto prihajali, tudi prenos drozge ni bil varen. Zato me je oče vedno, preden jo je bilo treba odnesti, poslal na oglede v vas. Moral sem pogledati v gostilno, saj so se tam karabinjerji pogosto ustavljati. Če so bili tam, je moral čakati, da so odšli, jaz pa sem pred gostilno ugotavljal njihov odhod. Če jih ni bilo, sem moral na konec vasi, od koder se je proti kasarni videlo blizu 2 km ceste. Če jih tudi na poti ni bilo, je lahko drozgo odnesel v grapo. Spomnim se, da smo si izposojali dve večji posodi s kovinskimi ročkami. Napolnil jih je, nataknil na močnejšo palico čez rame in odnesel. To je bila ravno pravšnja mera za en kotel.......
DOGODEK ŽE IZ ZRELIH LET
Ko sem bil že stalno v Ljubljani, sem še vedno rad hodil pomagat kuhat žganje v Plužnje. Z očetom sva ga zdaj lahko kuhala doma in naporov je bilo bistveno manj. Bilo je le nekaj dni za tem, ko je umrl
oče mojega sošolca iz drugega konca vasi. Zato sem sošolca iz nižje gimnazije, ki šolanja ni nadaljeval, med kuhanjem šel obiskat. Okoli njegove hiše je zelo prijetno dišalo po žganju.
»Dober dan, vse naokoli tako lepo diši, kaj si žganje polil?« sem ga vprašal.
»O, to mi pravijo tudi sosedje. Nič nisem polil, le tako lepo diši že 14 dni. Imeli smo veliko češpelj in napolnil sem 200-litrski čeber. Kuhal bom takoj, ko boste vi končali in bo kotel prost«, je veselo pripovedoval.
»Ne vem, če bo to dobro«, sem pristavil. »Zdi se mi, da je tebi žganje izhlapelo.«
Sošolec, povsem nevajen, saj je oče nenadoma umrl in je ostal brez izkušenj, me je preplašeno pogledal, nato pa odvrnil:
»Kaj misliš resno?«
»Bojim se, da resno.«
Čebra ni zatesnil in žganje je zares izhlapelo. Ko je začel kuhati, se je o tem prepričal. Vsebnost alkohola v nangi je bila tako majhna, da se ni splačalo nadaljevati. Vso drozgo je potem vrgel stran. Da,
tudi to se zgodi neizkušenemu......
SPOMIN NA SVOJA OTROŠKA LETA
Ali je bilo jeseni 1939 ali 1940, se ne morem spomniti. Vem, da sem že hodil v italijansko šolo. Oče me je vzel k sebi, ko je kuhal žganje vso noč. Nosil sem drva, skrbel za ogenj, meril količine pretoka
iz cevi in menjal litrske lončke, ki sem jih postavljal pod cev, izpod katere je tekla nanga, mi smo ji rekli »siraka«. Vmes sem pogosto zadremal.
Ko je preveč zagorelo in je bil curek premočan, me je oče takoj zbudil.
»Pri kuhanju žganja ni počitka«, je dejal.
Ob kotlu moraš stalno paziti, da je ogenj pravilen, da so vsi stiki
dobro zatesnjeni, da pravočasno menjaš posodo. Veš, tudi »siraka« ne sme
teči z debelim curkom, to se pozna pri kakovosti žganja. Se posebno pa
moraš paziti pri drugi prekuhi, ko sme biti curek zelo tanek, toliko, da
ne kaplja, sicer ima žganje okus po prižganem. Ko boš velik, boš
občutil razliko med našim žganjem in tistim, ki ga kuhajo pri sosednjem
kmetu. Tam naložijo v peč polno drv, pustijo in gredo po drugih
opravilih. Ko se vrnejo, je le še žerjavica in iz cevi le kaplja. Potem
zopet naložijo polen, da se ogenj razgori in gredo.
Slab okus njihovega žganja je očiten.«
Oče me je večkrat poučil, kako je treba pri enostavnih sredstvih krotiti ogenj. V vodi je stalno namakal debelejšo hrastovo desko, široko ravno toliko, da je šla skozi vrata peči. Ko sva delala drugo prekuho je
bil na ogenj posebej pozoren. Pogosto je otipaval kapo kotla in ko je bila cev kape vroča, je potisnil desko na ogenj in s tem zmanjšal gretje. Čim se je kapljanje razpotegnilo v curek, je najprej po vnaprejšnjih izkušnjah natočil predvideno količino, nato še podstavil kozarec, poskušal, vonjal in po potrebi še malo odvzel, da ne bi pokvaril žganja. Čim se je curek začel malenkostno debeliti, ga je z omenjeno namočeno
desko reguliral. Ves čas je tudi pazljivo opazoval vse stike, namakal
ilovico, ki je služila za izolacijo in pazil, da ne bi kje kaj uhajalo. Zelo »siten« je bil po mojem mnenju tudi pri čiščenju kotla, kape in cevi. Vse je zares temeljito opral. Na dno kotla je vedno pazljivo razprostrl pšenično slamo tako, da ne bi skoznjo na dno ušli drobci drozge. Obtežil jo je s štirimi izpranimi manjšimi kamni, ki jih je bil prinesel iz Idrijce, da ne bi bili ostri. Hranil jih je iz leta v leto. Kako
ugotoviti, koliko vode naliti v dno kotla in kako najbolj optimalno razredčiti drozgo, mi še danes ni jasno. Vem pa, da se je pogosto jezil, ker so kotel po izposoji pogosto prinesli slabo opran, z vidnimi ostanki prismojenosti....
Oče mi je res vcepil v zavest natančnost, ki je potrebna pri kuhanju žganja. Vem, da so vsi gosti .paše žganje hvalili in spraševali očeta, kako ga pripravlja, da je mehko, prijetnega okusa in vonja, čeprav je
bilo močno, saj je ohlajeno imelo več kot 50 odstotkov vsebnosti alkohola. Tudi flaškone, tako smo rekli večjim steklenim posodam, je vedno temeljito opral....
SPOMIN NA DOGODIVŠČINO IZ MOJE MLADOSTI
Bilo je zagotovo oktobra 1940, star sem bil dobrih sedem let. Z očetom sva v tisti grapi komaj začela z drugo prekuho nekje pred polnočjo. Pravkar se je napolnila posoda drugega litra, ki naj bi jo
zamenjal in pretočil v flaškon. S pomočjo lijaka sem to dobro opravil, ko pa sem hotel natočeno dobroto zamašiti, mi je spodrsnilo. Padel sem, prevrnil flaškon, se precej udaril in zlil večino žganja.
Kako se je oče razjezil! Kako hudo mu je bilo za tisti poldrugi liter zlitega žganja! Kregal me je, vpiti si ni upal, mi rekel, da sem neodgovoren pobalin in mi sploh naprtil ploho slabih besed. Na to, da
sem se pošteno udaril, da me boli, ni niti pomislil. Sam pa o svoji bolečini sploh nisem smel potarnati. Oče je bil hitre jeze, a kmalu se je pomiril in do jutra sva brez nezgod iztočila vse žganje. Venomer pa
je tarnal, kako škoda je tistega, ki je šlo po zlu.
Vir-
Knjiga - Kada se rakija pali se žajfa 2003 Peter Svetik
Peter Svetik, diplomirani ekonomist in inženir geodezije, je bil rojen v Plužnjah, občina Cerkno, leta 1933. Poklicno se je ukvarjal z geodezijo, informatiko, kartografijo, urejanjem prostora in dokumentacijo, ljubiteljsko pa s turizmom, kulturo, pisanjem in urednikovanjem ter novinarstvom. Umrl: 11. september 2011, Ljubljana.
