Pogled v Idrijsko dolino

 Članek iz časopisa Slovenski narod 26 in 27 .avgusta leta 1881, kjer avtor omenja tudi vas Jazne

Ivan

 

V zapuščeni bolniški sobi v Chicagu, kjer se je vonj po razkužilih mešal s težkim, vročim mestnim zrakom, je ležal John Lipuzich. Njegovo telo, nekoč močno in krepko od dela v jeklarnah, je bilo zdaj izčrpano in zlomljeno od bolezni.

Zdravniki so odšli z resnimi obrazi, a John jih ni več poslušal. Vedel je, da so njegovi dnevi šteti. Skozi okno je odmeval hrup velemesta – ropotanje drvečih vlakov, piski parnikov na reki Chicago in vpitje prodajalcev časopisov. A v Johnovih mislih je vladala popolna, pomirjujoča tišina. Ko je zaprl oči, je hrup Amerike zbledel. Pred njim se je zarisala popolnoma drugačna podoba – rodna vas Lazec, stisnjena pod robove strmih hribov, kjer se je jutranja megla lenobno dvigala nad gozdovi. 

Spomnil se je tistega usodnega pomladnega dne leta 1907. Imel je komaj nekaj več kot dvajset let, ko je na ramo obesil preprosto leseno čizmo z nekaj kosi perila in hlebcem domačega kruha. Spomin je bil tako živ, da je v ustih skoraj začutil okus materinega slovesnega blagoslova in vonj po domačem ognjišču. Pred očmi mu je zaživel obraz očeta, ki mu je z gubavimi rokami krepko stisnil dlan in mu rekel, naj ostane pošten, kjerkoli že bo. 

Pred dvajsetimi leti ga je pot vodila čez ocean. Spomnil se je tesnobe in slabosti v podpalubju velike parne ladje, ko so se tisoči izseljenci, polni upanja in strahu, gnetli na poti v obljubljeno deželo. Ko je prvič ugledal New York in kasneje prispel v Chicago, se mu je zdelo, da je stopil na drug planet. Vse je bilo ogromno, hrupno in neizprosno. 

V vseh teh letih trdega dela v Ameriki, ko je prenašal težka bremena in vdihaval sajasti zrak tolmunov in livarn, ga je pokonci držala le ena misel: vrnitev domov. Sanjaril je, kako bo z zasluženim denarjem kupil kos zemlje v Lazcu, obnovil staro hišo in si ustvaril družino tam, kjer so pokopani njegovi predniki. Želel si je spet slišati zvonjenje cerkve svetega Jurija, ki je odmevalo čez dolino, in zadihati tisti čisti, gorski zrak, ki je dišal po pokošeni travi in smrekovih vršičkih. 

A življenje v Ameriki ga je ujelo v svoj neusmiljeni ritem. Leta so tekla kot voda med prsti. Pisma od doma so prihajala vse redkeje, novice o smrti staršev pa so ga dotolkle v samoti njegove najete sobe. Sanje o vrnitvi so postajale vse bolj blede, dokler ga ni dokončno prikovala na posteljo ta zahrbtna bolezen.

Zdaj, ko je ležal v  bolnišnici v Chicagu , tisoče kilometrov stran od doma, John ni čutil jeze ali obžalovanja. Čutil je le globoko, neizmerno domotožje, ki pa je postajalo z vsakim vdihom lažje. Chicago je izginjal. V njegovih zadnjih trenutkih se je pred njim odprla pot, ki je vodila strmo navzgor, naravnost v Lazec. Videl je vaško korito, slišal šepet vetra v krošnjah in začutil, da se končno, po dvajsetih letih dolgega potovanja, vrača domov. 

Ivan Lipužič

10. maj 1887 Lazec - 12.marec 1927 Chicago

Pokopan je bil dne 14. marca na češkem narodnem pokopališču.

Razdvojeni

 ZGODBA O RAZDVOJENEM SLOVENSKEM NARODU

Socialdemokratska stranka na Slovenskem je imela v  začetku prejšnjega stoletja ,v takratni občini Otalež, ki je bila prva na Goriškem, kjer se je razvila socialdemokratična misel, kar nekaj pristašev . Prav tako pa je bila med ljudmi  zelo prisotna oblastna klerikalna politika Cerkve , ki  je glasno opozarjala  na »vražje seme socializma«  Ljudje so se začeli vse bolj deliti na rdeče in črne, na naše in njihove, kar je med njih vnašalo vse večje delitve in razkol .Takratni klerikalni in socialistični časopisi so bili vse polni zmerljivk iz ene in druge strani, kar je bilo mogoče razbrati  tudi v dopisih  iz Otaleža.

Vodilni člani takratnega Otaležkega odseka socialdemokratske stranke so bili tudi Ivan Vogrič iz Masor ,Matevž Vogrič iz Pluženj, Justin Zajec iz Pluženj in Ivan Lipužič iz Lazca , ki so se v začetku prejšnjega stoletja preselili  v Ameriko in s seboj " odnesli" tudi socialdemokratsko misel, ki so jo širili med našimi izseljenci.

Ivan Lipužič in Justin Zajec  sta bila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vidna člana politične organizacije Jugoslovanov v Ameriki ,člana JSZ ( Jugoslovanske socialistične zveze), ki je bila "trn v peti" klerikalno usmerjenih izseljencev in klerikalnega časopisa ameriških Slovencev Ave Maria, ki so ga izdajali  Slovenski frančiškani v mestu Lemont. Po drugi strani pa so slovenski socialdemokrati v Chicagu svoj časopis Proletarec uporabljali predvsem za širjenje socialističnih idej in za zavračanje krščanske miselnosti. Ne ena, ne druga stran ni izbirala lepih besed in časopisi so bili polni sovražnih novic.

"KAKOR DOMA ,TAKO TUDI NA TUJEM."

Zgodba iz Amerike ,v katero je bil vključen tudi naš rojak Justin Zajec .iz Pluženj

Vse se je začelo 1.maja 1917 ,ko je klerikalni časopis Eve Maria iz Lemonta objavil članek z naslovom Cvetke iz rdečih vrtov in " grdo " opisal socialdemokratsko gibanje Slovencev v Chicagu.

Odgovor na ta članek v bran socialdemokracije je podal Justin Zajec v časopisu Proletarec 29.5 1917 št.507

Na Justinovo pisanje se je 17.6 1917 v št.12 v članku odzval časopis Ave Maria

 V časopisu Proletarec 7.8 1917  št.517  Justin Zajec zapiše-

 V časopisu Ave Maria 17.12 1917  v št.22 slovaški bralec zapiše-

IN ZGODBA "RAZDVOJENI" SE NADALJUJE V DANAŠNJI ČAS.

Naši kraji , ljudje in njih življenje

Pisalo se je leto 1927

NAŠI KRAJI, LJUDJE IN NJIHOVO ŽIVLJENJE

Ni bogata naša zemlja, uboga je, peščena in kamenita. Nismo bogat narod, s trudom in delom se živimo ob njeni revščini. Iz stoletja v stoletje se vlečejo razne življenjske oblike naših ljudi, a vse so si med seboj čuda podobne, prepojene z isto osnovno barvo, ki ji je ime: neplodnost zemlje in od tod izvirajoče težko življenje.

Naši ljudje res niso vajeni udobnega življenja, nič mehkužnosti ni v njih, skromni in mnogokrat preskromni so, delavni, vztrajni, trdoživi in močni! Prav v tem je ono zdravo jedro našega ljudstva, katero mora ohraniti te svoje posebnosti tudi danes, ko je na poti k novim ciljem napredka in prosvetljenosti.

Tako pester je naš kulturni pokret, naše delo živahno. Stotero je vprašanj in ciljev, ki se prikazujejo danes na obzorju našega kulturnega snovanja, ali os, okrog katere se vse suče, je gospodarsko vprašanje, ki je pač življenjsko vprašanje. Vedno in povsod prihaja na dan in črta v veliki meri pot tudi ostalemu razvoju in napredku.

---

PO SVETU ZA KRUHOM

Kje naj začnem, da bo slika popolnejša in veselejša? Kamor koli pogledam, sili v ospredje gospodarska beda, od vsepovsod done klici dela in trpljenja, tožbe in skrbi. Naši rodni bratje nam pošiljajo pozdrave iz daljnih dežel: iz Amerike, Avstralije, iz Francije, Nemčije, Avstrije, globoko iz Italije in drugod. Tja so šli, ker jim rodna zemlja – od nas in naših očetov z rokami že tisočkrat vsa prekopana, pognojena s potom in zato od vseh ljubljena – ni mogla dati kruha.

Teh se spomnim najprej, brez domovine, ki so od nas odsekani kakor veja od rodnega drevesa. Naši so, naša kri je to, ki se izgublja v nenasitnem žrelu tuje zemlje. Tako raztreseni so po vsem svetu in vendar so si vsi enaki, revni in po domačiji hrepeneči. Pustiti so jo morali zaradi kruha, da mrejo v tujini od domotožja in hrepenenja po njej, da letajo njihove misli vsak hip nad njo in sanjarijo, kako se čez leta povrnejo v domačijo bogati in srečni, si postavijo prijeten dom med svojci, med brati po krvi, jeziku, čustvu in ljubezni. To so hrepenenja osamljencev sredi morja tujega življenja, misli in sanje siromakov, ki hirajo in navadno tudi shirajo na tujem, tako da jim še umreti ni dano na domači zemlji.

Tako je z njimi! Tudi doma ni vse prav in najboljše, a vsekakor je boljše. Bilo bi lahko pa še mnogo boljše, če bi se naši ljudje z vso vztrajnostjo in ljubeznijo oklenili doma, ne pa mislili samo na svet in njegovo iluzorično bogastvo, ki ga zanje tam ni in ne more biti. Domačo zemljo bi lahko uspešneje obdelovali in iztisnili iz nje vse, kar je mogoče, in to s dvigom poljedelstva ter umnim gospodarjenjem.

---

CERKLJANSKE GORE

Lega in gorovje določata smer in obliko življenja ter duševnost in značaj prebivalstva teh gor. Ni lepih njiv tu; mali lazi in jase so raztresene po strmih pobočjih gor, le težko dobiš malo ravninico, na kateri se razprostira polje. Če gledaš s kakšnega hriba cerkljanski svet, se ti zdi kakor zakrpane beraške hlače. Vse napredno poljedelstvo ne pomaga veliko, ker se ne da aplicirati. Ni cest do polja, slabi kolovozi in steze so, še z vozom ni mogoče do vseh njiv, o obdelovanju zemlje s stroji tu ni govora. Mnogokje znese tak gorski kmetič z ženo in otroki ves gnoj v košu na strmo njivo, pridelek pa spravi domov na isti način. Da, celo zemljo, ki mu jo povodnji in plazovi čez jesen in zimo znesejo v dolino, mora prinesti v košu nazaj na njivo.

Med najbolj razvitimi panogami gospodarstva je sadjarstvo. Suho sadje je vsaj revnejšemu prebivalstvu, kočarjem, katerih je pač največ, del običajne hrane. Sadjarstvo po vojni sila trpi, ker ni pravega izvoza in trga. Cerkljansko sadje ne more absolutno tekmovati z onim, ki pride iz drugih krajev, predvsem ne z italijanskim. Pod silo teh tržnih neugodnosti ostaja največ doma.

Pred vojno so žgali iz njega žganje in si na tak način izborno pomagali, danes pa je žganjekuha zaradi prevelikih taks popolnoma uničena. Mislim namreč žganjekuho v obliki, kot je bila pred vojno, ko je vsak majhen kočar zase žgal žganje. S tem ni torej nič; ni rečeno pa, da zadružna žganjekuha ne bi mogla uspevati, saj je ves davčni sistem tak, da je mala obrt, malo kmetovalstvo itd. najbolj obremenjeno, medtem ko veleposestništvo, veleobrt in sploh vse, kar se proizvaja na debelo, ne pozna te krize v toliki meri, ker je davek razmeroma manjši.

Še vse jasneje se vidi to pri žganjekuhi, kjer se vse takse naslanjajo na čas uporabe kotla. Kdor ima le količkaj vpogleda v kuhanje žganja sploh, mi bo priznal, da je uporaba kotla za 1000 litrov žganja, prekapanih skupno in nepretrgoma, razmeroma mnogo krajša kakor za istih 1000 litrov, če jih kuhamo le po 20 litrov skupaj in torej 50-krat. Saj se je o zadružni žganjekuhi pred časom že mnogo pisalo, le čudno se mi zdi, da brez odmeva in da se ta dandanes še ni razmahnila ali vsaj poizkusila v teh krajih.

Kakor na Tolminskem sta tudi tu živinoreja in gozdarstvo močni opori v gospodarstvu, seveda z istimi napakami. Nezmerno sekanje gozdov se je danes že nekoliko poleglo, marsikje prisiljeno, ker je že vse golo. V prvih povojnih letih je bila ta gozdarska kuga povsod najbolj razširjena.

Cerkljansko prebivalstvo je kaj živahnega temperamenta. Če se hočeš pošteno nasmejati, če ti je mar pristen kmečki humor, jo mahni med Cerkljane. Skromne, a prijazne vasice najdeš po teh gorah, vsaka zase je bogata v onem drobnem in mirnem vaškem življenju. Pa tudi marljivost najdeš pri teh ljudeh v toliki meri, da se boš čudil. Ta lepa poteza v značaju teh ljudi pa ima svoj izvor v veliki meri v nič kaj ugodni in pripravni krajevni legi in obliki, ki do skrajnosti otežuje življenje. V tej krizi se je oblikovala tudi duševnost teh ljudi. V tem se kaže zdravo jedro naših ljudi, ki jih krize ne strejo, ampak jih le oblikujejo, utrjujejo in učijo.

Res beležimo tudi med Cerkljani ono zloglasno ljudsko bolezen: pijančevanje, ki je dokaj razširjeno in indirektno morda posledica domačega proizvajanja žganja.

Sicer pa najdeš pri njih dokaj duševne jakosti in svežosti, tudi smisel za knjigo in kulturna stremljenja ne zaostaja. Ni med niimi tako razširjena brezbrižnost za kulturno delo in ubijajoča apatija kakor med prebivalci industrijskih, prometnih krajev. V tem oziru je Gorjan boljši od dolinca. V gore še ni pljusknil val civilizacije in modernizma v življenju, izvzeti so seveda kraji ob cesti in večja središča. Gore so torej pravi zid, ki varuje in ohranja naš značaj, naše običaje, nošo itd. V gorah je doma neka posebna konservativnost v obliki življenja in z njo je združena tudi marsikatera lepa poteza duševnega obraza našega kmeta.

Značaj cerkljanskega ljudstva je še najbolj ohranjen, najbolj slovanski, gorenjskemu zelo podoben.

---

NAŠIM FANTOM NOVINCEM

V kasarno pridem zdrav, vesel ...
(Narodna pesem)

Morda se prekasno oglašam, a vendar: bolje pozno kot nikoli.

Te dni odhajajo naši fantje k vojakom. Kliče jih dolžnost v razne kraje države, da odslužijo predpisano dobo. Spremlja jih blagoslov dobrih mater in tudi marsikatera solza pade na ta račun. Fantje pa pojejo in vriskajo; za klobukom imajo cvetje in v velikih gručah se zibljejo po cestah.

Ravno o tem bi rad spregovoril par besed. Sicer mi bodo porekli, da sem ozkosrčen in da še tistim, ki gredo k vojakom, ne privoščim malo veselja, a to me ne straši, ker veselje je eno, razuzdanost in pijanost pa drugo. Menda je že zelo stara, stara navada, da se ob naborih in ob vpoklicu k vojakom mnogo pije. Menda so to delali že naši dedje, a s tem ni še rečeno, da je to prav.

Nekdaj sem bil v neki vasi ravno, ko so tam imeli nabor. Seveda se je pilo, da se je vino kar od mize cedilo, in fantje so komaj, komaj na nogah stali. Eden je v pijanosti žalil naborno komisijo, pa sta ga orožnika vlekla kar po tleh, ker ni hotel ali ni mogel hoditi. Kako vam je rjul! Ali je lepo to? Dela to čast našim fantom? Meni se zdi, da ne!

Pa tudi zdravo ni, da se ga človek tako nasrka, in končno škodi tudi denarnici. Nek fant mi je pravil, da je zapravil, ko je šel k naboru, 600 lir; morda je tudi pretiraval tako, iz samoljubja, a res je, da vendar mnogo zapravijo.

Ali pa je res treba vseh teh neumnih ceremonij? Ali bi se ne dala odpraviti ta grda navada? Poznal sem fanta, ki je stanoval prav blizu poslopja, kjer se je vršil nabor. Pa je naročil tovarišem, naj ga pokličejo, ko prične komisija z delom, in je naprej žagal in cepil drva. Poklicali so ga, in ko ga je komisija potrdila, se je vrnil spet k sekiri in žagi. Vem, da mi tega skoraj ne boste verjeli, a vendar se je to v naši preljubi deželi že zgodilo. Je pač bela vrana! Koliko zdravja in denarja je prihranil tisti fant? In koliko bolj moški je on od vseh tistih pijanih nabornikov, ki se valjajo po cestah?

Sedaj pojdejo fantje k vojakom; napili so se vina in zapravili so dovolj denarja. Daleč od doma si bodo morda kdaj zaželeli ene ali druge stvari; imeli bodo eno ali drugo potrebo, a denarja ne bo, kajti od doma pošljejo le malo, ker je malo ostalo. Kje so sedaj vse tiste lire, ki so jih fantje znosili v gostilne en mesec pred naborom in en mesec po njem ter mesec pred vpoklicem? Kako bi prav prišle sedaj tu, v tujem mestu, med neznanci, kjer ni ne sorodnikov ne prijateljev! Ko sem bil pri vojakih, sem slišal tudi take tožbe in vem, da bo še marsikateri tožil.

V ostalem pa: sreča naj vas spremlja povsodi! Opravite svojo dolžnost pošteno, kot se spodobi članom naroda, ki ve, kaj je čast; a tudi v vojaški suknji ne pozabite na nas, ne pozabite naših krajev, svojih mater ne pozabite in ne svojega rojstva. Pomagaj Bog in sreča junaška.

---

O IZSELJEVANJU

Boljša je domača gruda,
nego na tujem zlata ruda.
(Slovenski pregovor)

Zadnje čase se je lotila našega ljudstva nekaka izseljeniška mrzlica, ki je postala v pravem pomenu besede naravnost nalezljiva bolezen. Je že tako, da ko gre Peter v Ameriko, bo šel kmalu tudi Pavel za njim, četudi s svojo lastno nesrečo. Malo jih je, ki bi resno premislili, preden se izselijo, kako je v tujini, ali je ali ni prav, da se izselijo, ali je v tujini res boljše nego doma, iz kakšnih vzrokov gredo v tujino in ali ni res prav nobenega pripomočka, da bi lahko ostali doma in tu pošteno preživeli na svoji zemlji.

Mnogi, ki se odpravljajo v tujino, ne vedo, da je domovina naša ljubeča mati, tujina pa kruta in neusmiljena mačeha, ter so neverjetno razočarani, ko to šele v tujini spoznajo in se stokrat in stokrat pokesajo, da so zapustili svojo rodno zemljo in domačo hišo. Toda največ jih je, kakor že omenjeno, ki pridejo do tega spoznanja in prepričanja šele tedaj, ko je že prepozno. Zato ni odveč nobeno svarilo, ki odsvetuje našim ljudem selitev v tujino.

Marsikdo proda vse svoje borno imetje in si vzame denar celo na posodo, samo da se izseli in gre v tujino, poln nad in upov na boljšo bodočnost, ki ga čaka v tujem svetu. Toda kakšno razočaranje ga čaka, ko vidi, kako kruto se je varal! Tujina mu vzame vse duševne in telesne moči in čez par let se razočaran in ves izmozgan ali pa celo telesno in duševno bolan vrne v svojo drago mu domovino. Pa tu ga že čaka novo trpljenje, nove skrbi. Preden je odšel od doma, je vse prodal, celo svojo hišico, če jo je sploh imel, in sedaj nima toliko, kamor bi položil svoje trudne kosti. Kupil bi si novo domačijo, pa nima za to potrebnega denarja. Vse svoje prihranke je porabil deloma že v tujini, deloma pa na poti v domovino. Edino rodna zemlja, domača gruda, ima z njim še nekaj usmiljenja in z njim sočustvuje, dokler ga mrtvega ne sprejme vase, v grob.

Koliko jih pa je, ki nimajo niti toliko sreče, da bi bili pokopani v domači zemlji!? Koliko naših ljudi umre žalostne smrti v tujini, daleč proč od svojcev, od domače hiše in rodne grude! Koliko naših ljudi se ponesreči v tujini v raznih tovarnah, rudnikih itd. In vendar, kljub tej žalostni resnici, še vedno silijo ljudje od doma in se selijo v tujino, ne da bi poprej premislili, kaj jih tam čaka in kakšna usoda jim je namenjena ...

Dan na dan beremo po časopisih dopise iz raznih krajev naše dežele, ki vsi enako tožijo o slabem gospodarskem stanju, o denarni krizi našega kmetstva ter o izseljevanju, ki da ima svoj izvor v obupnih gospodarskih razmerah. Dopisniki tožijo nadalje, kako ljudje zapuščajo svojo rodno grudo, svojo domačijo in se podajajo v tujino, upajoč na boljšo bodočnost. In res skoraj ni vasi v naši deželi, iz katere ne bi bilo nobenega vaščana v tujini, kamor je šel s trebuhom za kruhom, kakor pravi pregovor.

Če pa vprašaš kakšnega izseljenca, zakaj se podaja v tujino, ti bo odgovoril: »Ker se doma na svoji zemlji ne morem niti pošteno preživeti zaradi občutne finančne krize in izredno slabih gospodarskih razmer, zaradi previsokih davkov itd.«

Ne trdim, da je ta izgovor popolnoma neutemeljen in ničen. Mnogi naši ljudje se res nahajajo v skrajno slabih in obupnih gospodarskih razmerah; njihovo gmotno stanje je naravnost nevzdržno, tako da jim je življenjski obstanek v domovini res skoraj nemogoč. V skrajni sili se spomnijo na Ameriko, to »obljubljeno deželo«, prodajo svoje borno imetje, da imajo dovolj denarja za pot, in se izselijo. Takšnim, ki jim je obstanek na domači zemlji res nemogoč, seveda ne moremo braniti, da bi se ne izselili.

---

Vir-

 Naši kraji, ljudje in njih življenje , Po svetu za kruhom (Časopis Novice Trst- Gorica 7.4 1927 št.14)

Cerkljanske gore ( Časopis Novice Trst- Gorica 28.4 1927 št. 17 )

Našim fantom novincem ( Časopis Novice Trst- Gorica 5.5 1927 št.18 )

O izseljevanju ( Časopis Novice Trst- Gorica 22.4 1927 št.16 )

Lovsko pripovedništvo

 

LOVI SE DO KONCA , DO ZADNJEGA ATOMA MOČI, DO ZADNJEGA DIHA !

Jože Leban


Na Selih nad Podmelcem je minulo jesen nudil lovcem nemalo lovskih užitkov tradicionalni lov na poljske zajce. V vlažnem in ne preveč obetavnem jutru se je zbralo več kot dvajset lovcev. Najboljša in že ničkolikokrat preskušana stojišča so pripadla starejšim lovcem. Vroč zajčji sled je potegnil pse goniče in enkratna melodija je odmevala po Selskem brdu, po pobočju skoraj 900 m visoke Tlake in ob vznožju Jalovnika. Lovsko vznemirjenje in strast sta se naselila v lovskih dušah.

Poslušal je tudi Pavle. Pasji lajež se mu je približeval in zopet oddaljeval. Nekoliko ga je je izdajal sluh, toda pričakovanje je bilo močno in napeto je opazoval stečino: »V starih časih si tukaj zagotovo pobral zajca. Da le pride. Sem res že bolj okoren, toda zajčka še spravim na dlako …«

In res. Čez Tlako se je razlegel strel in kmalu je bila tam Štefova Cita. Da le ni tekla zaman. Pavle jo je ves vesel hotel pobožati in pohvaliti, a je šla Cita naprej, kot bi hotela reči: »To je moje delo, moje poslanstvo. Saj veš. Zvest moraš biti lovu in gospodarju. Lovi se do konca, do zadnjega atoma moči, do zadnjega diha … «

Več kot petdeset let je Pavle že zvest Lovski družini Ljubinj. Takrat, dvainpetdesetega leta, se je preselil iz Cerkljanskih hribov v Tolmin kot šef uprave za ceste za Tolminsko in Idrijo. Ni bilo lahko. Sprejeti je moral vsako službo, če je le bila. Doma, v Otaležu, so ostali starši, zaznamovani z vojno.

Cita je zopet izvrtala zajca na ložu in pognala. Pavle je obsedel: »Naj gre. Naj pridejo do strela tudi mladi.«

Ni se mogel spomniti, kje in kdaj je uplenil prvega. Koprenasti oblaki so se raztrgali in pogled mu je zaplaval v daljavo, med razbrazdane doline in grape. V daljavi se je odpiral pogled na Banjsko planoto in zadaj je slutil morje. Trst. Odprta rana njegove mladosti. Kot mlad partizan z orožjem, pripravljen umreti za vsako ped domovine, se je moral od tam umakniti, ne vedoč, da se slovenska zemlja deli za diplomatskimi mizami. Osemindvajsetega leta se je rodil, pod Bevkovim vrhom. Na domači kmetiji so se poleg starega očeta in staršev preživljali še štirje otroci, dve sestri in dva brata. Otroci so italijansko osnovno šolo obiskovali v domačem kraju, po raznih domačijah, kjer koli že je bila nameščena. Zadnja šola je bila Pri Grudnu v Otaležu. Druga svetovna vojna jih ni presenetila. Na Primorskem se je italijansko potujčevanje začelo že veliko prej in napetosti ter apetiti velesil so samo nakazovali, da bodo meje počile po šivih. Po razpadu fašistične Italije se je partizansko gibanje kot požar razširilo po Cerkljanskih hribih. Iz italijanske vojske se je vrnil tudi starejši brat Metod in se mu pridružil. Na Cerkljanskem in Idrijskem so italijanske vojake zamenjali nemški. Glavna nemška postojanka je bila v Idriji in čez hribe, v Gorenji vasi. Metoda je nemška krogla zadela oktobra 1943 v Stari Oselici pri napadu na Gorenjo vas. Poleti, leta 1944, je bila najavljena velika nemška ofenziva. V strahu, da jih ne bi dobili Nemci, ki so mobilizirali vse petnajstletne in starejše fante, sta Pavle in sosedov Ciril hotela pobegniti čez Idrijco v Masore in naprej v Idrijske Krnice. Pobeg jima ni uspel, saj so bili spodaj v dolini med Želinom in Maruškovcem že Nemci. Tako sta se vrnila domov in prespala na domačem kozolcu. Zjutraj sta se vrnila v vas v prepričanju, da je vse čisto. V trenutku so bili v vasi Nemci. Pobrali so vse vaščane, tudi iz sosednjih vasi, kot talce in zaščito pred morebitnimi napadi partizanov. Vas so požgali. V enem dnevu, 20. junija 1944, je SS bataljon iz Trsta požgal Otalež, Plužnje, Lazec, Stražo, Šebrelje in Jagršče. Talce so odgnali naprej v dolino, kjer so pomagali pri popravilu ceste. Nemške mobilizacije je Pavleta rešila sosedova Melinarska Mica, ki mu je ponudila koš in kozo in se je pod takim okriljem umaknil v grapo v Meléh.

Nemci so primanjkljaj opazili, vendar so nanj pozabili. Domačine so potem spustili domov, SS bataljon se je vrnil v Trst, preostali Nemci pa v Idrijo. Domačini so začeli popravljati hiše, kakor je kdo mogel in znal. Tudi pri Pavletu so začeli z obnovo hiše, vendar ni bilo lahko. Pri hiši ni ostalo ničesar. Mati je morala skrbeti za družino in njeno preživetje. V Idrijo je nosila jajca, saj so pri hiši ostale le še kokoši. V zameno je dobila testenine, riž ali moko. V Spodnji Idriji je bila domobranska postojanka in ti so kmalu ugotovili, da ima doma fanta, ki je že dovolj star, da bi se moral zglasiti pri njih. Pavle se ni hotel javiti. Takrat je stanoval pri sosedu, Pri Fratniku, saj domača hiša še ni nudila varnega zavetja pred zimo. Bilo je decembra. Zunaj sta bila sneg in mraz in s Fratnikovim fantom sta ležala na topli peči. Potrkalo je na vrata. Partizani. Tudi partizani so mobilizirali. Prišli so po domačega gospodarja, Fratnikovega Andreja, ki se je hitro napravil.

»Čigav je pa ta?« so pogledali in pokazali na peč. »Ta je pa Lovretov, ki jim je pogorela hiša. Zdaj, čez zimo, bo pri nas!

»Koliko si star?«

»Šestnajst in pol« »

Tudi ti greš z nami!«

Čeprav v stiski se je Pavletu odvalil kamen s srca:

»Rajši k njim kot k ‘ta belim!« mu je šinilo skozi možgane.

Gospodinja je partizanom še postregla z večerjo in domačim žganjem, nato so odšli:

»Jutri, do dveh, da sta na štabu brigade na Veharšah!

Domačega fanta so pustili, saj je imel šele štirinajst let. Z gospodarjem sta pripravila nahrbtnike, vanj zložila odeje, volnene nogavice in toplo obleko in pol litra domačega žganja. Na štabu brigade so jima pregledali nahrbtnike:

»Kaj je pa to?«

»Žganje. Če bom prehlajen, za malo potegnit.«

»To bo za ranjence!« je bil odgovor in Žganje je romalo pod polico.

Mlad partizan je odšel z drugimi vrstniki, ki jih je bilo vsega skupaj osemdeset, v artilerijski bataljon 31. divizije. Celoten bataljon je štel 460 borcev. Pozimi so odšli na Kočevsko, spomladi, aprila, pa v Trst. Konec maja in v začetku junija so se morale vse vojaške enote umakniti iz Trsta. In vrnili so se na Cerkljansko, kjer so Pavla kot mladoletnika odslovili iz vojske novembra 1945.

Po vojni je dobil službo referenta za obrt in industrijo na okraju v Idriji. To funkcijo je opravljal tri leta, do maja 1952, ko so Okraj Idrija razpustili. 18. februarja 1951 se je z avtobusom odpeljal na sestanek obrtništva v Ljubljano. Ob štirih zjutraj se je s sopotniki usedel na avtobus v Idriji. Stari Zaurrer, last Sapa iz Ajdovščine, je imel sedeže še s hrbti skupaj. Na enega takega se je usedel tudi Pavle, s hrbtom obrnjen v smeri vožnje. Bila je zima, vendar je bila cesta kopna, brez snega. Pavle je dremal, ko je nekdo zakričal: »Pod cesto gremo!« Pavle je najprej pomislil, da je mogoče kje kakšna smreka, ki bo ublažila padec avtobusa, ki je zdrsnil s ceste. A ta je kar padal in pristal 107 m globoko v grapi Zale. Močan udarec in vse se je umirilo. Avtobusu je zravnalo streho in sedeže in potnike razmetalo po grapi. Po desetih, petnajstih minutah so s petrolejkami prišli reševat s sosednje kmetije.

»Tu je en mrtev, tu je še eden in tu še eden,« so govorili.

Končna bilanca je bila sedem mrtvih, preostalih deset jo je odneslo z polomljenimi nogami, rokami ali rebri. Pavle je imel zlomljeno ključnico in dve rebri. Nepoškodovan je bil edinole voznik. S kraja nesreče je potem pobegnil in so ga dobili šele dva dni pozneje v gozdu nad Godovičem. Preiskava je pokazala, da je bil kriv za nesrečo. Pri Didiču, kjer je stanoval, so v družbi popivali dolgo čez polnoč. Zato je pri vožnji po ovinkih v Zali nenadoma zaspal za volanom. Sodišče ga je obsodilo na smrt z ustrelitvijo, vendar so kazen zaradi številne in mlade družine, ki jo je imel, omilili in je nato odsedel vsega skupaj osem let.

Na Tolminsko je Pavle prišel s premestitvenim nalogom. Sprejem na občini je bil neusmiljen. Zaman se je izmotaval: »Poslušajte, ravno sem se malo naučil na obrtnike, zdaj pa me določate za cestarja. Tu nimam nobenih izkušenj! Te stroke ne poznam! Je pa res, da sem pomagal staremu očetu tolči gramoz, ki so ga Italijani uporabljali za ceste po Cerkljanskem.«

»Si že dober!« In je ostal cestar do upokojitve.

Pavle je bil v naši LD glavni pobudnik za naselitev muflonov. Napisal je vlogo na LZ Slovenije in 25. oktobra leta 1973 je LD Ljubinj podpisala pogodbo z ZLD Gorica o nabavi treh ovnov in enajstih ovcah ter o brezobrestnem posojilu v višini 40.000 din za nabavo in vzdrževanje muflonov v obori. Trop muflonov so pripeljali z Brionov in jih izpustili v pripravljeno oboro na vrhu Konjšc, pod Ljubinjskimi strujami. Po dveh letih prilagajanja so trop muflonov, ki je bil že številčno okrepljen, izpustili v naravo.

Na božič , naslednje leto, so imeli v dopoldanskem času v gostilni Pri Kranjcu sestanek s cestarji. Potem so nekaj malega še pojedli in popili.

Najbolje, da se popoldne malo sprehodim,« je rekel Pavle in pomislil na lov.

Do Blažonovga ovinka se je zapeljal z avtom, nato pa peš krenil po stezi skozi senožeti v Kobali, mimo Arnejeve doline, do Vodice. Zaslišal je, kako so nekje spodaj začele pokati veje.

»Gamsi! Gotovo so gamsi!«

Pomikal se je počasi naprej in oprezal. V grapi je opazil sveže sledove.

»Divji prašiči! Če pridem do grape, bo kar dobro!«

Potem jih je opazil. Dva sta se že umaknila proti Kacjanovemu grebenu, tretji pa se je obrnil navzgor, proti Kurniku. Pavletu se je dvignil srčni utrip. Z očmi je iskal naslon. V bližini je bil šipkov grm.

»Ni druge izbire. Tam se naslonim. Kar bo, pa bo!«

Križ na daljnogledu je iskal cilj, nato se je umiril na temni živali. Počilo je in divji prašič se je sesedel, se nato še z zadnjimi sunki moči prekopicnil čez glavo v grapo in tamkaj obležal. Ko je lovec prišel do njega s pripravljeno puško, je še malo dihal, vendar se je kmalu umiril. Bližala se je noč, tako da je divjega prašiča utegnil le še iztrebiti, nato pa je pohitel v gostilno na Ljubinju. Naslednji dan so mu pomagali spraviti žival iz grape vaščani in prijatelj, lovec. 130 kg težkega merjasca so povlekli do Šmanetovega ruta in nato po poti do ceste na Ljubinj.

Silvestrovo leta 1970. Hribe je pobelil sveže zapadli sneg, ki je dal slutiti, da so se gamsi pomaknili v doline in grape. Pavle se je z avtom zapeljal do Skuršena v Zadlazu. Prečkal je Hudo grapo in nato šel mimo Lepenščka v Sopat. Počasi se je pomikal po zgornji poti in opazoval. Visoko zgoraj, v Sopatu, je opazil gamsovo kozo. Ko je menil, da je že dovolj blizu, je prislonil puško in pomeril. Koza je nakazala strel, vendar je izginila pod robom. Na nastrelu je opazil kri in po nekaj metrih tudi kozo, ki je nemočno stala spodaj. Streljal je še enkrat. Koza je obležala. Ko jo je hotel iztrebiti, je ugotovil, da je nož pozabil v avtu. Kaj zdaj? Na kamnu je prazen tulec naboja stolkel do take ostrine, da je z njim lahko prerezal vamp in pustil iz trebušne votline črevesje lisicam. Toda težav še ni bilo konec. Kam zdaj? Ali si oprtati kozo in jo nesti navzgor, do Podkuka, ali se podati navzdol, do Zadlaščice. Avto je imel spodaj. Kozo je deloma nesel, deloma vlekel v grapo Zadlaščice. Prišel je do vode nekoliko višje, do kraja, ki mu domačini pravijo Gorenc. Sonce je že zahajalo in iz grape je lezel mrak. Vrhovi planin so se se lesketali v zahajajočem soncu. Lesketalo pa se je tudi drevje in kamenje okoli vode, saj je pršenje sproti zmrzovalo. Brvi čez vodo pa ni bilo.

Ali bo treba na silvestrski večer bresti ledeno hladno Zadlaščico?«

Odleglo mu je, ko je nekoliko višje opazil podrto drevo, ki je ležalo čez vodo. Črn gaber, ki ga je mogoče podrla poletna nevihta, je s štirimi kraki ležal čez Zadlaščico. Dajalo je vtis trdnosti. Poskusil je in najprej prenesel čez puško in nahrbtnik. Potem se je vrnil in po vejah počasi povlekel še gamsovo kozo. Na drugi strani se je prav do vode spuščalo melišče. Po grušču navzgor pa ni ravno prijetno hoditi, posebno ne z dodatnim bremenom. En korak naprej, dva nazaj je šlo.

Zgoraj, ko je bil že na poti, se je Pavlu zazdelo, da je rešen. Toda do ceste in naprej na Perblo in v grapo do Mačka, pa potem še do avta je bil kar lep kos poti. In pred njim je bil še cel silvestrski večer, ko bo moral delati družbo prijateljici.

Triinsedemdesetega leta je lovil ruševca. S plesa na Mostu na Soči, ob tretji uri zjutraj, se je zapeljal kar na planino Stador. Po dolinah se je vlekla megla in rahlo je pršelo. Hotel se je ustaviti v novi koči, vendar so bila vrata zaprta z notranje strani. Ven je pogledal Evgen, Kopč. Malo je pomencal z očmi in pogledal po vremenu:

»Ne grem v takem. Je dež!«

In je legal nazaj v posteljo. Pavle pa se je malo bolje oblekel in krenil. Kmalu je bil vrh Kobilje glave in nato na Jalovniku. Stisnil se je k nekemu grmu in prisluhnil. Začelo se je svitati. Sramežljivo so se začeli oglašati prvi ptiči. Nato pa: »Čuuššš! Čuššš!«

»Že kakšen Podmelčan«, si je mislil Pavle. »Ali ga kliče ali pa meni nagaja, če me je videl prihajati«, je podvomil.

»Čuušš! Čuššš!«

Nato je zagrulilo. Prav po svatovsko in fantovsko našopirjen se je oglasil petelin.

»Ooo!! Tega pa Podmelčani ne znajo!«

Oči je uprl v mrak in kmalu je opazil belo črno kočijo, kako se je vozila sem in tja po suhi travi. Pomeril je in megleno jutro je posrkalo pok. Ruševec je obležal. Proti Kurniku se je oglasil drugi in v Osredku tretji trubadurček. Črni svatje so se kar prebujali in začenjali z ljubezenskim obredom. Z uplenjenim ruševcem se je vrnil do koče. Kopč je že vstal in kuhal makarone. V koči sta nato skupaj pojedla in na lovski blagor popila še kozarec vina.

Leta 1987 se je Pavle upokojil. Po družinski tradiciji si v času med prvim novembrom in svečnico pušča brado.

Iz spominov, ga je predramil Citin lajež: »Saj res. Lovi se do konca, do zadnjega atoma moči, do zadnjega diha!« 

Vir- LOVEC - revija za lovstvo , lovsko kinologijo in varstvo narave 2009 št.1