Naši kraji , ljudje in njih življenje

Pisalo se je leto 1927

NAŠI KRAJI, LJUDJE IN NJIH ŽIVLJENJE

Ni bogata naša zemlja, uboga jo, peščena in kamenita. Nismo bogat narod, s trudom in delom se živimo ob njeni revščini. Iz stoletja v stoletje se vlečejo razne življenjske oblike naših ljudi, a vse so si med seboj čuda podobne, prepojene z isto osnovno barvo, ki ji je ime: neplodnost zemlje in od tod izvirajoče težko življenje. Naši ljudje res niso vajeni udobnega življenja, nič mehkužnosti ni v njih, skromni in mnogokrat preskromni so, delavni, vztrajni, trdoživi in močni! Prav v tem je ono zdravo jedro našega ljudstva, katero mora ohraniti te svoje posebnosti tudi danes, ko je na poti k novim ciljem napredka in prosvitljenosti.

Tako pester je naš kulturni pokret, naše delo živahno. Stotero je vprašanj in ciljev, ki se prikazujejo danes na obzorju našega kulturnega snovanja ali os, okrog katere se vse suče, je gospodarsko vprašanje, ki je pač življenjsko vprašanje. Vedno in povsod prihaja na dan in črta v veliki meri pot tudi ostalemu razvoju in napredku.



PO SVETU ZA KRUHOM.

Kje naj začnem, da bo' slika popolnejša in veselejša? Kamor koli pogledam, sili v ospredje gospodarska beda, od vsepovsod done klici dela in trpljenja, tožbe in skrbi. Naši rodni bratje nam pošiljajo pozdrave iz daljnih dežel: iz Amerike, Avstralije, iz Francije, Nemčije, Avstrije, globoko iz Italije in drugod: tja so šli, ker jim rodna zemlja, od nas in naših očetov z rokami že tisočkrat vsa prekopana, pognojena s potom in zato od vseh ljubljena, ni. mogla dati kruha. Teh se spomnim najprej, brez domovine, ki so od nas odsekani, kakor veja od rodnega drevesa. Naši so, naša kri je to, ki se izgublja v nenasitnem žrelu tuje zemlje. Tako raztreseni so po vsem svetu in vendar vsi so si enaki, revni in po domačiji hrepeneči. Pustiti so jo morali radi kruha, da mrejo v tujini od domotožja in hrepenenja po njej, da letajo njih misli vsak hip nad njo in sanjarijo, kako se čez leta povrnejo v domačijo bogati  in srečni, si postavijo prijeten dom med svojci, med brati po krvi, jeziku, čustvu in ljubezni. To so hrepenenja osamljencev sredi morja tujega življenja, misli in sanje siromakov, ki hirajo in navadno tudi shirajo na tujem, tako da jim še umreti ni dano na domači zemlji.

Tako je z njimi! Tudi doma ni vse prav in najboljše, a vsekakor boljše. Bilo bi lahko pa še mnogo boljše, če bi se naši ljudje z vso vztrajnostjo in ljubeznijo oklenili doma, ne mislili samo na svet in njegovo iluzorično bogastvo, ki ga zanje tam ni in ne more biti. Domačo zemljo bi lahko uspešneje obdelovali in iztisnili iz nje vse, kar je mogoče, in to s povzdigom poljedelstva ter umnim gospodarjenjem.

CERKLJANSKE GORE

Lega, gorovje določa smer in obliko življenja in duševnost in značaj prebivalstva teh gor. Ni lepih njiv tu, mali lazi in jase so raztresene po strmih pobočjih gor, le težko dobiš malo ravninico, na kateri se razprostira polje. Če gledaš s kakšnega hriba cerkljanski svet, se ti vidi, kakor zakrpane beraške hlače. Vse napredno poljedelstvo ne pomaga veliko, ker se ne da aplicirati. Ni cest do polja, slabi kolovozi in steze so, še z vozom ni mogoče do vseh njiv, o obdelovanju zemlje s stroji tu ni govora. Mnogokje znese tak gorski kmetič z ženo in otroci ves gnoj v košu na strmo njivo, pridelek spravi domov na isti način. Da, celo zemljo, ki mu jo povodnji in plazovi čez jesen in zimo znesejo v dolino, mora prinesti v košu nazaj na njivo.

Med najbolj razvitimi panogami gospodarstva je sadjarstvo. Suho sadje je vsaj revnejšemu prebivalstvu, kočarjem, katerih je pač največ, del običajne hrane. Sadjarstvo po vojni sila trpi, ker ni pravega izvoza in trga. Cerkljansko sadje ne more absolutno tekmovati z onim, ki pride iz drugih krajev, predvsem ne z italijanskim. Pod silo teh tržnih neugodnosti ostaja največ doma. Pred vojno so žgali iz njega žganje in si na tak način izborno pomagali, danes je žganjekuha, radi prevelikih taks, popolnoma uničena. Mislim namreč žganjekuho v obliki kot je bila pred vojno, ko je vsak majhen kočar zase žgal žganje. S tem ni torej nič, ni rečeno pa da bi zadružna žganjekuha ne mogla uspevati, saj je ves davčni sistem tak, da je mala obrt, malo kmetovalstvo itd. najbolj obremenjeno, medtem ko veleposestništvo , veleobrt in sploh vse, kar se proizvaja na debelo, ne pozna te krize v toliki meri, ker je davek razmeroma manjši.

Še vse jasneje se vidi to pri žganjekuhi, kjer se vse takse naslanjajo na čas uporabe kotla. Kdor jima le količkaj vpogleda v prekapavanje in kuhanje žganja sploh, mi bo pripoznal, da je uporaba kotla za 1000 litrov žganja, prekapanih skupno, nepretrgoma; razmeroma mnogo krajša, kakor za istih 1000 litrov, če jih kuhamo le po 20 litrov skupaj in torej 50 krat.

Saj se je o zadružni žganjekuhi pred časom že mnogo pisalo, le čudno se mi zdi, da brez odmeva in da se ta dandanes še ni razmahnila ali vsaj poizkusila v teh krajih.

Kakor na Tolminskem, sta tudi tu živinoreja in gozdarstvo močni opori v gospodarstvu, seveda z istimi napakami. Nezmerno sekanje gozdov se je danes že nekoliko poleglo, marsikje prisiljeno, ker je že vse golo. V prvih povojnih letih je bila ta gozdarska kuga povsod najbolj razširjena.

Cerkljansko prebivalstvo je kaj živahnega temperamenta. Če se hočeš pošteno nasmejati, če ti je mar pristen kmetski humor, jo mahni med Cerkljane. Skromne, a prijazne vasice najdeš po teh gorah, vsaka zase je bogata na onem drobnem in mirnem vaškem življenju. Pa tudi marljivost najdeš pri teli ljudeh v toliki meri, da se boš čudil. Ta lepa poteza v značaju teh ljudi pa ima svoj izvor v veliki meri v nič kaj ugodni in pripravni krajevni legi in obliki, ki do skrajnosti otežuje življenje. V tej krizi se je oblikovala tudi duševnost teh ljudi. V tem se kaže zdravo jedro naših ljudi, ki jih krize ne strejo, ampak jih le oblikujejo, vtrjujejo in učijo.

Res beležimo tudi med Cerkljam ono zloglasno ljudsko bolezen: pijančevanje, ki je dokaj razširjeno in indirektno morda posledica domačega proizvajanja žganja.

Sicer pa najdeš pri njih dokaj duševne jakosti in svežosti, tudi smisel za knjigo in kulturna stremljenja ne zaostaja. Ni med njimi tako razširjena brezbrižnost za kulturno delo in ubijajoča apatija, kakor med prebivalci industrijalnih, prometnih krajev. V tem oziru je Gorjan boljši od dolinca. V gore še ni pljusknil val civilizacije in modernizma v življenju, izvzeti so seveda kraji ob cesti in večja središča. Gore so torej pravi zid, ki varuje in ohranja naš značaj, naše običaje, nošo itd. V gorah je doma neka posebna konservativnost v obliki življenja in z njo je združena tudi marsikatera lepa poteza duševnega obraza našega kmeta.

Značaj cerkljanskega ljudstva je še najbolj ohranjen, najbolj slovanski, gorenjskemu zelo podoben.

NAŠIM FANTOM NOVINCEM


 V kasarno pridem zdrav, vesel... ( Narodna pesem)


Morda se prekasno oglašam, a vendar bolje kasno, kot nikoli.

Te dni odhajajo naši fantje k vojakom. Kliče jih dolžnost v razne kraje države, da odslužijo predpisano dobo. Spremlja jih blagoslov dobrih mater in tudi marsikatera solza pade na ta račun.

Fantje pa pojejo in vriskajo; za klobukom imajo cvetje in v velikih gručah se zibljejo po cestah.

Ravno o tem bi rad spregovoril par besed. Sicer mi bodo porekli, da sem ozkosrčen in da še onim, ki gredo k vojakom ne privoščim malo veselja, a to me ne straši, ker veselje je eno, razuzdanost in pijanost je drugo.

Menda, je že zelo stara, stara navada, da se ob naborih in ob vpoklicu k vojakom mnogo pije. Menda, so to delali že naši dedje, a s tem ni še rečeno, da je to prav.

Nekdaj sem bil v neki vasi ravno, ko. so tam imeli nabor. Seveda se je pilo, da se je vino kar od mize cedilo in fantje so komaj, komaj na nogah stali. Eden je v pijanosti žalil naborno komisijo pa sta ga orožnika vlekla, kar po tleh, ker ni hotel ali ni mogel hoditi. Kako vam je rjul?!

Ali je lepo to? Dela to čast našim fantom? Meni se zdi, da ne!

Pa tudi zdravo ni, da se ga človek tako nasrka in končno škodi tudi denarnici. Nek fant mi je pravil, da je zapravil, ko je šel k naboru 600 lir; morda je tudi pretiraval, tako., iz samoljubja, a res; je, da vendar mnogo zapravijo.

Ali pa je res tudi treba vseh teh neumnih ceremonij ? Ali bi se ne dala odpraviti ta grda navada? Poznal sem fanta, ki je stanoval prav blizu poslopja, kjer se je vršil nabor. Pa je naročil tovarišem, da naj ga pokličejo, ko prične komisija z delom in je naprej žagal in cepil drva. Poklicali so ga in, ko ga je komisija potrdila, se je vrnil spet k sekiri in žagi. Vem, da mi tega skoro ne boste verjeli, a vendar se' je to v naši preljubi deželi že zgodilo. Je pač bela vrana! Koliko zdravja in denarja je prihranil tisti fant? In koliko bolj moški je on od vseh tistih pijanih nabornikov, ki se valjajo po cestah ?

Sedaj pojdejo fantje k vojakom: napili so se vina in zapravili so dovolj denarja. Daleč od doma si bodo morda kdaj poželeli ene ali druge stvari; bodo imeli- eno ali drugo potrebo, a denarja ne bo, kajti od doma pošljejo le malo, ker je malo ostalo. Kje so sedaj vse tiste lire, ki so jih fantje znosili v gostilne en mesec pred in en mesec po naboru ter mesec pred vpoklicani? Kako bi prav prišle sedaj tu, v tujem mestu, med neznanci, kjer ni ne sorodnikov ne prijateljev! Ko sem bil pri vojakih, sem slišal tudi take tožbe in vem, da; bo še marsikateri tožil.

V ostalem pa: sreča naj vas spremlja povsodi ! Opravite svojo dolžnost pošteno, kot se spodobi članom naroda, ki ve kaj je čast; a tudi v vojaški suknji ne pozabite na nas, ne pozabite naših krajev, svojih mater ne pozabite in ne svojega rojstva. Pomagaj Bog in sreča junaška.

O IZSELJEVANJU

;Boljša je domača gruda,

 nego na tujem zlata ruda;

(Slovenski pregovor)

Zadnje čaše sem se je lotila našega ljudstva nekaka izseljeniška mrzlica, ki je postala v pravem pomenu besede naravnost nalezljiva bolezen. Je že tako, da ako gre Peter v Ameriko, bode šel kmalu tudi Pavel za njim, četudi s svojo lastno nesrečo. Malo jih je, ki bi resno premislili, predno se izselijo, kako je v tujini, ali je ali ni prav, da se izselijo, ali je v tujini res boljše nego doma, iz kakih vzrokov gredo v tujino 'in ali ni res prav nobenega pripomočka, da bi lahko ostali doma in  tu pošteno preživeli na svoji zemlji. Mnogi, ki se odpravljajo v tujino, ne vedo, da je domovina naša ljubeča mati, tujina pa kruta in neusmiljena mačeha ter so neverjetno razočarani, ko to šele v tujini spoznajo in se sto in stokrat pokesajo, da so zapustili svojo rodno zemljo in domačo hišo. Toda največ jih je, kakor že omejeno, ki pridejo do tega spoznanja in prepričanja šele tedaj, ko je že prepozno. Zato ni odveč nobeno svarilo, ki odsvetuje našim ljudem selitev v tujino.

Marsikdo proda vse svoje borno imetje in si vzame denar celo na posodo, samo da se izseli in gre v tujino, poln nad in upov na boljšo bodočnost, ki ga čaka v tujem svetu. Toda koliko razočaranje ga čaka, ko vidi, kako kruto se je varal. Tujina mu vzame vse duševne in telesne moči in čez par let se razočaran in ves izmozgan ali pa celo telesno in duševno bolan vrne v svojo drago mu domovino. Pa tu ga že čaka novo trpljenje, nove skrbi. Predno je odšel od doma, je vse prodal, celo svojo hišico, ako jo je sploh imel, in sedaj nima toliko, kamor bi položil svoje trudne kosti. Kupil bi si novo domačijo, pa nima za to potrebnega denarja. Vse svoje prihranke je porabil deloma že v tujini, deloma pa na potu v domovino. Edino rodna zemlja, domača gruda ima ž njim še nekaj usmiljenja in ž njim sočustvuje, dokler ga mrtvega ne sprejme vase, v grob..

Koliko jih pa je, ki nimajo niti toliko sreče, da bi bili pokopani v domači zemlji!? Koliko naših ljudi umrje žalostne smrti v tujini, daleč proč od svojcev in od domače hiše in rodne grude! Koliko naših ljudi se ponesreči v tujini v raznih tovarnah , rudnikih itd.

In vendar kljub tej žalostni resnici še vedno silijo ljudje od doma in se se selijo v tujino, ne da bi poprej premislili, kaj jih tam čaka in kaka usoda jim je namenjena...

Dan na dan čitamo po časopisih dopise iz raznih krajev naše dežele, ki vsi enako tožijo o slabem gospodarskem stanju, o denarni krizi našega kmete ter o izseljevanju , ki da ima svoj izvor v obupnih gospodarskih razmerah. Dopisniki tožijo nadalje, kako ljudje zapuščajo svojo rodno grudo, svojo domačijo in se podajajo v tujino, upajoč na boljšo bodočnost. In res je skoraj ni vasi v naši deželi iz katere ne bi bilo nobenega vaščana  v tujini, kamor je šel z trebuhom za kruhom, kakor pravi pregovor. Ako pa vprašaš kakega izseljenca zakaj se podaja v tujino, ti bo odgovoril : Ker se doma na svoji zemlji ne morem niti pošteno preživeti radi občutne finančne krize in izredno slabih gospodarskih razmer, radi previsokih davkov itd.

Ne trdim, da je ta izgovor popolnoma neutemeljen in ničev. Mnogi naši ljudje se res nahajajo v skrajno slabih in obupnih gospodarskih razmerah; njih gmotno stanje je naravnost nevzdržno, tako da jim je življenjski obstanek v domovini res skoraj nemogoč. V skrajni sili se spomnijo na Ameriko, to «obljubljeno deželo», prodajo svoje borno imetje, da imajo dovolj denarja za pot, in se izselijo. Takim, ki jim je obstanek na domači zemlji res nemogoč, seveda ne moremo braniti, da bi se ne izselili.

Vir-

 Naši kraji, ljudje in njih življenje , Po svetu za kruhom (Časopis Novice Trst- Gorica 7.4 1927 št.14)

Cerkljanske gore ( Časopis Novice Trst- Gorica 28.4 1927 št. 17 )

Našim fantom novincem ( Časopis Novice Trst- Gorica 5.5 1927 št.18 )

O izseljevanju ( Časopis Novice Trst- Gorica 22.4 1927 št.16 )