Lovsko pripovedništvo

 

LOVI SE DO KONCA , DO ZADNJEGA ATOMA MOČI, DO ZADNJEGA DIHA !

Jože Leban


Na Selih nad Podmelcem je minulo jesen nudil lovcem nemalo lovskih užitkov tradicionalni lov na poljske zajce. V vlažnem in ne preveč obetavnem jutru se je zbralo več kot dvajset lovcev. Najboljša in že ničkolikokrat preskušana stojišča so pripadla starejšim lovcem. Vroč zajčji sled je potegnil pse goniče in enkratna melodija je odmevala po Selskem brdu, po pobočju skoraj 900 m visoke Tlake in ob vznožju Jalovnika. Lovsko vznemirjenje in strast sta se naselila v lovskih dušah.

Poslušal je tudi Pavle. Pasji lajež se mu je približeval in zopet oddaljeval. Nekoliko ga je je izdajal sluh, toda pričakovanje je bilo močno in napeto je opazoval stečino: »V starih časih si tukaj zagotovo pobral zajca. Da le pride. Sem res že bolj okoren, toda zajčka še spravim na dlako …«

In res. Čez Tlako se je razlegel strel in kmalu je bila tam Štefova Cita. Da le ni tekla zaman. Pavle jo je ves vesel hotel pobožati in pohvaliti, a je šla Cita naprej, kot bi hotela reči: »To je moje delo, moje poslanstvo. Saj veš. Zvest moraš biti lovu in gospodarju. Lovi se do konca, do zadnjega atoma moči, do zadnjega diha … «

Več kot petdeset let je Pavle že zvest Lovski družini Ljubinj. Takrat, dvainpetdesetega leta, se je preselil iz Cerkljanskih hribov v Tolmin kot šef uprave za ceste za Tolminsko in Idrijo. Ni bilo lahko. Sprejeti je moral vsako službo, če je le bila. Doma, v Otaležu, so ostali starši, zaznamovani z vojno.

Cita je zopet izvrtala zajca na ložu in pognala. Pavle je obsedel: »Naj gre. Naj pridejo do strela tudi mladi.«

Ni se mogel spomniti, kje in kdaj je uplenil prvega. Koprenasti oblaki so se raztrgali in pogled mu je zaplaval v daljavo, med razbrazdane doline in grape. V daljavi se je odpiral pogled na Banjsko planoto in zadaj je slutil morje. Trst. Odprta rana njegove mladosti. Kot mlad partizan z orožjem, pripravljen umreti za vsako ped domovine, se je moral od tam umakniti, ne vedoč, da se slovenska zemlja deli za diplomatskimi mizami. Osemindvajsetega leta se je rodil, pod Bevkovim vrhom. Na domači kmetiji so se poleg starega očeta in staršev preživljali še štirje otroci, dve sestri in dva brata. Otroci so italijansko osnovno šolo obiskovali v domačem kraju, po raznih domačijah, kjer koli že je bila nameščena. Zadnja šola je bila Pri Grudnu v Otaležu. Druga svetovna vojna jih ni presenetila. Na Primorskem se je italijansko potujčevanje začelo že veliko prej in napetosti ter apetiti velesil so samo nakazovali, da bodo meje počile po šivih. Po razpadu fašistične Italije se je partizansko gibanje kot požar razširilo po Cerkljanskih hribih. Iz italijanske vojske se je vrnil tudi starejši brat Metod in se mu pridružil. Na Cerkljanskem in Idrijskem so italijanske vojake zamenjali nemški. Glavna nemška postojanka je bila v Idriji in čez hribe, v Gorenji vasi. Metoda je nemška krogla zadela oktobra 1943 v Stari Oselici pri napadu na Gorenjo vas. Poleti, leta 1944, je bila najavljena velika nemška ofenziva. V strahu, da jih ne bi dobili Nemci, ki so mobilizirali vse petnajstletne in starejše fante, sta Pavle in sosedov Ciril hotela pobegniti čez Idrijco v Masore in naprej v Idrijske Krnice. Pobeg jima ni uspel, saj so bili spodaj v dolini med Želinom in Maruškovcem že Nemci. Tako sta se vrnila domov in prespala na domačem kozolcu. Zjutraj sta se vrnila v vas v prepričanju, da je vse čisto. V trenutku so bili v vasi Nemci. Pobrali so vse vaščane, tudi iz sosednjih vasi, kot talce in zaščito pred morebitnimi napadi partizanov. Vas so požgali. V enem dnevu, 20. junija 1944, je SS bataljon iz Trsta požgal Otalež, Plužnje, Lazec, Stražo, Šebrelje in Jagršče. Talce so odgnali naprej v dolino, kjer so pomagali pri popravilu ceste. Nemške mobilizacije je Pavleta rešila sosedova Melinarska Mica, ki mu je ponudila koš in kozo in se je pod takim okriljem umaknil v grapo v Meléh.

Nemci so primanjkljaj opazili, vendar so nanj pozabili. Domačine so potem spustili domov, SS bataljon se je vrnil v Trst, preostali Nemci pa v Idrijo. Domačini so začeli popravljati hiše, kakor je kdo mogel in znal. Tudi pri Pavletu so začeli z obnovo hiše, vendar ni bilo lahko. Pri hiši ni ostalo ničesar. Mati je morala skrbeti za družino in njeno preživetje. V Idrijo je nosila jajca, saj so pri hiši ostale le še kokoši. V zameno je dobila testenine, riž ali moko. V Spodnji Idriji je bila domobranska postojanka in ti so kmalu ugotovili, da ima doma fanta, ki je že dovolj star, da bi se moral zglasiti pri njih. Pavle se ni hotel javiti. Takrat je stanoval pri sosedu, Pri Fratniku, saj domača hiša še ni nudila varnega zavetja pred zimo. Bilo je decembra. Zunaj sta bila sneg in mraz in s Fratnikovim fantom sta ležala na topli peči. Potrkalo je na vrata. Partizani. Tudi partizani so mobilizirali. Prišli so po domačega gospodarja, Fratnikovega Andreja, ki se je hitro napravil.

»Čigav je pa ta?« so pogledali in pokazali na peč. »Ta je pa Lovretov, ki jim je pogorela hiša. Zdaj, čez zimo, bo pri nas!

»Koliko si star?«

»Šestnajst in pol« »

Tudi ti greš z nami!«

Čeprav v stiski se je Pavletu odvalil kamen s srca:

»Rajši k njim kot k ‘ta belim!« mu je šinilo skozi možgane.

Gospodinja je partizanom še postregla z večerjo in domačim žganjem, nato so odšli:

»Jutri, do dveh, da sta na štabu brigade na Veharšah!

Domačega fanta so pustili, saj je imel šele štirinajst let. Z gospodarjem sta pripravila nahrbtnike, vanj zložila odeje, volnene nogavice in toplo obleko in pol litra domačega žganja. Na štabu brigade so jima pregledali nahrbtnike:

»Kaj je pa to?«

»Žganje. Če bom prehlajen, za malo potegnit.«

»To bo za ranjence!« je bil odgovor in Žganje je romalo pod polico.

Mlad partizan je odšel z drugimi vrstniki, ki jih je bilo vsega skupaj osemdeset, v artilerijski bataljon 31. divizije. Celoten bataljon je štel 460 borcev. Pozimi so odšli na Kočevsko, spomladi, aprila, pa v Trst. Konec maja in v začetku junija so se morale vse vojaške enote umakniti iz Trsta. In vrnili so se na Cerkljansko, kjer so Pavla kot mladoletnika odslovili iz vojske novembra 1945.

Po vojni je dobil službo referenta za obrt in industrijo na okraju v Idriji. To funkcijo je opravljal tri leta, do maja 1952, ko so Okraj Idrija razpustili. 18. februarja 1951 se je z avtobusom odpeljal na sestanek obrtništva v Ljubljano. Ob štirih zjutraj se je s sopotniki usedel na avtobus v Idriji. Stari Zaurrer, last Sapa iz Ajdovščine, je imel sedeže še s hrbti skupaj. Na enega takega se je usedel tudi Pavle, s hrbtom obrnjen v smeri vožnje. Bila je zima, vendar je bila cesta kopna, brez snega. Pavle je dremal, ko je nekdo zakričal: »Pod cesto gremo!« Pavle je najprej pomislil, da je mogoče kje kakšna smreka, ki bo ublažila padec avtobusa, ki je zdrsnil s ceste. A ta je kar padal in pristal 107 m globoko v grapi Zale. Močan udarec in vse se je umirilo. Avtobusu je zravnalo streho in sedeže in potnike razmetalo po grapi. Po desetih, petnajstih minutah so s petrolejkami prišli reševat s sosednje kmetije.

»Tu je en mrtev, tu je še eden in tu še eden,« so govorili.

Končna bilanca je bila sedem mrtvih, preostalih deset jo je odneslo z polomljenimi nogami, rokami ali rebri. Pavle je imel zlomljeno ključnico in dve rebri. Nepoškodovan je bil edinole voznik. S kraja nesreče je potem pobegnil in so ga dobili šele dva dni pozneje v gozdu nad Godovičem. Preiskava je pokazala, da je bil kriv za nesrečo. Pri Didiču, kjer je stanoval, so v družbi popivali dolgo čez polnoč. Zato je pri vožnji po ovinkih v Zali nenadoma zaspal za volanom. Sodišče ga je obsodilo na smrt z ustrelitvijo, vendar so kazen zaradi številne in mlade družine, ki jo je imel, omilili in je nato odsedel vsega skupaj osem let.

Na Tolminsko je Pavle prišel s premestitvenim nalogom. Sprejem na občini je bil neusmiljen. Zaman se je izmotaval: »Poslušajte, ravno sem se malo naučil na obrtnike, zdaj pa me določate za cestarja. Tu nimam nobenih izkušenj! Te stroke ne poznam! Je pa res, da sem pomagal staremu očetu tolči gramoz, ki so ga Italijani uporabljali za ceste po Cerkljanskem.«

»Si že dober!« In je ostal cestar do upokojitve.

Pavle je bil v naši LD glavni pobudnik za naselitev muflonov. Napisal je vlogo na LZ Slovenije in 25. oktobra leta 1973 je LD Ljubinj podpisala pogodbo z ZLD Gorica o nabavi treh ovnov in enajstih ovcah ter o brezobrestnem posojilu v višini 40.000 din za nabavo in vzdrževanje muflonov v obori. Trop muflonov so pripeljali z Brionov in jih izpustili v pripravljeno oboro na vrhu Konjšc, pod Ljubinjskimi strujami. Po dveh letih prilagajanja so trop muflonov, ki je bil že številčno okrepljen, izpustili v naravo.

Na božič , naslednje leto, so imeli v dopoldanskem času v gostilni Pri Kranjcu sestanek s cestarji. Potem so nekaj malega še pojedli in popili.

Najbolje, da se popoldne malo sprehodim,« je rekel Pavle in pomislil na lov.

Do Blažonovga ovinka se je zapeljal z avtom, nato pa peš krenil po stezi skozi senožeti v Kobali, mimo Arnejeve doline, do Vodice. Zaslišal je, kako so nekje spodaj začele pokati veje.

»Gamsi! Gotovo so gamsi!«

Pomikal se je počasi naprej in oprezal. V grapi je opazil sveže sledove.

»Divji prašiči! Če pridem do grape, bo kar dobro!«

Potem jih je opazil. Dva sta se že umaknila proti Kacjanovemu grebenu, tretji pa se je obrnil navzgor, proti Kurniku. Pavletu se je dvignil srčni utrip. Z očmi je iskal naslon. V bližini je bil šipkov grm.

»Ni druge izbire. Tam se naslonim. Kar bo, pa bo!«

Križ na daljnogledu je iskal cilj, nato se je umiril na temni živali. Počilo je in divji prašič se je sesedel, se nato še z zadnjimi sunki moči prekopicnil čez glavo v grapo in tamkaj obležal. Ko je lovec prišel do njega s pripravljeno puško, je še malo dihal, vendar se je kmalu umiril. Bližala se je noč, tako da je divjega prašiča utegnil le še iztrebiti, nato pa je pohitel v gostilno na Ljubinju. Naslednji dan so mu pomagali spraviti žival iz grape vaščani in prijatelj, lovec. 130 kg težkega merjasca so povlekli do Šmanetovega ruta in nato po poti do ceste na Ljubinj.

Silvestrovo leta 1970. Hribe je pobelil sveže zapadli sneg, ki je dal slutiti, da so se gamsi pomaknili v doline in grape. Pavle se je z avtom zapeljal do Skuršena v Zadlazu. Prečkal je Hudo grapo in nato šel mimo Lepenščka v Sopat. Počasi se je pomikal po zgornji poti in opazoval. Visoko zgoraj, v Sopatu, je opazil gamsovo kozo. Ko je menil, da je že dovolj blizu, je prislonil puško in pomeril. Koza je nakazala strel, vendar je izginila pod robom. Na nastrelu je opazil kri in po nekaj metrih tudi kozo, ki je nemočno stala spodaj. Streljal je še enkrat. Koza je obležala. Ko jo je hotel iztrebiti, je ugotovil, da je nož pozabil v avtu. Kaj zdaj? Na kamnu je prazen tulec naboja stolkel do take ostrine, da je z njim lahko prerezal vamp in pustil iz trebušne votline črevesje lisicam. Toda težav še ni bilo konec. Kam zdaj? Ali si oprtati kozo in jo nesti navzgor, do Podkuka, ali se podati navzdol, do Zadlaščice. Avto je imel spodaj. Kozo je deloma nesel, deloma vlekel v grapo Zadlaščice. Prišel je do vode nekoliko višje, do kraja, ki mu domačini pravijo Gorenc. Sonce je že zahajalo in iz grape je lezel mrak. Vrhovi planin so se se lesketali v zahajajočem soncu. Lesketalo pa se je tudi drevje in kamenje okoli vode, saj je pršenje sproti zmrzovalo. Brvi čez vodo pa ni bilo.

Ali bo treba na silvestrski večer bresti ledeno hladno Zadlaščico?«

Odleglo mu je, ko je nekoliko višje opazil podrto drevo, ki je ležalo čez vodo. Črn gaber, ki ga je mogoče podrla poletna nevihta, je s štirimi kraki ležal čez Zadlaščico. Dajalo je vtis trdnosti. Poskusil je in najprej prenesel čez puško in nahrbtnik. Potem se je vrnil in po vejah počasi povlekel še gamsovo kozo. Na drugi strani se je prav do vode spuščalo melišče. Po grušču navzgor pa ni ravno prijetno hoditi, posebno ne z dodatnim bremenom. En korak naprej, dva nazaj je šlo.

Zgoraj, ko je bil že na poti, se je Pavlu zazdelo, da je rešen. Toda do ceste in naprej na Perblo in v grapo do Mačka, pa potem še do avta je bil kar lep kos poti. In pred njim je bil še cel silvestrski večer, ko bo moral delati družbo prijateljici.

Triinsedemdesetega leta je lovil ruševca. S plesa na Mostu na Soči, ob tretji uri zjutraj, se je zapeljal kar na planino Stador. Po dolinah se je vlekla megla in rahlo je pršelo. Hotel se je ustaviti v novi koči, vendar so bila vrata zaprta z notranje strani. Ven je pogledal Evgen, Kopč. Malo je pomencal z očmi in pogledal po vremenu:

»Ne grem v takem. Je dež!«

In je legal nazaj v posteljo. Pavle pa se je malo bolje oblekel in krenil. Kmalu je bil vrh Kobilje glave in nato na Jalovniku. Stisnil se je k nekemu grmu in prisluhnil. Začelo se je svitati. Sramežljivo so se začeli oglašati prvi ptiči. Nato pa: »Čuuššš! Čuššš!«

»Že kakšen Podmelčan«, si je mislil Pavle. »Ali ga kliče ali pa meni nagaja, če me je videl prihajati«, je podvomil.

»Čuušš! Čuššš!«

Nato je zagrulilo. Prav po svatovsko in fantovsko našopirjen se je oglasil petelin.

»Ooo!! Tega pa Podmelčani ne znajo!«

Oči je uprl v mrak in kmalu je opazil belo črno kočijo, kako se je vozila sem in tja po suhi travi. Pomeril je in megleno jutro je posrkalo pok. Ruševec je obležal. Proti Kurniku se je oglasil drugi in v Osredku tretji trubadurček. Črni svatje so se kar prebujali in začenjali z ljubezenskim obredom. Z uplenjenim ruševcem se je vrnil do koče. Kopč je že vstal in kuhal makarone. V koči sta nato skupaj pojedla in na lovski blagor popila še kozarec vina.

Leta 1987 se je Pavle upokojil. Po družinski tradiciji si v času med prvim novembrom in svečnico pušča brado.

Iz spominov, ga je predramil Citin lajež: »Saj res. Lovi se do konca, do zadnjega atoma moči, do zadnjega diha!« 

Vir- LOVEC - revija za lovstvo , lovsko kinologijo in varstvo narave 2009 št.1