Ivan

 

Bilo je  leta 1907, ko je veliko naših vaščanov odpotovalo čez morje v Ameriko. Ko so se poslavljali, je malokatero oko, ob takih prilikah ostalo suho, kajti, nihče ni vedel, če se vidijo še kdaj v življenju ?

Tudi v Ivanu je že dalj časa hrepenela želja po odhodu in vedel je, da prišel bo dan, ko za seboj v rojstnem kraju bo pustil vse, kar imel je rad. Čeprav se je počutil srečnega  v krogu svojih domačih, mu je ves čas nekaj govorilo, da mora oditi in tam daleč v neznanem svetu poiskati delo in zanj vredno plačilo.

Prišel je čas slovesa. Sredi vasi pred rojstno hišo v družbi domačih, sosedov in znancev. Tesno  mu je bilo v pri srcu , videč solze v očeh  matere , brata in sester . Stiski rok, objemi so privabili solze še v njegove oči.

Majhen kovček in v njem najnujnejše je bilo vse , kar s seboj je vzel, pustil pa doma je vse tisto po čemer bo v tujini hrepenel. Zazrl se je v cvetoče travnike nad vasjo pod Pluženjsko goro, kjer še kot otrok, pastirček je pasel  krave, v  laške strmine, kjer tolikokrat kosil je travo in grabil seno, proti cerkvi sv Jurija, kjer ob nedeljah po maši se s prijatelji je dobil in proti rodnemu domu, kjer pred dvemi desetletji se je rodil .Še zadnjič stopil je v hišo, spalnico, iz kuhinje se je še  vedno čutil vonj kosila, ki pripravile so ga pridne roke njegove matere, ob pogledu na sliko pokojnega očeta so se mu zarosile oči. Vse si je še enkrat do potankosti ogledal, vedoč da vsega tega v tujini ne bo imel .

Odšel je poln življenja, poln moči, upajoč na lepšo prihodnost. Verjel je, da česar mu ni dala domovina, mu bo dala tujina. Daleč je šel iskat srečo, daleč boljše življenje. Ko je stopal po prašni makadamski cesti se je še zadnjič obrnil in pomahal v slovo domačim, sosedom, prijateljem, nevedoč da zadnjič.

Po dvajsetih letih je prišla preko morja žalostna vest. Gripa je Ivana poslala na drugi svet .Obnemogel je v svojem delu, tujina ga je izčrpala, vzela mu poslednjo moč ter mu v plačilo ponudila skromen kotiček za njegov počitek. Ni bilo brata ne matere ne sestre, da bi ti nudili roko v slovo. Niti ti zapel ni zvon pri sv. Katarini zadnje popotnice, na tvoj grob ni kanila solza iz domačega očesa. Ne pokriva te domača gruda, tu kjer preživel si otroška leta , daleč tam tvoj grob sameva , brez sveč in cvetja .

Ivan Lipužič

10. maj 1887 Lazec - 12.marec 1927 Chicago

Pokopan je bil dne 14. marca na češkem narodnem pokopališču.