Idrijski perkomandelj

Ker je skozi stoletja veliko naših rojakov služilo  kruh v Idrijskem rudniku , so se ob svojem delu tudi večkrat " srečali" z gorskim duhom !

Zgodba o Idrijskem perkomandlju objavljena v  mesečniku Besednik (Celovec) 10.6 1874


IDRIJSKI PERKOMANDELJ (Zapisal Zm. Eržen.)

Tako imenujejo rudarji ondi gorskega duha. To je spačena nemška beseda: „Bergmannlein".


Povsod, kjerkoli se rudarske jame nahajajo, čujejo se tudi vsakoverstne povesti o gorskih duhovih. Tako so tudi idrijski rudarji večkrat videli gorskega duha, kteri v zemlji skrite zaklade živega srebra varuje. Imenujejo ga perko-mandeljna. Popisujejo ga kot majhnega možička; v desni roci z leščerbo, ki daje zeleno svetlobo; na glavi nosi rudečo kapico, jopico (kamižolo) ima višnjevo, hlače pa rudeče. Pravijo, da se večkrat prikaže rudarjem in jim včasi še celo pomaga pri delu ali jim pa tudi naznani, v kterem kraji je veliko rude. Včasi pa le čujejo enakomerno tolčenje in to imajo vedno v znamenje kake proteče nesreče, zatoraj kadar to tolčenje slišijo, popuste ovi kraj ; in terdijo, da se je še vselej k malo potem posulo.

Namenil sem si tukaj silno staro pravljico o idrijskem perkomandeljcu in nekem rudarji zapisati.

Pred mnogo, mnogo leti živel je v Idriji bogaboječ toda reven rudar. Bog mu je dal veliko otrok, kruha pa malo. Nekega dne, bilo je koj v začetku meseca, šel je po navadi zjutraj zgodaj v jamo. Jamski nadzornik mu odloči rov; a po nesreči je bil ta, ki bi ž njim vkup imel delati, bolan. Akoprem je dolgočasno samemu biti v zemlji kopaje rudo, vendar ni naš rudar kar nič godrnjal. Odmolivši gre v rov, ki ga mu je nadzornik odločil, in prične prekrižaje se, v božjem imenu svoje delo.

Ko nekolko časa neutrudeno išče živega srebra, zagleda v daljavi zeleno lučico, ki vedno bliže prihaja. Ko že prikazen blizo njega pride, vidi perkomandeljna. Naglo se pokriža in materi božji izroči v varstvo. Gorski duh je stal zraven njega. Rudar si vzame pogum ter ga nagovori; a nič ni dobil odgovora. Molče perkomandelj udari ob steno; stena se odpre in duh vzame iz nje potrebno rudarsko orodje, jako lepo izdelano. Molče stopi poleg rudarja in oba začneta terdo delati. Črez osem ur, ker toliko časa delajo rudarji na dan, duh udari na steno, ta se zopet odpre in v njej zgine; rudar pa tudi gre domov. Druzega jutra je rudar našel duha že pri delu.

To se je ponavljalo cel mesec.

Bolj in bolj se je bližal plačilni dan. Rudarja je jelo vendar le nekolko skerbeti, kako naj duhu plača in zaslužek dobro med oba razdeli. Gre toraj k spovedi in ondi razodene svojemu spovedniku to prikazen. Spovednik mu priporoča, prav vestno razdeliti zaslužek med oba, zagotovivši mu, da ga bo duh osrečil, če bo tako ravnal. Vsak dan se je rudar še bogu priporočil in ga moledoval na srečen izid plačilnega dne. Osodepolni dan napoči. Nadzornik in drugi rudarji so se čudili nad njegovo pridnostjo in ga povpraševali, kako mu je bilo mogoče v tolikem času tako veliko rude izkopati. Ta pa se je hitro odtegnil njihovej radovednosti ter se koj, ko je prejel plačilo, vernil v jamo.

Duh ga je že pričakoval na velikem komnu sede. Rudar mu pomoli dinar rekoč, da naj ga razdeli, a duh mu odkima z glavo v znamenje da ga neče deliti. Rudar se tedaj vsede poleg njega in deli denar. Vse je dobro razdelil, dokler nazadnje ne ostane vinar, kterega pa rudar verže med duhovo kopico rekoč: »Tega pa ti imej, vsaj si veliko več delal nego jaz!"

Duh pa odkima z glavo, vzame vinar in ga verze k rudarjevemu denarju, ta ga pa neče vzeti in ga duhu sili. Dolgo sta se že prepirala in drug drugemu vinar ponujala, ko naenkrat rudarju šine v glavo pametna misel, namreč presekati vinar v dve polovici. Reče toraj poprijemši sekiro proti duhu: »Veš kaj, presekajva vinar na dve polovici in potem si vsak eno vzameva." In rudar že povzdigne sekiro da bi svoj namen uresničil, ko naenkrat duh spregovori rekoč: »Stoj !"

Rudar radoveden, kaj mu bode duh povedal, položi sekiro na stran.

Duh pa povzame besedo ter pravi: »Ako bi bil ti le še tri besedice rekel, ko sem k tebi prišel, zdrobil bi te bil jaz v prah. Najbolj si se mi pa priljubil zbog svoje pravičnosti: ako bi ti bil namreč vinar prideržal za-se, nikoli več ne bi videl svoje žene in otrok; jaz bi te bil raztergal na drobne kosce. Ker si pa tako pošten, vzemi še moj denar in v svojej sreči se spominjaj gorskega duha! Sreča ti bodi mila!" To rekši zgine duh.

Rudar je bit jako vesel, pal na kolena in boga zahvalil za dobro misel, kajti, da ne bi dobra misel mu šinila v glavo, bil bi že zato, da bi se nehal prepirati z duhom, vzel vinar in potem — uboga žena in otroci!

Veselja poln je zdaj še le jel pripovedovati svojej družinci in prijateljem čudovito prikazen in kmalo jo je vedelo vse idrijsko mesto.

Dokler je bil še terden, delal je rad, ko pa je s starostjo oslabel, ostal je doma. Denar pa, ki mu ga dal, se mu je vedno množil, tako da je nazadnje postal premožen mož. Še v pozni starosti je rad pravil to prigodbo svojim otrokom in unukom in ohranila se je ko ustno poročilo do današnjega dneva.