Naši v Ameriki- Čerinovi

Zgodba o izseljencih družine Čerin iz Otaleža: Iskanje novega življenja onkraj Atlantika

 Grenki kruh idrijsko-cerkljanskih hribov

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je življenje v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju narekoval trd boj za preživetje. Pokrajina, čeprav slikovita in globoko prirasla srcu njenih prebivalcev, je bila skopa. Strme, terasaste njive na otaleških tleh so le stežka dale dovolj pridelka za prehranitev številnih družin. Ker je bila zemlja razdrobljena med dediče, kmetije niso več mogle preživljati vseh družinskih članov. Dodatnega zaslužka v bližnjih krajih skorajda ni bilo; idrijski rudnik živega srebra in domače čipkarstvo sta nudila le omejene možnosti, industrializacija pa v te odmaknjene hribovite vasi še ni prodrla.

V takšnih razmerah so bili fante in dekleta iz Otaleža ter okoliških zaselkov primorani pogledati čez meje domače župnije in domovine. Vzniknila je pot, ki je sprva vodila v bližnja evropska mesta, kmalu pa se je med ljudmi razširil glas o obljubljeni deželi onkraj Atlantika. Amerika – dežela neomejenih možnosti, rastočih tovarn in prostranih gozdov – je postala svetilnik upanja za tisoče slovenskih src. Med tistimi, ki so zbrali pogum, spakirali svoje skromno premoženje v lesene kovčke in se podali na pot brez vrnitve, je bila tudi rodbina Čerin iz Otaleža. Njihova saga je zgodba o vztrajnosti, težkem delu in uspešnem iskanju novega življenja, ki se je razpelo od industrijskih središč Ohia in Michigana pa vse do divjih, neukročenih prostranstva pacifiškega severozahoda v državi Washington.

---

 Valentin Čerin in pionirski začetki rodbine v Ohiu

Korenine ameriške veje rodbine Čerin so neločljivo povezane z usodo Valentina Čerina, ki je prijokal na svet leta 1853 v Otaležu. Kot mladenič se je poročil z Marijo Bevk, s katero sta si z delom na zemlji poskušala ustvariti varno gnezdo pod domačim nebom. Leta 1881 se jima je rodila hči Urša, ki je odraščala v okolju, kjer sta bili skromnost in vera glavni življenjski vodili. Kljub trudu pa so se z leti gospodarske razmere v Avstro-Ogrski le še zaostrovale in družina se je znašla pred prelomno, življenjsko odločitvijo.

Leta 1903, ko je Valentin dopolnil že abrahama – petdeset let, kar je bila za tiste čase in za tako zahtevno pot izjemno visoka starost – sta z ženo Marijo in takrat dvaindvajsetletno hčerko Uršo sprejela neizbežno. Zapustila sta varno zavetje rodne vasi in se odpravila na dolgo, negotovo ter izčrpavajoče potovanje z vlakom do enega izmed evropskih pristanišč, nato pa z parnikom čez razburkani Ocean.

Njihov končni cilj je bila zvezna država Ohio, natančneje okrožje Cuyahoga v bližini Clevelanda. Ta regija je bila v tistem času v polnem industrijskem razcvetu in je veljala za glavno prestolnico slovenskih izseljencev v Ameriki. Tamkajšnje jeklarne, livarne in tovarne so nujno potrebovale delovne roke. V Clevelandu so si Čerinovi zgradili nov dom. Močna slovenska skupnost, ki je ustanavljala lastne župnije, društva in podporne organizacije, jim je pomagala prebroditi začetno domotožje. Valentin in Marija sta s trdim delom postavila temelje, na katerih so lahko gradili njuni potomci.

Veja Urše Čerin in družine Zagorjan v Michiganu

Hči Urša, ki je v Ameriko prišla kot izoblikovano dekle, se je v novem okolju hitro prilagodila, a hkrati ohranila slovensko identiteto. Leta 1911 je stopila na skupno življenjsko pot s Frankom Zagorjanom. Mlada zakonca, željna lastnega napredka, sta kmalu po poroki zapustila Ohio in se preselila v sosednjo državo Michigan. Naselila sta se v rastočem mestu Wayne, ki je doživljalo pravi razcvet zaradi bližine Detroita – svetovne prestolnice avtomobilske industrije Henryja Forda.

V zakonu Urše in Franka se je rodilo pet otrok. Ti štirje sinovi in hči so postali prva generacija rodbine, rojena na ameriških tleh, a vzgojena s spoštovanjem do svojih korenin:

• Vera
• Frank
• Albert
• Robert
• John

Urša Čerin Zagorjan je skozi desetletja v Michiganu postala steber družine. Po bogatem, z delom in ljubeznijo izpolnjenem življenju v krogu svojih otrok in vnukov je umrla leta 1947. Za seboj je pustila globoko sled in številne potomce, ki so ponosno nosili dediščino prednikov iz Otaleža.

---

Eksodus upanja: Množični odhod mlade generacije iz Otaleža

Pisma, ki so prihajala iz Amerike nazaj v Otalež, so prinašala spodbudne novice. Čeprav so prva leta opisovala težko delo in dolge delavnike v tovarnah, so hkrati pričala o rednem zaslužku in dostojnejšem življenju. To je vlilo pogum mlajšim članom družine, ki so v domovini še naprej tleskali z revščino. V obdobju enega samega desetletja, med letoma 1903 in 1913, je iz Otaleža pljusknil pravi izseljenski val mlade generacije rodbine Čerin. Bratje, sestre in bratranci so drug za drugim odhajali na pot, pri čemer je veljalo nenapisano pravilo, da so tisti, ki so prispeli prej, priskrbeli jamstvena pisma in začetno zatočišče tistim, ki so prihajali za njimi.

Kronološki pregled odhodov mlade generacije riše naslednjo sliko:

• Anton Čerin (rojen leta 1886) je rodno grudo zapustil kot sedemnajstletni mladenič že leta 1903. Na pot se je podal verjetno skupaj s stricem Valentinom ali pa tik za njim, pripravljen, da si z mladostno močjo izkleše prihodnost.
• Marija Čerin (rojena leta 1889), ena od dveh sester dvojčic, je zbrala pogum za odhod leta 1908, ko je dopolnila devetnajst let.
• Rozalija Čerin (rojena leta 1887) je spakirala svoje kovčke leta 1911 in se podala na pot, ki jo bo kasneje vodila v popolnoma drugačen del ameriške Celine.
• Margareta Čerin (rojena leta 1889), Marijina sestra dvojčica, pa je po petih letih ločenosti leta 1913 končno odpotovala čez ocean, da bi se pridružila svoji sestri in preostalemu delu družine.

---

Anton Čerin: Družinsko življenje in utrip v novi domovini

Anton Čerin je bil prototip uspešnega slovenskega izseljenca. V Ameriko je prišel mlad, prilagodljiv in odločen. Skoraj dve desetletji je posvetil trdemu delu, varčevanju in vzpostavljanju stabilnega socialnega položaja. Šele ko je bil materialno preskrbljen, si je ustvaril lastno ognjišče. Leta 1921 se je poročil s Pavlino Habinc, dekletom slovenskega rodu, s katero sta delila enake vrednote. Leto dni kasneje, leta 1922, sta se razveselila rojstva hčerke, ki sta jo v znak spoštovanja do materine linije poimenovala Pauline.

Družina Čerin je vseskozi aktivno utripala z lokalno slovensko skupnostjo. To potrjujejo tudi številni zapisi v takratnem izseljenskem tisku, predvsem v časopisu Ameriška domovina, kjer so rojaki redno obveščali drug drugega o pomembnih življenjskih dogodkih, obiskih, porokah in kulturnih prireditvah. Skozi ta javna glasila se jasno vidi, da Anton nikoli ni pretrgal vezi s svojo identiteto.

---

Rozalija Čerin: Od idrijskih hribov do pacifiškega severozahoda

Med vsemi zgodbami družine Čerin je življenjska pot Rozalije (Rosalie) Čerin morda najbolj pustolovska in filmska. Ko je leta 1911 zapustila rodni Otalež, njene selitve še zdaleč ni bilo konec zgolj s prečkanjem Atlantika. Kljub tisočem kilometrov razdalje je njeno srce ostalo zvesto ljubezni iz mladosti – fantu iz domačih, sosednjih krajev. Še istega leta (1911) se je v mestu Wyoming poročila z Antonom Kofolom, ponosnim Cerkljanom, ki je v Ameriko prišel iz bližnje vasi Ravne pri Cerknem.

• 
  

Zakonca Kofol se nista zadovoljila z življenjem v natrpanih industrijskih mestih vzhodne ali srednje Amerike. Vleklo ju je naprej, proti neznanemu. Sprejela sta drzno odločitev in prepotovala celotno severnoameriško celino do njenega skrajnega zahoda. Naselila sta se v zvezni državi Washington, na obali Tihega oceana. Ta pokrajina, znana po svojih mogočnih, nepreglednih iglastih gozdovih, čistih rekah in hribovitem reliefu, je močno spominjala na njuno rodno Cerkljansko. Tu sta našla svoj mir, se udomačila in si zgradila lasten dom.

V zakonu Rozalije in Antona se je rodilo šest otrok, ki so odraščali sredi čudovite, a divje narave pacifiškega severozahoda:

• Vincent
• Frank
• Antone
• Alvina Beannie
• Antoniette
• Katherine Elizabeth

Rozalija Čerin Kofol je po dolgem in izpolnjenem življenju preminila leta 1946 v mestu Centralia (okrožje Lewis, država Washington), kjer je v miru ameriške zemlje našla tudi svoje zadnje počivališče.

---

Trajni spomin na pogum prednikov

Zgodba družine Čerin iz Otaleža je več kot le niz suhoparnih letnic in imen; je pretresljivo in navdihujoče pričevanje o pogumu, s katerim so naši ljudje odhajali v svet. Valentin, Urša, Anton, Rozalija, Marija in Margareta so s seboj v kovčkih odnesli tisto najdragocenejšo popotnico: slovensko besedo, globoko zakoreninjeno delavnost, poštenje in ljubezen do rodne grude. Čeprav so njihova telesa pokopana tisoče kilometrov stran od cerkve v Otaležu, njihove zgodbe ostajajo trajen spomin in svetel zgled prihodnjim rodovom na obeh straneh Atlantika.

Paulina Habinc Čerin

Pauline Čerin

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Vir-Ameriška domovina  8.9 1959 št.172

Rosalia Čerin pred odhodom v Ameriko

.

 .

Naši v Ameriki-Franc in Ivana Šinkovec

Naši v Ameriki: Življenjska usoda brata in sestre Šinkovec z Govejka

Zgodovinski okvir: Iskanje boljšega kruha

Zgodovina slovenskega naroda je neizbrisno in boleče zaznamovana z odhodi. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je slovensko podeželje zajel val množičnega izseljevanja, ki ga je poganjala huda gospodarska stiska. Agrarna kriza, pomanjkanje obdelovalne zemlje, prenaseljenost kmetij in breme dolgov so tisoče pridnih rok in pogumnih src prisilili, da so zapustili rodno grudo. Pisma rojakov, ki so že odšli čez ocean, so v domače vasi prinašala zgodbe o »obljubljeni deželi«, kjer delaven človek lahko uspe. Ta poročila so postala močan navdih za mlado generacijo, željno napredka in dostojnega življenja. Med tistimi, ki so zbrali pogum in stopili na pot neznanega, sta bila tudi brat in sestra Šinkovec z Govejka. Čeprav sta svojo srečo in prihodnost našla na ameriških tleh, so njune korenine ostale globoko in za vedno prepletene z domačo zemljo.

Korenine pod govejškim nebom

Zgodba družine Šinkovec se je začela pisati sredi slikovitih, a strmih in neizprosnih idrijskih in žirovskih hribov, kjer je bilo preživetje od nekdaj pogojeno s trdim delom. Andrej Šinkovec se je rodil 20. oktobra 1850 v hribovitem Otaležu. Kot mladenič, poln življenjskih načrtov, je spoznal Marijo Kavčič, rojeno 6. decembra 1853 v bližnjih Žireh. Iskrena ljubezen je prerasla v zakonsko zvezo. Njun skupni dom je postal Govejk – majhna, z naravo obdana in odmaknjena vasica. Tam sta si zgradila skromno bivališče, ki pa je premoglo obilo starševske topline in vere v boljšo prihodnost.

V tem skromnem gnezdu sta na svet prijokala dva otroka, ki jima je usoda namenila dolgo, negotovo in ne povsem prostovoljno pot čez širni Atlantski ocean:

• Franc Šinkovec, rojen 29. januarja 1881
• Ivana Šinkovec, rojena 5. septembra 1888

Otroka sta odraščala v obdobju, ko je bila revščina na podeželju stalna spremljevalka. Vsakdanji kruh je bil prigaran z žulji, možnosti za izobraževanje ali večji zaslužek v domačem okolju pa so bile izjemno omejene. Pogledi mladih so se zato vse pogosteje usmerjali proti zahodu, tja, kjer zahaja sonce in kjer naj bi ležala dežela neomejenih možnosti.

Slovo od domovine in prekooceanska odisejada

Ko je sin Franc odrasel v zrelega fanta, si je ustvaril družino z Marijo Kenda. Kmalu po poroki, v začetku prejšnjega stoletja, ko je izseljenska mrzlica dosegla svoj vrhunec, sta Franc in njegova mlajša sestra Ivana sprejela usodno odločitev. Sklenila sta, da zapustita rodni Govejk in se podata na pot, s katere ni bilo zagotovila za vrnitev.

Slovo od ostarelih staršev, Andreja in Marije, je bilo prežeto s težko, skoraj otipljivo žalostjo. Vsi prisotni so v globini svojih src vedeli, da se zaradi ogromne razdalje in stroškov potovanja morda nikoli več ne bodo videli na tem svetu. Solze ob slovesu so bile davek, ki so ga plačale tisoče slovenskih družin.

Sledila je dolga in izčrpavajoča pot. Najprej vožnja z vozovi in vlakom do enega izmed velikih evropskih pristanišč (največkrat so naši izseljenci potovali skozi Trst, Bremen ali Hamburg), nato pa večtedenska plovba v podpalubju prenatrpanih prekooceanskih parnikov. To je bil preizkus vzdržljivosti, ki so ga zdržali le najbolj krepki in odločni.

Novi začetki v industrijski Cuyahogi

Ladijski dnevniki in imigracijski uradi so brata in sestro končno evidentirali na ameriških tleh. Pot ju je vodila v zvezno državo Ohio, natančneje v okrožju Cuyahoga. Nastanila sta se v neposredni bližini hitro rastočega industrijskega velemesta Cleveland. To območje je takrat postajalo pravo žarišče slovenskega izseljenstva – slovenska skupnost v Clevelandu je bila izjemno močna, organizirana in solidarna. Rojaki so si med seboj pomagali pri iskanju prvih zaposlitev, urejanju stanovanj in premagovanju domotožja. Delovali so v okviru bratskih podpornih jednoti, župnij in kulturnih društev.

Novi svet pa je neizprosno zahteval hitro in popolno prilagoditev. Da bi se lažje vključila v delovno okolje in vsakdanje življenje med angleško govorečimi sosedi, sta morala prilagoditi celo svoji imeni. To je bil prvi korak k asimilaciji:

• Franc je v uradnih dokumentih, v tovarni in med sosedi postal Frank.
• Sestra Ivana je prevzela klasično ameriško obliko imena in postala Jennie.

Družina Franca (Franka) Šinkovca: Davek novega življenja

Čeprav je Amerika ponujala delo in redno plačilo, življenje v industrijskih predmestjih Clevelanda ni bilo posuto z rožicami. Delo v jeklarnah, livarnah in na gradbiščih je bilo izjemno nevarno, delovni urniki dolgi, zdravstveno varstvo pa pomanjkljivo. Vsak uspeh je zahteval svoj davek – bodisi v obliki narušenega zdravja, hudih delovnih nesreč ali pa v obliki osebnega žrtvovanja za boljšo prihodnost naslednje generacije.

Franc (Frank) Šinkovec in njegova žena Marija sta v Novem svetu začela graditi družinsko gnezdo, razpeta med ameriškim vsakdanom in spomini na tihi, zeleni Govejk ...

Ivana Šinkovec

Conrad Šinkovec 

Conrad Šinkovec

Naši v Ameriki- Franc in Johanna Bevk

Naši v Ameriki: Franc in Johanna Bevk iz Cerkljanskega hribovja v rudarski Ely

Zgodovina slovenskega izseljenstva onkraj Atlantika je stkana iz tisočev osebnih usod mož in žena, ki so na prehodu iz 19. v 20. stoletje zapustili rodne vasi. V novonastajajočih industrijskih središčih Amerike so iskali boljše življenje. Med njimi je bila tudi družina Bevk, katere korenine so izvirale iz hribovitega sveta zahodne Slovenije, njihova življenjska pot pa se je globoko utirila v rdečo zemljo t. i. železnega okrožja (Iron Range) v zvezni državi Minnesota.

Korenine in odhod v Novi svet

Franc Bevk se je rodil 29. marca 1880 v Lazcu, manjši vasici na Cerkljanskem. Njegova bodoča življenjska sopotnica, Johanna Zajec, se je rodila 15. junija 1877 v bližnjih Plužnjah. Oba sta izhajala iz trdega, a delovnega okolja pod slikovitim Bevkovim vrhom. To okolje je mlade fante že zgodaj izučilo praktičnih obrti, dekleta pa neizmerne vztrajnosti pri vodenju domačij.

V začetku prejšnjega stoletja, ko je izseljenska mrzlica zajela slovenske dežele, sta se Franc in Johanna odločila za odhod v Ameriko. Njun cilj je bilo cvetoče rudarsko mesto Ely na severu Minnesote. Zaradi izjemno bogatih nahajališč železove rude je tja drlo na tisoče priseljencev iz osrednje in vzhodne Evrope, med katerimi so Slovenci tvorili eno najmočnejših in najbolj prepoznavnih skupnosti. V novem okolju sta se hitro prilagodila, Franc pa je svoje ime v uradnih dokumentih ameriških oblasti sčasoma spremenil v Frank Beuk.

Življenje v Elyju: Trdo delo kovača in utrip SNPJ

Frank Beuk je bil mož močnih rok in natančnega očesa, kar mu je omogočilo zaposlitev v kovaški stroki. Najprej je delal za mogočno korporacijo Oliver Iron Mining Company, ki je obvladovala velik del tamkajšnjih odkopov, kasneje pa se je zaposlil v znamenitem rudniku Pioneer Mine v Elyju. V tem rudniku, ki je danes vpisan v ameriški nacionalni register zgodovinskih krajev, je Frank kot kovač opravljal odgovorno delo – koval je orodje, vzdrževal težko rudarsko opremo in podkoval delovne konje – vse do zasluženega pokoja.

Medtem ko je Frank preživljal dolge ure ob kovaškem ognju, je Johanna skrbno vodila gospodinjstvo. V ameriškem okolju je vzgajala otroke v duhu spoštovanja slovenskega jezika in tradicije.

Oba zakonca sta bila izjemno dejavna in spoštovana člana Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ). Ta bratska podporna organizacija je izseljencem nudila ključno socialno in nezgodno varnost v časih, ko država zanje ni skrbela. Predstavljala je tudi družabno in kulturno središče, kjer so ohranjali slovensko besedo, pesem in medsebojno solidarnost.

V zakonu se jima je rodilo šest otrok, ki so uspešno premostili pot med staro domovino staršev in sodobno Ameriko: hčere Jennie, Catherine, Amelia, Sallie ter sinova Jack in Frank.

Druga svetovna vojna in slovo ustanoviteljev dinastije

Leta 1942, ko so Združene države Amerike že globoko zakoračile v drugo svetovno vojno, je bil takrat 62-letni Frank Beuk vključen v t. i. četrto registracijo nabora (v ameriški zgodovini znano kot "Old Man's Draft"). To je bil popis moških, starih med 45 in 64 let, ki niso bili predvideni za neposredno bojevanje na fronti, temveč za oceno delovne sile in obrambnih zmogljivosti v zaledju države.

Frank Beuk je po dolgi bolezni, povezani s srčno hibo, umrl 19. februarja 1950 v Elyju, star 70 let. Njegova smrt je odjeknila v izseljenskem tisku. Napredno usmerjeni časopis Enakopravnost, ki je izhajal v Clevelandu, je 24. februarja 1950 (št. 38) najprej poročal o smrti Franka Bevka, doma iz Lašice (verjetno popačen zapis za rojstni Lazec) pri Cerknem na Primorskem, ter omenil le del družine v Chicagu. Da bi popravili pomanjkljivo novico, je uredništvo 31. marca 1950 (št. 64) objavilo dopolnilo iz mesta La Salle v Illinoisu, kjer je bilo natančno navedeno, da pokojni zapušča ženo Joanno, dva sinova in štiri hčere.

Johanna "Jenny" Bevk (Zajec) je moža preživela za sedem let. Umrla je 6. marca 1957, prav tako v Elyju. Časnik Enakopravnost je 15. marca 1957 (št. 53) v njenem nekrologu zapisal, da je zapustila obsežno družino in da je bila med drugim teta Justina Zajca iz mesta Clarendon Hills v Illinoisu. Pokopana je bila ob možu, s slovensko poslovilno slovesnostjo pod okriljem SNPJ.

Naslednji rod: Usode šestih otrok

Ime in priimek	Življenjski podatki	Ključni dosežki in življenjska pot
Jennie Beuk (por. Lawrich)	21. september 1908 – 8. julij 1995	Vse življenje je ostala zvesta rodnemu Elyju v Minnesoti, kjer si je ustvarila družino s Frankom Lawrichem.
Catherine Beuk (por. Pouhe)	27. april 1910 – 4. februar 1964	Preselila se je v Chicago, kjer je bila izjemno predana kulturni dejavnosti. Blestela je kot igralka v dramskem odseku Slovenskega kluba št. 1 pod okriljem Jugoslovanske socialistične zveze (JSZ). Časnik Proletarec je leta 1931 pohvalil njeno upodobitev Alme v Cankarjevi drami Jakob Ruda, kljub temu da ji slovenščina kot rojeni Američanki ni tekla gladko.
Jack Beuk (Frank J. Beuk st.)	8. oktober 1911 – 23. september 1998	Z ženo Lucille Carleone se je preselil v Fond du Lac v Wisconsinu. V lokalni skupnosti sta postala prepoznavna kot izjemno plemenita človeka – delovala sta kot rejnika in odprla sploh prvi mladinski stanovanjski skupnostni dom (group home) v zvezni državi Wisconsin.
Amelia "Millie" Beuk (por. Blus)	29. junij 1913 – 2. december 2015	Legendarna in izjemno vitalna osebnost mesta Ely. Ob svojem 100. rojstnem dnevu se je prvič v življenju peljala z motornimi sanmi, pri 102 letih pa je še ponosno korakala na paradi ob dnevu neodvisnosti. Do konca je ohranjala spomin na očetovo obrt; leta 2014 je ob obisku muzeja rudnika Pioneer Mine obujala spomine, kako sta s sestro očetu peš nosili kosilo v kovačnico. Dočakala je častitljivih 102 let.
Sallie Beuk (por. Ritchie)	Rojena 1916 (umrla v Munsterju, Indiana)	Ustvarila si je dom v mestu Munster v Indiani. Dočakala je izjemno visoko starost in je leta 2015 še živa žalovala ob izgubi stoletne sestre Amelie.
Frank Jack Beuk	17. julij 1917 – 8. avgust 2005	Vrhunec akademskega uspeha družine. Diplomiral je na Univerzi v Minnesoti, magistriral iz biokemije na Univerzi Rutgers, med letoma 1945 in 1946 pa služil v ameriški vojni mornarici (US Navy). Kar 43 let je delal kot vrhunski raziskovalni biokemik pri prehrambnem gigantu Swift & Co. S svojimi patentiranimi izumi na področju encimskih dodatkov za naravno mehčanje mesa je revolucionarno spremenil celotno moderno mesnopredelovalno industrijo v ZDA. Živel je v Hinsdaleu v Illinoisu.

Zgodovinski pomen

Zgodba Franca in Johanne Bevk ter njunih potomcev je šolski primer uspešne integracije slovenskih priseljencev v ameriško družbo. Od trdega dela v rudniških kovačnicah in zvestobe slovenskim podpornim društvom (SNPJ in JSZ) do humanitarnega dela s sirotami v Wisconsinu in vrhunskih znanstvenih odkritij v biokemiji, ki so spreminjala ameriško industrijo – družina Bevk (Beuk) ostaja trajen spomenik slovenski delavnosti, bistrosti in neupogljivosti v Novem svetu.

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne (1942) vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Amalia leta 2014 ob obisku muzeja rudnika Pioneer, kjer je skupaj s sestro Sallie obujala spomine na mlada leta,ko sta skupaj nosili očetu Franku hrano v rudnik.Vir-Ely Echo Newspaper

Sallie in Amalia leta 2013 ob praznovanju.Vir-Ely Echo Newspaper

Vrnitev na Cerkljansko

Zgodba o izseljenki iz Argentine in njenem obisku rodne vasi njenih staršev.

Vir- Rodna gruda.

Avtor zgodbe Filip Vehar iz Otaleža