LAZEC

sreda, 26. februar 2025

Predstavljamo vam - Janez Jereb

Vir-Sava 16.4 1979 št.7

nedelja, 19. januar 2025

Dvojni umor v Kačniku

V Kačniku se je 19 .februarja , leta 1922 zgodilo nekaj strašnega. Na krut način sta bila oropana in umorjena Marjana Gostiša in njen tast Matevž Gostiša. Italijanske varnostne oblasti, so po nekaj dneh izsledile morilca Vincenca Lapajne iz Otaleža.

Vir-Slovenec 14.3 1922 št.60

O dvojnem umoru je poročal tudi Italijanski časopis Il Piccolo della sera delle ore Diciotto 23.2 1922

GROZLJIV ZLOČIN V IDRIJI

Osemdesetletnik zadavljen, snaha umorjena s sekiro

Minulo nedeljo ob 17. uri se je pri karabinjerjih v Spodnji Idriji oglasil mladenič in povedal, da ko je šel , kot vsak vikend, obiskat očeta, ki živi kakšen kilometer stran, našel na domu mrtvega očeta in svakinjo.

Karabinjerji so takoj odšli na kraj zločina in v hiši pod mizo našli truplo starca, v kuhinji pa truplo ženske. O morilcu ali morilcih ni bilo sledi.

KDO SO ŽRTVE?

Starec je neki Gostiša Matevž, star 80 let , ženska pa njegova snaha Gostiša Marjana, stara 40 let, ki je približno dvajset dni ovdovela po delavcu kraljevega rudnika. Hiša, v kateri se je zgodil zločin je osamljena v gorah, v kraju imenovanem Masore, in nekaj metrov od nekdanje deželne občine med ozemljem Kranjske, a spada v zaselek Otalež v občini Cerkno pri Tolminu. Je le nekaj metrov zračne črte od nove meje med Italijo in Jugoslavijo. Vsak, ki hoče priti tja do hiše mora iti po mulatjeri desno od reke Idrijce in državne ceste Idrija - Sveta Lucija .In tisti, ki zelo dobro pozna območje lahko pride do hiše, ne da bi ga opazili.

Sin umorjenega pripoveduje, da je okoli 14.30 prišel na obisk k sorodnikom. Potrkal je na vrata, pogledal skozi okno, ki gleda v kuhinjo in zagledal očetovo truplo na tleh. Zbežal je , da bi poklical pomoč. Vrnil se je na kraj z nekaterimi ljudmi iz vasi in naletel v kuhinji še na truplo njegove svakinje z razbito lobanjo .

KAKO JE ZLOČIN RAKONSTRUIRAN ?

Zločin se je zgodil v nedeljo med 12. in 15. uro. Malo pred poldnevom so sokrajani opazili ubogo žensko, ki se je vračala od maše iz Spodnje Idrije proti domu. Videli so kako si ubira pot po mulatjeri, ki jo je pripeljala domov in do smrti. Morilec ali morilci, ki so nedvomno poznali ženine navade in s tem tudi njeno nedeljsko odsotnost, so vstopili v hišo, vzeli kos vrvi in zadavili ubogega starca, ki se je je grel ob peči in ga večkrat udarili s kosom lesa po glavi. Nato so mrtvega starčka stisnili k peči, zbrisali z metlo krvave madeže po tleh in začeli ropati.

Medtem ko je ženska prispela, so jo zločinci na vhodnih vratih udarili s sekiro, nato pa jo odvlekli v hišo in jo pokončali tako, da so ji preklali glavo.

Nesrečnica se je morala ostro braniti, saj je imela na hrbtni strani rok rane, zadane z ostrim delom sekire.

Po dvojnem umoru so morilci zaklenili vrata in odšli v zgornje nadstropje, da bi pobrskali po omarah in našli denar. Videti je, da niso našli ničesar, saj so , ko so se spustili v kuhinjo, preiskali tudi ženine žepe, na koncu pa so zapustili hišo, skočili skozi okno, ki je gledalo na polje, in odšli v smeri državne meje.

PREDPOSTAVKE IN DOLOČILA DRŽAVNIH ORGANOV

Oblasti so postavile več hipotez, najbolj zanesljiva pa je, da so zlo prišli iz sosednje Jugoslavije, da bi oropali starca, ki je slovel kot zelo premožen.

Spodnjeidrijsko javno mnenje, ki je zelo pretreseno zaradi hudega dogodka, pravi, da je umor verjetno povzročila volja starca, ki je, ker je imel zelo rad svojo ovdovelo snaho, razdedinil ostale sorodnike.

Oblasti so aktivirale svoje najboljše agente, da raziščejo umora .Tudi Jugoslovanska policija je bila opozorjena, naj preiskuje na svojem ozemlju.

Idrijski civilni komisar je določil nagrado 1000 lir za tistega, ki da primerne podatke in privede krivca pred sodišče.

torek, 10. december 2024

Prošnja za naturalizacijo Antona Čerina

Anton Čerin rojen v Otaležu 9. januarja 1886. Skupaj z družino se je izselil v Združene države Amerike leta 1904 iz Havre, Francija z ladjo "La Lorraine". 4. junija. 1904 prispel v New York

Na OKROŽNEM SODIŠČU ZDRUŽENIH DRŽAV Amerike za SEVERNO OKROŽJE OHIO Vzhodni oddelek v CLEVELANDU, OHIO V ZADEVI PETICIJE : : : Antona Čerina : št. 68833, vložene 1. avgusta 1936 : ZA SPREJEM DRŽAVLJANA : ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE

torek, 3. december 2024

Naši v Ameriki- Brata Šavli

Iz Masor čez Vestfalijo v obljubljeno deželo: Življenjski usodi bratov Šavli

Na prelomu 19. in 20. stoletja je huda gospodarska stiska, ki jo je dodatno poganjalo pomanjkanje obdelovalne zemlje in pomanjkanje zaslužka v domačih krajih, prisilila tisoče Slovencev v iskanje kruha onkraj meja domovine. Med njimi sta bila tudi brata Šavli iz hribovitih Masor nad Idrijsko-Cerkljanskim hribovjem. Rodila sta se zakoncem Georgu (Juriju) Šavliju in Mariji Štucin: starejši Ignac leta 1875, mlajši Alojs pa tri leta kasneje, leta 1878. Kot nešteti vrstniki tistega časa sta kmalu spoznala, da jima domača gruda ne more zagotoviti preživetja, zato sta se v začetku prejšnjega stoletja podala na negotovo pot v tujino. Njuna pota sta se prepletala skozi nemška rudarska središča, njun končni cilj pa je postala obljubljena Amerika, kjer sta si ustvarila novi domovini in spremenila družinski priimek.

Alojs Šavli (Louis Saule): Od gozdne patrulje do uglednega trgovca v Bridgeportu

Ledina izseljenstva je v družini oral mlajši brat Alojs. Domovino je zapustil leta 1904, ko so bila prekooceanska potovanja že uhojena, a še vedno polna tveganj. Njegova prva postaja je bila Nemčija, natančneje pokrajina Vestfalija, ki je takrat zaradi hitrega industrijskega razvoja mrzlično zaposlovala delovno silo iz celotne Avstro-Ogrske. Alojs se tam ni zaposlil v rudnikih, temveč je služil pri avstrijski gozdni patrulji. V novem okolju je hitro pognal korenine; spoznal je domačinko Anno Gradwohl, s katero sta leta 1905 stopila pred oltar. Srečo mlade družine je naslednje leto, 1906, dopolnilo rojstvo prvorojenca, ki sta mu dala ime Louis Edward.

Vestfalija pa je bila za Alojsa le vmesna postaja. Veliki industrializacijski razmah v Združenih državah Amerike je ponujal še večje priložnosti, zato se je družina leta 1910 vkrcala na parnik in odplula čez Atlantik. Pristali so v Baltimoru, pomembnem pristaniškem mestu v Marylandu. Tam se je družinsko gnezdo znova razširilo: leta 1912 se jima je rodil drugi sin Edward Joseph, štiri leta kasneje, leta 1916, pa še hči Elsie.

Z novim življenjem v Ameriki je prišla tudi želja po popolni integraciji. Alojs se je prilagodil ameriškemu okolju, uradno spremenil svoje ime in priimek v Louis Saule ter leta 1917 ponosno prejel ameriško državljanstvo. Družina je svoj dokončni mir in uspeh našla v双mesta ob reki Ohio – v mestu Wheeling oziroma Bridgeportu (na meji med zveznima državama Zahodna Virginija in Ohio).

Leta 1918, tik ob koncu prve svetovne vojne, sta Louis in Anna pokazala izjemen podjetniški pogum ter odprla lastno trgovino z živili (grocery store) na naslovu 201 Sumpter Street. Trgovina je postala pomembno središče lokalne skupnosti, zakonca pa sta jo z marljivostjo in poštenim delom uspešno vodila skoraj tri desetletja, vse do Alojsove smrti. Poleg podjetništva je bil Alojs izjemno aktiven v družabnem in društvenem življenju rojakov. Bil je cenjen član bratovščine Bridgeport Eagles 995, slovenskega podpornega društva Boydsville SNPJ (Slovenska narodna podporna enota) št. 13 ter Nemškega dobrodelnega društva, kar priča o tem, da je znal prepletati svoje slovenske korenine, nemške družinske vezi in ameriško realnost. Alojs Šavli je po bogatem in delavnem življenju umrl leta 1947.
(Vir: časopis Wheeling Intelligencer, 4. 2. 1947)

Ignac Šavli (Ignatz Sauley): Skozi Dortmund do rudarskih revirjev Pennsylvanije

Starejši brat Ignac je domače Masore zapustil leto dni za bratom, leta 1905. Njegovo srce ga je najprej vodilo na Kranjsko, kjer si je ustvaril družino z izbranko Johanno Borgia. Kmalu po poroki pa je postalo jasno, da bosta morala kruh poiskati drugje. Pot ju je, po sledovih mlajšega brata Alojsa, vodila v Vestfalijo. Ignac si je kruh začel služiti z najtežjim, a takrat relativno dobro plačanim delom – spustil se je v temne rove enega od tamkajšnjih premogovnikov. Mlada družina se je ustalila v Dortmundu, enem največjih industrijskih središč regije. Tam sta se jima rodila prva dva otroka: leta 1906 sin Edward in tri leta kasneje, leta 1909, hči Jean.

Tako kot brat se je tudi Ignac leta 1910 odločil za ključni korak v neznano. Z družino so zapustili Nemčijo in prepluli ocean, vendar so za svoj novi dom izbrali drugo industrijsko srce Amerike – okrožje Allegheny v zvezni državi Pennsylvania, ki je slovelo po jeklarski in premogovniški industriji (v bližini Pittsburgha). Življenje v Ameriki je bilo rodovitno, saj se je v novi domovini družina povečala še za pet otrok. Zapovrstjo so se rodile hčere Mildred (rojena 1911), Mary (rojena 1913), Theresa (rejena 1917), Angeline (rojena 1921) ter najmlajši sin John, čigar natančno leto rojstva ostaja zavito v tančico zgodovine.

Tudi Ignac je v procesu amerikanizacije prilagodil svoj priimek novi domovini in postal Ignatz Sauley. Čeprav je bilo življenje priseljenskih rudarskih družin v Pennsylvaniji izjemno naporno in polno odrekanj, sta z ženo uspela na noge spraviti številno in ponosno družino. Ignac je preminul leta 1933 v Ameriki, novica o njegovi smrti pa je odjeknila tudi med izseljensko skupnostjo v Chicagu, kjer so se v takratnem slovenskem tisku z ustreznim zapisom poklonili njegovemu spominu.
(Vir: časopis Amerikanski Slovenec, Chicago, 9. 2. 1933, št. 27)

Zgodovinski pomen zgodbe bratov Šavli

Zgodba bratov Ignaca in Alojsa Šavlija je klasičen, a hkrati edinstven primer slovenske izseljenske epopeje z začetka 20. stoletja. Prikazuje tipično pot tistega časa: odhod iz revnih hribovskih vasi (Masore), začasno delo v rudarski Nemčiji (Vestfalija) ter končni prehod v ZDA, kjer so slovenske roke pomagale graditi ameriški industrijski razmah. S spremembo priimkov v Saule in Sauley sta brata postala del ameriškega talilnega lonca, prek delovanja v društvih, kot je SNPJ, pa sta ohranila neprecenljivo vez s svojo izvirno domovino in kulturo. Njun spomin danes ostaja zapisan v zgodovinskih tiskih na obeh straneh Atlantika in v kroniki njunih potomcev.

Ignac

i Alojs Šavli

Vir- Wheeling Intelligencer 4.2 1947

Vir-Amerikanski Slovenec (Chicago)9.2 1933 št.27

ponedeljek, 25. november 2024

Izseljevanje iz župnije Otalež v porenska in vestfalska rudarska središča (1880–1906)

Zgodovinski kontekst in vzroki za odhod v tujino

Med letoma 1880 in 1906 je slovenske dežele zajel močan val izseljevanja v Nemčijo, pri čemer so glavni cilj postala hitro razvijajoča se rudarska središča v Porurju in Vestfaliji. Težke gospodarske in socialne razmere v domovini – predvsem prenaseljenost podeželja, pomanjkanje obdelovalne zemlje, drobljenje kmečke posesti in nizki zaslužki – niso več zagotavljale preživetja številnim družinam. Revščina in pomanjkanje sta tako mnoge fante in može z idrijskega ter cerkljanskega hribovja (kamor sodi tudi župnija Otalež) prisilila v iskanje kruha na tujem.

Slovenski delavci so v Nemčijo prihajali v dveh večjih valovih:

Prvi val: med letoma 1880 in 1888,
Drugi val: med letoma 1903 in 1906.

Izseljence so preko mreže agentov novačile nemške rudarske službe. Agentje so moške organizirano, v skupinah ali posamezno, usmerjali v rudnike porenske Vestfalije. Slovenski rudarji so bili med nemškimi delodajalci izjemno iskani in cenjeni zaradi svoje pregovorne pridnosti, vzdržljivosti in delavnosti. Vendar pa je bil kruh pod zemljo krvav; slovenski priseljenci so opravljali najtežja in najbolj nevarna fizična dela, zaradi česar so bile nesreče v jamah pogoste, nemalokrat pa so terjale tudi smrtne žrtve.

Za del izseljencev je bila Nemčija le začasna, vmesna postaja. V Vestfaliji so nameravali hitro zaslužiti nekaj denarja, s katerim bi si nato lahko plačali drago ladijsko vozovnico za končni cilj – Ameriko.

Primerjava plač in življenjskih stroškov

Zaslužek v vestfalskih rudnikih je bil v primerjavi z beraškimi plačami v domovini za tisti čas zelo ugoden. Medtem ko rudar v domačih krajih pogosto ni zaslužil niti 1 goldinarja (gld.) na dan, je mesečna plača vestfalskega rudarja znašala med 150 in 180 markami.

O dejanskih življenjskih razmerah slovenskih rudarjev v Nemčiji nazorno priča poročilo dr. Janeza Evangelista Kreka, ki je v svojih znamenitih Vestfalskih pismih, objavljenih v časopisu Slovenec (1. maja 1899), zapisal:

»Življenje je precej drago v teh krajih. Stanovanja (dve sobi in kuhinja, vsaka rodbina mora imeti vsaj dve sobi) so po 12 do 20 mark na mesec. Meso stane naših 90 krajcarjev (kr.) kilo, 1 liter mleka 12 krajcarjev. Delavci žive mnogo bolje nego pri nas. Na celem Vestfalškem dobiš težko hišo, kjer bi se ne jedlo vsak dan meso. Pri kavi jedo vsepovsod kruh s surovim maslom, gnjatjo [šunko] in klobasami. Piva in žganja se ogromne množine popijo.«

Slovenski delavci so se na tujem naseljevali strnjeno, kar jim je omogočalo ohranjanje maternega jezika, ustanavljanje lastnih kulturnih ter podpornih društev in ohranjanje verskega življenja, s čimer so lajšali domotožje in bivanjsko stisko.

Povojno obdobje in premiki po prvi svetovni vojni

Konec prve svetovne vojne je prinesel nove geopolitične in gospodarske pretrese. Zaradi splošnega povojnega pomanjkanja in političnih sprememb v poraženi Nemčiji so se vestfalski Slovenci začeli ponovno seliti. Iz Nemčije so tedaj odhajale že celotne družine.

Mnogi so se izselili v druga evropska rudarska središča, predvsem v Francijo (zlasti v departmaja Pas-de-Calais na severu in Moselle na severovzhodu države), na Nizozemsko in v Belgijo. Manjši del vestfalskih Slovencev je odšel čez ocean v Združene države Amerike, del pa se jih je odločil za vrnitev v domovino – v zanje povsem novo državo, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Kljub tem močnim povojnim selitvenim gibanjem pa je večina slovenskih priseljencev trajno ostala v Nemčiji, kjer njihovi potomci živijo še danes.

Arhivski zapis: Izseljenci iz župnije Otalež v Vestfalijo

Spodnji seznam prinaša imena nekaterih župljanov iz župnije Otalež (ki obsega vasi Otalež, Plužnje, Lazec, Jazne in Masore), ki so v obravnavanem obdobju odšli na delo v Vestfalijo. Imena so prepisana iz izvirnih arhivskih virov (kjer so pogosto zapisana v latinizirani ali germanizirani obliki), v oglatih oklepajih pa so dodane sodobne slovenske knjižne oblike.

Ignatius [Ignacij] Šavli – rojen 1875, Masore
Alois [Alojz] Šavli – rojen 1878, Masore
Jakob Rejec – rojen [leto neznano], Masore
Franz [Franc] Simonic [Simonič] – rojen 1864, Plužnje
Lukas [Luka] Tratnik – rojen 1875, Jazne
Julijan Golob – rojen 1878, Plužnje
Anton Mlakar – rojen 1881, Otalež
Josephina [Jožefa] Zajc – rojena 1881, Plužnje
Alojz Cerin [Čerin] – rojen 1883, Otalež
Joanes [Janez] Kogej – rojen 1869, Lazec
Franz [Franc] Kogoj – rojen 1888, Lazec
Jernej Paušič – rojen 1865, Plužnje
Thomas [Tomaž] Pausic [Paušič] – rojen [leto neznano], Plužnje
Elisabeth [Elizabeta] Oblak – rojena [leto neznano], Plužnje
Matthäus [Matevž] Peternelj – rojen 1885, Lazec
Urša Kogoj – rojena [leto neznano], področje Lazec–Plužnje
Thomas [Tomaž] Peternelj – rojen [leto neznano], Lazec

sreda, 30. oktober 2024

Naši v Ameriki-Franc Zajc

Kmetijski pionir izpod Idrijskih hribov: Življenjska pot Franca Zajca (1880–1923)

Korenine v domovini in odhod v bakreno kraljestvo Arizone

Zgodba Franca Zajca se začenja v osrčju Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, v slikoviti in hriboviti vasi Jazne. Rodil se je 5. decembra 1880 v kmečki družini očetu Francu Zajcu in materi Urši (rojeni Kavčič). Da je bil deček trdnega zdravja in krščen v domači veri, priča vpis v matico krščenih župnije Otalež. Življenje v odmaknjenih hribih je tedaj zahtevalo trdo delo, skromnost in neizmerno vztrajnost – vrline, ki so Franca oblikovale in mu kasneje omogočile preživetje v popolnoma drugačnem, surovem svetu na oni strani Atlantika.

Na prelomu 15. v 20. stoletje je ekonomska stiska številne slovenske fante pahnila v izseljenstvo. Tudi Franc je v začetku 20. stoletja spakiral kovčke in se podal na dolgo pot v Združene države Amerike. Njegov cilj je bila Arizona, natančneje divje, hrupno in cvetoče rudarsko mesto Bisbee. Mesto, ugnezdeno v soteski Mule Pass, je takrat doživljalo pravi bakreni razcvet (»Copper Boom«). Tamkajšnji rudniki so privabljali na tisoče priseljencev z vseh koncev Evrope. Ameriška administracija in lokalno okolje sta imela nemalo težav z njegovim priimkom, zato se v tedanjih uradnih dokumentih in časopisnih zapisih poleg izvirne oblike pojavljajo različne različice: Frank Zayc, Zaye, Zayce in Zajec.

Od rudarske jame do lastne zemlje: Zakon o domovini (Homestead Act)

Kot večina novoprispelih Slovencev je Franc najprej poprijel za težko, nevarno in slabo plačano delo globoko pod zemljo v enem izmed bakrenih rudnikov. Vendar pa je v njem prehitro utripalo kmečko srce, da bi dolga leta preživel v temi rovov. Sanjal je o soncu, svobodi in lastni zemlji. Opazil je, da so se številni rojaki že začeli preusmerjati v kmetijstvo v okoliških rodovitnih, a sušnih dolinah.

Prelomno je bilo leto 1908, ko je Franc stopil v zakonski stan z Minnie P. Rothel. Partnerica mu ni bila le življenjska sopotnica, temveč ključna opora pri uresničevanju drzne kmetijske vizije. Že naslednje leto, 6. februarja 1909, je Franc izkoristil možnosti, ki jih je ponujal ameriški zakon o poselitvi državne zemlje (Homestead Act). Na zemljiškem uradu v Phoenixu je uradno vpisal vlogo za pridobitev zemljišča pod številko 04816.

Izbral si je 160 akrov (približno 64 hektarjev) divje zemlje v prostrani dolini Sulphur Springs (Dolina žveplovih izvirov), natančneje v porečju blizu jansko-ameriške naselbine McNeal. Zakon je določal, da mora naseljenec zemljo tri ali pet let neprekinjeno obdelovati, na njej zgraditi bivališče in dokazati izboljšave, preden preide v njegovo trajno last. Franc in Minnie sta se takoj lotila dela. Postavila sta hišo, začela krčiti grmičevje in pripravljati suho puščavsko prst za prve poljščine.

Glasnik napredka: Vizija kmetovanja v puščavi (1910)

Franc Zajc ni bil navaden kmet; bil je razmišljujoč mož, opazovalec in inovator, ki je svoje ugotovitve rad delil z javnostjo. Bil je narodno zaveden in povezan z rojaki, o čemer priča podatek, da je pisal dopise za napredni slovenski časopis Glas svobode, ki je izhajal v Chicagu (npr. članek v 29. številki, letnik 5, z dne 20. julija 1906). Svoje znanje pa je kmalu začel prelivati tudi v lokalne ameriške medije.

Leto 1910 je bilo v Arizoni izjemno sušno. Mnogi kmetje, razočarani nad pomanjkanjem dežja, so obupali in zapustili svoje ranče. Franc pa je ubral drugačno pot. V časopisu Bisbee Daily Review je 19. avgusta 1910 objavil obsežno, programsko pismo z naslovom »Kako lahko kmetje v Dolini z žveplovimi izviri uspejo«, ki ga je podpisal preprosto kot »Dolinjski rančer«.

V tem zgodovinskem zapisu je Franc pokazal izjemno agrotehnično in ekonomsko razumevanje:

Pomen namakanja in gnojenja: Jasno je opozoril, da je zgolj zanašanje na naravne padavine v Arizoni obsojeno na propad. Opisal je svoj poskus: na zemljišče je navozil gnoj, ga zaoral do globine 16 centimetrov, zgodaj spomladi zemljo temeljito namočil in posadil paradižnike. Pridelek je bil dvakrat večji kot na negnojeni zemlji.
Izbira pravih kultur: Kmetom je svetoval, naj v obstoječih sušnih razmerah sadijo paradižnik, kumare, lubenice in melone. Te rastline ob minimalnem namakanju s pomočjo preprostih vetrnic (mlinov na veter) in konjske moči prinašajo največji dobiček.
Logistični in tržni izziv: Franc je natančno lociral glavno težavo regije. Trg v rastočih rudarskih mestih Bisbee in Douglas je bil sicer odličen, vendar je bila razdalja od 15 do 30 milj za konjsko vprego predolga. Celodnevna vožnja v enem kosu je malim rančarjem, ki so obdelovali do 20 hektarjev, požrla ves dobiček. Zato je vizionarsko napovedal razvoj McNeala v kmetijsko središče s lastnimi trgovinami in skladišči.
Spodbuda skupnosti: Pismo je zaključil z močnim, pionirskim nagovorom: »Sedanji rančer v dolini je pionir v tem delu in morda ne bo dočakal časa, ko bo dolina postala veliko kmetijsko območje, toda njegovi otroci in njegovi potomci bodo želi tam, kjer je on sejal. (...) Ne bodite malodušni, ampak se vrnite k svojim rančem z odločnostjo, da uspete tam, kjer je drugim spodletelo.«

Zakonska potrditev lastništva in tehnološki preskok (1912–1914)

Franc je nenehno vlagal v razvoj kmetije. V časopisu Bisbee Daily Review je 27. oktobra 1912 objavil oglas, v katerem je iskal nakup polnokrvnega bika ali enoletnika priznane mlečne pasme Jersey, s čimer je želel postaviti temelje za kakovostno živinorejo.

Jeseni leta 1913 je nastopil čas, da Franc uradno dokaže, da je izpolnil vse pogoje zakona Homestead. V uradnem obvestilu Oddelka za notranje zadeve ZDA (z dne 1. oktobra 1913) je bilo objavljeno, da je Frank Zajc vložil zahtevo za dokončni dokaz lastništva nad parcelami (v katastrskem zapisu: S1-2, SE1-4 Sec 18; N1-2 NE1-4, Sec 19, Township 21S, Range 27E). Kot priče, ki so jamčile za njegovo poštenost in trdo delo, so stopili sosedje in rojaki: Daniel J. Zigler iz Bisbeeja, J. Park Emery iz McNeala, James E. Brophy iz Lowella ter zvest slovenski prijatelj Anton Štukelj (Stukel) iz McNeala.

Dvanajstega novembra 1913 sta se Franc in Anton Štukelj odpravila v Bisbee pred ameriškega komisarja Jareda D. Taylorja, kjer je bil končni dokaz uspešno izveden. Franc Zajc je postal uradni lastnik svoje arizonske posesti.

Da je bil Zajc korak pred časom, dokazuje tudi zapis iz 26. septembra 1913. Franc je v Bisbee pripeljal tovor »najboljše zelenjave in pridelkov, kar jih je bilo kdaj pripeljanih v to mesto«. Njegova skrivnost? Bil je eden prvih, ki je namesto preprostih vetrnic začel uporabljati sodobno motorno črpalno napravo za namakanje. Ker so bili viški pridelkov veliki, je Franc težavo z dolgim transportom in hitro pokvarljivostjo blaga rešil tako, da je kupil opremo za domače konzerviranje.

Časopis z dne 9. januarja 1914 poroča, da se je družina Zajc po nekaj mesecih prezimovanja v mestu vrnila na kmetijo v McNeal, kjer je Franc že uspešno upravljal to manjšo domačo tovarno konzerv. Edina preglavica so bile uničene, blatne ceste, ki so mu občasno onemogočale prevoz sočnih melon do tržnic.

Zeleni čudež v Sulphur Springs: Melone in lucerna (1921–1922)

Po letih trdega dela in eksperimentiranja so plodovi dozoreli. Avgusta 1921 se je Franc Zajc ponovno mudil v Bisbeeju in novinarjem ponosno poročal o kmetijskem čudežu: s samo polovice hektarja zemlje je v borih desetih dneh pobral in prodal 200 ducatov melon po ceni 70 centov za ducat.

V intervjuju se je zavedal prehojene poti in z zrelostjo izjavil: »V dolini Sulphur Springs lahko raste praktično karkoli. Težava je bila v tem, da smo rudarji, kot sem jaz, poskušali kmetovati, ne da bi vedeli veliko o kmetijstvu. Vendar smo se vsi vsega naučili in rezultat so dobri pridelki. Najuspešnejši delavci so tisti, ki se dovolj potrudijo.« Ceste so bile zdaj urejene, Franc pa je ocenil, da kar 60 odstotkov celotnega kmetijskega pridelka doline konča na tržnicah v okrožju Warren.

Kmalu zatem je Franc izvedel naslednjo veliko kmetijsko inovacijo v regiji. Potem ko se je nekaj časa ukvarjal s pridelavo bombaža, je ugotovil, da dolina ponuja idealne pogoje za lucerno (alfo) – izjemno hranljivo, proteinsko bogato krmo za živino. Petega novembra 1921 je tajnik Ely Martin v mestu Douglas prejel pismo in sveženj sveže pokošene lucerne z Zajčevega ranča. Vzorci so bili izjemni: stebla so bila dolga, močna in bogato porasla z listi. Franc je vizionarsko zapisal, da lahko kmet z zgolj 20 hektarji lucerne in namakalnim sistemom v vrednosti 1.000 dolarjev trajno preživi celo družino in postane ključni oskrbovalec živinorejskih sejmov v Douglasu.

Tragični padec in prezgodnji konec (1922–1923)

Življenje na ranču pa je poleg uspehov prinašalo tudi stalne nevarnosti. V nedeljo, v začetku septembra 1922, je Franc solidarno priskočil na pomoč sosedu Abluffu Sharpeju, ki je iskal pogrešanega konja. Da bi dobil boljši pregled nad pokrajino, je Franc splezal na visoko drevo. Pod njegovo težo se je odlomila veja in Franc je nemočno zgrmel nekaj metrov globoko na trda tla. Pri padcu si je hudo zlomil roko in utrpel resne poškodbe zadnjice in medenice. Sosed Sharpe ga je nemudoma naložil na voz in ga odpeljal na nujno zdravljenje v bolnišnico v bližnji Douglas.

Čeprav si je od zloma opomogel, so težko fizično delo, rudarska preteklost in posledice poškodb pustile nepopravljive sledi na njegovem zdravju. Le nekaj mesecev kasneje, 21. aprila 1923, se je življenjska pot tega izjemnega moža dokončno iztekla. Umrl je v kraju Lowell v Arizoni, star komaj 42 let.

Zaključek in zgodovinski spomin

Franc Zajc je v komaj dveh desetletjih življenja v Ameriki prehodil pot, za katero bi marsikdo potreboval več življenj. Iz skromnega fanta iz vasi Jazne, preko prašnih bakrenih rovov Bisbeeja, se je z lastno voljo in inteligenco prebil med najbolj spoštovane in napredne kmetijske pionirje južne Arizone.

Zgodovina doline Sulphur Springs ga ne pomni le kot lastnika uspešnega ranča, temveč kot inovatorja, ki je med prvimi uvedel motorno namakanje, domače konzerviranje hrane in pridelavo lucerne. Njegove besede iz leta 1910 so se izkazale za preroške: sam resda ni dočakal polnega razcveta doline, a s svojim delom je posejal seme napredka, ki so ga želi njegovi potomci in prihodnji rodovi arizonskih kmetov.

Zgodovinski viri in literatura za poglavje:

Matična knjiga krščenih župnije Otalež (za vas Jazne), vpis za 5. 12. 1880.
Zgodovinski arhivi ameriških časopisov (Arhiv knjižnice Kongresa ZDA):
- Bisbee Daily Review: 19. avgust 1910; 27. oktober 1912; 26. september 1913; 1. oktober 1913; 12. november 1913; 9. januar 1914; 25. avgust 1921; 5. november 1921.
- Tombstone Epitaph: 17. september 1922.
Slovenski izseljenski tisk: Glas svobode (Chicago), letnik 5, št. 29, 20. julij 1906.
Uradni zapisi zemljiškega urada v Phoenixu (Homestead Entry št. 04816).
Fotografsko gradivo (ilustrativno): Spravilo lucerne, arhiv "Images of America: Twin Falls".