Izseljevanje iz župnije Otalež v porenska in vestfalska rudarska središča (1880–1906)
Zgodovinski kontekst in vzroki za odhod v tujino
Med letoma 1880 in 1906 je slovenske dežele zajel močan val izseljevanja v Nemčijo, pri čemer so glavni cilj postala hitro razvijajoča se rudarska središča v Porurju in Vestfaliji. Težke gospodarske in socialne razmere v domovini – predvsem prenaseljenost podeželja, pomanjkanje obdelovalne zemlje, drobljenje kmečke posesti in nizki zaslužki – niso več zagotavljale preživetja številnim družinam. Revščina in pomanjkanje sta tako mnoge fante in može z idrijskega ter cerkljanskega hribovja (kamor sodi tudi župnija Otalež) prisilila v iskanje kruha na tujem.
Slovenski delavci so v Nemčijo prihajali v dveh večjih valovih:
- Prvi val: med letoma 1880 in 1888,
- Drugi val: med letoma 1903 in 1906.
Izseljence so preko mreže agentov novačile nemške rudarske službe. Agentje so moške organizirano, v skupinah ali posamezno, usmerjali v rudnike porenske Vestfalije. Slovenski rudarji so bili med nemškimi delodajalci izjemno iskani in cenjeni zaradi svoje pregovorne pridnosti, vzdržljivosti in delavnosti. Vendar pa je bil kruh pod zemljo krvav; slovenski priseljenci so opravljali najtežja in najbolj nevarna fizična dela, zaradi česar so bile nesreče v jamah pogoste, nemalokrat pa so terjale tudi smrtne žrtve.
Za del izseljencev je bila Nemčija le začasna, vmesna postaja. V Vestfaliji so nameravali hitro zaslužiti nekaj denarja, s katerim bi si nato lahko plačali drago ladijsko vozovnico za končni cilj – Ameriko.
Primerjava plač in življenjskih stroškov
Zaslužek v vestfalskih rudnikih je bil v primerjavi z beraškimi plačami v domovini za tisti čas zelo ugoden. Medtem ko rudar v domačih krajih pogosto ni zaslužil niti 1 goldinarja (gld.) na dan, je mesečna plača vestfalskega rudarja znašala med 150 in 180 markami.
O dejanskih življenjskih razmerah slovenskih rudarjev v Nemčiji nazorno priča poročilo dr. Janeza Evangelista Kreka, ki je v svojih znamenitih Vestfalskih pismih, objavljenih v časopisu Slovenec (1. maja 1899), zapisal:
»Življenje je precej drago v teh krajih. Stanovanja (dve sobi in kuhinja, vsaka rodbina mora imeti vsaj dve sobi) so po 12 do 20 mark na mesec. Meso stane naših 90 krajcarjev (kr.) kilo, 1 liter mleka 12 krajcarjev. Delavci žive mnogo bolje nego pri nas. Na celem Vestfalškem dobiš težko hišo, kjer bi se ne jedlo vsak dan meso. Pri kavi jedo vsepovsod kruh s surovim maslom, gnjatjo [šunko] in klobasami. Piva in žganja se ogromne množine popijo.«
Slovenski delavci so se na tujem naseljevali strnjeno, kar jim je omogočalo ohranjanje maternega jezika, ustanavljanje lastnih kulturnih ter podpornih društev in ohranjanje verskega življenja, s čimer so lajšali domotožje in bivanjsko stisko.
Povojno obdobje in premiki po prvi svetovni vojni
Konec prve svetovne vojne je prinesel nove geopolitične in gospodarske pretrese. Zaradi splošnega povojnega pomanjkanja in političnih sprememb v poraženi Nemčiji so se vestfalski Slovenci začeli ponovno seliti. Iz Nemčije so tedaj odhajale že celotne družine.
Mnogi so se izselili v druga evropska rudarska središča, predvsem v Francijo (zlasti v departmaja Pas-de-Calais na severu in Moselle na severovzhodu države), na Nizozemsko in v Belgijo. Manjši del vestfalskih Slovencev je odšel čez ocean v Združene države Amerike, del pa se jih je odločil za vrnitev v domovino – v zanje povsem novo državo, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Kljub tem močnim povojnim selitvenim gibanjem pa je večina slovenskih priseljencev trajno ostala v Nemčiji, kjer njihovi potomci živijo še danes.
Arhivski zapis: Izseljenci iz župnije Otalež v Vestfalijo
Spodnji seznam prinaša imena nekaterih župljanov iz župnije Otalež (ki obsega vasi Otalež, Plužnje, Lazec, Jazne in Masore), ki so v obravnavanem obdobju odšli na delo v Vestfalijo. Imena so prepisana iz izvirnih arhivskih virov (kjer so pogosto zapisana v latinizirani ali germanizirani obliki), v oglatih oklepajih pa so dodane sodobne slovenske knjižne oblike.
- Ignatius [Ignacij] Šavli – rojen 1875, Masore
- Alois [Alojz] Šavli – rojen 1878, Masore
- Jakob Rejec – rojen [leto neznano], Masore
- Franz [Franc] Simonic [Simonič] – rojen 1864, Plužnje
- Lukas [Luka] Tratnik – rojen 1875, Jazne
- Julijan Golob – rojen 1878, Plužnje
- Anton Mlakar – rojen 1881, Otalež
- Josephina [Jožefa] Zajc – rojena 1881, Plužnje
- Alojz Cerin [Čerin] – rojen 1883, Otalež
- Joanes [Janez] Kogej – rojen 1869, Lazec
- Franz [Franc] Kogoj – rojen 1888, Lazec
- Jernej Paušič – rojen 1865, Plužnje
- Thomas [Tomaž] Pausic [Paušič] – rojen [leto neznano], Plužnje
- Elisabeth [Elizabeta] Oblak – rojena [leto neznano], Plužnje
- Matthäus [Matevž] Peternelj – rojen 1885, Lazec
- Urša Kogoj – rojena [leto neznano], področje Lazec–Plužnje
- Thomas [Tomaž] Peternelj – rojen [leto neznano], Lazec
Ni komentarjev:
Objavite komentar