LAZEC: Naši v Ameriki-Franc Zajc

Kmetijski pionir izpod Idrijskih hribov: Življenjska pot Franca Zajca (1880–1923)

Korenine v domovini in odhod v bakreno kraljestvo Arizone

Zgodba Franca Zajca se začenja v osrčju Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, v slikoviti in hriboviti vasi Jazne. Rodil se je 5. decembra 1880 v kmečki družini očetu Francu Zajcu in materi Urši (rojeni Kavčič). Da je bil deček trdnega zdravja in krščen v domači veri, priča vpis v matico krščenih župnije Otalež. Življenje v odmaknjenih hribih je tedaj zahtevalo trdo delo, skromnost in neizmerno vztrajnost – vrline, ki so Franca oblikovale in mu kasneje omogočile preživetje v popolnoma drugačnem, surovem svetu na oni strani Atlantika.

Na prelomu 15. v 20. stoletje je ekonomska stiska številne slovenske fante pahnila v izseljenstvo. Tudi Franc je v začetku 20. stoletja spakiral kovčke in se podal na dolgo pot v Združene države Amerike. Njegov cilj je bila Arizona, natančneje divje, hrupno in cvetoče rudarsko mesto Bisbee. Mesto, ugnezdeno v soteski Mule Pass, je takrat doživljalo pravi bakreni razcvet (»Copper Boom«). Tamkajšnji rudniki so privabljali na tisoče priseljencev z vseh koncev Evrope. Ameriška administracija in lokalno okolje sta imela nemalo težav z njegovim priimkom, zato se v tedanjih uradnih dokumentih in časopisnih zapisih poleg izvirne oblike pojavljajo različne različice: Frank Zayc, Zaye, Zayce in Zajec.

Od rudarske jame do lastne zemlje: Zakon o domovini (Homestead Act)

Kot večina novoprispelih Slovencev je Franc najprej poprijel za težko, nevarno in slabo plačano delo globoko pod zemljo v enem izmed bakrenih rudnikov. Vendar pa je v njem prehitro utripalo kmečko srce, da bi dolga leta preživel v temi rovov. Sanjal je o soncu, svobodi in lastni zemlji. Opazil je, da so se številni rojaki že začeli preusmerjati v kmetijstvo v okoliških rodovitnih, a sušnih dolinah.

Prelomno je bilo leto 1908, ko je Franc stopil v zakonski stan z Minnie P. Rothel. Partnerica mu ni bila le življenjska sopotnica, temveč ključna opora pri uresničevanju drzne kmetijske vizije. Že naslednje leto, 6. februarja 1909, je Franc izkoristil možnosti, ki jih je ponujal ameriški zakon o poselitvi državne zemlje (Homestead Act). Na zemljiškem uradu v Phoenixu je uradno vpisal vlogo za pridobitev zemljišča pod številko 04816.

Izbral si je 160 akrov (približno 64 hektarjev) divje zemlje v prostrani dolini Sulphur Springs (Dolina žveplovih izvirov), natančneje v porečju blizu jansko-ameriške naselbine McNeal. Zakon je določal, da mora naseljenec zemljo tri ali pet let neprekinjeno obdelovati, na njej zgraditi bivališče in dokazati izboljšave, preden preide v njegovo trajno last. Franc in Minnie sta se takoj lotila dela. Postavila sta hišo, začela krčiti grmičevje in pripravljati suho puščavsko prst za prve poljščine.

Glasnik napredka: Vizija kmetovanja v puščavi (1910)

Franc Zajc ni bil navaden kmet; bil je razmišljujoč mož, opazovalec in inovator, ki je svoje ugotovitve rad delil z javnostjo. Bil je narodno zaveden in povezan z rojaki, o čemer priča podatek, da je pisal dopise za napredni slovenski časopis Glas svobode, ki je izhajal v Chicagu (npr. članek v 29. številki, letnik 5, z dne 20. julija 1906). Svoje znanje pa je kmalu začel prelivati tudi v lokalne ameriške medije.

Leto 1910 je bilo v Arizoni izjemno sušno. Mnogi kmetje, razočarani nad pomanjkanjem dežja, so obupali in zapustili svoje ranče. Franc pa je ubral drugačno pot. V časopisu Bisbee Daily Review je 19. avgusta 1910 objavil obsežno, programsko pismo z naslovom »Kako lahko kmetje v Dolini z žveplovimi izviri uspejo«, ki ga je podpisal preprosto kot »Dolinjski rančer«.

V tem zgodovinskem zapisu je Franc pokazal izjemno agrotehnično in ekonomsko razumevanje:

Pomen namakanja in gnojenja: Jasno je opozoril, da je zgolj zanašanje na naravne padavine v Arizoni obsojeno na propad. Opisal je svoj poskus: na zemljišče je navozil gnoj, ga zaoral do globine 16 centimetrov, zgodaj spomladi zemljo temeljito namočil in posadil paradižnike. Pridelek je bil dvakrat večji kot na negnojeni zemlji.
Izbira pravih kultur: Kmetom je svetoval, naj v obstoječih sušnih razmerah sadijo paradižnik, kumare, lubenice in melone. Te rastline ob minimalnem namakanju s pomočjo preprostih vetrnic (mlinov na veter) in konjske moči prinašajo največji dobiček.
Logistični in tržni izziv: Franc je natančno lociral glavno težavo regije. Trg v rastočih rudarskih mestih Bisbee in Douglas je bil sicer odličen, vendar je bila razdalja od 15 do 30 milj za konjsko vprego predolga. Celodnevna vožnja v enem kosu je malim rančarjem, ki so obdelovali do 20 hektarjev, požrla ves dobiček. Zato je vizionarsko napovedal razvoj McNeala v kmetijsko središče s lastnimi trgovinami in skladišči.
Spodbuda skupnosti: Pismo je zaključil z močnim, pionirskim nagovorom: »Sedanji rančer v dolini je pionir v tem delu in morda ne bo dočakal časa, ko bo dolina postala veliko kmetijsko območje, toda njegovi otroci in njegovi potomci bodo želi tam, kjer je on sejal. (...) Ne bodite malodušni, ampak se vrnite k svojim rančem z odločnostjo, da uspete tam, kjer je drugim spodletelo.«

Zakonska potrditev lastništva in tehnološki preskok (1912–1914)

Franc je nenehno vlagal v razvoj kmetije. V časopisu Bisbee Daily Review je 27. oktobra 1912 objavil oglas, v katerem je iskal nakup polnokrvnega bika ali enoletnika priznane mlečne pasme Jersey, s čimer je želel postaviti temelje za kakovostno živinorejo.

Jeseni leta 1913 je nastopil čas, da Franc uradno dokaže, da je izpolnil vse pogoje zakona Homestead. V uradnem obvestilu Oddelka za notranje zadeve ZDA (z dne 1. oktobra 1913) je bilo objavljeno, da je Frank Zajc vložil zahtevo za dokončni dokaz lastništva nad parcelami (v katastrskem zapisu: S1-2, SE1-4 Sec 18; N1-2 NE1-4, Sec 19, Township 21S, Range 27E). Kot priče, ki so jamčile za njegovo poštenost in trdo delo, so stopili sosedje in rojaki: Daniel J. Zigler iz Bisbeeja, J. Park Emery iz McNeala, James E. Brophy iz Lowella ter zvest slovenski prijatelj Anton Štukelj (Stukel) iz McNeala.

Dvanajstega novembra 1913 sta se Franc in Anton Štukelj odpravila v Bisbee pred ameriškega komisarja Jareda D. Taylorja, kjer je bil končni dokaz uspešno izveden. Franc Zajc je postal uradni lastnik svoje arizonske posesti.

Da je bil Zajc korak pred časom, dokazuje tudi zapis iz 26. septembra 1913. Franc je v Bisbee pripeljal tovor »najboljše zelenjave in pridelkov, kar jih je bilo kdaj pripeljanih v to mesto«. Njegova skrivnost? Bil je eden prvih, ki je namesto preprostih vetrnic začel uporabljati sodobno motorno črpalno napravo za namakanje. Ker so bili viški pridelkov veliki, je Franc težavo z dolgim transportom in hitro pokvarljivostjo blaga rešil tako, da je kupil opremo za domače konzerviranje.

Časopis z dne 9. januarja 1914 poroča, da se je družina Zajc po nekaj mesecih prezimovanja v mestu vrnila na kmetijo v McNeal, kjer je Franc že uspešno upravljal to manjšo domačo tovarno konzerv. Edina preglavica so bile uničene, blatne ceste, ki so mu občasno onemogočale prevoz sočnih melon do tržnic.

Zeleni čudež v Sulphur Springs: Melone in lucerna (1921–1922)

Po letih trdega dela in eksperimentiranja so plodovi dozoreli. Avgusta 1921 se je Franc Zajc ponovno mudil v Bisbeeju in novinarjem ponosno poročal o kmetijskem čudežu: s samo polovice hektarja zemlje je v borih desetih dneh pobral in prodal 200 ducatov melon po ceni 70 centov za ducat.

V intervjuju se je zavedal prehojene poti in z zrelostjo izjavil: »V dolini Sulphur Springs lahko raste praktično karkoli. Težava je bila v tem, da smo rudarji, kot sem jaz, poskušali kmetovati, ne da bi vedeli veliko o kmetijstvu. Vendar smo se vsi vsega naučili in rezultat so dobri pridelki. Najuspešnejši delavci so tisti, ki se dovolj potrudijo.« Ceste so bile zdaj urejene, Franc pa je ocenil, da kar 60 odstotkov celotnega kmetijskega pridelka doline konča na tržnicah v okrožju Warren.

Kmalu zatem je Franc izvedel naslednjo veliko kmetijsko inovacijo v regiji. Potem ko se je nekaj časa ukvarjal s pridelavo bombaža, je ugotovil, da dolina ponuja idealne pogoje za lucerno (alfo) – izjemno hranljivo, proteinsko bogato krmo za živino. Petega novembra 1921 je tajnik Ely Martin v mestu Douglas prejel pismo in sveženj sveže pokošene lucerne z Zajčevega ranča. Vzorci so bili izjemni: stebla so bila dolga, močna in bogato porasla z listi. Franc je vizionarsko zapisal, da lahko kmet z zgolj 20 hektarji lucerne in namakalnim sistemom v vrednosti 1.000 dolarjev trajno preživi celo družino in postane ključni oskrbovalec živinorejskih sejmov v Douglasu.

Tragični padec in prezgodnji konec (1922–1923)

Življenje na ranču pa je poleg uspehov prinašalo tudi stalne nevarnosti. V nedeljo, v začetku septembra 1922, je Franc solidarno priskočil na pomoč sosedu Abluffu Sharpeju, ki je iskal pogrešanega konja. Da bi dobil boljši pregled nad pokrajino, je Franc splezal na visoko drevo. Pod njegovo težo se je odlomila veja in Franc je nemočno zgrmel nekaj metrov globoko na trda tla. Pri padcu si je hudo zlomil roko in utrpel resne poškodbe zadnjice in medenice. Sosed Sharpe ga je nemudoma naložil na voz in ga odpeljal na nujno zdravljenje v bolnišnico v bližnji Douglas.

Čeprav si je od zloma opomogel, so težko fizično delo, rudarska preteklost in posledice poškodb pustile nepopravljive sledi na njegovem zdravju. Le nekaj mesecev kasneje, 21. aprila 1923, se je življenjska pot tega izjemnega moža dokončno iztekla. Umrl je v kraju Lowell v Arizoni, star komaj 42 let.

Zaključek in zgodovinski spomin

Franc Zajc je v komaj dveh desetletjih življenja v Ameriki prehodil pot, za katero bi marsikdo potreboval več življenj. Iz skromnega fanta iz vasi Jazne, preko prašnih bakrenih rovov Bisbeeja, se je z lastno voljo in inteligenco prebil med najbolj spoštovane in napredne kmetijske pionirje južne Arizone.

Zgodovina doline Sulphur Springs ga ne pomni le kot lastnika uspešnega ranča, temveč kot inovatorja, ki je med prvimi uvedel motorno namakanje, domače konzerviranje hrane in pridelavo lucerne. Njegove besede iz leta 1910 so se izkazale za preroške: sam resda ni dočakal polnega razcveta doline, a s svojim delom je posejal seme napredka, ki so ga želi njegovi potomci in prihodnji rodovi arizonskih kmetov.

Zgodovinski viri in literatura za poglavje:

Matična knjiga krščenih župnije Otalež (za vas Jazne), vpis za 5. 12. 1880.
Zgodovinski arhivi ameriških časopisov (Arhiv knjižnice Kongresa ZDA):
- Bisbee Daily Review: 19. avgust 1910; 27. oktober 1912; 26. september 1913; 1. oktober 1913; 12. november 1913; 9. januar 1914; 25. avgust 1921; 5. november 1921.
- Tombstone Epitaph: 17. september 1922.
Slovenski izseljenski tisk: Glas svobode (Chicago), letnik 5, št. 29, 20. julij 1906.
Uradni zapisi zemljiškega urada v Phoenixu (Homestead Entry št. 04816).
Fotografsko gradivo (ilustrativno): Spravilo lucerne, arhiv "Images of America: Twin Falls".