LAZEC

ponedeljek, 6. oktober 2025

Pozabljen nahrbtnik

Zimsko jutro nad Cerkljansko

Pisalo se je zamegljeno, s tesnobo prežeto vojno leto 1944. Bil je eden tistih poznih zimskih dni ob koncu februarja, ko je narava že kazala prve, komaj opazne znake prebujanja, a je mraz še vedno neusmiljeno grizel v lica. Nad vasjo Lazec, ugnezdeno med strma cerkljanska pobočja, se je zdanilo jasno in sončno jutro. Snežna odeja, ki je prekrivala strme strehe domačij in okoliške hribe, se je iskrila v ostri svetlobi dopoldanskega sonca. Toplota žarkov je počasi, a vztrajno načenjala zimski oklep; sneg se je talil opazno, kakor ogenj topi vosek na cerkveni sveči, in kapljice so v enakomernem ritmu polzele s kapov.

V vasi je vladal tisti varljivi, težki mir, ki je bil v tistih negotovih mesecih pogosto znanilec nevihte. Edini zvok, ki je prekinjal zimsko tišino, je bilo hripavo, nemirno krakanje vran, ki so gnezdile v golih krošnjah dreves nad vasjo, kot bi slutile prihod nepovabljenih gostov.

Gospodar Franc je bil v drvarnici. Z enakomernimi, močnimi zamahi s sekiro je pripravljal drva za dolgo krušno peč, ko je njegov ritem nenadoma prekinil tuj korak.
»Dober dan,« je odjeknil neznan glas izza njegovega hrbta.

Franc se je zravnal, odložil sekiro in stopil na prosto. Pred njim sta stala dva fanta v oguljenih plaščih, s partizanskimi kapami na glavah. Bila sta kurirja zloglasne Vojkove brigade. Možje so si izmenjali kratek, pozoren pogled – v teh časih je bil vsak neznanec lahko rešitelj ali rabelj – nato pa so si čvrsto segli v roke. Po nekaj izmenjanih besedah, ko je Franc prepoznal zaupna gesla, ju je z nagnjenjem glave povabil pod svojo streho.

Vstopili so v vežo. Mlajši od partizanov je z olajšanjem snel težak, do vrha napolnjen nahrbtnik in ga odložil v senco pod lesene stopnice, ki so vodile na podstrešje. Puški pa sta kurirja odnesla s seboj v glavno izbo in ju previdno prislonila ob rob mize, da bi bili v dosegu roke.

Vonj po domovini in žirovski naglas

V kuhinji je bilo toplo in dišeče. Francova žena Johana je ob štedilniku pravkar dokončevala kosilo. Ko sta obiskovalca prestopila prag, sta spoštljivo snela kapi.
»Dober dan! Kako ste kaj, mamca?« sta jo vljudno in toplo pozdravila.
Johana se je ozrla, si obrisala roke v predpasnik in si vidno oddahnila, ko je videla mlada obraza pod partizanskimi zvezdami. »Bosta malo prigriznila? Žgance z ocvirki pripravljam, ravno prav bo,« jima je ponudila z materinsko skrbnostjo, ki jo je premogel slovenski človek v tistih krutih časih, ko so bili želodci večkrat prazni kot polni.
»Z veseljem. Bi nama teknilo,« sta ubrano, skoraj v en glas odgovorila kurirja, ki jima je vonj po domači hrani takoj zbudil tek.
»Kar v hišo stopite, da se ob krušni peči malo pogrejete. Bomo tam za večjo mizo jedli. Samo po skledo stopim, so žganci že kuhani,« je hitela Johana in z lesenimi kuhalnicami spretno prelagala jed v veliko skledo, nato pa odhitela nazaj v kuhinjo po zabelo.

Mlajši partizan jo je s toplim nasmehom pospremil z očmi in za njo napol v šali zaklical: »Mamca, nikar ne hitite tako s kosilom! Saj so naši želodci že vajeni čakati na hrano.« Po mehkem, pevskem naglasu in specifičnih besedah je bilo takoj očitno, da je doma nekod iz Žirovskega konca.

Sedli so za masivno leseno mizo pod bogkovim kotom. Ob slastni, vroči pojedini je med domačimi in kurirjema stekel pogovor. Franc ova previdnost je narekovala zadržanost. Vojna ga je izučila, da je previdnost mati modrost, zato ni preveč izpraševal o imenih ali poteh. Je pa z vnetim zanimanjem poslušal njune zgodbe o premikih enot, o drznih bojih z okupatorjem in o tem, kaj se te dni dogaja po vaseh širne, z odporom prežete Cerkljanske.

Med jedjo sta kurirja odložila žlici in z resnim glasom vprašala gospodarja: »Ali ste v teh dneh v bližini opazili kaj Nemcev?«
Franc je počasi prikimal, se zamislil in odgovoril: »Ja, prejšnji teden, v četrtek ponoči, so šli mimo naše hiše. Saj jih sploh ne bi opazil, če me ne bi prebudil pasji lajež. Bilo je temno, a skozi okno sem videl, da jih ni veliko – mogoče za en vod vojakov. Kam natančno so bili namenjeni, pa ne bi vedel.«

Trenutek, ko je zledenela kri

Johana je medtem pospravila prazne sklede in na mizo postavila vrč, da bi fanta pred potjo še odžejala. Natočila jim je domačega mošta iz tepk. Ko so dvignili kozarce, da bi tiho nazdravili za srečo in svobodo, pa se je čas v trenutku ustavil.

Starejši partizan, ki je sedel na klopi tik ob oknu in s kotičkom očesa ves čas nadzoroval vaško pot, je nenadoma zledenel. Obraz mu je postal bled kot stena, kozarec pa mu je zastal v zraku. Z zamolklim, tresočim se glasom je izustil besede, ki so vsem navzočim pognale kri po žilah:
»Nemci so zunaj.«

V izbi je zavladala smrtna tišina, ki jo je prekinilo le ostro drsenje lesenih stolov po tleh. Kurirja sta z bliskovito hitrostjo pograbila svoji puški. Sekunde so odločale o življenju in smrti. Brez besed sta planila proti zadnjim vratom hiše, ki so vodila na prosto, in zbežala navzdol, skrivajoč se med hišami proti središču vasi.

V tisti neopisljivi smrtni naglici in adrenalinu pa sta storila usodno napako: v veži pod stopnicami je ostal nahrbtnik mlajšega partizana.

Franc je opazil pozabljeno prtljago, a zunaj so že škrtali težki vojaški škornji. Časa, da bi nahrbtnik varno skril ali odnesel iz veže, ni bilo več. Preden je sploh uspel vdihniti, so se vhodna vrata sunkovito odprla. Na pragu je stal nemški poveljnik, visok, v strogi uniformi, v spremstvu treh oboroženih vojakov, ki so imeli prste že na sprožilcih.

Brez kakršnega koli pozdrava ali spoštovanja do tuje hiše je poveljnik ostro in oblastno izustil:
»Wir suchen nach Banditen. Haben Sie sie irgendwo entdeckt?« (Iščemo bandite. Ste jih kje opazili?)

S spremstvom je nesramno vstopil v toplo izbo, iz katere je še vedno dišalo po pravkar poedenih žgancih.

Igra besed in preizkušnja na koroškem robu

Franc pa ni bil človek, ki bi ga strah zlahka zlomil. Dolga leta je delal v vestfalskih rudnikih v Nemčiji, kjer se ni naučil le trdega dela, ampak je do potankosti usvojil tudi nemški jezik in njihovo miselnost. Pogledal je poveljniku naravnost v oči in s tekočo, čisto nemščino brez oklevanja odgovoril:
»Banditi pri nas niso dobrodošli, zato tu nimajo kaj iskati.«

Poveljnik je ob popolni nemški izgovorjavi vaškega gospodarja trznil in opazno zmehčal svoj strogi nastop. Franc pa je medtem globoko v sebi dobro vedel, kako dvoličen je bil njegov odgovor. V svojih mislih s pojmom "banditi" ni označeval slovenskih fantov v gozdovih, temveč prav tiste oborožene okupatorje, ki so mu z naperjenimi cevmi ravno takrat stopali po hiši.

Iz ozadja pa je nenadoma stopil eden od vojakov iz spremstva in sumničavo, v čisti slovenščini, vprašal:
»Ste prepričani, da se tu ne zadržujejo partizani?«

Johana, ki je prestrašena stala ob krušni peči, je ob slišanem domačem jeziku nehote vzkliknila: »O, saj vi ste Slovenec!«
Vojak pa se je ob njenih besedah zgrbančil, obraz mu je preplavila rdečica besa in je z nagnusom ter povišanim tonom zabrusil: »Nein, jaz sem koroški Nemec, nein Slovenec, jaz sem Vindišar!«

Johana je utihnila in začudeno strmela vanj. V svoji preprosti poštenosti ni mogla razumeti, kaj je narobe s tem mladim fantom. Govoril je lepo, domače, resda z rahlim koroškim naglasom, a se je z neizmernim sovraštvom odreka lastnemu narodu in krvi ter raje hlapčeval tujcu pod izmišljenim imenom.

Slika na steni in rešitev

Nemški poveljnik se ni menil za vojakov izpad. Medtem ko sta se Johana in vojak prerivala z besedami, je sam počasi hodil po izbi in si ogledoval skromno opremo. Nenadoma je njegov pogled zastal na steni. Tam je v lesenem okvirju visela velika, stara fotografija vojaka v ponosni avstrijski uniformi iz časov prve svetovne vojne.
»Kdo je vojak na sliki?« je poveljnik pokazal s prstom.

Franc je stopil korak naprej, pogledal portret in s solznimi očmi ter z umerjenim, spoštljivim glasom odgovoril: »To je moj oče Anton. Zvesto je služil cesarju v bojih proti Srbom in tam zanj dal svoje življenje.«

Ta podatek je bil za nemškega oficirja odločilen. V njegovi glavi se je v trenutku izrisala slika: v tej hiši gospodar govori brezhibno nemško, predniki pa so prelivali kri za monarhijo v bojih na Balkanu. Prepričan, da v takšnem domu partizanski uporniki zagotovo ne bi našli zavetja ali podpore, je zadovoljno prikimal.
»Dobro,« je zamrmral oficir.

Obrnil se je na petah in s spremstvom krenil proti zadnjim vratom. Kako neizmerno se je nemški poveljnik v svoji aroganci motil.

Ob izhodu se je poveljnik celo napol vljudno poslovil in odkorakal ven, kjer ga je na cesti na drugi strani hiše čakala preostala nemška četa. Vojaki so se hitro postrojili. Z naperjenimi puškami, napeti, pozorni in pazljivi kot sledilni psi, ki prežijo na skriti plen, so se v gosjem redu odpravili proti zgornjemu delu vasi.

Skrivnost na seniku in prekletstvo bataljona Heine

Takoj ko so težki koraki zunaj potihnili in se je četa oddaljila, je Franc planil v akcijo. Vedel je, da se lahko Nemci vsak čas vrnejo. Stekel je v vežo, pograbil težki, pozabljeni partizanski nahrbtnik in z njim stekel čez dvorišče naravnost na senik. Tam je z golimi rokami začel mrzlično odmetavati krmo in nahrbtnik zakopal globoko, pod same sloje starega sena.

Ko se je ulegel nazaj na tla, da bi si obrisal pot s čela, ga je spreletel srh. Tudi pomisliti ni smel, kaj bi se zgodilo z njim, z Johano in z celotno domačijo, če bi Nemci nahrbtnik odprli. Bil je namreč nabito poln partizanskega ilegalnega tiska, brošur in propagandne literature Vojkove brigade. Najdba tega materiala bi pomenila takojšnjo usmrtitev in požig hiše do tal.

Po poznejšem pripovedovanju so partizani tistega dne skriti v zasedi pod vznožjem Cerkljanskega vrha opazovali premike sovražnika. Nemci so tisto dopoldne ob odhodu iz Lazca krenili mimo cerkve svetega Jurija naprej proti Straži in od tam nazaj v okupirano Idrijo. Bili so pripadniki zloglasnega nemškega bataljona Heine, ki je bil nastanjen v Idriji in je s svojo krutostjo sejal smrt, teror ter požigal po celotni Cerkljanski regiji.

Zgodovina pa ima včasih strašljiv spomin. Tisti sumničavi vojak, ki je v Francovi izbi tako ponosno govoril slovensko, a hkrati trdil, da je koroški Vindišar, se je namreč vrnil. Dobre tri mesece kasneje, 10. junija 1944, je bil v vrstah istega bataljona Heine udeležen pri ponovnem napadu na vas. Tokrat Lazec ni imel te sreče – vojak, ki je tajil svoje korenine, je pomagal zanetiti ogenj, ki je vas spremenil v pepel. Zgodba o Francu, Johani in pozabljenem nahrbtniku pa je ostala zapisana kot večni opomnik na pogum, iznajdljivost in tanko črto med življenjem in smrtjo na cerkljanskih tleh.

nedelja, 5. oktober 2025

Življenjska usoda Viktorije Zajec: Med domovino in tujo zemljo

Otroštvo v senci velike vojne

Viktorija Zajec je ugledala luč sveta 15. novembra 1911 v slikoviti vasi Otalež, ki je v tistem času spadala pod okrilje avstro-ogrskega cesarstva. Njeno zgodnje otroštvo je bilo brezskrbno le kratek čas. Ko je štela komaj tri leta, je svet zajela morija prve svetovne vojne, ki je korenito posegla v vsakdanje življenje ljudi v teh krajih. Po koncu vojne so se meje znova premaknile; Primorska je padla pod italijansko zasedbo, s čimer je mlada Viktorija uradno postala italijanska državljanka. Kljub burnim družbenopolitičnim spremembam je med letoma 1917 in 1925 v domačem Otaležu redno obiskovala osnovno šolo in si pridobila popotnico za nadaljnje življenje.

Srečanje s Francem in odhod s trebuhom za kruhom

Njeno življenjsko pot je usodno prepletla ljubezen do Franca Simčiča, rojenega leta 1905 v Biljani. Franc je bil eden tistih številnih primorskih mož, ki jih je težka gospodarska situacija že leta 1929 prisilila, da si kruh poiščejo v tujini. Zaposlil se je globoko pod zemljo, v enem izmed belgijskih premogovnikov. Leta 1935 pa se je Franc za kratek čas vrnil v rojstne kraje. To usodno poletje je spoznal Viktorijo. Med njima je vzplamtela močna vez in še istega leta sta se poročila. Vendar pa sreča doma ni trajala dolgo; preživetvene razmere so ju prisilile, da sta še pred koncem leta zapustila ljubljeno domovino in se skupaj odpravila nazaj v Belgijo, kjer sta upala na stabilnejšo prihodnost.

Begunci sredi druge svetovne vojne

Mirno družinsko življenje v tujini je leta 1939 grobo prekinil izbruh druge svetovne vojne. Razmere v Belgiji so postale nevarno negotove, zato sta bila leta 1941 prisiljena zbežati naprej v Nemčijo. Sredi vojnega pomanjkanja in nenehnega strahu se jima je v Mannheimu leta 1942 rodil prvi otrok, sin Mario. Nemčija pa je kmalu postala tarča silovitih zavezniških bombardiranj. Leta 1943, ko je bilo mesto okoli njiju že skoraj popolnoma uničeno, sta morala z dojenčkom znova na pot – tokrat sta zatočišče poiskala v Avstriji.

Izguba domovine in statusa brez državljanstva

Konec vojne leta 1945 je prinesel kratkotrajno olajšanje in neizmerno domotožje ju je vodilo nazaj domov. A vrnitev v domovino je bila polna grenkobe. Pod novo jugoslovansko oblastjo so se razmere za njiju hitro poslabšale. Zaradi političnih in administrativnih pritiskov ter zasedbe sta ostala brez državljanstva, zaradi česar sta se počutila ogrožene in nesprejete. Po le nekaj mesecih bivanja na domači grudi sta morala ponovno spakirati kovčke in prebegniti nazaj v Avstrijo. V teh izjemno težkih, begunskih časih se jima je v avstrijskem kraju Ramsau istega leta rodil drugi otrok, hči Kristina.

Tragično slovo na tuji grudi

Leta 1951, ko sta bila že utrujena od nenehnega seljenja in negotovosti, sta začela resno načrtovati emigracijo v čezmorske države, kjer bi si ustvarila trajen dom. Vendar pa jima usoda ni bila naklonjena. Francu je zdravje začelo hitro pešati, zaradi česar so jima oblasti zavrnile prošnje za izselitev. Leta 1953 je hudo zbolel. Sledila so štiri dolga leta težkega trpljenja in negovanja, med katerimi je Viktorija z nadčloveškimi močmi skrbela za družino. Leta 1957 je Franc po dolgem boju umrl. Viktorija, zlomljena od bolečine, a z neizmerno materinsko odgovornostjo, je sredi tuje dežele ostala popolnoma sama z dvema mladoletnima otrokoma...

Vir- Arolsen archives.org

Incident na mejni postaji Laniše (1921)

Nova meja in anatomija obmejnega prostora

Podpis Rapalske pogodbe novembra 1920 ni prinesel le nove geopolitične razmejitve med Kraljevino Italijo in novonastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), temveč je grobo zarezal v tkivo vsakdanjega življenja lokalnega prebivalstva na Primorskem in Notranjskem. Do tedaj enoten kulturni in gospodarski prostor je čez noč presekala strogo varovana državna meja. Mejne postojanke, med njimi tudi novoustanovljena postaja Laniše, niso postale le točke carinskega nadzora, temveč prizorišča vsakodnevnih trenj, kjer so se križali državna represija, lokalno ekonomsko preživetje in kompleksne narodnostne identitete.

V tem prelomnem in napetem obdobju – poleti leta 1921, ko so se italijanske oblasti v Julijski krajini šele utrjevale, fašistično gibanje pa je kazalo vse večje apetite po asimilaciji obmejnega življa – se je odvil incident, ki skozi usodo posameznika razgalja celotno absurdnost in kompleksnost tedanjega obmejnega režima. To je zgodba o Katarini Klemenčič, noseči tihotapki, njeni priči Neži Pirih in italijanskem birokratskem aparatu, ki je poskušal lokalno prebivalstvo ukalupiti v nacionalne okvire.

Incident v Lanišah: Dve plati istega dne

V nedeljo, 17. julija 1921, je Katarina Klemenčič prečkala državno mejo iz smeri Kraljevine SHS proti Italiji na mejni postaji Laniše. Takoj po prehodu mejne črte so jo zaustavili pripadniki italijanske finančne straže (Guardia di Finanza). Rutinski postopek se je hitro sprevrgel v incident, ki je nekaj mesecev kasneje sprožil obsežno preiskavo med civilnimi in vojaškimi oblastmi od Zadra preko Trsta do odročnih obmejnih vasi. Kaj natanko se je tistega dne zgodilo, je ostalo ujeto med dvema popolnoma nasprotujočima si izpovedma.

Različica Katarine Klemenčič: Pritožba iz Zadra

Oktobra 1921 so italijanske oblasti v Zadru na prefekturo v Trstu – administrativno središče novih italijanskih ozemelj – naslovile uradno pritožbo Katarine Klemenčič. V njej je ženska, ki je bila v času dogodka vidno noseča, opisala brutalno ravnanje italijanskih organov pregona. Klemenčičeva v pritožbi ni zanikala kaznivega dejanja; odkrito je priznala, da je preko meje prenašala tobak, ki je bil tedaj eno najbolj donosnih in iskanih tihotapskih blag. Vendar pa je odločno protestirala proti prekomerni uporabi sile.

Po njenih besedah so jo finančni stražniki med aretacijskim postopkom:

Fizično napadli in grobo podrli na tla, ne glede na njeno visoko nosečnost.
Z njo surovo ravnali med sprevodom do začasnih policijskih barak, kjer je potekalo uradno zaslišanje.

Njen protest ni bil le krik posameznice proti državni samovolji, temveč premišljeno pravno dejanje, saj je kot ključno pričo, ki bi lahko potrdila njene navedbe o policijskem nasilju, navedla sopotnico Nežo Pirih.

Različica tržaških oblasti: Poročilo o »pretirani dobrovoljnosti«

Civilne in vojaške oblasti v Trstu so nemudoma sprožile interno preiskavo incidenta v Lanišah. Končno uradno poročilo je obrnilo zgodbo na glavo in Klemenčičeve trditve označilo za zlonamerne ter popolnoma lažne. Po ugotovitvah tržaških preiskovalcev so italijanski agenti tistega dne ravnali s »pretirano dobro voljo« (eccessiva bonarietà), medtem ko naj bi bil glavni vir konflikta bojeviti in agresivni odnos osumljenke.

Poročilo navaja, da je Klemenčičeva ob odkritju tihotapskega blaga:

Verbalno napadla in žalila uradne osebe.
Aktivno zavračala ukaze in se fizično upirala spremstvu v vojašnico.

Zaradi njenega odpora naj bi stražniki ravnali skrajno zadržano. Zasegli so 500 gramov tobaka in ji namesto stroge kazni izrekli zgolj ustni opomin. Poročilo celo poudarja ironijo situacije: ker je bila Klemenčičeva »tuja državljanka« (državljanka Kraljevine SHS), bi jo morali finančni stražniki po črki zakona aretirati in zadržati v priporu, dokler ne bi plačala visoke varščine za carinske prekrške.

Vendar pa je vložitev pritožbe nehote razkrila birokratsko rigidnost italijanskega aparata. Tržaški poveljnik je moral ugotoviti, da postopek v Lanišah res ni bil izpeljan povsem po pravilih, a ne zaradi nasilja, temveč zaradi administrativne popustljivosti. Podrejeni častnik v Lanišah, moški po imenu Di Stasio, je bil na koncu s strani svojih nadrejenih kaznovan – paradoksalno – zaradi pretirane popustljivosti in prevelike milosti do tihotapke.

Pričevanje z meje: Izpoved Neže Pirih pod prisego

Ključni dokument, ki je tržaškim oblastem omogočil zavrnitev pritožbe, je bila izjava pod prisego, ki jo je dala Neža Pirih, ženska, ki jo je Klemenčičeva predlagala za svojo obrambno pričo. Pirihova je bila italijanska državljanka iz vasi Otalež na Idrijsko-Cerkljanskem. Njena izjava pod prisego pa je ponudila povsem tretjo, psihološko in sociološko izjemno zanimivo perspektivo na dogodek.

Pirihova je potrdila, da je tistega julijskega dne na poti proti Italiji srečala Klemenčičevo, ki se je vračala z obiska pri svoji materi na jugoslovanski strani meje. Potrdila je tudi dve ključni dejstvi: da je bila Klemenčičeva opazno noseča in da je dejansko prenašala tihotapski tobak. Vendar pa se je njen opis samega stika s policijo drastično razlikoval od Klemenčičevega.

Glede na zapisnik je Pirihova izjavila, da sta dva mejna policista ženski »prijazno povabila«, naj jima sledita v barako. Reakcija Klemenčičeve je bila po njenem pričevanju histerična: povabilo je odločno zavrnila, se sama vrgla na tla, divje gestikulirala in izgovarjala nerazumljive besede v slovenščini. Pirihova je izpostavila, da policisti kljub temu »niso izgubili potrpljenja«, temveč so ženski na primeren način pospremili v prostore postaje, Klemenčičevi pa celo obljubili, da ji bodo zaseženi tobak kasneje vrnili.

Analiza primera: Identitete, državljanstva in strategije preživetja

Primer Katarine Klemenčič je veliko več kot le nepomemben obmejni incident; je izjemen mikrozgodovinski dokument, ki razgalja absurdnost administrativnih poskusov kategorizacije ljudi na osnovi etnične pripadnosti in državljanstva v viharnih letih.

Identitativni sinkretizem in administrativna zmeda

Poročilo tržaških oblasti poskuša Klemenčičevo definirati kot etnično Slovenko, pri čemer se opira na njen priimek. Istočasno pa jo uradni dokumenti vodijo pod imenom Caterina, kar jasno kaže na proces birokratske italijanizacije osebnih imen, ki je v Julijski krajini postal sistematičen orodje asimilacije.

Po drugi strani imamo Nežo Pirih. Njena domača vas Otalež je bila nesporno slovenska vas v Slovenskem primorju, njeno ime in priimek sta slovenska in uradniki njenega imena (še) niso poitalijančili v Agnese. Kljub svoji očitni slovenski etnični pripadnosti pa je bila Pirihova pravno-formalno italijanska državljanka. Meja je tako potegnila črto sredi istega naroda, sredi sorodstvenih in sosedskih vezi.

Psihološko ozadje pričevanja

Vprašanje, zakaj Neža Pirih ni podprla Klemenčičeve in je stopila na stran italijanskih preiskovalcev, odpira prostor za zgodovinsko utemeljena ugibanja o strategijah preživetja pod novim režimom:

Lojalnost državi kot zaščitni mehanizem: Kot prebivalka anektiranega ozemlja je Pirihova morda čutila eksistenčni pritisk, da se izkaže kot zvesta in poslušna državljanka Italije. Odprto potrjevanje nasilja italijanskih organov bi jo lahko pahnilo v nemilost fašističnega aparata.
Solidarnost skozi molk: Kljub temu, da je pritrdila policijski različici o »prijaznosti«, je Pirihova ubrala vmesno pot, s katero Klemenčičevi ni želela popolnoma škodovati. Ko je opisovala njeno kričanje in upiranje, je dejala, da so bile besede »v slovenščini nerazumljive«. S tem ko slovenskih besed ni prevedla v italijanščino kot neposredne žalitve ali politične psovke na račun kralja in Italije, je Klemenčičevo obvarovala pred morebitnim težjim pregonom zaradi razžalitve državnih organov (oltraggio).
Odsotnost solidarnosti: Kot je ugotovila že tedanja policija, sta bili ženski naključni sopotnici in ne povezani udeleženki organizirane tihotapke mreže. Odsotnost osebne vezi je Pirihovi olajšala odločitev, da zaščiti lastno varnost na račun resnice Klemenčičeve.

Zaključek: Meja, ki deli in definira

Incident na mejni postaji Laniše julija 1921 zgovorno priča o tem, kako so velike geopolitične odločitve vplivale na malega človeka. Za Katarino Klemenčič je bila meja ovira, ki jo je bilo treba zaradi ekonomskih pritiskov in družinskih vezi (obisk matere) prečiščevati s tveganjem. Za italijanske oblasti je bil primer poligon za dokazovanje lastne civiliziranosti in zakonitosti v očeh javnosti, kar dokazuje natančnost preiskave in kaznovanje lastnega uslužbenca zaradi popustljivosti.

Zgodba o dveh ženskah, tobaku in vojašnici v Lanišah tako ostaja trajen opomin na čas, ko so se na novih mejah Evrope lomila življenja, identitete pa so postajale valuta v igri preživetja med dvema svetovoma.