Življenjska usoda Viktorije Zajec: Med domovino in tujo zemljo

Življenjska usoda Viktorije Zajec: Med domovino in tujo zemljo

Otroštvo v senci velike vojne

Viktorija Zajec je ugledala luč sveta 15. novembra 1911 v slikoviti vasi Otalež, ki je v tistem času spadala pod okrilje avstro-ogrskega cesarstva. Njeno zgodnje otroštvo je bilo brezskrbno le kratek čas. Ko je štela komaj tri leta, je svet zajela morija prve svetovne vojne, ki je korenito posegla v vsakdanje življenje ljudi v teh krajih. Po koncu vojne so se meje znova premaknile; Primorska je padla pod italijansko zasedbo, s čimer je mlada Viktorija uradno postala italijanska državljanka. Kljub burnim družbenopolitičnim spremembam je med letoma 1917 in 1925 v domačem Otaležu redno obiskovala osnovno šolo in si pridobila popotnico za nadaljnje življenje.

Srečanje s Francem in odhod s trebuhom za kruhom

Njeno življenjsko pot je usodno prepletla ljubezen do Franca Simčiča, rojenega leta 1905 v Biljani. Franc je bil eden tistih številnih primorskih mož, ki jih je težka gospodarska situacija že leta 1929 prisilila, da si kruh poiščejo v tujini. Zaposlil se je globoko pod zemljo, v enem izmed belgijskih premogovnikov. Leta 1935 pa se je Franc za kratek čas vrnil v rojstne kraje. To usodno poletje je spoznal Viktorijo. Med njima je vzplamtela močna vez in še istega leta sta se poročila. Vendar pa sreča doma ni trajala dolgo; preživetvene razmere so ju prisilile, da sta še pred koncem leta zapustila ljubljeno domovino in se skupaj odpravila nazaj v Belgijo, kjer sta upala na stabilnejšo prihodnost.

Begunci sredi druge svetovne vojne

Mirno družinsko življenje v tujini je leta 1939 grobo prekinil izbruh druge svetovne vojne. Razmere v Belgiji so postale nevarno negotove, zato sta bila leta 1941 prisiljena zbežati naprej v Nemčijo. Sredi vojnega pomanjkanja in nenehnega strahu se jima je v Mannheimu leta 1942 rodil prvi otrok, sin Mario. Nemčija pa je kmalu postala tarča silovitih zavezniških bombardiranj. Leta 1943, ko je bilo mesto okoli njiju že skoraj popolnoma uničeno, sta morala z dojenčkom znova na pot – tokrat sta zatočišče poiskala v Avstriji.

Izguba domovine in statusa brez državljanstva

Konec vojne leta 1945 je prinesel kratkotrajno olajšanje in neizmerno domotožje ju je vodilo nazaj domov. A vrnitev v domovino je bila polna grenkobe. Pod novo jugoslovansko oblastjo so se razmere za njiju hitro poslabšale. Zaradi političnih in administrativnih pritiskov ter zasedbe sta ostala brez državljanstva, zaradi česar sta se počutila ogrožene in nesprejete. Po le nekaj mesecih bivanja na domači grudi sta morala ponovno spakirati kovčke in prebegniti nazaj v Avstrijo. V teh izjemno težkih, begunskih časih se jima je v avstrijskem kraju Ramsau istega leta rodil drugi otrok, hči Kristina.

Tragično slovo na tuji grudi

Leta 1951, ko sta bila že utrujena od nenehnega seljenja in negotovosti, sta začela resno načrtovati emigracijo v čezmorske države, kjer bi si ustvarila trajen dom. Vendar pa jima usoda ni bila naklonjena. Francu je zdravje začelo hitro pešati, zaradi česar so jima oblasti zavrnile prošnje za izselitev. Leta 1953 je hudo zbolel. Sledila so štiri dolga leta težkega trpljenja in negovanja, med katerimi je Viktorija z nadčloveškimi močmi skrbela za družino. Leta 1957 je Franc po dolgem boju umrl. Viktorija, zlomljena od bolečine, a z neizmerno materinsko odgovornostjo, je sredi tuje dežele ostala popolnoma sama z dvema mladoletnima otrokoma...

 Vir- Arolsen archives.org