Pozabljen nahrbtnik

Bilo je nekega zimskega dopoldneva, konec februarja leta 1944. Domačije v vasi Lazec so se iskrile v svetlobi zimskega jutra. Nebo je bilo modro in polno sonca, ki je počasi talilo sneg – opazno, kot ogenj tali vosek na sveči. Vse je bilo mirno in tiho, slišati je bilo le glasno hreščanje vran, ki so gnezdile v krošnjah nad vasjo.

Franc, gospodar domačije, je v drvarnici sekal drva.

»Dober dan,« se je nenadoma zaslišal njemu neznan glas.

Stopil je ven, kjer sta stala partizanska kurirja Vojkove brigade. Segli so si v roke. Po krajšem pogovoru ju je povabil v hišo. Nahrbtnik, ki ga je nosil mlajši partizan, sta odložila v veži pod stopnicami, puški pa na mizo v hiši.

Francova žena Johana je pravkar v kuhinji pripravljala kosilo.

»Dober dan! Kako ste kaj, mamca?« sta jo vljudno pozdravila ob prihodu.

»Bosta malo prigriznila? Žgance z ocvirki pripravljam,« ju je vprašala.

»Z veseljem. Bi nama teknilo,« sta ji ubrano odgovorila.

»Kar v hišo stopite, da se ob krušni peči malo pogrejete. Bomo tam za večjo mizo jedli. Samo po skledo stopim, so žganci že pripravljeni,« jim je rekla in odhitela v kuhinjo.

»Mamca, ne hitite tako s kosilom, saj so naši želodci vajeni čakati na hrano,« ji je v šali odgovoril mlajši partizan, sodeč po govorici od nekod iz Žirovskega.

Sedli so za mizo in ob slastni pojedini iz polne sklede žgancev je stekel pogovor. Franc, ker ju ni poznal, je bil sprva malo nezaupljiv in ni veliko spraševal, je pa rad prisluhnil njunim zgodbam o bojih z okupatorjem in o tem, kaj se godi po vaseh širne Cerkljanske. Kurirja sta ga vprašala, če so v bližini opazili kaj Nemcev.

»Ja, prejšnji teden v četrtek ponoči so šli mimo naše hiše. Saj jih ne bi videl, če me ne bi pasji lajež zbudil. Ni jih bilo veliko, mogoče za en vod. Kam so šli, pa ne vem,« jima je odgovoril.

Johana je pospravila posodo z mize in jim, da se odžejajo, natočila še malo mošta iz tepk. Ko so nameravali nazdraviti, je starejši partizan, ki je sedel za mizo ob oknu, ves prebledel in rekel: »Nemci so zunaj.«

Partizana sta pograbila puški in zbežala skozi zadnja vrata hiše proti središču vasi. V naglici pa sta pozabila na nahrbtnik, ki sta ga ob prihodu odložila v veži pod stopnicami.

Franc je to opazil, vendar ni bilo več časa, da bi nahrbtnik skril. Na vratih hiše je že stal nemški poveljnik v spremstvu treh vojakov. Ne da bi pozdravil, je izustil: »Wir suchen nach Banditen. Haben Sie sie irgendwo entdeckt?« (Iščemo bandite. Ste jih kje opazili?) in v naglici s spremstvom vstopil v hišo.

Franc, ki je tekoče govoril nemško – to znanje si je pridobil med delom v rudnikih v Vestfaliji – je odgovoril: »Banditi pri nas niso dobrodošli, zato tu nimajo kaj iskati.« Pri sebi je dobro vedel, da s tem odgovorom ni imel v mislih partizanov, ampak okupatorja.

»Ste prepričani, da se tu ne zadržujejo partizani?« je v slovenščini vprašal vojak iz spremstva.

»O, saj vi ste Slovenec!« mu je rekla Johana.

»Nein, jaz sem koroški Nemec, nein Slovenec, jaz sem Vindišar!« ji je jezno odgovoril.

Johana ni razumela, kaj je narobe s tem fantom. Lepo govori slovensko, resda z naglasom, pa pravi, da ni Slovenec, ampak Vindišar.

Poveljnik si je medtem ogledoval hišo in na steni opazil veliko sliko vojaka v avstrijski uniformi. »Kdo je vojak na sliki?« je vprašal.

»To je moj oče Anton, ki je služil cesarju v bojih proti Srbom in zanj dal življenje,« mu je s solznimi očmi odgovoril Franc.

»Dobro,« je rekel nemški oficir in s spremstvom odšel proti zadnjim vratom. Mogoče si je mislil, da v tej hiši, kjer govorijo nemško in kjer so se predniki borili proti Srbom, partizani res niso dobrodošli. No, seveda se je motil.

Ob odhodu se je nemški poveljnik napol vljudno poslovil in odšel proti četi, ki ga je čakala na cesti na drugi strani hiše. Postrojeni, z naperjenimi puškami in pazljivi kot sledilni psi, ki prežijo na plen, so se odpravili proti vrhu vasi.

Franc pa je hitro pograbil pozabljeni nahrbtnik in ga odnesel na senik, kjer ga je zakopal globoko v seno. Tudi pomisliti ni smel, kaj bi se zgodilo, če bi Nemci našli nahrbtnik, ki je bil poln partizanske propagandne literature.

Po pripovedovanju partizanov, ki so čakali skriti v zasedi pod vznožjem Cerkljanskega vrha, so tistega dne Nemci ob odhodu iz vasi mimo cerkve sv. Jurija odšli proti Straži in od tam naprej v Idrijo. Vojaki so bili del zloglasnega bataljona Heine, ki je bil nastanjen v Idriji ter je moril in požigal širom Cerkljanske.

Vojak, ki je govoril slovensko, pa je dobre tri mesece kasneje, 10. junija, sodeloval pri požigu vasi Lazec.