Pozabljen nahrbtnik

Pozabljen nahrbtnik

Zimsko jutro nad Cerkljansko

Pisalo se je zamegljeno, s tesnobo prežeto vojno leto 1944. Bil je eden tistih poznih zimskih dni ob koncu februarja, ko je narava že kazala prve, komaj opazne znake prebujanja, a je mraz še vedno neusmiljeno grizel v lica. Nad vasjo Lazec, ugnezdeno med strma cerkljanska pobočja, se je zdanilo jasno in sončno jutro. Snežna odeja, ki je prekrivala strme strehe domačij in okoliške hribe, se je iskrila v ostri svetlobi dopoldanskega sonca. Toplota žarkov je počasi, a vztrajno načenjala zimski oklep; sneg se je talil opazno, kakor ogenj topi vosek na cerkveni sveči, in kapljice so v enakomernem ritmu polzele s kapov.

V vasi je vladal tisti varljivi, težki mir, ki je bil v tistih negotovih mesecih pogosto znanilec nevihte. Edini zvok, ki je prekinjal zimsko tišino, je bilo hripavo, nemirno krakanje vran, ki so gnezdile v golih krošnjah dreves nad vasjo, kot bi slutile prihod nepovabljenih gostov.

Gospodar Franc je bil v drvarnici. Z enakomernimi, močnimi zamahi s sekiro je pripravljal drva za dolgo krušno peč, ko je njegov ritem nenadoma prekinil tuj korak.
»Dober dan,« je odjeknil neznan glas izza njegovega hrbta.

Franc se je zravnal, odložil sekiro in stopil na prosto. Pred njim sta stala dva fanta v oguljenih plaščih, s partizanskimi kapami na glavah. Bila sta kurirja zloglasne Vojkove brigade. Možje so si izmenjali kratek, pozoren pogled – v teh časih je bil vsak neznanec lahko rešitelj ali rabelj – nato pa so si čvrsto segli v roke. Po nekaj izmenjanih besedah, ko je Franc prepoznal zaupna gesla, ju je z nagnjenjem glave povabil pod svojo streho.

Vstopili so v vežo. Mlajši od partizanov je z olajšanjem snel težak, do vrha napolnjen nahrbtnik in ga odložil v senco pod lesene stopnice, ki so vodile na podstrešje. Puški pa sta kurirja odnesla s seboj v glavno izbo in ju previdno prislonila ob rob mize, da bi bili v dosegu roke.

Vonj po domovini in žirovski naglas

V kuhinji je bilo toplo in dišeče. Francova žena Johana je ob štedilniku pravkar dokončevala kosilo. Ko sta obiskovalca prestopila prag, sta spoštljivo snela kapi.
»Dober dan! Kako ste kaj, mamca?« sta jo vljudno in toplo pozdravila.
Johana se je ozrla, si obrisala roke v predpasnik in si vidno oddahnila, ko je videla mlada obraza pod partizanskimi zvezdami. »Bosta malo prigriznila? Žgance z ocvirki pripravljam, ravno prav bo,« jima je ponudila z materinsko skrbnostjo, ki jo je premogel slovenski človek v tistih krutih časih, ko so bili želodci večkrat prazni kot polni.
»Z veseljem. Bi nama teknilo,« sta ubrano, skoraj v en glas odgovorila kurirja, ki jima je vonj po domači hrani takoj  zbudil tek.
»Kar v hišo stopite, da se ob krušni peči malo pogrejete. Bomo tam za večjo mizo jedli. Samo po skledo stopim, so žganci že kuhani,« je hitela Johana in z lesenimi kuhalnicami spretno prelagala jed v veliko skledo, nato pa odhitela nazaj v kuhinjo po zabelo.

Mlajši partizan jo je s toplim nasmehom pospremil z očmi in za njo napol v šali zaklical: »Mamca, nikar ne hitite tako s kosilom! Saj so naši želodci že vajeni čakati na hrano.« Po mehkem, pevskem naglasu in specifičnih besedah je bilo takoj očitno, da je doma nekod iz Žirovskega konca.

Sedli so za masivno leseno mizo pod bogkovim kotom. Ob slastni, vroči pojedini je med domačimi in kurirjema stekel pogovor. Franc ova previdnost je narekovala zadržanost. Vojna ga je izučila, da je previdnost mati modrost, zato ni preveč izpraševal o imenih ali poteh. Je pa z vnetim zanimanjem poslušal njune zgodbe o premikih enot, o drznih bojih z okupatorjem in o tem, kaj se te dni dogaja po vaseh širne, z odporom prežete Cerkljanske.

Med jedjo sta kurirja odložila žlici in z resnim glasom vprašala gospodarja: »Ali ste v teh dneh v bližini opazili kaj Nemcev?«
Franc je počasi prikimal, se zamislil in odgovoril: »Ja, prejšnji teden, v četrtek ponoči, so šli mimo naše hiše. Saj jih sploh ne bi opazil, če me ne bi prebudil pasji lajež. Bilo je temno, a skozi okno sem videl, da jih ni veliko – mogoče za en vod vojakov. Kam natančno so bili namenjeni, pa ne bi vedel.«

Trenutek, ko je zledenela kri

Johana je medtem pospravila prazne sklede in na mizo postavila vrč, da bi fanta pred potjo še odžejala. Natočila jim je domačega mošta iz tepk. Ko so dvignili kozarce, da bi tiho nazdravili za srečo in svobodo, pa se je čas v trenutku ustavil.

Starejši partizan, ki je sedel na klopi tik ob oknu in s kotičkom očesa ves čas nadzoroval vaško pot, je nenadoma zledenel. Obraz mu je postal bled kot stena, kozarec pa mu je zastal v zraku. Z zamolklim, tresočim se glasom je izustil besede, ki so vsem navzočim pognale kri po žilah:
»Nemci so zunaj.«

V izbi je zavladala smrtna tišina, ki jo je prekinilo le ostro drsenje lesenih stolov po tleh. Kurirja sta z bliskovito hitrostjo pograbila svoji puški. Sekunde so odločale o življenju in smrti. Brez besed sta planila proti zadnjim vratom hiše, ki so vodila na prosto, in zbežala navzdol, skrivajoč se med hišami proti središču vasi.

V tisti neopisljivi smrtni naglici in adrenalinu pa sta storila usodno napako: v veži pod stopnicami je ostal nahrbtnik mlajšega partizana.

Franc je opazil pozabljeno prtljago, a zunaj so že škrtali težki vojaški škornji. Časa, da bi nahrbtnik varno skril ali odnesel iz veže, ni bilo več. Preden je sploh uspel vdihniti, so se vhodna vrata sunkovito odprla. Na pragu je stal nemški poveljnik, visok, v strogi uniformi, v spremstvu treh oboroženih vojakov, ki so imeli prste že na sprožilcih.

Brez kakršnega koli pozdrava ali spoštovanja do tuje hiše je poveljnik ostro in oblastno izustil:
»Wir suchen nach Banditen. Haben Sie sie irgendwo entdeckt?« (Iščemo bandite. Ste jih kje opazili?)

S spremstvom je nesramno vstopil v toplo izbo, iz katere je še vedno dišalo po pravkar poedenih žgancih.

Igra besed in preizkušnja na koroškem robu

Franc pa ni bil človek, ki bi ga strah zlahka zlomil. Dolga leta je delal v vestfalskih rudnikih v Nemčiji, kjer se ni naučil le trdega dela, ampak je do potankosti usvojil tudi nemški jezik in njihovo miselnost. Pogledal je poveljniku naravnost v oči in s tekočo, čisto nemščino brez oklevanja odgovoril:
»Banditi pri nas niso dobrodošli, zato tu nimajo kaj iskati.«

Poveljnik je ob popolni nemški izgovorjavi vaškega gospodarja trznil in opazno zmehčal svoj strogi nastop. Franc pa je medtem globoko v sebi dobro vedel, kako dvoličen je bil njegov odgovor. V svojih mislih s pojmom "banditi" ni označeval slovenskih fantov v gozdovih, temveč prav tiste oborožene okupatorje, ki so mu z naperjenimi cevmi ravno takrat stopali po hiši.

Iz ozadja pa je nenadoma stopil eden od vojakov iz spremstva in sumničavo, v čisti slovenščini, vprašal:
»Ste prepričani, da se tu ne zadržujejo partizani?«

Johana, ki je prestrašena stala ob krušni peči, je ob slišanem domačem jeziku nehote vzkliknila: »O, saj vi ste Slovenec!«
Vojak pa se je ob njenih besedah zgrbančil, obraz mu je preplavila rdečica besa in je z nagnusom ter povišanim tonom zabrusil: »Nein, jaz sem koroški Nemec, nein Slovenec, jaz sem Vindišar!«

Johana je utihnila in začudeno strmela vanj. V svoji preprosti poštenosti ni mogla razumeti, kaj je narobe s tem mladim fantom. Govoril je lepo, domače, resda z rahlim koroškim naglasom, a se je z neizmernim sovraštvom odreka lastnemu narodu in krvi ter raje hlapčeval tujcu pod izmišljenim imenom.

Slika na steni in rešitev

Nemški poveljnik se ni menil za vojakov izpad. Medtem ko sta se Johana in vojak prerivala z besedami, je sam počasi hodil po izbi in si ogledoval skromno opremo. Nenadoma je njegov pogled zastal na steni. Tam je v lesenem okvirju visela velika, stara fotografija vojaka v ponosni avstrijski uniformi iz časov prve svetovne vojne.
»Kdo je vojak na sliki?« je poveljnik pokazal s prstom.

Franc je stopil korak naprej, pogledal portret in s solznimi očmi ter z umerjenim, spoštljivim glasom odgovoril: »To je moj oče Anton. Zvesto je služil cesarju v bojih proti Srbom in tam zanj dal svoje življenje.«

Ta podatek je bil za nemškega oficirja odločilen. V njegovi glavi se je v trenutku izrisala slika: v tej hiši gospodar govori brezhibno nemško, predniki pa so prelivali kri za monarhijo v bojih na Balkanu. Prepričan, da v takšnem domu partizanski uporniki zagotovo ne bi našli zavetja ali podpore, je zadovoljno prikimal.
»Dobro,« je zamrmral oficir.

Obrnil se je na petah in s spremstvom krenil proti zadnjim vratom. Kako neizmerno se je nemški poveljnik v svoji aroganci motil.

Ob izhodu se je poveljnik celo napol vljudno poslovil in odkorakal ven, kjer ga je na cesti na drugi strani hiše čakala preostala nemška četa. Vojaki so se hitro postrojili. Z naperjenimi puškami, napeti, pozorni in pazljivi kot sledilni psi, ki prežijo na skriti plen, so se v gosjem redu odpravili proti zgornjemu delu vasi.

Skrivnost na seniku in prekletstvo bataljona Heine

Takoj ko so težki koraki zunaj potihnili in se je četa oddaljila, je Franc planil v akcijo. Vedel je, da se lahko Nemci vsak čas vrnejo. Stekel je v vežo, pograbil težki, pozabljeni partizanski nahrbtnik in z njim stekel čez dvorišče naravnost na senik. Tam je z golimi rokami začel mrzlično odmetavati krmo in nahrbtnik zakopal globoko, pod same sloje starega sena.

Ko se je ulegel nazaj na tla, da bi si obrisal pot s čela, ga je spreletel srh. Tudi pomisliti ni smel, kaj bi se zgodilo z njim, z Johano in z celotno domačijo, če bi Nemci nahrbtnik odprli. Bil je namreč nabito poln partizanskega ilegalnega tiska, brošur in propagandne literature Vojkove brigade. Najdba tega materiala bi pomenila takojšnjo usmrtitev in požig hiše do tal.

Po poznejšem pripovedovanju so partizani tistega dne skriti v zasedi pod vznožjem Cerkljanskega vrha opazovali premike sovražnika. Nemci so tisto dopoldne ob odhodu iz Lazca krenili mimo cerkve svetega Jurija naprej proti Straži in od tam nazaj v okupirano Idrijo. Bili so pripadniki zloglasnega nemškega bataljona Heine, ki je bil nastanjen v Idriji in je s svojo krutostjo sejal smrt, teror ter požigal po celotni Cerkljanski regiji.

Zgodovina pa ima včasih strašljiv spomin. Tisti sumničavi vojak, ki je v Francovi izbi tako ponosno govoril slovensko, a hkrati trdil, da je koroški Vindišar, se je namreč vrnil. Dobre tri mesece kasneje, 10. junija 1944, je bil v vrstah istega bataljona Heine udeležen pri ponovnem napadu na vas. Tokrat Lazec ni imel te sreče – vojak, ki je tajil svoje korenine, je pomagal zanetiti ogenj, ki je vas spremenil v pepel. Zgodba o Francu, Johani in pozabljenem nahrbtniku pa je ostala zapisana kot večni opomnik na pogum, iznajdljivost in tanko črto med življenjem in smrtjo na cerkljanskih tleh.