Streharji

Streharji niso bili tisti pravi obrtniki, ki bi jim obrt predstavljala glavni vir zaslužka - osnovo za življenje, ampak, kot že rečeno, bolj rokodelci. Delali so za lastne potrebe ali kvečjemu pomagali sosedom in sovaščanom. Fantje so se naučili prekrivati slamnate strehe brez pravega učenja, s tem ko so pomagali mojstrom pri delu.

O PRIPRAVI MATERIALA, ORODJU IN SAMEM POSTOPKU IZDELAVE SLAMNATE STREHE

ORODJE: ploh za šviganje, otepač za krišpanje in grablje za škopanje, ploh, kol, streharsko kladivo, kljuka, meš.

MATERIAL: škopa, trta za vezanje, pritiskavke, dve stropnici.

PRIPRAVA SLAME: Požeto žito (pšenica) zvezano v snope čaka na nadaljnjo obdelavo. Najprej ga je potrebno omlatiti. Omlačen snop se imenuje otep. Najlepšo slamo za streho so dobili, če so žito ošvigali in ne omlatili.

ŠVIGANJE Snop žita se razveže, se ga prime v roke, s klasjem pa se tolče ob debelejšo desko ali posebej za to namenjen stol, ki je prislonjen poševno na tla. Ko so mlatili strojno z mlatilnicami, so žito, namenjeno za škopo, posebej omlatili. Niso celega snopa porinili skozi stroj, ampak so v boben vtaknili samo klasje in slama je ostala nepoškodovana. Bodisi po šviganju ali takem mlatenju z mlatilnico je nekaj klasja ostalo polnega, samo odtrganega od slame. To je drob. Tega so potem ali omlatili s cepcem ali pa okrišpali.

KRIŠPANJE: S posebnim kolom se otolče preostalo polno klasje. Iz tako pripravljene slame so potem izdelovali škopnlke.

ŠKOPNIKI: To so veliki snopi lepe gladke slame. En škopnik je tehtal približno 20 kg. Postopek izdelovanja škopnikov se imenuje škopajne.

ŠKOPANJE: Otepe slame se razveže in prečeše skozi posebne grablje. Slamo se češe na obe strani. Tako se očisti vseh primesi: trave, plevela, poškodovane in zlomljene slame.

DRGNENCA: Pri česanju skozi grablje med zobmi ostane zlomljena slama, plevel, še nekaj klasja in temu rečejo drgnenca.

ŠKOPA: Slama, ki je povezana v škopnik in pripravljena za delo na strehi, se imenuje škopa.

Levo: vrh slamnate strehe z dvema “stropəncama”, zadaj velika štala (hlev), Zajc Jernej, Plužnje št. 25.

Avtor:

Fanči Šarf

Datum slike:

30.7.1954

ZBIRKE FOTOGRAFIJ

Teren 11-Cerkljansko

Vir-Slovenski etnografski muzej

IZDELOVANJE SLAMNATE STREHE

Pri delu na slamnati strehi sta bila potrebna dva: mojster - strehar in pomočnik - .malavar'.

Najprej se pri strehi naredi rob strehe - perut. To se naredi iz pesti. Pest je majhen snopič slame. Te pesti se naveže gosto ob robu strehe toliko na debelo, kolikor bo debela streha. Potem se začne z delom na spodnjem robu strehe. Škopnik se razveže in slamo raztegne približno 15 cm na debelo (srednje močna streha, ki drži 30-35 let, če ni preveč izpostavljena vetru in dežju). S plohom se poravna spodnji rob slame - se jo ,uštikne'.

Ko je bila slama položena po celi dolžini prekrivanja, so jo na ogrodje strehe pritisnili s pritiskavko - okroglo tanjšo lato.

Le to je mojster s trto skozi slamo privezal na lato. Da je bila slama trdno pritrjena, je pritiskavko učvrstil s pomočjo kola in šele nato povezal.

Ko je končal prvo vrsto, je začel drugo vrsto ali kot pravijo drugo pot. Opravil je še enkrat isti postopek, s plohom je ,uštiknu' slamo od spodaj navzgor, da se je lepo razporedila v stopničke. Nato jo je počesal z zobmi na plohu, pa zopet potolkel, dokler ni bila popolnoma gladka in lepo razporejena.

Streha je bila ponavadi narejena iz pšenične slame, vrh strehe pa se je naredil iz ržene, ker je ta daljša. Rženo slamo so upognili čez vrh strehe in jo na obeh straneh pritrdili s stropnico - močnejšo lato.


Vir-Idrijski razgledi 1989

Dekanija Cerkno in rihtarija Plužnje v 14.stoletju

Vir-Idrijski razgledi 1974
prof. Janez Kavčič
Tabele-Carniola-Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 1917


DEKANIJA CERKNO IN RIHTARIJA PLUŽNJE V 14. STOLETJU

a. Zemljiška posest
b. Dohodki

c. Primerjava tolminskega urbarja z urbarjem rodbine Longo.

Pričujoča razprava želi na podlagi tolminskega urbarja na kratko prikazati obseg in strukturo zemljiške posesti in dohodkov oglejskega patriarha v 14. stoletju na ozemlju dekanije Cerkno in rihtarije Plužnje. To ozemlje je takrat predstavljalo vzhodni del tolminske gastaldije ali grofije, kij e obsegala še dekanije Tolmin, Ladro, Čiginj, Šentviško goro in Bovec ter rihtarijo nemški Rut. Zanimivo je tudi ugotavljati, kakšne spremembe so se izvršile v strukturi dajatev v tem razdobju.

Problematika bo torej obravnavana v sledečem teritorialnem okviru: dolina Idrijce in pobočja ob njej od spodnjih in zgornjih Jazen na vzhodu do Poljic na zahodu, dolina Cerknica od Želina do Novakov ter ozemlje desno in levo od stare prometne poti, ki je potekala od Planine preko Cerknega do Grahovega ob Bači.

Izven našega opisa bosta ostali rihtarija Rut, ki je obsegala ozemlje ob Bači severno od dekanije Cerkno, in dekanija Šentviška gora, ki se je raztezala ob Idrijci in Bači do vključno Dabra in Grahovega na zahod. Prav tako ne bo obravnavano patriarhovo ozemlje ob zgornji Idrijci, ki je bilo v večji meri kolonizirano šele od prve polovice 14. stoletja dalje in ga tolminski urbar iz leta 1377 še ne popisuje.

Širši časovni okvir razprave bo 14. stoletje, ključni termin pa leto 1377, ko je bil izdan tolminski urbar. V starejšo dobo bo razprava posegla predvsem na koncu, ko bo stanje — razvidno iz tolminskega urbarja - primerjala s podatki urbarja rodbine Longo, ki ni točno datiran. Moje ugotovitve se opirajo na zgoraj omenjena urbarja, kot ju je objavil in izčrpno komentiral moj univerzitetni učitelj, pokojni dr. Milko Kos.

Ozemlje, ki ga v 14. stoletju obsegata dekanija Cerkno in rihtarija Plužnje, je prišlo v neposredno zemljiško posest oglejskega patriarha v prvi polovici ali sredi 11. stoletja, to je v času velikih darovnic krone Ogleju. Dr. Kos dokazuje v svojem komentarju tolminskega urbarja, da ,,se je"Ho moralo zgoditi pred ali pa najkasneje za časa patriarha Rabengera (1063-1068). " V dobi po madžarskih napadih je bil Oglej dobrodošel sodelavec krone pri urejanju novega življenja na robu nemškega imperija. Dobil je več darovnic, med katerimi je zanimiva tista iz leta 1001, ki omenja poleg Solkana in Gorice še ozemlje med Sočo, Vipavo in vrhovi Alp (iuga Alpium). „Vrhovi Alp" so starejšo in novejšo historiografijo zavajati v sklep, da naj bi Oglej že leta 1001 dobil polovico Tolminskega. Da temu ni tako, dokazuje dr. Kos z dejstvom, da pomenijo „vrhovi Alp" Trnovsko planoto in ne Julijskih vrhov, ki so bili pozneje res severna meja Tolminskega. Napačno je tudi mnenje zgodovinarja Simona Rutarja, po katerem naj bi Tolminsko spadalo pod politično oblast čedadskega kapitlja in naj bi šele leta 1077 prišlo pod svetno oblast' Ogleja. Čedad je imel na Tolminskem le cerkveno oblast in bil seveda podrejen Ogleju kot vrhovnemu cerkvenemu gospodu. S podelitvijo krajine Furlanije leta 1077 je patriarh res postal svetni knez tudi na Tolminskem, a neposredno zemljiško posest je imel tu že prej.

V pogledu kolonizacije sta bili ozemlji cerkljanske dekanije in pluženske rihtarije različni področji. Cerkljansko je bilo naseljeno že v pred slovenski dobi, kot obširno dokazuje Rutarjeva Zgodovina Tolminskega. Zgodnja naselitev je bila povezana s staro prometno potjo, ki je potekala od Oslice na Kranjskem, preko Planine, Čepleza, Cerknega (mitnica), Zakriža, Orehka, Kojce, Kartečine, Bukovega, do Grahovega ob Bači. Poleg te stare naselitvene žile je bila važna še dolina Cerknice, saj se je leta 1377 ob njej raztezal drugi niz vasi kot npr. Novaki, Podnivec, Labinje in Poljane. Sicer pa meja med cerkljansko dekanijo in freisinško posestjo onkraj razvodja ni bila ustaljena, kar so potrjevali obojestranski, zlasti cerkljanski poskusi kolonizacije na nasprotni strani.

Zgodaj naseljeno cerkljansko ozemlje je bilo v upravnem pogledu urejeno kot dekanija (decania), ki seveda ni imela današnjega cerkvenega obeležja, ampak je bila upravna oblika na ozemlju starejše kolonizacije. Dekanije kot upravne enote omenjajo srednjeveški viri tudi na Koroškem in pri Langobardih v Italiji, medtem ko pri freisinških posestih odgovarja terminu dekanija termin župa. Dekan je bil potemtakem nižji upravni organ, ki je skrbel predvsem za nemoteno plačevanje davkov in dajatev. Njegova funkcija je bila torej sorodna oficialu (veliki župan) ali županu.

Ozemlje pluženske rihtarije na desnem bregu Idrijce je bilo nenaseljeno vse do 11. stoletja, ko je to področje postalo leta 1063 last briksenške škofije. Prišli so prvi kolonisti, a se v glavnem niso obdržali in sredi 13. stoletja so bila pobočja na desnem bregu Idrijce spet pusta. Šele v letih 1280—90 je dobilo to ozemlje nove naseljence, ki so po posredovanju patriarha in njegovega gastalda (Joannes Longo iz Čedada) prišli deloma iz Kamna in Čadrga pri Tolminu, deloma pa iz freisinške Oselice. Tedaj so bile naseljene vasi Plužnje, Otalež, Lazeč in Jazne, tolminski urbar iz leta 1377 pa dodaja še gorenjo in dolenjo Mlako.

Enako kot cerkljanska dekanija je bilo tudi plužensko ozemlje (contrata Plusin) podrejeno tolminskemu gastaldu, a ne kot dekanija, ampak kot rihtarija (rictaria, ricteria, rictyria, rityria, rytiria). to je upravna oblika mlajše kolonizacije. Kolonisti so tu imeli posebne pravice glede dajatev, tlake in sodstva, kar naj bi bila vaba za nove priseljence. Rihtar je bil nekakšen posrednik med kmeti in gastaldom. Od svoje kmetije ni plačeval davkov, ker je v imenu gastalda vršil nadzor in sodstvo nad kmeti v rihtariji.

Zemljiška posest in dohodki oglejskega patriarha v dekaniji Cerkno (in decania de Circhinc), kažejo leta 1377 sledeče stanje: Vasi (villa) je bilo 27, tako da je bila cerkljanska dekanija v tem pogledu na drugem mestu med dekanijami tolminske gastaldije; samo dekanija Tolmin jih je imela več in sicer 30 vasi. Na levem bregu Idrijce so bile samo Jageršče (Jagodisca) in Sebrelje (Sibrielge), kajti ozemlje na jug ni bilo kolonizirano. Na desnem bregu Idrijce so bili Želin (Cilglini), Reka (Reycha) in Poljice (Polica). Od Želina do izvira Cerknice so si sledile vasi: Dolnje Ravne (Raunich inferiori), Gorenje Ravne (Raunich superiori), Cerkno (Circhynic), Labinje (Labigna), Poljane (Poglana)l Podnivec (Pogninica) in Novaki (Noache). Ob stari prometni poti so bile vasi Planina (Planina), Ceplez (Ciples), Kartečine (Cartecen) in Bukovo (Buchoy). Severno od te poti so bile Trebenčc (Trebenca), Goije (Goriach), Poče (Poc) in Jesenica (Jesenica), južno od njega pa Žabče (Sabulcach) in Selce (Scelca). Ob meji z dekanijo Šentviška gora je bila še opustela vas Vrh (Vercho), medtem ko se vasice Tucxe danes ne da lokalizirati.

 Osnovna zemljiška enota posameznih vasi je bila kmetija (mansus). Največje cerkljanske vasi so imele okrog deset kmetij, kot npr. Novaki, Cerkno in Šebrelje po 13, Poljice 11, Planina 10, Jesenica 9, Labinje 8 itd. Nekatere najmanjše vasi kot Želin, Tucxe, Selce in Podnivec pa so imele le dve oziroma tri kmetije.

Vse popisane kmetije cerkljanske dekanije so bile cele (mansus integer), kar priča, da se proces drobitve še ni pričel. Samo V Cerknem srečamo poleg 13 kmetij še šest košanij (cosania), ki „so imele v tolminskih hribih značaj kajže, ali pa vsaj posestne enote, ki je bila vsekakor manjša od pol kmetije" (Kos). Košanije ali kajže so se nasploh pojavljale najprej v starih farnih vaseh, zato je ta zgodnja drobitev posestev v Cerknem razumljiva. Medtem ko so kmetije vključevale večji kompleks polja, travnikov, pašnikov in drugega, pa je bila košanija ozemeljsko zelo majhna.

Na kmetijah so bili nastanjeni kmetje (mansarius), ki so večinoma plačevali in služili neposredno oglejski upravi v urbarju predpisane davke, davščine, dajatve in služnosti. Vendar pa je oglejski patriarh kot drugod tudi v cerkljanski dekaniji del zemlje oddajal dalje v obdelovanje. Tako je imel gornjegrajski samostan od leta 1146 dalje pet kmetij v Kojci (leta 1377 osem kmetij), s katerimi pa ni mogel svobodno razpolagati. Oglej je nad to posestjo ohranil odvetništvo (advocaciam), za kar je od Gornjega gradu prejemal posebno dajatev za vsako kmetijo posebej. Kmetje Martinus, Tomec, Lenardus, Michil, Simonus, Malic, Jacobus in Tomec, so torej služili gornjegrajskemu samostanu, kij e dajal patriarhu za vsako kmetijo preko 20 denarjev, večinoma ob sv. Juriju, 24. aprila, in sv. Mihaelu, 29. septembra. Tovrstno odvetništvo je bilo izjemno, saj je ustrezno funkcijo navadno vršil posvetni gospod nad cerkvenim.


Precej zemljišč v cerkljanski dekaniji je dajal Oglej tudi v najem (ad fictum, ad fettum), za katerega so morali koristniki plačevati denarne dajatve, kot jih je urbar natančno določal. Tako so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina v najemu dve kmetiji v Zakrižu in sedem kmetij v Šebreljah. Zanje so dajali Ogleju enkrat letno skupaj preko 4,5 marke in 30 denarjev. Franca iz Tolmina je imela pod podobnimi pogoji v najemu sedem kmetij v Počah, Jakulin iz Tolmina pa šest kmetij v Jesenici. Zanimivo je, da so imeli Labinje in Zakriž že od leta 1336 v celoti v najemu vaščani sami. Najemnina za vse kmetije je znašala v Labinjah osem mark in osem koštrunov, v Zakrižu pa sedem mark in sedem koštrunov in se je plačevala ob sv. Mihaelu. Namesto koštrunov so običajno plačevali po 16 denarjev za žival,kar je bilo v skladu z občim spreminjanjem naturalnih dajatev v denarne v tem času. Vsekakor pa je bil najem samih vaščanov tu izjemen, saj so bili podobni primeri na Slovenskem zelo redki. Fevdalna stanovska ureditev take „samouprave" kmetov na splošno ni dovoljevala, cerkljanske in tolminske posebnosti so najbrž posledica vpliva romanskega prava iz juga.

Struktura dajatev, ki jih je Oglej v 14. stoletju prejemal od cerkljanske dekanije, kaže očitno spreminjanje naturalnega gospodarstva v denarno. „Cenzus" ali činž (oznaka za davščine, dajatve in služnosti v celoti) se je plačeval v blagu (in natura) ali v denarju. Na velikost in vsebino činža so seveda vplivali različni faktorji, kot kvaliteta zemljišča, spremembe v gospodarskem obratu in trg. Najvažnejši pa je bil vpliv splošnega ekonomskega razvoja, ki je v času izdaje tolminskega urbarja tudi v cerkljanski dekaniji večino dajatev spremenil iz blagovnih v denarne postavke.

Pri večini cerkljanskih vasi, ki so popisane v urbarju, je navedeno, koliko in kaj so posamezne kmetije plačevale nekdaj in koliko dajejo sedaj („Et solebant solvere ut hic continetur. Sed modo solvunt ut inferius declarabitur.") „Če natančneje pregledamo plačilne postavke ,po starem' in jih primerjamo s plačilnimi postavkami ,po novem', bomo opazili sledeče: postavke ,po starem' so pretežno dajatve in služnosti v blagu, postavke ,po novem' pa pretežno dajatve v denarju, oziroma v denar spremenjene služnosti." (Kos). Večina primerov v urbarju kaže, da je davek v denarju že izpodrinil prejšnji davek v žitu, ali pa je bil činž vsaj kombinacija obeh.

Vzemimo za primer vas Selce nedaleč od stare prometne poti, ki so imele v času tolminskega urbarja tri kmetije. Plačilni seznam „po starem" kaže pisano podobo, kot jo srečamo pri večini primerov te vrste. Vsaka kmetija v Selcah je „po starem" dajala:

1. 1,5 stara pšenice in 1 star ovsa letno, kar je zneslo približno 113 litrov pšenice in 76 litrov ovsa (1 star je bil čedadska prostorninska mera in je znašal nekaj pod 76 litrov). Davek v žitu (bladum) je bil osnovna postavka plačevanja „po starem" in je znašal najmanj 0,5 in največ 4 stare pšenice ter od 1 do 6 starov ovsa.

2. Dve molzni kravi (ali kravi s teletom) ali 40 denarjev.

 3. Eno glavo živine namesto vina ali 16 denarjev.

4. Eno žival in pol za patriarhovo kuhinjo ali 15 denarjev.

 5. Dva hleba sira ali 12 denarjev.

 6. Davščino „za krave", kij e znašala 7 denarjev.

7. Davščino „za tri služnosti", ki je znašala letno 11 denarjev (na Jurjevo 4 denarje, na Mihelovo 4 denarje in o pustu 3 denarje).

8. Namesto „kruha ribičem" je plačala kmetija 1 denar. Ribolov je bil namreč pravica patriarha, ki je imel ob vseh rekah ribiče, za katere so plačevali kmetje omenjeno dajatev — prvotno v naturalijah.

 9. Dajatev od čebel (sprva med, kasneje denar).

10. Namesto „pojezdnega vina" je dajala vsaka kmetija 18 denarjev. Ob priliki uradnih obhodov (pojezd) funkcionarjev zemljiškega gospostva so kmetje prvotno dajali pijačo, pozneje pa denar.


 11. Urbar določa kmetijam v Selcah tudi pravico, da smejo pasti črede na patriarhovem pašniku pod Krnom.


Pričujoči seznam kaže, da so bile tudi v plačevanju „po starem" nekatere dajatve spremenjene iz prvotne naturalne v denarno obliko (namesto „kruha ribičem", namesto „pojezdnega vina"), vse druge - razen žita - pa je bilo možno poravnati v ustrezni denarni vrednosti. Podobno se tudi pri opisu številnih drugih cerkljanskih vasi ponavlja stavek: za to in to služnost toliko in toliko denarja.


Toda plačevanje „po novem", kot ga je za Selce zabeležil tolminski urbar, kaže popolno uveljavitev denarnih dajatev. Namesto vseh prejšnjih postavk je plačeval leta 1377 kmet Peter, ki je posedoval tri kmetije v Selcah, za vse tri kmetije skupaj 1,5 marke (1 marka - 160 denarjev).


Seveda vse cerkljanske vasi ne kažejo tako radikalnega prehoda k denarnim dajatvam kot Selce. Ponekod je bila še močno zastopana stara oblika plačevanja, drugje pa sta se oba načina kombinirala med seboj. Poleg tega so bile za nekatere kmetije določene še specifične dajatve, kar je še povečalo raznolikost plačevanja v cerkljanski dekaniji. Tako je na primer kmet Diemsa v Jesenici plačeval letno 1 marko in 40 denarjev ter eno molzno kravo v vrednosti 20 denarjev. V Labinjah so „Lampret et socii sui" plačevali za vsako kmetijo na Mihelovo 1 marko in koštruna, vrednega 16 denarjev.


Prehod v denarno gospodarstvo torej še ni bil v celoti izvršen, čeprav je prevladoval že od prve polovice 14. stoletja dalje. Dr. Milko Kos je izračunal, da je takrat v celi tolminski gastaldiji od 526 kmetij plačevalo v celoti „po starem" še 107 kmetij, kar štiri petine kmetij pa je deloma ali v celoti „odrajtovalo" denar.

Vasi cerkljanske dekanije je možno po strukturi dajatev razvrstiti v štiri skupine.

Prvo skupino tvorijo Gorje, Poljane, Šebrelje, Ravne in Cerkno. V teh vaseh je leta 1377 plačevalo „po starem" še 17 kmetij, 6 kmetij je dajalo denar, kravo in denar za pojezdno vino, kar 25 kmetij in 6 košanij pa je plačevalo izključno v denarju.

V drugo skupino smemo šteti Žabče, Kojco, Kartečino, Želin, Labinje, Jageršče, Zakriž, Jesenico in Reko. Te vasi leta 1377 niso poznale več doslednega plačevanja „po starem", ampak so dajale pretežno kombinirane naturalne in denarne dajatve. Skupno 40 kmetij te skupine vasi je dajalo tako naturalije kakor denar, samo denar pa 7 kmetij.

Tretjo kategorijo predstavljajo vasi Podnivec, Poljice, Bukovo in Novaki, kjer se je leta 1377 že povsem uveljavilo plačevanje v denarju in je samo protivrednost za nekdanje pojezdno vino spominjalo na starejši način. Denarni cenzus in omenjeno protivrednost je tu plačevalo 20 kmetij, samo denar pa je dajalo 5 kmetij.


Četrto skupino sestavljajo Selce, Planina, Čeplez, Trebenče, Orehek, Vrh, Poče in Tucxe. Te vasi so leta 1377 plačevale izključno v denarju, brez kakršnihkoli protivrednosti za naturalije. Tako je plačevalo tu skupaj 40 kmetij.


 Končni račun za vseh 166 kmetij, kolikor jih je leta 1377 vključevala cerkljanska dekanija, pokaže zanimivo situacijo v strukturi dajatev. „Po starem" je plačevalo le še 17 kmetij, izključno v denarju že kar 77 kmetij in šest košanij. Od preostalih 66 kmetij je dajalo 46 kmetij denar in naturalije, 20 kmetij iz tretje kategorije pa spet le denar, saj je bila dajatev za pojezdno vino zgolj v denarju izražena protivrednost. Zaradi tega in ker nekatere kmetije v urbarju niso bile popisane, smemo število denarnih plačnikov zaokrožiti na približno 100. V procentih izražena struktura dajatev v cerkljanski dekaniji bi bila torej sledeča: „Po starem" — cca 10 % kmetij, denar in naturalije — cca 28 % kmetij, samo denar — nad 60 % kmetij. Račun ni in ne more biti povsem točen, ker se število v urbarju omenjenih in dejansko opisanih kmetij ne ujema natančno, tako da za nekatere kmetije način plačevanja ni znan (npr. štiri kmetije v Novakih, ena kmetija v Ravnah). Sicer pa so to le majhni odmiki, ki celotne slike ne morejo bistveno spremeniti.

Sumarni znesek vseh dohodkov od cerkljanskih vasi kaže sledečo sliko: celotna cerkljanska dekanija je plačala leta 1377 kar 91,5 mark, 312,5 liber in 1586 denarjev ter je bila v tem pogledu daleč na prvem mestu med vsemi dekanijami tolminske gastaldije (dekanija Tolmin je plačala 51 mark, 229 liber in 1719 denarjev; dekanija Šentviška gora pa 48 mark, 167 liber in 1087 denarjev. Ladra, tiginj in Bovec so plačali le neznatne vsote). Pač pa sta tolminska in šentviškogorska dekanija daleč prekašali cerkljansko po višini dajatev v žitu (Cerkno — 19,5 starov pšenice in 28 starov ovsa, Šentviška gora—42,5 starov in 83 starov ovsa, Tolmin - 191,5 starov pšenice in 309,5 starov ovsa. Dekanija Cerkno je dajala leta 1377 kar 36 molznih krav in je prekašala šentviškogorsko (31) ter tolminsko (26) dekanijo. „Za kuhinjo" so dajali Cerkljani letno 18,5 živali, Šentviškogorčani 42 in Tolminci 59 živali. Od ostalih živali je dajala cerkljanska dekanija še dve govedi in 15 koštrunov, kar 130 kmetij pa je dajalo jagnjetino. Cerkljani niso dajali tako imenovanih „živali sv. Jakoba " in polovice živali „bestiae polvicarum", niti kozličkov, kopunov, kokoši, jajc ter davkov za jerebice in kljunače; vse te dajatve bi srečali po drugih dekanijah. Pač pa so Cerkljani dajali letno 40 hlebov sira in mnogo je bilo še postranskih denarnih dajatev. Dekanija je plačala za „tri služnosti" 225 denarjev, za „pojezdno vino" 805 denarjev, za „služnost krav" 77 denarjev, za „kruh ribičev" 18 denarjev, namesto „bržole" 20 denarjev, 7 vasi je dolgovalo „služnost čebel" itd.

 Cerkljanska dekanija ni dajala pojezdnih pogač in ni plačevala dajatev namesto piva in sena.

Možno je napraviti tudi približen račun celotnega letnega dohodka od cerkljanske dekanije v skupni denarni vrednosti. Vsota denarnih dajatev znaša 91,5 mark, 312,5 liber in 1586 denarjev, vrednost vseh naturalij in služnosti je možno oceniti na cca 35 mark, vrednost žita pa na cca 8 mark. Skupna vsota znaša torej 134,5 mark, 312,5 liber in 1586 denarjev. Če upoštevamo takratna razmerja - 1 marka je 160 denarjev in 1 libraje 7,7 denarjev, potem se končna vsota zaokroži na približno 159,5 mark. K tej vsoti bi morali prišteti še dajatev od čebel. Lahko torej zaključimo, da je imel oglejski patriarh pred 600 leti približno 160 mark dohodkov od cerkljanske dekanije. Celotni denarni donos tolminske gastaldije je znašal po računih dr. Kosa približno 671 mark. Cerkljanska dekanija je- potemtakem dajala skoraj četrtino vseh patriarhovih dohodkov na Tolminskem. Ta številka se zdi dokaj realna, saj sta bili ekonomsko močni samo še tolminska in šentviškogorska dekanija. Ostale upravne enote tolminske gastaldije, dekanije Ladra, Čiginj in Bovec ter rihtariji Rut in Plužnje, so prispevale le skromnejše vsote. Upoštevajmo še dejstvo, daj e bila vrednost denarja takrat visoka, cena naturalij pa razmeroma nizka. Za eno marko je bilo treba prodati kar 7 — 8 krav, torej bi oglejski patriarh za tistih 160 cerkljanskih mark lahko kupil okrog 1200 krav letno. Vsekakor čedne kapitale so prigarali žulji naših prednikov tujim fevdalnim gospodom!

Oglejmo si sedaj zemljiško posest in dohodke oglejskega patriarha v rihtariji Plužnje po urbarju iz leta 1377. Vasi je bilo sedem, kolikor jih je imela tudi rihtarija Rut, medtem ko so bile dekanije Ladra (4 vasi), Čiginj (4 vasi) in Bovec (2 vasi) znatno manjše od pluženske rihtarije. Vse vasi so ležale na pobočju desno od Idrijce, Od Želina, ki je spadal še k cerkljanski dekaniji, so se vrstile vasi v sledečem redu: Dolenja Mlaka (Mlacha inferiori), Gorenja Mlaka (Mlacha superiori), Lazeč (Lasic), Plužnje (Plusina), Otalež (Othalisach), Dolenje Jazne (Jasbino inferiori) in Gorenje Jazne (Jasbino superiori).

V vseh vaseh pluženske rihtarije so bile samo cele kmetije. Največji vasi sta bili Otalež in Plužnje, ki sta imeli po 8 kmetij. Lazeč in Dolenje Jazne sta imeli po 6 kmetij. Manjše vasi so bile Gorenje Jazne (3 kmetije), Gorenja Mlaka (3 kmetije) in Dolenja Mlaka (2 kmetiji). Cela pluženska rihtarija je vključevala tako 36 celih kmetij.

Kot v dekanijah so bili tudi v pluženjski rihtariji po kmetijah nastavljeni kmetje, edino v Otaležu je eno kmetijo imel tkalec (tessedor) Jurij. V Plužnjah, kjer je stanoval rihtar, pa so bili dohodki ene kmetije namenjeni njemu, ne patriarhu („Stiendum est quod redite istius mansi quod reit Matcho pertinent rietaria Plusine").

V strukturi dohodkov pluženjske rihtarije se pokaže mnogo bolj preprosta in enotna slika kot V cerkljanski dekaniji, kjer smo nakazali več kategorij dajatev in še nekatere specifične primere. Medtem ko je bilo pri cerkljanskih vaseh navedeno, koliko in kaj so posamezne kmetije plačevale nekdaj in koliko sedaj, se ta zapis javlja leta 1377 le za Otalež, Plužnje in Lazec. Te tri vasi so bile namreč kolonizirane že med leti 1280—1290, torej v času, ko se je plačevalo še pretežno v blagu. Kmetje v teh vaseh so „po starem" plačevali približno enake ali iste vsote in artikle, kot spredaj omenjene Selce v cerkljanski dekaniji. Toda leta 1377 so plačevale vse kmetije v omenjenih vaseh samo v denarju in sicer v Lazcu po 16 liber, v Otaležu in Plužnjah pa po 17 liber in 2 denarja letno za kmetijo. Pri ostalih štirih vaseh pluženjske rihtarije, ki so bile kolonizirane šele v 14. stoletju, pa se v urbarju sploh ne navaja starega načina plačevanja, ki se pač tu ni nikoli uporabljal, ampak samo nove denarne zneske. Tako so plačevali kmetje v obeh Mlakah po 16 liber in v obeh Jaznah po 32 denarjev letno. Pač pa je meso za patriarhovo kuhinjo (Carnes curiae) plačevalo kar 22 kmetij, razen onih v Lazcu in Plužnjah. Celoten dohodek pluženske rihtarije je torej leta 1377 znašal 432 liber in 320 denarjev ter seveda prej omenjeni carnes curiae od 22 kmetij. Isto sumo, izraženo v markah, je navajal tudi urbar sam na koncu popisa pluženjske rihtarije in sicer 22,5 mark in 38 denarjev. („Summa rieterie Plusine capit marchas 22 et mediam et denarios 38" ) Rihtarija je leta 1377 dajala tako približno 3,4 % dohodkov tolminske grofije.


Tolminski urbar iz leta 1377 nam tako izpričuje osnovno razliko med dekanijo in rihtarijo. Medtem ko je bil v cerkljanski dekaniji seznam fevdalnih bremen zelo pisan in marsikdaj zapleten, pa je pluženjska rihtarija plačevala samo denar. Do podobnih ugotovitev bi prišli, če bi primerjali cerkljansko ali katerokoli drugo dekanijo z rihtarijo Rut, ki je bila tudi razmeroma kasno naseljena in je prav tako plačevala le v denarju. Izjema je bila vas Obloke, kij e bila starejše slovensko selišče.


Kakšne spremembe so se v strukturi dajatev izvršile v teku 14. stoletja, kaže do neke mere tudi primerjava tolminskega urbarja s podatki urbarja rodbine Longo. Ta čedadska plemiška rodbina je proti koncu 13. stoletja dobila od oglejskega patriarha nekatere kmetije v vaseh na Tolminskem, pa tudi v Beneški Sloveniji, Goriških brdih in Furlaniji. Okrog leta 1300 je tako Johannes Longo dal sestaviti urbar, ki popisuje med drugim tudi po eno kmetijo v Cerknem in Policah. Ti dve kmetiji sta bili v posesti Johannesa Longa verjetno od sedemdesetih let 13. stoletja dalje, ko je bil Johannes gastald v Tolminu. Kmetija v Cerknem je pripadala rodbini Longo kot direktni fevd, pridobljen od oglejske cerkve, kmetija v Policah pa je bila le podfevd oglejskega fevdnika Ulrika iz Soffumberga pri Čedadu. Kmetijo v Cerknem je leta 1300 obdeloval kmet Martin, kmetijo v Policah pa kmet Dominik. Gospod Longo je v urbarju vsakemu predpisal sledeče dajatve in bremena:


1. Dva stara pšenice in štiri stare ovsa.
 2. Dve ,,živali" z jagnjetom na Jurjevo.
 3. Koštruna ob sv. Petru ali 16 denarjev.
4. Dve in pol glave živine na Mihelovo ali 25 denarjev.
5. Dva hleba sira v skupni vrednosti 12 denarjev.
 6. Na Jurjevo 6,5 denarjev davščine „za krave".
7. Na Mihelovo 4 denarje namesto bržole.
 8. Tri denarje namesto lanu.
 9. En denar za „kruh ribičev".
 10. Tri dni na leto enega kosca, ki je moral dva dni sam skrbeti za svojo oskrbo, en dan pa gaj e vzdrževal zemljiški gospod.
 11. Na Jurjevo 4 denarje, na Mihelovo 4 denarje in o pustu 3 denarje.
12. Kmetija v Policah je dajala o božiču 8 denarjev namesto voza sena.
 13. Obe kmetiji sta imeli pravico do svinjske paše.
 14. Kmetiji sta bili dolžni nuditi pijačo gospodovim uradnim osebam.

Primerjava pričujočega seznama s popisom cerkljanskih vasi v urbarju iz leta 1377 pokaže sledeče rezultate:
 1. Že na prvi pogled je vidno, da se je plačevalo okoli leta 1300 v glavnem še vedno v blagu, medtem ko so leta 1377 že odločno prevladovale denarne dajatve, kot smo nakazali pri analizi cerkljanske dekanije. Podatki urbarja rodbine Longo se tako bistveno razlikujejo od onih, ki jih navaja tolminski urbar za čas, v katerem je bil izdan.
2. Seveda se zgornji seznam dajatev obeh kmetij iz časa okrog leta 1300 skoraj povsem ujema s tistim delom tolminskega urbarja, ki popisuje, kaj in koliko so kmetije dajale ,,po starem". Nekoliko se razlikujejo nazivi in zneski nekaterih dajatev, omenjene pa so tudi nekatere nebistvene dolžnosti in pravice, ki jih leta 1377 ni več (npr. 3 denarji namesto lanu, svinjska paša).
3. Skoraj stoletni časovni razmak med obema urbarjema, v katerem je gospodarstvo prehajalo z naturalnih na denarne osnove, pa se ob primerjavi urbarja rodbine Longo z zapisi dajatev „po starem" iz leta 1377 pokaže predvsem v sledečih bistvenih razlikah:
a) Urbar rodbine Longo določa „in festi sancti Georgii duas pecudes cum agnis , kar ustreza postavki „bestiam cum lactantio 2 vel denarios 40" v tolminskem urbarju. Dejstvo, da je v starejšem urbarju za isto dajatev določena samo naturalna postavka, v mlajšem pa tudi denarna vrednost, ki se mora dati namesto blaga, kaže na razvoj gospodarstva od naturalne k vse bolj prevladujoči denarni podlagi.
 b) Isto potrjuje tudi davščina „pro vino trium poyesdarum denarios 18", ki se v tolminskem urbarju pojavlja v skoraj vseh zapisih dajatev ,,po starem" in v mnogih postavkah „po novem", urbar rodbine Longo pa je sploh še ne pozna. Okrog leta 1300 je bila to še dajatev pijače, kij e bila namenjena funkcionarjem zemljiškega gospoda ob priliki pojezd, pozneje pa se je spremenila v ustrezno denarno protivrednost.
 c) Končno je zanimivo to, da pozna starejši urbar še tridnevno tlako koscev, o kateri ni v tolminskem urbarju nobene sledi. Podobno navaja starejši urbar tudi za kmetijo v Zatolminu tridnevno tlako grabljic, ki se pozneje tudi ne omenja več. Slične razlike bi lahko ugotovili, če bi primerjali tolminski urbar z raznimi slučajnimi zapisi s konca 13. ali začetka 14. stoletja. Take primerjave  pa bi presegale v uvodu nakazani okvir.


Pripis
 Moj ekskurz v dobo, ki je šest stoletij za nami, je lahko prikazal le skop detajl iz življenja naših prednikov. Najbrž se bo zdel opis marsikomu preveč suhoparen, bolj statistika kot plastično pripovedovana „zgodovina". Vendar se zgodovina začenja marsikdaj prav pri podatkih in številkah, ki so še kako zgovorne, če jim znamo prisluhniti. Prav ..suhoparne statistike" srednjeveških virov pa najbolj točno in neizprosno pričajo, koliko denarja in dobrot je v stoletjih odteklo s pobočij ob Idrijci in Cerknici, da so gospodje tujega rodu lahko živeli razkošno in razvijali kulturo.




VIRI 1. Tolminski urbar iz leta 1377. Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zv. 2, Urbarji za slovensko Primorje. Objavil Milko Kos, Ljubljana, SAZU, 1948. 2. Urbar rodbine Longo za kraje na Tolminskem, v Beneški Sloveniji in Goriških brdih. Srednjeveški 1954j l Z a Sloven| j ° ' zv - 3 - UrbarJ' slovenskega Primorja. Objavil Milko Kos, Ljubljana, SAZU, LITLRATURA 1. Tolminski urbar iz leta 1377 (Uvod) 2. Urbar rodbine Longo (Uvod) 3. Tolminska gastaldija leta 1377. Milko Kos, Carniola VIII, 1917 4. Zgodovina Tolminskega. Simon Rutar, Gorica 1882. 5. Zgodovina Slovencev. Milko Kos. 6. Zgodovina slovenskega naroda II. Bogo Gralenauer. 7. Pravna zgodovina Slovencev. Sergej Vilfan. 8. Zgodovina slovenskega naroda. Josip Gruden.

Vizitacijski zapisnik za Otalež 23.8 1762

DUHOVNIJA OTALEŽ PRED ČETRT TISOČLETJA

Vizitacijski zapisniki prvega goriškega grofa Karla Mihaela Attemsa 23.8 1762 v Cerknem za Otalež, do kamor je tri ure.

Cerkev ima Najsvetejše in krstni kamen in je bila pred 50 leti povišana v kaplanijo, je posvečena in ima tri oltarje; posvečeni so sv.Katarini, sv.Primožu, sv Petru. V tabernaklju je vse uredu, pod v cerkvi pa je potreben izravnave. Cerkev ima tri kelihe, sedem mašnih plaščev, šest mašnih srajc, tri koretlje,  10 oltarnih prtov. Pokopališče je premajhno za toliko prebivalcev, polno kamenja, ki otežkoča pogrebe, potrebno je povečave, obzidave in vrat, ki naj bi preprečile vstop živalim, ki bi lahko onečastile božjo hišo. Zgraditi bi bilo treba kostnico-mrtvašnico. V zvoniku so trije zvonovi. Obstaja bratovščina sv.Katarine, kateri člani letno prispevajo za župnika. Sta dve podružni cerkvi, nekaj njiv in travnikov, ki prinašajo 27 denarjev najemnine; naložen denar dosega 800 dukatov, ki prinaša letne obresti. Krajevni kaplan upravitelj je častitej gospod Gašper Gregorcich, rojen v Tolminu, star 29 let, duhovnik 4 leta, v dušno pastirstvu že 4 leta, prvotno poldrugo leto v Tolminu, nakar je bil od prečastitega arhidiakona s privolenjem kapitlja nameščen v Otaležu. Študiral je v Celovcu in Gradcu. Obiskuje sobrate v Cerknem, kamor kaplanija spada, je primeren, čeravno njegov način izražanja in delovanja ne zadovoljuje. Priporočeno mu je bilo, naj se trudi, da bi pri vernikih poživel posvečenje praznikov, ki je pomanjkljivo. Do župnika naj bi bil spoštljiv in ubogljiv. Že obstoječo samostojno kaplanijo potrdimo, tako da upravitelj dobi dogovorjeno biro, ki so jo krajani obljubili in dajatve od umrlih. Štolnina pa gre vikarju v Cerkno.

Vizitacijo 19.6 1762 je opravil arhidiakom s privoljenjem nadškofa Attemsa-prvega goriškega nadškofa.Kanonik vizitator je odšel iz Šebrelj ob petih zjutraj in prišel v Otalež ob osmih, kjer je maševal,molil za pokojne in pregledal cerkev. Priporočila; tabernakelj in prostor za shranjevanje sv. olj naj se v notranjosti preoblečeta z odgovarjajočim belim in vijoličastim blagom .Oltarji naj dobe nove prte in pokrivala ,nabavi naj se vijoličast plašč za adventni in prosti čas. Pokopališče naj se razširi po možnosti, zidovi naj se utrdijo, dostopi naj dobijo vrata.

Upravitelj je duhovnik Gašper Gregorcich iz Krna v Tolminskem vikariatu.; Vikar iz Cerkna zahteva naj pridem tja na določene praznike, ki niso v predpisih in zaradi tega tukajšni verniki negodujejo. Verouk redno poučujem ob nedeljah in praznikih dve uri dopoldne v cerkvi, popoldne pa doma zaradi mraza in sicer od praznika .Vseh svetih do velike noči. Od pomladi do jeseni pastirji pasejo in ne morejo v cerkev. Verske resnice in božje zapovedi razlagam pri pridigi ob nedeljah in molim z verniki vero, upanje in ljubezen ter kesanje. Isto naredim tudi na podružnicah, ko je tam maša. Izvršujem, kar škofijske okrožnice priporočajo. Trudim se z oznanjevanjem in priporočili, da bi ljudje posvečevali zapovedane praznike. Edina nepravilnost v duhovniji je, da verniki v poletnem času ostanejo zunaj cerkve, ker ne poslušajo radi božje besede. Radi so tudi ob nedeljah delali, a po mnogih priporočilih so se poboljšali.Neprimernih veselic s plesi ni. Ne morem vedeti, koliko je pohajkevanja, ponočevanja, vedno sem staršem priporočal, naj otroke resno vzgajajo in naj se ženske primerno oblačijo. V duhovniji je preko 800 duš, 650 je sposobnih za sveto obhajilo, ki so ga vsi prejeli doma ali v Cerknem. Ljudje so v glavnem z mano zadovoljni, kadar pa grajam določene nepravilnosti ,se nekateri čutijo prizadete. Potrudil se bom, da bi nobenega ne žalil, čeravno se mi zdi, da nisem pretrd in nikogar ne izzivam. Nekateri verniki oddajajo dogovorjeno biro, nekateri pa tudi ne.

Pristopijo ključarji ;Andrej Rank, predsednik krajevne skupnosti, Blaž Šinkovec in Jakob Šavli. Izjavijo, da krajevni duhovnik vestno vrši svoje dolžnosti, pridiga ,poučuje verouk v cerkvi in popoldne pa doma tiste, ki se dopoldne zaradi paše niso mogli udeležiti, a ti se slabo odzovejo .Po pridigi moli v domačem jeziku tri božje čednosti, ker je bila maša v latinščini. V pridigah se namiguje na določene krajane ,le v pridigah ob zadnjih kvartah se je izrazil, da se pri poučevanju in svarjenju ne ozira na klučarje ne na druge osebe, ampak gleda le na božjo čast. Bolnike obiskuje in jih oskrbi s svetimi zakramenti. Sploh nimajo nobene pritožbe zoper njega, ker je odličen duhovnik .Ob vprašanju, če radi poslušajo božjo besedo, iskreno priznajo, da ne preveč in da se nekateri kljub ponovnim opominom duhovnika, zanjo ne zmenijo. Vikar kurat iz Cerkna pride v Otalež dvakrat na leto, da pregleda cerkvene račune in poslovanje
krajevne cerkvene bratovščine, za kar dobi primerno nagrado .Ob tej priliki je arhidiakon pregledal urbarje cerkve sv.Katarine in njene bratovščine, našel jih je pomanjkljive kot tudi v drugih krajih. .Ob vizitaciji v Cerknem je ugotovil, da ima Cerkljanska župnija, ustevši kaplaniji Bukovo in Otalež 4990 duš. Duhovnija Otalež ima 790 prebivalcev. Tretjina vseh prebivalcev je nesposobna za sveto obhajilo. V tem letu so vsi sposobni opravili sv. spoved in prejeli sv .obhajilo, razen dveh.Od 83 krščenih je bil samo eden nezakonski. Otaležki duhovnik ne prihaja za večje praznike v Cerkno in to bi bilo treba določiti, ker prihaja ob takih prilikah veliko ljudi; Marijino oznanenje, Sveto Rešnje telo, rožnovenska nedelja. Sredstev za vzdržavanje je dovolj, čeravno ne dobi od Bukovega in Otaleža vsega, kar mu pripada kot vikarju. Vizitator pohvali zavzetost krajevnih duhovnikov za božjo čast in korist vernikov, v čemer pa nikar ne popuščajo.

Popis prebivalstva

POPIS PREBIVALSTVA  1819

Popis prebivalstva Cerkljanske občine leta 1819.V vaseh Otalež,Jazne,Plužnje in Lazec je v 170 hišah živelo 983 prebivalcev,kar je bilo največ v takratni cerkljanski občini,Vir-Knjiga Schematismo Dell’ Imperiale Regio Litorale Austriaco-Illirico iz leta 1819

POPIS PREBIVALSTVA 1890

Popis prebivalstva iz leta 1851-Vir-Landesgesetz- und Regierungsblatt für die reichsunmittelbare Stadt Triest 

Popis prebivalstva 1890

Vir-Orts-repertorium(1894)
SPECIJALNI REPERTORIJ KRAJEV
NA AVSTRIJSKO-ILIRSKEM PRIMORJU.
NA NOVO PREDELAN PO REZULTATIH POPISA LJUDSTVA DNE 31. DECEMBRA 1890.
NA SVITLO DALA
C. KR. CENTRALNA STATISTIČNA KOMISIJA.

Podatki za Otalež-
Jazne dolenje 15hiš 47 moških 51 žensk skupaj 98
Jazne gorenje 5 hiš 19 moških 19 žensk skupaj 38
Lazec 35 hiš 95 moških 115 žensk skupaj 210
Masora 26 hiš 96 moških 93 žensk skupaj 189
Otalež 70 hiš 190 moških 220 žensk skupaj 410
Plužne 35 hiš 99 moških 86 žensk skupaj 185
Štraža 28 hiš 96 moških 101 žensk skupaj 197
Verh 2 hiši 9 moških 5 žensk skupaj 14
Verščeva 4 hiše 11 moških 14 žensk skupaj 25
Zakrog 4 hiše 10 moških 13 žensk skupaj 23

POPIS PREBIVALSTVA 1894

Župnija Cerkno

Vir-Ročni kažipot po Goriškem in Gradiščanskem 1894

Sodnijski okraj cerkljanski.Županija Cerkno.
Sedež županstva v Cerknem.Pošta Cerkno, prebivalcev 5934.
Obsega davčne občine:
Cerkno 1049, Bukovo 711, Gorje 394, Jesenica 230,
Labinje 290, Novake dolenje 267, Novake gorenje 359,
Orehek 204, OTALEŽ 1389, Planina 356 .Reka-Ravne
383 Zakriž 201, ki obsegajo še vasi ali sela : Čeples,
Poljane, Poče, Trebenče, Zakojca, Na Kojci, Krtečne,
Žabče, Straža, Lasce, Plužne ,dol. in g o r , Jazne, Čelo,
Mlake in Vrh Cerkljanski.

POPIS PREBIVALSTVA 1910

Vir-Rutars.net

POPISPREBIVALSTVA 1935

Vir-Gazzetta Ufficiale del Regno d'Italia del 1935-04-22 

ŠTEVILO PREBIVALCEV PO NASELJIH OD 1869 DO 1977.

Vir-Idrijski razgledi 1977

Vir-Statistični urad Republike Slovenije 2002

Ljudsko štetje 1910

Vir-http://www.rutars.net/

Ljudsko štetje 1911

LJUDSKO ŠTETJE

Vir-Soča (Gorica) 4.2 1911 št.14

CERKNO

Izid ljudskega štetja v cerkljanskem sodnem okraju je pokazal, da je ta, tudi sedaj popolnoma slovenski, ker se v celem sodnem okraju ni naštelo niti enega Italijana, Nemca ali kakega drugega tujerodca. Najbrže bode na Slovenskem prav malo ali pa nič talko čisto slovenskih sodnih okrajev.

Iz županstev Št.Viška gora in Šebrelje nam še niso znani 'podrobnejši podatki, pač pa za občino Cerkno, koje podajamo v sledečem.

V celi občini se je naštelo 6062 prebivalcev in se je prebivalstvo pomnožilo od zadnjega štetja za 251 ljudi, kar je proti celemu številu primeroma malo.Vzrok je ta, da se na Cerkljansko le malo ljudi priseli, veliko se jih pa izseli, ker ni v kraju nobene industrije (izvžemši čipkarstvo), zemljišča pa tudi ni na razpolago ter je že obdelovanje njiv bolj podobno vrtnarstvu kakor kmetijstvu.

Pomanjkanje zasluštva žene ljudi v druge kraje kakor na Nemško, v Ameriko, na Štajersko, pa tudi našim primorskim mestom in Ljubljani pošilja cerkljanski okraj dosti Slovencev.

Zanimivo je vedeti, da se je naštelo v Cerknem samem le štiri Ijudi več kakor pred desetimi leti, četudi se jih skoraj vsako leto polovica več rodi kakor jih umrje. Celo cerkljansko županstvo, največje na Goriškem, obstoji iz 12 davčnih občin ki imajo po ravno končanem štetju: 

SKUPAJ;hiš 1075, ljudi 6063 goveje živine 3675, prašičev 898, ovac 545 koz 134

Otaležka davčna občina ima torej nad četrtino več prebivalcev kakor Cerkno, Isti delajo že dolgo na to da bi dosegli samostojno občino Otalež, po čemur  stremijo tudi Novake in Bukovo, Občina bi se v resnici,brez velike škode za Cerkno razdelila, omenjenim trem okrajem pa bi bilo zelo ustreženo, . Ker smo že pri statistiki, naj bode v boljše razumevanje onim, ki Cerkljanskega ne poznajo n imajo Cerkno, za nekako klerikalno trdnjavo, povedano, da so oboje Novake popolnoma,-Otalež in Orehek pa po ogromni večini klerikalne, med tem to imajo v drugih krajih tu naprednjaki tam klerikalci večjo alf manjšo večino. Bukovo je naprimer po ogromni večini napredno. Najbrže ni v nobenem kraju na Goriškem društveno življenje tako razvito kakor v Cerknem. V kraju Cerkno samem imamo namreč nič manj kakor osemnajst društev in, zadrug, ki  bodi povedano v čast Cerkljanom — razvijajo vsa več ali manj intenzivno delovanje.

Naše kmetijstvo leta 1893

IZ CERKLJANSKIH HRIBOV

(Naše kmetijstvo)

Vir-Gospodarski list (Gorica) 29.9 1893 št.9


Dovolite g urednik nekoliko prostora mojemu dopisu v gospodarskem listu, ker ravno gospodarskih dopisov iz naših krajev zelo pogrešamo, kar nam znači, da je napredek v kmetijstvu zelo majhen ali pa celo ničev. Mnogi pri nas drže se le starih navad. „Moj oče je tako delal in je lahko izhajal, zakaj bi tudi jaz ne ?“ Zakaj bi se ne držali pregovora, ki pravi : Po vetru treba ladijo sukati, da ide naprej. Tega nam je zelo potreba v kmetijstvu, ravnati se moramo namreč po današnjih in ne po starih razmerah. Kmetovanje je treba vse drugače vrediti, nego je bilo nekdaj. Nekdaj se je splačalo sejati veliko žita. ker so jo dobro prodajalo, pri tem sta pa imela živina in sadje nizko ceno. Od časa pa, ko smo dobili dovolj lepih voznih in železnih cest in strojev, kateri pripomagajo pri pridelovanji poljskih pridelkov, katerih pa mi hribovci radi gričev in skalovja ne moremo rabiti, spremenilo se je vse. Žitu je cena padla, pri tem se je pa živini in sadju povečala.

Zato potreba, da mi hribovci kolikor le mogoče njiv podelamo v travnike in pustimo le bolj priročne, ter jih z gnojenjem in pridnim obdelovanjem pravilno in dobro oskrbujemo, nikar pa tako zanemarjamo, kakor tudi že gnojišča sama, katera so neprecenljive važnosti. Tu se zgubljajo najlepši hlebi kruha po dvorišču na cesto, odtod v bližnji potok, reko i. t. d., saj veš, kje voda miruje, toraj v morje. Da si podelamo njive v travnike in pustimo le del prav potrebnih, storili smo veliko. Potem lahko dobimo veliko in dobre krme za živino, katera nam bo dajala večji dohodek in prouzročila manj stroškov, nego koruza, fižol i. t. d.

Pašnike in travnike obsadimo potem še se sadnimi drevesi, ker naš okraj je za sadjerejo jako ugoden. Saj se je v prošlem letu samo v občini Otaležu pridelalo okoli 2000 starih centov češpelj in okoli 1000 centov jabolk ; po drugih krajih na Crkljanskem bilo jo sicer lani malo sadja.

Posebno želeti bi bilo, da bi se tudi naša sadna drevesa, pravilneje oskrbavala in prav zato želeli bi, da dobimo okrajnega potovalnega učitelja za kmetijstvo, ali pa da bi drugi učitelji kmetijstva bolj pogostoma zahajali k nam in nas podučevali, ker smo še na precej nizki stopinji. Naše ljudstvo bi sicer rado storilo, ko bi bilo prepričano o pravem uspehu, a uspeh bil bi le tedaj, ko bi podučujoči učitelj kmetijstva dalj časa bil med nami in bi naše razmere spoznal.

Zraven kmetijske družbe je voditeljica kmetijstva na Goriškem kmetijska šola v Gorici; a ta je še vedno preoddaljena, da bi se zamogli udeležiti poduka, in tudi zvedenega učenca nikdo ne posluša, dokler kmeta v resnici ne prepriča z djanji. Treba je toraj djanj, treba dokazov, da naš kmet lahko z roko prime, kakor rečemo!

Ko bi naša drevesa pravilno oskrbavali, ne pa puščali kot brezavo metlo gosta, kakor jih daje narava, bi jih skrbno snažili, priznati mi mora potem vsakdo, da bodo glavni dohodki naših kmetij poleg živine tudi oni sadja. Pa tudi naši kmetovalci rabijo do dandanes še nespametne besede: „Za oskrbavanje dreves nimam časa." To je toraj veliko, če kaj storiš za drevo! Zakaj se pa za vse drugo rad pobrigaš? Veruj, zelo velika je škoda, da so drevesa tako slabo oskrbovana. Težko de človeku, če povsod ob cestah in na polju opazi tako slabo oskrbovana, zanemarjena drevesa, katera so, kakor jih je dala narava, enaka gozdnim drevesom. Zastonj nam je govoriti o sadjereji in sadnih drevoredih, dokler so razmero take, dokler se v dobrih zemljah ob cestah v drevorede zasaja le divji kostanj in topole, i. t. d. kakor okrog Dunaja in drugih mest, kamor zahaja gospoda iz tesnega zidovja, zelenje gledat. Čuditi in smejati se mora človek !

Če že jablan in hruška ne rasteta, rastel bo oreh, kateri nam ne da le sence, ampak tudi dohodek v sadji.

Če se polotimo zasajanja drevoredov ob cestah, vrzimo turško kostanjevo novost v kot in sadimo drugo !

Veliko vej na naših sadnih drevesih je suhih in celo tudi preveč živih, prve le drevo pačijo, slednje ga pa le ropajo soka. Deblo mora biti obraščeno z mahom; toraj tvoja koža mora biti polna garij. Mah sam na sebi sicer ne živi od drevesa, a vendar pod mahom in lišajem skrivajo se mrčesi drevesu škodljivi in tam prezimi tudi njihova zalega. Osnažimo drevo mahu ! Kaj store nekateri, ko gredo, da drevo očistijo; seboj vzamejo renčelico — da bi bila pa že ta — vzamejo sekiro, da bi ž njo lahko po kamnu sekal, in glej kaj storijo? Mesto da bi z žagico vejo lepo odžagal na vejni prestan — zdi se mu preveč — gre in oteše drevo tako, da se Bogu smili. Kjer je bila veja, pusti štor, da bi pa že bil cel; razmesarjena je rana, da se ti mora ubogo drevo smiliti; tu je delo tako, kakor bi vladala hunska roka na najlepšem pšeničnem polji. Štor se prične sušiti, rana se ne more zaceliti in tu je človek, res pravi sadjar priskrbel, da drevo usiha in se bodo polhi in sršeni gnjezdili po njegovih votlinah.

Kako naj človek s pokvarjenimi udi in drevo z gnjilim deblom zadovoli temu, kar zahtevamo od njega ? Glede živinoreje smo prav tako še na nizki stopinji. Goveja živina, katere imamo največ, se je sicer precej zboljšala, ker nam je slav. c. k. kmet. družba priskrbela dobrih bikov belanskega plemena, katerih nam je pa še jako potreba, da se naša živinoreja še zboljša. Ljudstvo se je tudi polotilo boljšega oskrbavanja živine; veliko njih imajo slamoreznice, ter si tako skušajo slabo krmo zboljšati bodisi, da rezanico pomešajo med boljo krmo, ali jo poparijo, da jo živina lažej prebavi.

Mnogo pa greše, ker živino premalo snažijo in jo puste ležati v blatu, kar joj zelo škoduje. Zapirajo jo nekateri po kotih, zatuhlih prostorih, kjer oken celo ni, če pa tudi so, zadelajo jih z gnojem. Kako hočeš pričakovati, dragi, da bo živina, katera leži v blatu, v nezdravem zraku, v slabem hlevu, ostala zdrava — saj že po naravi lahko spoznaš, da si na paši vselej poišče suhega ležišča in svežega zraka. Če živina ni zdrava, ni tudi mogoče, da bi toliko mleka, da krmo pravilno porabi; ker premalo nastiljaš, dobiš tudi manj gnoja, toraj povsem veliko škodo — zato toraj tudi vsega manj pridelaš. Spomni se pregovora v živinoreji: „ Dobro snaženo, je polovica krme".

Edino, kar bi bilo najbolj potrebno, skrbeti bi morali, da bi od živalskih pridelkov imeli večjih dohodkov, ker do sedaj so dohodki le majhni. Mleko podelamo v maslo, kako ga pa napravljamo — (takemu je cena nizka) — zato združimo se in ustanovimo mlekarsko zadrugo.

Posnemajmo naše Tomince in druge sosede na Tolminskem, mlekarska zadruga je nam še bolj neobhodno potrebna; da bi bilo to res dobro, prepričamo se lahko. Vsako malo ali nič vredno podvzetje hitro propade, tam se pa mlekarske zadruge hitro množe, kakor gobe po dežju. Posnemati so jih pričeli tudi na Bolškem; kaj pa mi na Cerkljanskem, bomo menda držali roke križem in tožili pod težo stroškov sedanjega časa. — Na delo toraj !

Cerkljan