Tomaž Pavšič

Rodoljub,profesor, publicist in kulturni ter politični delavec

Rodil se je 21. decembra, leta 1931 v Otaležu na Cerkljanskem.Umrl 9.2 2019 v Ljubljani.
Otroška leta preživljal v Otaležu.Takrat je bila Primorska pod Italijo. Oče je bil sezonski gradbeni delavec in zato veliko časa odsoten,zato so za tri brate skrbeli stari starši.Ti so ga še pred vstopom v šolo naučili brati in pisati slovensko.Prvih pet razredov osnovne šole, v katero je vstopil leta 1937 na Travniku pri Otaležu, je poslušal v italijanskem jeziku.Slovenščino je lahko uporabljal le doma in v cerkvi. Od leta 1942 pouk ni več potekal redno, zato je do konca vojne obiskoval priložnostno partizansko šolo v slovenskem jeziku. Med letoma 1945 in 1947 je obiskoval nižjo gimnazijo v Cerknem, nato pa višjo gimnazijo v Postojni, kjer je leta 1952 maturiral. Diplomiral je iz slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Leta 1952 je maturiral na višji gimnaziji v Postojni. Diplomiral je iz slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je štipendist in tako je svojo prvo službo nastopil kot vzgojitelj v Mladinskem domu v Tolminu. Sledilo je enoletno služenje vojaškega roka in leta 1959 je dobil službo na gimnaziji v Idriji. Najprej je poučeval francoščino, pozneje slovenščino. Poklic šolnika je opravljal polnih deset let. Dijake je vključil v gibanje, iz katerega je nastala revija Kaplje. P

Konec šestdesetih let postane tajnik Zveze kulturno-prosvetnih organizacij v Idriji. Naslednjih dvajset let se je posvetil muzejski službi. Kot dober poznavalec primorske zgodovine je bil leta 1971 povabljen v Goriški muzej. Leta 1980 prevzame delo kustosa dokumentalista v mestnem muzeju Idrija.


Tomaž Pavšič je bil med prvimi primorskimi izobraženci, ki so se dejavno vključili v procese, ki so privedli do demokracije in osamosvojitve Slovenije. Na volitvah 22. aprila 1990 je sodeloval kot član Slovenske demokratične zveze v koaliciji demokratičnih strank, združenih v Demos. Izvoljen je bil za poslanca v zboru občin kot predstavnik idrijske občine. V zboru je opravljal tudi naloge predsednika odbora za kulturo. Zavzemal se je za interese Idrijsko-Cerkljanske regije, med drugim je zahteval obnovo prometnice med Logatcem in Tolminom, ki se tudi na njegov predlog danes imenuje Keltika. Leta 1991 je, takoj po enajstdnevni vojni za Slovenijo, v Aosti predaval o Sloveniji in njenem položaju. Tam ga je kot predstavnika nove republike Slovenije sprejel takratni papež Janez Pavel II. Leta 1993 je postal vicekonzul na Slovenskem generalnem konzulatu v Trstu.  Leta 1997 se je upokojil.

Vsa leta je aktiven na področju kulture in društvenega življenja. Že od šolskih let je rad nastopal, kasneje tudi organiziral kulturne prireditve. Prijateljeval je s pisateljem Francetom Bevkom, ki ga je večkrat spremljal na literarnih srečanjih, po njegovi smrti pa organiziral prireditve v njegov spomin.

Tomaž Pavšič(prvi z desne) na otvoritvi Bevkove knjižnice v Cerknem leta 1970.

V času študija je bil aktiven v Klubu primorskih študentov (1952–1956), v okviru katerega so delovale igralske skupine in se prirejali glasbeni in literarni nastopi. Kot govorec, povezovalec programa in odgovorni za stike z javnostjo je sodeloval s Primorskim akademskim zborom Vinko Vodopivec. Leta 1965 je bil med pobudniki za ustanovitev idrijskega Komornega zbora Zorko Prelovec. Sodeloval je s Klubom starih goriških študentov, predvsem kot slavnostni govornik, ob desetletnici delovanja kluba leta 1973 pa je njihovo delo povzel v prispevku Kulturno delo Kluba starih goriških študentov, ki je bil objavljen v Jadranskem koledarju. Je član kulturnega združenja Mitteleuropa, ki obuja ljudsko tradicijo in povezovanje srednjeevropskih narodov ob spominu na staro Avstrijo. Združenje mu je leta 1996 podelilo visoko odlikovanje Laudi et honoris Signum. Že od samega začetka leta 1991 je član Svetovnega slovenskega kongresa, ki povezuje Slovence doma in po svetu. Aktivno se zavzema za slovensko manjšino v Italiji in Avstriji. Pogosto nastopa kot govornik na literarnih večerih, otvoritvah razstav, javnih prireditvah, predaval je v sklopu idrijskih Muzejskih večerov … Sodeloval je s Slovenskim papeškim zavodom Slovenik v Rimu, ki vsako leto pripravi simpozij, posvečen znani osebnosti. Pavšič je predaval na simpozijih, ki sta bila posvečena Ivanu Trinku in Frančišku Borgii Sedeju. Bil je slavnostni govornik ob odkritju spomenika Filipu Terčelju v Šturjah.
S svojimi prispevki je sodeloval v časniku Slovenski Jadran, Primorskih novicah, Delu, reviji Bori, katere soustanovitelj je bil, v Idrijskih razgledih, Goriškem letniku. Kot pisec in urednik je bil nepogrešljiv pri idrijski oporečniški reviji Kaplje, katere glavni ustanovitelj je bil in v kateri so objavljali ideološko zelo različni pisci. Za Primorski slovenski biografski leksikon je sestavil več geselskih člankov. Leta 2004 je dal pobudo in sprožil akcijo za postavitev spomenika Simonu Gregorčiču v Gorici, ki so ga ob 100-letnici njegove smrti (2006) zamejski Slovenci postavili v Ljudskem vrtu.Raziskal je kratko bivanje Pier Paola Pasolinija v Idriji (1930–1931) in dal pobudo, da je Občina Idrija leta 2012 znamenitemu filmskemu ustvarjalcu postavila spominsko ploščo. Srečamo ga v raznih filmskih dokumentarnih zapisih (o Jožetu Felcu, o rapalski meji), sam pa je dal pobudo za dokumentarec Janeza Pirca o Eziu Martinu, Bevkovem prevajalcu.
Tomaž Pavšič je eden izmed najbolj znanih primorskih oporečnikov šestdesetih in sedemdesetih let.

Pravnik Jakob Zajec

JAKOB ZAJEC
1869 Plužnje -1898 Klosterneuburg(Dunaj)


NESREČA NA ŽELEZNICI
Vir-Slovenec 24.2 1898 št.44

Z Dunaja smo prejeli danes zjutraj nastopno brzojavko: Včeraj ob deveti uri zvečer zgodila se je na postaji v Klosterneuburgu pri Dunaju grozna nesreča. Mimo vozeči brzovlak zgrabil je preblizu tiru stoječega pravnika Jakoba Zajc-a in ga s tako silo vrgel ob tla, da je mrtev obležal.


JAKOB ZAJEC
Vir-SOČA 1.3 1898 Št.17,


 Jakob Zajec je bil rojen v Plužnah pri Cerknem od prav revnih kmetskih staršev. Ko je nekoliko odrastel, spoznali so takoj v njem "brihtnega fanta", kateremu bi ne bilo potreba pozneje oprtnika nositi, ampak bi imel pšeničnega kruha v obilici. Ker je bila rojstna hiša preuboga in so se doma dolgo pomislili, prišel je Jakob že precej v letih v šolo v Gorico. 

Kot učencu na gimnazija šlo mu je jako trdo, posebno, ker ga niso bili sprejeli v malo semenišče. Dobival je od začetka hrano pri raznih dobrotnih hišah v Gorici, in pozneje si je pomagal tudi z lastno pridnostjo, s podučevanjem. Občutil je že v zornih letih, kaj se pravi priti kot ubožec na svet a vkljub temu je v šoli vedno dobro napredoval. Najhujše pa ga je še čakalo. 

V peti šoli vzeli so ga k vojakom in mu s tem pretrgali učenje. Moral je v Trst, kjer je služboval dve leti z uzorno marljivostjo in bil drugo četo četovodja. Tretje leto so ga oprostili nadaljne vojaške službe in mladi energični Jakob je to storil, kar bi morda kdo drugi na njegovem mestu ne bil — poprijel se je zopet učenja. Nakupil si je knjig, se upisal kot „privatist" na tukajšnjo gimnazijo in  ker ni imel denarja a tudi časa ne, da bi podučeval, šel je domov v rojstno hišo in tam poleti pri koscih na travniku, pozimi za pečjo pri krompirju in oblicah, ponavljal, kar je bil pozabil pri vojakih  in proučeval latinske in grške klasike, matematiko in zgodovino. 

No, kaj takega ni šala! Toda neumorno delavni Jakob je vse premagal in prihajal je koncem vsakega tečaja k izpitom v Gorico, katere je z dobrini uspehom prestal. Tako je končal šesto šolo. Sedmo in osmo obiskoval je v Novem mestu in napravil tamkaj tudi najtežjo skušnjo, zrelostni izpit. 

Kdo ne občuduje izvanredne energije, s katero je dovršil naš Zajec gimnazijo. Pravijo sicer včasih »nomen est omen", a prav pri njem izgubi ta pregovor vso veljavo, ker Zajec se ni ustrašil nobenega, še tako trnjevega ali visokega plota, pač pa ga je preskočil vedno junaško.

 Kakošna kri se pretaka, človeku po žilah, kako vse vre v njem in bruha na dan, ko ima »maturo v žepu, to občuti in pozna samo abiturijent. Ves svet se mu zdi tako majhen, tako tesan in ako bi bil še drugi in tretji, tudi tega upa doseči. Oh, kako poln idealov je takrat človek. 

Tudi abiturijenta Zajca je gnalo ven, — daleč, daleč. A nočem s tem reči, da je pri njem srce prevladovalo razum. Ne, nasprotno. Imel je gotovo napravljen načrt in natanko določen smoter, študirati je hotel juristerijo. In na tem razpotju čaka večinoma vsakega mladega junaka kupa grenkosti, ki mu kali veselje in ga najdaja z nekim nemirom in strahom. Tako je imel tudi Zajec globoko kupo grenkega strupa  izprazniti; bil je poln upov in nad, o njegovi žepi so bili prazni, njegov mošnjiček suh kakor kresilna goba. A tudi to vitalno uprašanje ga ni ustrašilo, dobil je od neke dobre duše toliko, da je imel za pot, pozvonilo je v tretje, vlak je zažvižgal in peljal Jakoba Zajca na Dunaj. 

Ako bi hotel življenje jurista Zajca na Dunaju natanko popisati, napisat bi lahko celo knjigo, a knjiga bi ne bila vesela, pač pa tragična, tu pa tam do obupa. Omenim naj le nekoliko. 

V Zajcu -juristu je bila utelešena vsa beda ubogega dunajskega študenta. Takoj prvi dan, ko je prišel na Dunaj, videl je nadepolni študent strašni kontrast med idealizmom in realizmom. Videt je pred seboj samo črno temo, a niti enega žarka upanja. Tekal je okrog, pehal se je ves ljubi dan, da bi našel kje kako mesto bodisi duščega učitelja, bodisi pisarja v kaki pisarni: Zaman. Pobrali so mu bili že vse drugi. Obrnil se  je do različnih podpornih društev, ki so mu tudi pomagala, kolikor je bilo v njihovi moči, (posebno podporno društvo za slovenske visokošole podpiralo ga je ves čas njegovih študij), a podpora je bila le mala, ker je bilo preveliko prosilcev. Dobival je od druge strani tako zvane „obedne znamke", s katerimi je kosil v tamkajšnji akademični ,menzi, kjer se je kuhalo za silo nekaj gorkega; a tudi to je bito le včasih in sicer zopet vsled velikega števila prosilcev. Kje je pa še večerja, da ne rečem zajutrek, kje denar za stanovanje, ki je na Dunaju silno drago kje obleka, kje šolske potrebe? Kolikokrat se je vlegel lačen spat na mrzlo ležišče brez upa, ali bo prihodnji dan kaj boljši, sreč­nejši od preteklega. In vendar je živel naš Zajec: živet je sicer, da se Bogu usmili, a obupal ni. Prestal ali bolje prestradal je  prve mesece na Dunaju, ki so za vsakega ubogega študenta meseci tuge, skrbi in samozatajevanja. To obupno stanje se mu je nekoliko izboljšalo, ko je dobil ustanovo goriškega deželnega zbora za prvoletnike. Toda ako se pomisli, da rabi visokošolec na Dunaju vsaj 500 gld., ako hoče eno leto tam živeti in redno študirati in kolikor toliko človeško izhajati, vidi se, da so ustanove po 200 gld. veliko premale. Ako ima študent tako ustanovo, izgubi s tem podporo raznih podpornih društev, in ako se mu ne posreči najti kje postranskega zaslužka, ne more s tem denarjem ne živeti ne umreti. 

Zajec je dobro vedel, da čaka tudi njega slična usoda, ako ostane na Dunaju, in storil je zopet to kot drugi ubogi juristi, odpotoval je v domovino, v rojstno vas Plužne, in študiral tam kanonsko in rimsko pravo, ter se pripravljal za kolokvije in bodoči  izpit. Izbirčni ljudje pravijo sicer, da kaša in močnik nista dobri jedi; a bila sta dobra o veliko boljša, nego dunajski štiridesetdnevni posti. Doma si je pokrepčal Zajec ošibkelo telo in prihajal je koncem tečajev zopet na Dunaj h kolokvijem. Da niso trpele študije pri takem življenju, pripisovati je zopet le  njegovi nedosežni vstrajnosti.

Drugo leto mu je bilo v toliko ugodnejše, da je stanoval brezplačno v tako zvani "domovini " ali Studenienheimu . Sedaj je lahko ostal vsaj celo leto na Dunaju in se mogel učiti bolj temeljito. Na drugi strani je pa zgubil zopet goriško ustanovo za prvoletnike. Pričakoval je podpore 100 gld. od deželnega odbora goriškega, a ta je bil vsled tamkajšnjih žalostnih razmer zaključen predno so se mogle določiti podpore. V tej sili prihitela so mu zopet podporna društva z malimi prispevki na pomoč, tudi iz naučnega ministerstva  se ga je nekoliko podpiralo, in spoznali so bili celo na c. dvoru njegovo potrebo m marljivost ter mu pomagali!

Da bi zamogel lažje izhajati, nakupil si  je bil Zajec potrebne kuhinjske posode in kuhal si je sam večerjo: privabljal je tudi večkrat lačne prijatelje in znance k taki pojedini na makarone ali žgance, katere je znal posebno dobro pripravljati.

Tako je torej životaril Jakob Zajec na Dunaju; vkljub vsem zaprekam ni nikdar obupal, temveč odločno je vedno zrl v bodočnost, Dasi so mu bile razmere celo življenje tako neugodne, zanemaril ni vendar nikdar svojih dolžnostij in tudi državni izpit prestal je pravočasno z dobrim vspehom,

Ako smo občudovali njegovo energijo za gimnazijskih let, koliko bolj jo moramo pri njegovih študijah na Dunaju. In menda lahko rečem, da bi bil le malokateri študent v njegovih razmerah do konca vstrajal, a morda noben ne tako napredoval in vse pravočasno izvršil kakor Zajec. 

Še poldrugo leto in dosegel bi bil svoj tako zaželjeni smoter, dokončal bi bil svoje študije; toda bridka usoda mu ni namenila tega. Kakor je bito celo njegovo življenje samo velika tragedija, tako tragičen je bil tudi konec. Da bi se odpočil nekoliko od trudapelnega dela, napravil je se svojim prijateljem dne 23. februarja mal izlet v Klosterneuburg. Ko se je hotel vrniti in čakal na kolodvoru, ni zapazil k nesreči prihajajočega vlaka, ki ga je popadel in vrgel s tako silo ob tla , da je izdahnil na mestu svojo blago duš o šele 29 let star. Komu ni zarosila solza v očesu, ko je bral v listih to poročilo, saj ga je imel vendar vsakdo rad, nesrečnega Jakoba Zajca.

JAKOB ZAJEC 

Vir -SOČA 11.3 1898 Št.20

Zajec je bil v pravem pomena besede blaga duša. Pregovor pravi sicer: de mortuis nil nisi bene, a tudi, ako bi ta ne veljal, ne vem, kje bi se našel človek, ki bi mogel o pokojnem Jakobu Zajcu kaj slabega ziniti. Storil ni nikomu nikdar nič zalega, ne v besedah ne v dejanji, pač pa kolikor je mogel dobrega. 

V navadnem občevanju je bil vedno priprost, zgovoren in, česar bi nikdo ne pri­čakoval, poln dobrega, zdravega humorja in šale. In ko je napravil kak dober dovtip, in si zagledal na smehljajočem njegovem obrazu nad črnorujavo brado dve vrsti belih zob, si se moral, hočeš nočeš, tudi ti nasmejati. .

Bil je bolj koleričnega temperamenta. Praktičen pri vsaki stvari, ni prišel lahko v zadrego, znal si je v vsakem položaju navadno sam pomagati. Uklanjal ni nikdar svojega vratu, po nepotrebnem, in dvakrat hudo mu je bilo, ako je bil vsled tužnega stanja včasih k temu prisiljen. A tudi tedaj ni poznal klečeplastva in svetlehlinstva, vedel se je vedno dostojno in možko. Pohleven in miren Zajec se je znal tudi razvneti, ako se je šlo za kaj važnega in je videl, da se godi kje krivica. Kako je oživel tedaj njegov obraz, kako so se mu zasvetile one mirne oči, kako glasan je bil tedaj, sicer pa tako tih! Ker je bil prepričan o resnici svojih trditev, se ni dal od nikogar ustrašiti in zagovarjal je odločno vedno in povsod svoje stališče. 

Zajec je bil v vsakem oziru vzgleden mladenič. Znano je, da koristi dober vzgled navadno več nego dolge pridige, in on je uprav s svojim vzgledom mnogo koristil; in če bi ne imel nobenih drugih zaslug, bila bi ta ena največjih. 

Istotako je bil v svoji stroki vzoren dijak. Pripravljal se je pridno za bodoči poklic. Vedel je, da današnji dan ne zadošča več površno znanje, zatorej ni zamudil za svojega bivanja na Dunaju niti ene ure predavanj na vseučilišču. Tičal je tudi po več ur na dan v knjižnici, hotel je znati svojo reč temeljito. Proti svojim prijateljem se je izrazil včasih šaljivo: »Moja glava se mi zdi veliko rešeto, kar vsujem pri enem kraju notri, gre že pri drugem zopet ven". Ako se pomisli, da je bilo njegovo telo vsled prevelikega napora že nekako ošibkelo, in da je bil poleg tega že precej v letih, ni se čuditi, da so mu bili možgani včasih pretrudni, saj so vedeli že stari Rimci, da more biti „mens sami« le „in corpore sano . Toliko večja zasluga Zajcu, ki je vsipal toliko časa v rešeto, da so se vse luknje zamašile in se je moglo napolniti. 

Tudi kar mu je ostalo prostega časa, ga je porabil v izpopolnenje svojega znanja, svoje omike. Obiskoval je različne muzeje, dvorno gledališče, zahajal tudi k veselicam in koncertom, katere so prirejala slovanska društva, sploh je bil povsod, kjer je mogel kaj lepega in dobrega videti in slišati. Zahajal je posebno pogostoma v državni zbor poslušat govore raznih poslancev, ker se je bavil poleg svojih študij najbolj s politiko. A to ne morda za kratek čas, ampak kakor je bilo vse, kar je storil, dobro in trezno premišljeno, tako tudi to. In sedaj prihajam do ene najlepših potez v življenji. 

Zajec je bil narodnjak z dušo in telesom. Njegova najljubša misel, njegov idejal je bil pomagati kedaj ubogemu narodu slovenskemu. Vse svoje znanje in delovanje je hotel žrtvovati in posvetiti svoji domovini, da bi mogel vsaj nekoliko pripomoči k boljšemu stanju slovenskega kmeta in obrtnika. Vedel je pa, da se mora tudi na to stran temeljito izobraziti, ako hoče kaj doseči, da mora študirati v prvi vrsti posebno gospodarske razmere doma in na tujem. Zatorej je čital veliko časnikov slovanskih in drugih. Da bi imel za to lepšo priliko, da bi se seznanil pred vsem z štajerskimi, koroškimi in kranjskimi visokošolci, ter se z njimi razgovarjal o domačih odnošajih, je vstopit v središče slovenskih akademikov na Dunaju v "Slovenijo" Razupili so bili zadnja leta nekateri listi "Slovenijo" kot liberalno društvo, ki ne pozna ne Boga ne hudiča. Zajec je bil, kar tukaj povdarjam, strogo katoliškega mišljenja, dovolil ni nikdar, da bi padla v tem oziru žaljiva beseda, a ni ga oplašilo besedi­čenje, pristopil je društvu in bil radostno vsprejet. Našel je tukaj enako navdušene mlade može, ki so se ga bratsko oklenili, ga spoštovali in ljubili. Z njimi je delal načrte za delovanje v bodočnosti, z njimi je proučeval razna važna gospodarska in politična vprašanja. Ostal je v društvu do konca in malo pred smrtjo še je poslal „Soči* dopis o koncertu in plesu "Slovenije". 

Vidimo torej, kako se je Zajec prizadeval, da bi se vsestransko izobrazil, kako resno se je pripravljal za bodoči poklic. A vodila ga ni pri tem častihlepnost, ne egoizem, ampak edino le idejalna misel, da bi mogel kedaj vse svoje znanje obrniti v prid in blagor svojega naroda. Žalibog ni mu bilo dano, izvršiti svojih lepih namenov, doseči svojega smotra ; sredi neumornega dela ga je dohitela nemila smrt.

 Le eno željo bi še imel: da bi ohranili vsi pokojnega Jakoba Zajca še dolgo v blagem spominu, posebno pa dijaštvo, kateremu bodi on vedno uzor marljivosti, vstrajnosti, vzor poštenega, nepokvarjenega in značajnega dijaka.

 Vir Slovenec 16.3 1898 Št. 61



Z DUNAJA
Vir-SLOVENEC 28.2 1898 Št.47


Pogreb prerano umrlega pravnika gosp. Jakoba Zajec-a izvršil se je prav častno v soboto popoludne v Klosterneuburg-u, kjer je prominul. Udeležba je bila velika Med drugimi so  bili navzoči gg. dvorni kapelan dr. Sedej , odvetnik dr. Sežun, načelnik postaje v Klosterneuburgu itd. Večina slovenskih dijakov na Dunaju spremila je občespoštovanega in priljubljenega tovariša k zadnjemu počitku. V cerkvi in na grobu zapeli so mu krasne žalostinke pevci akad. društva »Slovenije«. Krsto mu je dičilo več vencev, mej temi tudi dva z nemškimi napisi — dokaz, da je bil povsodi priljubljen. Zadnje besede mu je spregovoril na grobu v slovo gosp. pravnik Požar. Rajnki bil je rojen leta 1869 v Plužnah na Goriškem. Boriti se je imel v svojem življenju dovolj, kakor i mnogi slovenski dijak. Kljub velikim oviram — služiti je moral n. pr. 3 leta pri vojakih in je potem zopet nadaljeval v študijah — in žal materijelnim zaprekam, dovršil je vspešno gimnazij in isto tako vspešno napredoval kot pravnik. Ravno ko je imel priti do cilja, ugrabila ga je nemila smrt. Niti materijelno stanje, niti boji, niti trpljenja, katerih je rajnki tako obilo prestal, niso nikdar omajali njegovega blagega značaja in mišljenja. Našel je pokoj šele po smrti. Naj mu bo zemljica lahka!

JAKOB ZAJEC
(Nekrolog. Napisal M. Podkrajec).
Vir-SLOVENSKI LIST 9.3 1898 št.19

Umreti, bratje, težko ni; Pustiti nade, to boli! — S. Gregorčič. Na vrtu stoji vitka jablan in se ponaša s krasno vzrastlimi vejami. In te veje in mladike so posute z nežnim belorudečim cvetjem. S ponosom in sladkimi nadami ozira se vrtar na lepo jablan. Kar nastane vihar, blisk se utrinja za bliskom, strela se utrga iz grmečih oblakov, šine v jablan in jo razporje da tal. In veter odnaša to krasno cvetje in dež je tepta v blato. Obupan gleda vrtnar drugi dan na uničeno drevo in skoro ne more verjeti svojim očem. 

Tej jablani in nje usodi se mi zdiš sličen nepozabni, nesrečni pokojnik. 

Veselil si se krepkega, čvrstega zdravja, veselil se svojih mladih let, radostil se nad svojimi nadami in upi, kateri so se Ti imeli v kratkem izpolniti. Kar trešči v Tvoje ponosno telo nenadna smrt. Brez bolezni, brez trpljenja, hipno se je utrgala nit Tvojega mladega življenja Zapal si oni tidi sili, ki tirja tako veliko žrtev po železnicah leto za letom in ki je tudi Tebe ugrabila s svojo neusmiljeno roko. 

Pretresla mi je vso dušo vest ob Tvojem tragičnem, nepričakovanem koncu na kolodvoru v Klosterneuburgu, kakor jo je pretresla brez dvoma vsem Tvojim znancem. Verjeti skoro nisem mogel te tužne novice — a bila je resnična. 

Vselej se mi inako stori, kadar premine kako brstno mlado življenje. Tako grozno pa me še ni nikdar presunila smrt mladega človeka, kakor Tvoja. Vsaj je celo Tvoje življenje in naposled tudi Tvoja smrt tako tragična, da bi se dala pisati o Tebi pretresljiva žaloigra. Da, to Tvoje tako iznenada prikinjeno žitje se odlikuje po tacih momentih, da zasluži biti oteto pozabi. Oziraje se na te momente sem prijel z nespretno svojo roko za pero, da Ti napišem kratek nekrolog. Žal, da ne morem orisati Tvojih dnij in Tvojega žitja tako, kakor zaslužiš. Vkljub temu bi Ti s temi vrsticami rad postavil vsaj mal, skromen spomenik. 

Predobro je znano življenje, bolje rečeno trpljenje vsacega slovenskega sina, ki se napoti v šole in se hoče povspeti. do boljšega socijal nega mesta, nego ga zavzemlje njegov priprosti otec doma. Ni mi treba povdarjati brezštevilnih ovir, zaprek, niti praviti, kako se mu povsod vali kamenje pod noge na itak trnjevi poti njegovega šolanja. Če pa mora izpiti vsak slovenski dijak bolj ali manj natočeni kozarec gorjupega pelina, tak ga je izpil pokojni Zajec zvrhano časo v teku svojih študij. 

Pokojni Zajec je bil sin ubornih starišev, doma iz Cirknega na Goriškem, in je prišel vže precej pozno v Gorico v šolo. Bil je navezan le nase in na dobra srca. V revščini in skrajni jedinščini potekala so mu leta študij na ljudski šoli in na gimnaziji. 

Pa ne dovolj, da ga je mučila huda rev­ščina. Prišla je še druga neprilika. Zadel ga je v peti šoli vojaški nabor in bil je potrjen kot navaden vojak za tri leta. Brezobziren je ta vojaški zakon za dijake! Ln vsak drugi, kateremu bi se bilo to pripetilo, kar se je Zajcu, dal bi bil slovo gimnazijskim študijam. Toda Zajca to ni potrlo, niti uklonilo njegove jeklene volje. Ko je doslužil svoja vojaška leta, poprijel se je zopet šole in vstopil v šesti gimnazijski razred. Koliko moralne moči, koliko vstrajnosti je moral pač imeti pri tem svojem koraku rajnik! Mladenič štiriindvajsetih let začel je zopet znova pohajati šolo in moral tu sedeti in študirati s sošolci, ki so bili v primeri ž njim še pravi otroci. Toda on ni poznal nikakih obzirov — pred očmi mu je bilo le jedno: dokončati vseh osem raz redov gimnazije, pa naj velja, kar hoče In to je tudi dosegel, dasi ga je stalo v resnici velikih žrtev in zatajevanja. Pokazal se je tudi nenavadno žilavega in vstrajnega. Navajal se je tu junaštva in neupogljivosti v bojih življenja, junaštva, s katerim bi se bil izvestno ponašal v dejanskem življenju, da mu je bilo dano. 

Dovršivši torej po tako hudem boju srednje šole se je napotil na Dunaj in ae ondi posvetil pravoslovju. Imel je tudi tu skrajno trdo življenje, tako življenje, da bi bilo kaoega druzega dovelo do tega ali onega nesrečnega koraka, katerega stori toliko in toliko dijakov v tako bridkem gmotnem stanju, kakor ga je imel pokojnik. Pa on je krepko stal sredi valovja raz burkanega življenja. Vsaj je bil vže od gimnazije sem vajen pretrpeti in prenesti vse neprilike In tako je vstrajal na Dunaju, naj se mu je godilo še tako slabo, in častno bi bil vstrajal do konca svojih študij, če bi ga ne bila od njih odtrgala zgodnja smrt. Da, zdelo se je, kakor bi mu bilo postalo vže igrača, boriti se z vsakterimi zaprekami. In v teh žalostnih okoliščinah in pri tolikih ovirah, katere je vse moško premagal, se mu je ojeklenila volja, ujunačilo srce in postal je značaj v najlepšem pomenu besede Tako vrlih visokošolcev, in to v vsakem obziru, je malo, kakor je bil pokojnik. Trezen, miren, možat v svojem obnašanju in dejanju pridobil si je pri vseh tovariših spoštovanje in ljubezen. O njem je šel le jeden glas: tacega akademika ni, kakor je Zajec; on je mož, nanj se smeš zanašati vedno. Zato ga pa tudi ni imel protivnika: vse ga je cenilo, vse iskalo v svojo družbo. In v ožjem prijateljskem krogu ga je nekoliko minila navadna resnost, postal je zelo ljubko šaljiv. V taki družbi pa se mu je tudi razpleta govorica in jel je navdušeno razpravljati o vprašanjih, tičočih se Slovencev in njihovega položaja; tu je često sklenil z željo, da bi skoro mogel iti mej svoje rojake in ondi delovati v prid svojega naroda. 

Ali ta srčna želja, da bi skoro dopolnil svoje visokošolske Študije in stopil doma v praktično življenje, se mu ni izpolnila. Pač je vlani z dobrim uspehom prestal prvo državno preskušnjo in bil letos pravnik v tretjem letu ter stal skoro na pragu v življenje. A hipoma je tragična smrt posegla v njegove račune in mu prečrtala vse lepe nade in upe. In baš radi tega je njegov konec tako pretresljiv in res obžalovanja vreden. Velika škoda je, da ni prišel tak vrl mladenič v življenje. On bi bil tu cel mož .In tako ga sedaj krije od prijateljev in znancev solzami porošena zemlja, daleč tam v tujini, daleč od domačega sveta, v katerega je tako želel priti, za katerega je hrepenel skoro delovati. Lahka mu bodi zemljica tuja! Duh njegov pa uživaj mir in pokoj po tako trpkih bojih življenja. A ta nekrolog bodi položen kot skromen šopek cvetlic na prerani grob. 

In tako ga sedaj krije od prijateljev in znancev solzami porošena zemlja, daleč tam v tujini, daleč od domačega sveta, v katerega je tako želel priti, za katerega je hrepenel skoro delovati. Lahka mu bodi zemljica tuja! Duh njegov pa uživaj mir in pokoj po tako trpkih bojih življenja. A ta nekrolog bodi položen kot skromen šopek cvetlic na prerani grob  In tako ga sedaj krije od prijateljev in znancev solzami porošena zemlja, daleč tam v tujini, daleč od domačega sveta, v katerega je tako želel priti, za katerega je hrepenel skoro delovati. Lahka mu bodi zemljica tuja! Duh njegov pa uživaj mir in pokoj po tako trpkih bojih življenja. A ta nekrolog bodi položen kot skromen šopek cvetlic na prerani grob Čislanemu znancu.

Ljudski godci

Ljudski godci iz družine Štravs
Vencelj, Vinko in Berto(Veselički)

Vencelj(Veseličk)

Vencelj

Vencelj

Vencelj

Vencelj

Peter,Vencelj in Berto

Janez(Valovnčer)

Janez(Valovnčer)

Lazec moj rodni dom

𝔏𝔞𝔷𝔢𝔠 𝔪𝔬𝔧 𝔯𝔬𝔡𝔫𝔦 𝔡𝔬𝔪

ℨ𝔢 𝔰𝔨𝔬𝔯𝔞𝔧 𝔱𝔦𝔰𝔬𝔠 𝔩𝔢𝔱 , 𝔫𝔞 𝔰𝔬𝔫𝔠𝔫𝔦 𝔰𝔱𝔯𝔞𝔫𝔦
𝔫𝔞𝔡 𝔲𝔢𝔨𝔬 ℑ𝔡𝔯𝔦𝔧𝔠𝔬 , 𝔪𝔞𝔧𝔥𝔫𝔞 𝔳𝔞𝔰 𝔰𝔱𝔬𝔧𝔦
𝔤𝔬𝔯𝔞𝔱𝔦 𝔰𝔳𝔢𝔱 𝔭𝔬𝔡 𝔏𝔞𝔰𝔨𝔬 𝔤𝔬𝔯𝔬 ,
𝔡𝔬𝔪 𝔭𝔬𝔰𝔱𝔢𝔫𝔦𝔥 , 𝔡𝔬𝔟𝔯𝔦𝔥 𝔩𝔧𝔲𝔡𝔦.

𝔎𝔞𝔪𝔬𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔤𝔯𝔢𝔪 , 𝔨𝔧𝔢𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔰𝔢𝔪
𝔳 𝔰𝔯𝔠𝔲 , 𝔪𝔦𝔰𝔩𝔦𝔥 𝔰𝔢𝔪 𝔰 𝔱𝔢𝔟𝔬𝔧,
𝔰𝔦 𝔢𝔡𝔦𝔫𝔦 , 𝔰𝔦 𝔫𝔞𝔧𝔩𝔢𝔭𝔰𝔦
𝔭𝔬𝔷𝔞𝔟𝔦𝔩 𝔫𝔦𝔨𝔡𝔞𝔯 𝔱𝔢 𝔫𝔢 𝔟𝔬𝔪.

𝔐𝔞𝔧𝔥𝔫𝔞 𝔠𝔢𝔯𝔨𝔢𝔳 𝔰𝔳𝔢𝔱𝔢𝔤𝔞 𝔍𝔲𝔯𝔦𝔧𝔞
𝔫𝔞 𝔥𝔯𝔦𝔟𝔲 𝔫𝔞𝔡 𝔳𝔞𝔰𝔧𝔬 𝔰𝔱𝔬𝔧𝔦
𝔤𝔬𝔷𝔡𝔬𝔳𝔦 , 𝔭𝔞𝔰𝔫𝔦𝔨𝔦 , 𝔫𝔧𝔦𝔳𝔢 , 𝔭𝔬𝔩𝔧𝔞 ,
𝔩𝔢𝔭𝔢 𝔥𝔦𝔰𝔢 𝔡𝔢𝔩𝔬𝔳𝔫𝔦𝔥 𝔩𝔧𝔲𝔡𝔦.

𝔎𝔞𝔪𝔬𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔤𝔯𝔢𝔪 , 𝔨𝔧𝔢𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔰𝔢𝔪
𝔳𝔢𝔡𝔫𝔬 𝔳𝔯𝔞𝔠𝔞𝔪 𝔨 𝔱𝔢𝔟𝔦 𝔰𝔢 𝔫𝔞𝔷𝔞𝔧
𝔰𝔦 𝔢𝔡𝔦𝔫𝔦 , 𝔰𝔦 𝔫𝔞𝔧𝔩𝔢𝔭𝔰𝔦
𝔷𝔞𝔪𝔢 𝔷𝔢𝔪𝔢𝔩𝔧𝔰𝔨𝔦 𝔰𝔦 𝔯𝔞𝔧.

𝔊𝔩𝔞𝔰 𝔥𝔞𝔯𝔪𝔬𝔫𝔦𝔨 , 𝔩𝔧𝔲𝔡𝔰𝔨𝔞 𝔭𝔢𝔰𝔢𝔪 ,
𝔏𝔞𝔰𝔨𝔦 𝔰𝔢𝔧𝔢𝔪 𝔡𝔯𝔲𝔷𝔦 𝔫𝔞𝔰 ,
𝔳 𝔱𝔢𝔷𝔨𝔦𝔥 𝔠𝔞𝔰𝔦𝔥 𝔰𝔱𝔬𝔭𝔦𝔪𝔬 𝔰𝔨𝔲𝔭𝔞𝔧 ,
𝔳𝔢𝔡𝔫𝔬 𝔢𝔫𝔬𝔱𝔫𝔞 𝔟𝔦𝔩𝔞 𝔧𝔢 𝔫𝔞𝔰𝔞 𝔳𝔞𝔰.

𝔎𝔞𝔪𝔬𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔤𝔯𝔢𝔪 , 𝔨𝔧𝔢𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔰𝔢𝔪
𝔳 𝔰𝔯𝔠𝔲 , 𝔪𝔦𝔰𝔩𝔦𝔥 𝔰𝔢𝔪 𝔰 𝔱𝔢𝔟𝔬𝔧
𝔰𝔦 𝔢𝔡𝔦𝔫𝔦, 𝔰𝔦 𝔫𝔞𝔧𝔩𝔢𝔭𝔰𝔦
𝔏𝔞𝔷𝔢𝔠 , 𝔪𝔬𝔧 𝔯𝔬𝔡𝔫𝔦 𝔡𝔬𝔪.

Odsek telovadnega društva Orel v Otaležu 1909-1913

Vir-UI

TELOVADNO DRUŠTVO OREL V IDRIJI IN OKOLICI MED LETOMA 1907 IN 1926
Diplomski delo


Vir-Tilen Božič 2016

OTALEŽ

Vir-Mladost 18.12 1909 št.22

Dne 28. novembra se je ustanovil pri nas telovadni odsek Orel za vasi Otalež, Jazne, Plužnje in Lazeč. Na ustanovitev so prihiteli Orli iz Cerkna (15 v kroju in 3 brez kroja), iz Sp. Idrije pa je prišlo 5 bratov. Govoril je brat Franz Kremžar iz Gorice. Vzpodbujal je mladeniče k vztrajnemu delu in požrtvovalnosti Za njim so nastopili še drugi in očrtali delo, ki je ima izvrševati Orel. K odseku je pristopilo 25 mladeničev, ki že redno obiskujejo vaje v ponedeljkih in v četrtkih. Izvolil se je sledeči odbor: predsednik in obenem tajnik br. Vinko Buda, kurat v Otaležu, podpredsednik br. Jereb Feliks (Otalež), odbornika: br. Bašelj Franc (Jazne) Kofol Andrej (Lazec', blagajnik br. Ludvik Zajc (Plužnje). Za načelnika je bil izvoljen br. Ambrozij Rusijan, za I. podnačelnika br. Rudolf Bogotaj (Jazne) in za II. podnačelnika br. Pavšič Mohor (Plužnje). Vaditelji: br. načelnika in br. podnačelnika, br. Brejc Jakob in br. Ludvik Zajc. Neustrašeno in vztrajno po začrtani poti naprej I Naj vas ne straši ne sovražnikovo zasmehovanje in druge morebitne ovire. V delu je zmagal Na zdar!

OTALEŽ

Vir-Mladost 5.3 1910 št.4

Tudi naš telovadni odsek noče biti zadnji, dasi skušajo naši nasprotniki odvrniti marsikaterega člana od nas. Res je kmalu po ustanovitvi odpadlo nekaj članov, suhe veje od mladegea drevesa, a pristopilo je sedaj nekaj novih, tako da smo še na boljšem. V pustu smo se še precej dobro držali, navzlic temu, da so nas nasprotniki vabili v pustne šeme. Ko so videli, da ne gremo ž njimi, so zabavljali čez nas in nas zmerjali s čuki. Nekaternikom je naš telovadni odsek trn v peti, pa menda iz same gole nevoščljivosti; nekateri se štejejo celo za člane Slovenske Ljudske Stranke, in vendar so nasprotni naši mladeniški organizaciji. Tem ljudem seveda moramo še bolj zameriti kakor našim mokračem in liberalcem. Očitni naši nasprotniki so seveda socialni demokratje, ki nam škodujejo, kjer le morejo. Najhujši med temi je neki izdelovatelj harmonijev in nekdanji organist v Komnu. Ako nas ne more drugje dobiti, pa gre v cerkev ter nas potem zmerja s čuki, kar mu je v največje veselje. Ako ve kaj slabega od nas, naj nam pove drugje. Lansko leto smo čitali v »Mladosti«, da je tudi petje telovadba. Povedati moramo, da se petje pri nas prav dobro goji. Imamo moški in mešani zbor, ki sta že nastopila pri naši veselici. Vadimo se po dvakrat na teden. Do velike noči si mislimo napraviti tudi uniforme, da bomo nastopili v uniformi 1. maja. Vam pa, krepkim fantom iz Jazon, Otaleža in Plužen, kličem: Hitite pod zastavo organizacije slovenske krščanske mladine! Naprej do zmage! Na zdar!

OTALEŽ

Vir-Mladost 8.10 1910 št.16

Že dolgo ni bilo nobenega dopisa od našega Orla v »Mladosti«, pa oprostite, poleti je bilo toliko dela, da ni bilo mogoče poročati. Zato hočem sedaj nadomestiti, kar smo zamudili. Dne 10. aprila smo se skoraj vsi člani udeležili mladeniškega tečaja v Idriji. Prvega maja smo imeli svojo veselico; zbralo se je ta dan nič manj kakor petinštirideset Orlov v kroju; za tako majhno vas nekaj nenavadnega. Pa v to število še niso všteti cerkljanski Orli, ki so zaradi raznih zaprek prišli šele popoldan. Takoj po blagoslovu smo imeli javno telovadbo, ki je posebno dobro uspela, tako da se je ljudstvo naravnost čudilo, kako se morejo v tako kratkem času toliko navaditi. Posebno proste vaje so bile izvanredno lepe; tudi skupina idrijskih telovadcev je bila izborno izvršena. Po javni telovadbi je bila pa veselica. Najprvo je mešan zbor zapel pod vodstvom brata Mohor Pavčiča Laharnarjev »Pozdrav«. Nato je imel brat predsednik nagovor na zbrane udeležence, potem se je pa vršila igra »Dr. Vseznal in njegov sluga Štipko Tiček«. 5. maja smo priredili izlet na Novo Oselico, kjer smo tudi imeli svojo veselico. Najprvo je bil tudi tukaj javen nastop, potem pa veselica, pri kateri ste bili tudi dve igri, petje, srečkanje in deklamacije. Vse je prav dobro izpadlo, le par nahujskanih surovežev je motilo veselico; zato so skrbeli naši mokrači, ki se doma ne upajo javno pokazati, pa so šli na veselico in tam nahujskali nevedne ljudi. Sram jih bodi, ker se ne upajo pokazati sami, šuntajo pa druge. Dne 8. maja smo šli v Idrijo na okrožni občni zbor, kjer smo slišali spodbudne besede okrožnega predsednika Jazbarja. 26. maja smo priredili izlet v Cerkno, kjer smo s Cerkljam nastopili pri procesiji Sv. Rešnjega Telesa. 28. maja smo doma nastopili pri procesiji Svetega Rešnjega Telesa. 28. junija, ko je bil cerkveni shod, smo se udeležili v kroju procesije. Dne 3. julija smo se udeležili romanja na Sveto Goro, kjer smo poslušali ognjevite besede dr. Kreka in drugih govornikov; le škoda, da nismo mogli prisostvovati tudi popoldanski slavnosti. 23. junija nas je zapustil neumorno delavni brat Ambrozij Rusjan, ki je bil z dušo in telesom vnet za orlovske ideje. Sedaj smo brez načelnika ter bomo mogli pri letošnjem občnem zboru voliti novega načelnika. Zato vam že sedaj, dragi bratje Orli, svetujem, da si izvolite za načelnika mladeniča, ki je delaven in značajen, zakaj ako je vodstvo v slabih rokah, potem tudi odsek ne more uspevati. Skušnjo imate, letos ko vidite, kako smo delali, ko je bil za načelnika značajen brat Rusjan. Zato vam, bratje Orli, kličem, da značajnosti je treba in vztrajnosti, da nihče ne omaga. Potem dosežemo svoj cilj. Zato proč z lenobo, proč z neznačajnostjo iz naših vrst! Zato še enkrat: Naprej po začrtani poti do zmage! Na zdar!

OTALEŽ

Vir- Mladost 17.12 1910 št.20 in 21

Telovadni odsek Orla leta 1910.

Članov  23, —Naročnikov glasila »Mladost « 12, predavanj  3, — uniform  13.


OTALEŽ

Vir-Mladost 14.10 1911 št.18

Nekaj mesecev je že preteklo, odkar se je naš Orel zadnjič oglasil v »Mladosti«. Res je, da n "smo bogve koliko napredovali, ker nas je oviralo delo na polju od ranega jutra in do poznega večera. Dne 7. maja je priredilo Slov. katol. izobraževalno društvo veselico s sodelovanjem Orlov. Dne 21. maja se je naš Orel po zastopnikih udeležil mladeniškega tečaja in okrožnega občnega zbora v Idriji, kar je bil za naš velevažen dan. 18. junija smo nastopili v kroju pri procesiji sv. Rešnjega Telesa. 25. junija smo sprejeli prevzvišenega knezonadškofa. Pripravljali smo se tudi za mladeniški tabor v Ljubljani, ki je pa bil odgoden. 10. septembra smo bili pri okrožni prireditvi v Žireh. Zgubili bomo tudi enega člana Orla; obleči bo moral vojaško suknjo. Kar smo dosedaj zamudili, moramo nadomestiti v zimski sezoni. Glavno pa je, dragi bratje, da ne dajemo nikomur niti najmanjšega povoda, da bi se moglo reči: Glejte, taki so Orli! Dajmo povsod dobre in lepe zglede, povsod kjer se pokažemol Le s tem bomo svoje nasprotnike resnično premagali.

STATISTIKA ORLOV

Vir-Mladost 16.11 1911 št.22

Otalež: Članov 20 telovadci(20), uniform 10, naročnikov glasila Mladost 12, predavanj2, podporni člani 10

OTALEŽ

Vir-Mladost 9.2 1912 št.3

Kakor vsako leto, kar obstoja naš Orel, tako se tudi letos vrše dvakrat na teden običajni večerni sestanki. Dne 21. januarja smo imeli zanimivo predavanje o »Lurdu«; predaval nam je č. g. Fr. Oswald iz Idrije, za kar mu izrekamo, iskreno zahvalo. Po predavanju se je vršil občni zbor slovenskega katoliškega izobraževalnega društva in občni zbor telovadnega odseka, katerega odbor se je konstituiral sledeče: Zajec Ludovik, predsednik; Zajec Konrad, podpredsednik; Vinko Buda, tajnik; Zajec Janko, blagajnik; Pavšič Mohor, Eržen Tomaž, odbornika; Zajec Guštin, načelnik: Jakob Brejc

OTALEŽ

Vir-Mladost 23.3 1912 št.6

Že dolgo se nismo oglasili v »Mladosti«. Mislite si gotovo, da nam slaba prede. Samo o občnem zboru smo poročali, kako se je vršil in kateri so bili izvoljeni, natančnejšega pa ne. Zato hočemo sedaj nadomestiti, kar smo prej zamudili. Najprvo hočemo opisati naše izobraževalno delo, ki obstoja v predavanjih, petju in razlaganju »Mladeniške telovadne organizacije«. Samo vse premalo zanimanja je za predavanja. Dobro bi bilo, ko bi tudi člani posegali v predavanja, da bi se izučili, da bi kdaj tudi sami znali kaj povedati, posebno letos, ko so bila skoro sama dnevna vprašanja, ki so bila res zelo potrebna posebno v sedanjem času, ko se bije hud boj med katoličani in nasprotniki krščanske misli. Treba je, da je vsak pristaš katoliške stranke poučen o vsem katoliškem gibanju, da bi znal vsakemu nasprotniku povedati in dokazati, da le katoliška stranka skrbi za ljudstvo, da le ona skrbi za vse stanove, da ne dela razločka med kmetom in delavcem, med gospodom in obrtnikom, med bogatim in revnim. Koliko bolj je to potrebno za mladeniča, ki je član Orla. Saj je že namen Orla, da vzgoji Orle za zagovornike krščanske misli, zato naj vsak dobro zapomni, kaj se predava, da bo lahko drugi večer povedal vsebino predavanja in pripomnil, kaj on o tem misli. V petju se tudi vadimo vsak teden dvakrat. Za to je pa malo več zanimanja, samo malo več ubogljivosti bi priporočali nasproti pevovodju. Sedaj se pripravljamo tudi za veselico, ki jo bo imelo izobraževalno društvo prvo nedeljo v maju. Igrala se bo narodna igra »Tihotapec« v petih dejanjih. Telovadno delo je pa skoro vedno slabše, je vse preveč mlačnosti, zmeraj ima vsak vse polno izgovorov, da je izmučen, da nima časa itd. Pomislite, dragi bratje, da odsek brez telovadbe ni mogoč, da v odseku mora veljati pravilo: zdravo telo, zdrava duša! Pa kolikega pomena je telovadba na zunaj, ko je treba nastopiti pri raznih prilikah. Tam se vidi, kje so dobri telovadci. Posebno letos, ko se nam obeta zvezna prireditev v Ljubljani, skrbimo, dragi bratje, da ne bomo zadnji s številom dobrih telovadcev. Zato se udeležujmo pridno telovadnih ur, saj dve uri na teden bo gotovo vsak posvetil telovadbi, posebno sedaj, ko se bo skrbelo, da bo hodil vaditelj iz Idrije vadit nove proste vaje, moramo telovadbo ob nedeljah. Zato še enkrat, dragi bratje, vztrajno pa začrtani poti naprej ter skrbimo, da se bomo vsi člani redno udeležili vsega, kar se nam nudi koristnega in podučnega s trdno in jekleno voljo, s katero se vse premore.

STATISTIKA ORLOV

Vir-Mladost 7.12 1912 št.21 in 22

Otalež Članov 18 telovadci 18uniform  8 trobentačev3 naročnikov glasila Mladost 6 predavanj 12 

Marija Vogrič

Rojena: 

4. april 1932, Jazne na Cerkljanskem 

Umrla:  18. marec 2016, Koper

Marija Vogrič

Izklesana v ognju težkega življenja

Življenjska pot pisateljice, režiserke in kulturne delavke Marije Vogrič je pretresljivo pričevanje o moči človeške volje, ki se oblikuje kljub neusmiljenim zgodovinskim in družbenim okoliščinam. Rojena je bila v krutem obdobju italijanske fašistične okupacije kot nezakonski otrok. Zgodnje otroštvo je preživela v nenehnem boju za preživetje, sama z materjo, ki je na idrijskem podeželju opravljala težaško delo sezonske dninarke. Ta zgodnja izkušnja revščine, družbene odrinjenosti in opazovanja materinega garanja je globoko zaznamovala njen osebnostni razvoj ter postala temeljni kamen njenega kasnejšega literarnega ustvarjanja in družbenega angažmaja.

Pred izbruhom druge svetovne vojne je obiskovala italijansko osnovno šolo v Otaležu in v Idriji pri Baču, kjer je na lastni koži občutila pritisk raznarodovanja. Po vojni, ko se je meja znova risala in se je primorsko podeželje prebujalo v novo stvarnost, je šolanje nadaljevala na nižji gimnaziji v Cerknem in kasneje v Postojni. Ker so ji bile materialne možnosti za klasični študij odtegnjene, je vse nadaljnje izobraževanje opravila ob delu, kar priča o njeni izjemni disciplini in neizmerni želji po znanju. Leta 1961 je tako uspešno končala dopisno Ekonomsko šolo v Kopru, leta 1964 diplomirala na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, svojo formalno izobraževalno pot pa je zaokrožila leta 1978 z diplomo na Fakulteti industrijske pedagogike na Reki.

Družbeno-politični angažma in andragoško delo

Svojo profesionalno pot je Marija Vogrič začela že leta 1949, ko se je zaposlila na Poverjeništvu za notranje zadeve v Ilirski Bistrici. Kmalu zatem je bila premeščena na Oddelek za notranje zadeve Okraja Postojna, vendar je morala to delo leta 1953 zaradi hude bolezni začasno prekiniti. Po okrevanju jo je pot vodila v slovensko Istro, ki je postala njeno ključno življenjsko in ustvarjalno okolje. V Kopru se je leta 1955 zaposlila kot profesionalna predsednica Okrajnega komiteja Ljudske mladine, leta 1961 pa je prevzela funkcijo profesionalne podpredsednice Okrajnega sindikalnega sveta za Okraj Koper. Ob združitvi koprskega in novogoriškega okraja je ta pomemben položaj prevzela za celotno območje Primorske, s čimer se je uveljavila kot vplivna družbena delavka z izjemnim čutom za delavske pravice.

Junija 1966 je Marija Vogrič stopila na čelo Delavske univerze v Kopru (ki se je kasneje preimenovala v Obalno delavsko univerzo Ivana Regenta, danes pa deluje kot Ljudska univerza Koper). Kot dolgoletna direktorica je ustanovo vodila vse do svoje upokojitve leta 1984. V tem obdobju je odločilno sooblikovala sistem izobraževanja odraslih na Primorskem. Pod njenim vodstvom se je univerza razvila v sodobno andragoško središče, ki je na tisoče delavcem, obrtnikom in preprostim ljudem omogočilo pridobitev izobrazbe, prekvalifikacijo ter osebnostno rast. Za svoje pionirsko delo na področju andragogike in kulture je prejela najvišja strokovna in družbena priznanja, med katerimi izstopajo prestižna Žagarjeva nagrada, Priznanje Andragoškega društva Slovenije ter nagrada 15. maj Mestne občine Koper.

Književni opus: Zagovornica »malih ljudi«

Ljubezen do pisane in govorjene besede je v sebi odkrila že v zgodnjih šolskih letih. Med drugo svetovno vojno je kljub mladosti aktivno sodelovala v odporniškem gibanju s pisanjem pretresljivih aktivističnih pesmi, ki jih je sama javno prebirala, na mladinskih mitingih pa so z velikim uspehom uprizarjali njene krajše dramske igrice. Po vojni je svoje misli in družbeno kritiko prelivala v priložnostne članke, črtice, satirične zapise in reportaže, ki jih je objavljala v osrednjih slovenskih in regionalnih medijih, kot so Mladina, Slovenski Jadran, Delo, Primorske novice in Primorska srečanja.

Leto 1961 pomeni zasuk k zahtevnejšemu, obsežnejšemu pisateljskemu delu. Njen romaneskni prvenec Ljudje bodo ostali, ki je izšel leta 1964 pri založbi Lipa, je napovedal prihod močnega, avtentičnega glasu v slovenski literaturi. V svojih delih Marija Vogrič z izjemno psihološko poglobljenostjo opisuje svoj čas. Njen pisateljski slog odlikuje prepletanje globoko osebnih, čustveno nabitih izkušenj s pričevalskimi, dokumentarnimi in zgodovinskimi prvinami.

Njen literarni svet je brezkompromisno postavljen na stran poraženih, izločenih, zaznamovanih in odrinjenih »malih ljudi«. Z izjemnim pogumom in kritično ostjo v svojih romanih žigosa dvoličnost družbe – tako predvojne kot povojne –, ki se na deklarativni ravni javno zavzema za vzvišena načela pravičnosti in enakosti, v svojem vsakdanjem ravnanju in birokratskem aparatu pa ta ista načela grobo potepta.

Izrazito plodovito je bilo njeno ustvarjanje v devetdesetih letih in na prelomu tisočletja, ko je med drugim objavila monumentalno trilogijo Vojna iz ljubezni (1993–1996), v kateri se prepletata vojna vihra in intimna človeška usoda, ter provokativna dela, kot je Za šus prodam mater (2000). Poleg literature se je uspešno uveljavila tudi v avdiovizualnih medijih; podpisala se je pod več filmskih scenarijev ter prevzela režijo odmevnih televizijskih oddaj in dokumentarnih filmov, s katerimi je vizualno dokumentirala istrski vsakdan in usodo tamkajšnjega človeka.

Jesen življenja in ustvarjalna zapuščina

Po upokojitvi leta 1984 se Marija Vogrič ni umaknila iz javnega in ustvarjalnega življenja. Veliko časa je preživela v svojem mirnem zatočišču – počitniški hiši v Črnem Vrhu nad Idrijo. Tam, obdana z idilično naravo, je našla nov ustvarjalni zagon. Čas je posvečala pisanju novih romanov in uživanju v družbi svojih vnukov, ki jim je predajala življenjsko modrost. V tem obdobju je polno zaživela tudi njena velika, vseživljenjska ljubezen do konjev. Ti plemeniti živali so zanjo pomenili več kot le sprostitev; postali so metafora svobode, moči in neukrotljivosti ter so igrali ključno vlogo kot navdih v njenem poznem ustvarjalnem opusu.

Marija Vogrič ostaja v slovenskem kulturnem spominu zapisana kot ženska neizmerne energije, ki je iz lastne življenjske stiske črpala moč za izobraževanje drugih in za brezkompromisno literarno pričevanje o resnici. Njen opus je neprecenljiv prispevek k razumevanju primorske zgodovine, istrske identitete in večnega boja malega človeka za dostojanstvo.

---

Pregled knjižnih in avdiovizualnih del

Bibliografija (Romanopisje in proza)

• Ljudje bodo ostali (Založba Lipa, 1964) – Romaneskni prvenec, ki odpira vprašanja človeške usode in obstoja v prelomnih zgodovinskih trenutkih.
• Zaznamovani (1973) – Poglobljena študija o ljudeh, ki jih je družba zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin potisnila na rob.
• Neptunov krst (1988) – Delo, prežeto z morsko tematiko in specifičnim utripom življenja ob obali.
• Sonce v zenitu (1988) – Roman o zrelosti, družbenih spremembah in osebnih preizkušnjah.
• Prva ljubezen (1990) – Intimna, čustveno obarvana pripoved o mladostnih iskanjih in izgubi iluzij.
• Vojna iz ljubezni (3 zvezki, 1993–1996) – Monumentalna trilogija, ki skozi osebne usode natančno secira čas druge svetovne vojne in njene dolgotrajne posledice na človeško psiho.
• Molitev nekega psa (1998) – Metaforična in družbenokritična proza, ki opozarja na bivanjsko stisko in osamljenost.
• Za šus prodam mater (2000) – Provokativno delo z močnim socialnim nabojem, ki neusmiljeno nastavlja ogledalo sodobnemu materializmu.
• Ko se zvezda utrne z neba (2002) – Lirična, a hkrati bivanjsko resna pripoved o minljivosti in iskanju smisla.
• Tek po zunanjem krogu (2003) – Zgodba o tistih, ki ne tečejo v glavnem toku družbe, temveč ostajajo na njenem obrobju.
• Čejen (2003) – Roman, v katerem se odražata pisateljičina ljubezen do narave, svobode in konj.
• Ostali zvesti smo tebi, zemlja domača (2005) – Domovinsko in dokumentarno obarvano delo, ki se poklanja primorski zemlji in njenim ljudem.
• Dediči brez dediščine (2010) – Pozni roman, ki kritično analizira družbeno-politično realnost prehoda v novo tisočletje in izgubo vrednot mlajših generacij.

Filmografija in videoposnetki (Režija in scenarij)

• Bo ta svet še človekov dom (1991) – Dokumentarno-televizijsko delo, ki odpira ekološka in humanistična vprašanja o prihodnosti človeštva.
• Molitev nekega psa (1998) – Vizualna adaptacija in nadgradnja njenega istoimenskega literarnega motiva.
• Prva ljubezen (2000) – Igrajo-dokumentarni posnetek, ki skozi filmski jezik interpretira motive iz njenega romana.
• Na krilih Kentaurov (2004) – Dokumentarni film, posvečen njeni ljubezni do konj, svobodi gibanja in povezavi med naravo ter umetniškim ustvarjanjem.

(Osnovni biografski podatki povzeti po portalu Primorci.si)