sobota, 8. marec 2025

Kako so delali slamnate strehe

Pred sedemdesetimi leti, ko je območje Cerkljanskega raziskovala skupina sodelavcev Slovenskega etnografskega muzeja, tako imenovana Orlova terenska ekipa, pa je bilo tod še precej slamnatih streh in tudi izročilo o kritju s slamo je bilo še zelo živo. O tem pričajo fotografije tamkajšnjih stavb, risbe streharskega orodja in ustno izročilo, ki ga je zapisala Fanči Šarf pri raziskovanju ljudskega stavbarstva in notranje opreme. Konstrukcijo ostrešja in postopke izdelave slamnate strehe ji je dokaj podrobno opisal devetinsedemdesetletni Janez Čerin pri Rošpu v Otaležu 47, čigar pripoved povzemam v nadaljevanju.


Strehe so bile nekoč vse slamnate. Držale so približno trideset let. Morale so biti strme, ker nanje sneg primrzne. Za ostrešje, po domače rušt, so uporabljali smrekov ali jelov les, ki so ga obtesali s cimrakami kar v meji, v gozdu. Slamnata streha sloni na šperovcih, ki so na sredi oprti na dva podolžna glajta, ob kapu v spodnjem delu pa na dve podstrešni. Na vsaki strani strehe je torej vzporedno s strešnim slemenom po en glajt in po ena podstrešna. Glajt podpirajo pokončni stebri, ki so z njim zvezani s panti ali veznicami. Stebri in podstrešne stojijo oziroma ležijo na tramovih, prečno položenih na stranska zida. Tem tramom pravijo blazine ali veznice. Rušt so nekdaj zvezali z lesenimi cveki, ki so jih napravljali pozimi. Najboljši so bili trepetlikovi. Za vrtanje lukenj so imeli poseben sveder latnik.

Ko so začeli pokrivati streho, so najprej na šperovce pritrdili podolžne vodoravne prekle ali late. Temu delu so rekli, da latajo ali preklajo. Potem je prišla vrsto slama. Najboljša je bila pšenična slama, le za tako imenovani »strop« na vrhu strehe, kjer slamo ukrivijo čez vrh in pribijejo z dvema podolžnima latama stropnicama, je bila boljša ržena slama, ker je daljša od pšenične.

Strehar je najprej, še na tleh, navezal čepke, snopiče slame – vsakega je na sredi zvezal kar s slamo. Te čepke je nad trikotnima zatrepoma privezal na prekle, pribite na konce vodoravnih prekel. Na razdalji od ene do druge vodoravne prekle so prišli po štirje čepki. Po starem so jih povezali s srobotom, po novem pa z dratom. Tej strešni obrobi se reče perot.

Ko je bila perot narejena, je strehar začel pokladat slamo. S pokladanjem slame je začel spodaj na enem koncu in nadaljeval po vsej dolžini strehe. Pri tem delu je stal in se pomikal po lati odrǝnci, privezani za vrh strehe. Vsako red slame je pritisnil na preklo z drobnejšo preklo pǝrtiskavǝnco, to pa privezal na preklo z vrbovo trto. Pri tem delu si je pomagal s streharskim kolom in plohom, s katerim je uglihaval slamo. Ko je naredil dve »poti«, se je povzpel višje. V ta namen je imel železno kluko, ki jo je zapel za višjo preklo in stopil nanjo, da je odrǝnco lahko preložil višje. Na vrhu strehe je na koncu »stropa« naredil še pušǝl, da ga ne bi razkopaval veter.

Vir -
Slovenski etnografski muzej 
Fanči Šarf ,Ljudsko stavbarstvo, Teren 11 ,1954-Cerkno, terenski zvezek št.7.strani. 10-13,16-17,42

petek, 7. marec 2025

Kronika pomožne pošte v Otaležu: Stoletna vez med svetom in samotnimi hribi

Kronika pomožne pošte v Otaležu: Stoletna vez med svetom in samotnimi hribi
Zgodovina komunikacije na slovenskem podeželju je bila vedno zgodovina boja proti oddaljenosti, slabim cestam in nenehnim političnim spremembam. V hribovitem svetu nad Idrijco, kjer ležita vasi Otalež in Plužnje, je bila želja po povezanosti s svetom motor napredka. Zgodba o tamkajšnji pomožni pošti, ki je delovala dobrih štirideset let, natančno zrcali usodo domačih ljudi pod tremi različnimi režimi.

Čas pred pošto: Dvajset let samoiniciative in »občinska torba«
Pred prelomnim letom 1903 je bilo življenje v davčni občini Otalež logistično odrezano od glavnih prometnih tokov. Čeprav sta imeli bližnji mesti Idrija in Cerkno urejene poštne povezave, so morali krajani Otaleža za vsako pismo, uradni dopis ali časopis poskrbeti sami.
Več kot dvajset let so si domačini vsakodnevno pošiljanje organizirali v lastni režiji. Ker državni aparat Avstro-Ogrske ni videl ekonomske računice v pošiljanju listonošev v strme hribe, so si krajani stroške prevoza krili iz lastnega žepa.
V tem obdobju je ključno vlogo igral gospod Ivan Gruden iz Pluženj. Kot lastnik lokalne trafike in prodajalne je bil naravno središče vaškega življenja. Ivan je prevzel skrb za tako imenovano »občinsko torbo«. To je bil sistem, kjer so se vsa pisma in uradni dokumenti zbirali na enem mestu, Gruden pa je nato organiziral njihovo pot do Idrije ali Cerknega in nazaj. Njegova štacuna ni bila le prostor za nakup soli in tobaka, ampak prvo neuradno komunikacijsko vozlišče pod Otaleškim vrhom.

Avgust 1903: Cesarsko-kraljevi pečat prispe v Otalež
Dolgotrajna prizadevanja lokalnih veljakov so obrodila sadove v poletju leta 1903. Poštno ravnateljstvo v Trstu, ki je takrat upravljalo s celotnim avstrijskim primorjem, je ugodilo prošnji in dovolilo ustanovitev Pomožne pošte Otalež.
Uradni datum začetka delovanja je postal 1. avgust 1903. To je bil dan velikega slavja in olajšanja za celotno skupnost. Tržaško ravnateljstvo je odobrilo namestitev dveh uradnih poštnih nabiralnikov:
  • Glavni nabiralnik in sedež pošte sta bila v Otaležu, kjer je to odgovorno uradniško delo prevzel gospod Jakob Jereb.
  • Drugi nabiralnik so namestili v sosednjih Plužnjah, zanj pa je zgledno skrbel gospod Zajc.
Logistika je bila za tiste čase izjemno učinkovita. Pomožna pošta je imela vzpostavljeno dvosmerno dnevno vez s cesarsko-kraljevo (c. kr.) poštno vožnjo, ki je redno vozila na relaciji Cerkno–Idrija. Vsak dan, ne glede na sneg, dež ali poletno pripeko, sta Jereb in Zajc izpraznila nabiralnika, pripravila pošiljke in poskrbela, da so se pravočasno srečale s poštno kočijo v dolini.

Medvojni vihar: Italijanska zasedba in preimenovanje v »Ottales«
Konec prve svetovne vojne in razpad Avstro-Ogrske sta prinesla novo realnost. Rapalska meja je Cerkljansko in Idrijsko dodelila Kraljevini Italiji. Pomožna pošta v Otaležu je morala preživeti administrativni pritisk poitalijančevanja. Kraj je bil preimenovan v Ottales, uradni jezik na pošti pa je postala italijanščina.
Kljub političnim pritiskom je pošta ostala ključna za preživetje domačinov, saj so prek nje ohranjali stike z moškimi, ki so odhajali na delo v tujino ali v vojsko. Italijanska administracija je pošto večkrat reorganizirala:
  • 21. december 1923: Pošta je bila uradno vključena pod okrilje poštne uprave Furlanije - Julijske krajine (Venezia Giulia).
  • 2. januar 1927: Fašistični režim je ustanovil Goriško pokrajino (Provincia di Gorizia). Posledično je bila pomožna pošta Ottales dodeljena pod Goriško poštno upravo.
Lokalni oskrbniki pošte so morali krmariti med strogimi fašističnimi zakoni in željo, da pomagajo domačemu, slovensko govorečemu prebivalstvu, ki novega uradnega jezika pogosto ni razumelo.

Konec neke dobe: September 1945
Druga svetovna vojna je prinesla uničenje, partizanski odpor in popoln zlom starega upravnega aparata. Pošta je v teh nevarnih časih delovala v izrednih razmerah.
Zgodovinski lok pomožne pošte se je uradno sklenil 30. septembra 1945. To je bilo obdobje neposredno po kapitulaciji nacistične Nemčije, ko je ozemlje prešlo pod vojaško upravo (cona B) in se začelo integrirati v novo nastajajočo Jugoslavijo. Stari predvojni in medvojni sistem pomožnih pošt je bil ukinjen, saj je nova država začela graditi lastno mrežo poštnih in telegrafskih uradov (PTT).

Dediščina otaleške pošte
Pomožna pošta Otalež je v svojih 42 letih obstoja (1903–1945) opravila neprecenljivo civilizacijsko delo. Skozi roke Jakoba Jereba, gospoda Zajca in pred tem Ivana Grudna so šla prva pisma fantov s soške fronte, paketi izseljencev iz Amerike, uradni listi, ki so prinašali novice o spremembah zakonov, in časopisi, ki so v hribovske vasi prva prinašali vonj po napredku in kulturi. Bili so okno v svet v času, ko so bile razdalje merjene v urah hoje.






Poštni žig iz leta 1910
Poštni žig iz leta 1928
Poštni žig iz leta 1933
Poštni žig iz leta 1936
Poštni žig iz leta 1940
Poštni žig iz leta 1942





















nedelja, 19. januar 2025

Dvojni umor v Kačniku

V Kačniku se je 19 .februarja , leta 1922  zgodilo nekaj strašnega. Na krut način sta bila oropana in umorjena Marjana Gostiša in njen tast Matevž Gostiša. Italijanske varnostne oblasti, so po nekaj dneh izsledile morilca  Vincenca Lapajne iz Otaleža.

Vir-Slovenec 14.3 1922 št.60



O dvojnem umoru je poročal tudi Italijanski časopis Il Piccolo della sera delle ore Diciotto 23.2 1922

GROZLJIV ZLOČIN V IDRIJI 

Osemdesetletnik zadavljen, snaha umorjena s sekiro

Minulo nedeljo ob 17. uri se je pri karabinjerjih v Spodnji Idriji oglasil mladenič in povedal, da ko je šel , kot vsak vikend, obiskat očeta, ki živi kakšen kilometer stran, našel na domu mrtvega očeta in svakinjo. 

Karabinjerji so takoj odšli na kraj zločina in v hiši pod mizo našli truplo starca, v kuhinji pa truplo ženske. O morilcu ali morilcih ni bilo sledi.


KDO SO ŽRTVE?

Starec je neki Gostiša Matevž, star 80 let , ženska pa njegova snaha Gostiša Marjana, stara 40 let, ki je približno dvajset dni ovdovela po delavcu kraljevega rudnika. Hiša, v kateri se je zgodil zločin je osamljena v gorah, v kraju imenovanem Masore, in nekaj metrov od nekdanje deželne občine med ozemljem Kranjske, a spada v zaselek Otalež v občini Cerkno pri Tolminu. Je le nekaj metrov zračne črte od nove meje med Italijo in Jugoslavijo. Vsak, ki hoče priti tja do hiše mora iti po mulatjeri desno od reke Idrijce in državne ceste Idrija - Sveta Lucija .In tisti, ki zelo dobro pozna območje lahko pride do hiše, ne da bi ga opazili.

Sin umorjenega pripoveduje, da je okoli 14.30 prišel na obisk k sorodnikom. Potrkal je na vrata, pogledal skozi okno, ki gleda v kuhinjo in zagledal očetovo truplo na tleh. Zbežal je , da bi poklical pomoč. Vrnil  se je na kraj z nekaterimi ljudmi iz vasi in  naletel v kuhinji še na truplo njegove svakinje z razbito lobanjo .

KAKO JE ZLOČIN RAKONSTRUIRAN ?

Zločin se je  zgodil v nedeljo med 12. in 15. uro. Malo pred poldnevom so sokrajani opazili ubogo žensko, ki se je vračala od maše iz Spodnje Idrije proti domu. Videli so kako si ubira pot po mulatjeri, ki jo je pripeljala domov in do smrti. Morilec ali morilci, ki so nedvomno poznali ženine navade in s tem tudi njeno nedeljsko odsotnost, so vstopili v hišo, vzeli kos vrvi in zadavili ubogega starca,  ki se je je grel ob peči in ga večkrat udarili s kosom lesa po glavi. Nato so mrtvega starčka stisnili k peči, zbrisali z metlo krvave madeže po tleh in začeli ropati.

Medtem ko je ženska prispela, so jo zločinci na vhodnih vratih udarili s sekiro, nato pa jo odvlekli v hišo in jo pokončali tako, da so ji preklali glavo.

Nesrečnica se je morala ostro braniti, saj je imela na hrbtni strani rok rane, zadane z ostrim delom sekire.

Po dvojnem umoru so morilci  zaklenili vrata in odšli v zgornje nadstropje, da bi pobrskali po omarah in našli denar. Videti je, da niso našli ničesar, saj so , ko so se spustili v kuhinjo, preiskali tudi ženine žepe, na koncu pa so zapustili hišo, skočili skozi okno, ki je gledalo na polje, in odšli v smeri državne meje.

PREDPOSTAVKE IN DOLOČILA DRŽAVNIH ORGANOV 

Oblasti so postavile več hipotez, najbolj zanesljiva pa je, da so zlo prišli iz sosednje Jugoslavije, da bi oropali starca, ki je slovel kot zelo premožen.

Spodnjeidrijsko javno mnenje, ki je zelo pretreseno zaradi hudega dogodka, pravi, da je umor verjetno povzročila volja starca, ki je, ker je imel zelo rad svojo ovdovelo snaho, razdedinil ostale sorodnike.

Oblasti so aktivirale svoje najboljše agente, da raziščejo umora .Tudi Jugoslovanska policija je bila opozorjena, naj preiskuje na svojem ozemlju.

Idrijski civilni komisar je določil nagrado 1000 lir za tistega, ki da primerne podatke in privede krivca pred sodišče.















torek, 10. december 2024

Prošnja za naturalizacijo Antona Čerina

Anton Čerin rojen  v Otaležu 9. januarja 1886. Skupaj z družino se je izselil v Združene države Amerike leta 1904 iz Havre, Francija z ladjo "La Lorraine". 4. junija. 1904 prispel v New York




Na OKROŽNEM SODIŠČU ZDRUŽENIH DRŽAV Amerike za SEVERNO OKROŽJE OHIO Vzhodni oddelek v CLEVELANDU, OHIO V ZADEVI PETICIJE : : : Antona Čerina : št. 68833, vložene 1. avgusta 1936 : ZA SPREJEM DRŽAVLJANA : ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE






















torek, 3. december 2024

Naši v Ameriki- Brata Šavli

Iz Masor čez Vestfalijo v obljubljeno deželo: Življenjski usodi bratov Šavli
Na prelomu 19. in 20. stoletja je huda gospodarska stiska, ki jo je dodatno poganjalo pomanjkanje obdelovalne zemlje in pomanjkanje zaslužka v domačih krajih, prisilila tisoče Slovencev v iskanje kruha onkraj meja domovine. Med njimi sta bila tudi brata Šavli iz hribovitih Masor nad Idrijsko-Cerkljanskim hribovjem. Rodila sta se zakoncem Georgu (Juriju) Šavliju in Mariji Štucin: starejši Ignac leta 1875, mlajši Alojs pa tri leta kasneje, leta 1878. Kot nešteti vrstniki tistega časa sta kmalu spoznala, da jima domača gruda ne more zagotoviti preživetja, zato sta se v začetku prejšnjega stoletja podala na negotovo pot v tujino. Njuna pota sta se prepletala skozi nemška rudarska središča, njun končni cilj pa je postala obljubljena Amerika, kjer sta si ustvarila novi domovini in spremenila družinski priimek.

Alojs Šavli (Louis Saule): Od gozdne patrulje do uglednega trgovca v Bridgeportu
Ledina izseljenstva je v družini oral mlajši brat Alojs. Domovino je zapustil leta 1904, ko so bila prekooceanska potovanja že uhojena, a še vedno polna tveganj. Njegova prva postaja je bila Nemčija, natančneje pokrajina Vestfalija, ki je takrat zaradi hitrega industrijskega razvoja mrzlično zaposlovala delovno silo iz celotne Avstro-Ogrske. Alojs se tam ni zaposlil v rudnikih, temveč je služil pri avstrijski gozdni patrulji. V novem okolju je hitro pognal korenine; spoznal je domačinko Anno Gradwohl, s katero sta leta 1905 stopila pred oltar. Srečo mlade družine je naslednje leto, 1906, dopolnilo rojstvo prvorojenca, ki sta mu dala ime Louis Edward.
Vestfalija pa je bila za Alojsa le vmesna postaja. Veliki industrializacijski razmah v Združenih državah Amerike je ponujal še večje priložnosti, zato se je družina leta 1910 vkrcala na parnik in odplula čez Atlantik. Pristali so v Baltimoru, pomembnem pristaniškem mestu v Marylandu. Tam se je družinsko gnezdo znova razširilo: leta 1912 se jima je rodil drugi sin Edward Joseph, štiri leta kasneje, leta 1916, pa še hči Elsie.
Z novim življenjem v Ameriki je prišla tudi želja po popolni integraciji. Alojs se je prilagodil ameriškemu okolju, uradno spremenil svoje ime in priimek v Louis Saule ter leta 1917 ponosno prejel ameriško državljanstvo. Družina je svoj dokončni mir in uspeh našla v双mesta ob reki Ohio – v mestu Wheeling oziroma Bridgeportu (na meji med zveznima državama Zahodna Virginija in Ohio).
Leta 1918, tik ob koncu prve svetovne vojne, sta Louis in Anna pokazala izjemen podjetniški pogum ter odprla lastno trgovino z živili (grocery store) na naslovu 201 Sumpter Street. Trgovina je postala pomembno središče lokalne skupnosti, zakonca pa sta jo z marljivostjo in poštenim delom uspešno vodila skoraj tri desetletja, vse do Alojsove smrti. Poleg podjetništva je bil Alojs izjemno aktiven v družabnem in društvenem življenju rojakov. Bil je cenjen član bratovščine Bridgeport Eagles 995, slovenskega podpornega društva Boydsville SNPJ (Slovenska narodna podporna enota) št. 13 ter Nemškega dobrodelnega društva, kar priča o tem, da je znal prepletati svoje slovenske korenine, nemške družinske vezi in ameriško realnost. Alojs Šavli je po bogatem in delavnem življenju umrl leta 1947.
(Vir: časopis Wheeling Intelligencer, 4. 2. 1947)

Ignac Šavli (Ignatz Sauley): Skozi Dortmund do rudarskih revirjev Pennsylvanije
Starejši brat Ignac je domače Masore zapustil leto dni za bratom, leta 1905. Njegovo srce ga je najprej vodilo na Kranjsko, kjer si je ustvaril družino z izbranko Johanno Borgia. Kmalu po poroki pa je postalo jasno, da bosta morala kruh poiskati drugje. Pot ju je, po sledovih mlajšega brata Alojsa, vodila v Vestfalijo. Ignac si je kruh začel služiti z najtežjim, a takrat relativno dobro plačanim delom – spustil se je v temne rove enega od tamkajšnjih premogovnikov. Mlada družina se je ustalila v Dortmundu, enem največjih industrijskih središč regije. Tam sta se jima rodila prva dva otroka: leta 1906 sin Edward in tri leta kasneje, leta 1909, hči Jean.
Tako kot brat se je tudi Ignac leta 1910 odločil za ključni korak v neznano. Z družino so zapustili Nemčijo in prepluli ocean, vendar so za svoj novi dom izbrali drugo industrijsko srce Amerike – okrožje Allegheny v zvezni državi Pennsylvania, ki je slovelo po jeklarski in premogovniški industriji (v bližini Pittsburgha). Življenje v Ameriki je bilo rodovitno, saj se je v novi domovini družina povečala še za pet otrok. Zapovrstjo so se rodile hčere Mildred (rojena 1911), Mary (rojena 1913), Theresa (rejena 1917), Angeline (rojena 1921) ter najmlajši sin John, čigar natančno leto rojstva ostaja zavito v tančico zgodovine.
Tudi Ignac je v procesu amerikanizacije prilagodil svoj priimek novi domovini in postal Ignatz Sauley. Čeprav je bilo življenje priseljenskih rudarskih družin v Pennsylvaniji izjemno naporno in polno odrekanj, sta z ženo uspela na noge spraviti številno in ponosno družino. Ignac je preminul leta 1933 v Ameriki, novica o njegovi smrti pa je odjeknila tudi med izseljensko skupnostjo v Chicagu, kjer so se v takratnem slovenskem tisku z ustreznim zapisom poklonili njegovemu spominu.
(Vir: časopis Amerikanski Slovenec, Chicago, 9. 2. 1933, št. 27)

Zgodovinski pomen zgodbe bratov Šavli
Zgodba bratov Ignaca in Alojsa Šavlija je klasičen, a hkrati edinstven primer slovenske izseljenske epopeje z začetka 20. stoletja. Prikazuje tipično pot tistega časa: odhod iz revnih hribovskih vasi (Masore), začasno delo v rudarski Nemčiji (Vestfalija) ter končni prehod v ZDA, kjer so slovenske roke pomagale graditi ameriški industrijski razmah. S spremembo priimkov v Saule in Sauley sta brata postala del ameriškega talilnega lonca, prek delovanja v društvih, kot je SNPJ, pa sta ohranila neprecenljivo vez s svojo izvirno domovino in kulturo. Njun spomin danes ostaja zapisan v zgodovinskih tiskih na obeh straneh Atlantika in v kroniki njunih potomcev.


 Ignac 


i Alojs Šavli 









Vir- Wheeling Intelligencer 4.2 1947 










Vir-Amerikanski Slovenec (Chicago)9.2 1933 št.27