 |
| Klet. Plužnje, Jereb Frančiška, pri Tonet. |
Teren 11- Cerkljansko (30.7.-1.9.1954).
Avtor -Marjan Vojska
Klasifikacija-Kašča
Lokacija- Plužnje
Datum 31.8.1954
 |
| Stara lesena klet v Plužnjah, Oblak Miha, Plužnje 21. |
Teren 11- Cerkljansko (30.7.-1.9.1954).
Zbirka- Cerkljansko
Avtor- Fanči Šarf
Klasifikacija-Hram, zidanica, klet
Lokacija-Plužnje
Datum 30.7.1954
Kašča – arhitekturni dragulj in središče preživetja slovenske domačije
Slovensko podeželje je skozi stoletja izoblikovalo samosvojo bivalno kulturo, v kateri je imela vsaka stavba natančno določeno funkcijo. Med vsemi gospodarskimi poslopji pa je posebno, skoraj sveto mesto pripadalo kašči, ponekod imenovani tudi hram. Njen nastanek in razvoj sta bila tesno povezana z nenehno grožnjo, ki je prežala na lesene kmečke hiše – s požarom. Ker se je v hišah vsakodnevno kurilo na odprtih ognjiščih, iz katerih so iskrice zlahka preskočile na lesene tramove in slamnato kritino, je bilo ključno, da so hrano, semensko blago in druge dragocenosti umaknili na varno. Tako je nastala kašča: prostorsko ločena, izjemno varno grajena in arhitekturno dovršena stavba, od katere je bilo odvisno golo preživetje celotne družbe na kmetiji.
Ogledalo kmetije in kazalnik ekonomske moči
Kašča nikoli ni bila le navadna shramba, temveč je predstavljala pravo ogledalo kmetije in njenega gospodarstvenika. Praviloma je stala kot samostojen objekt v neposredni bližini stanovanjske hiše. Njen položaj na dvorišču ni bil naključen; postavljena je bila tako, da je bila vedno »na očeh« gospodarja, kar je omogočalo nenehen nadzor nad premoženjem.
Velikost in zunanjost kašče sta mimoidočim in obiskovalcem že na daleč sporočali, kako premožna in uspešna je družina. Na večjih in bogatejših kmetijah so zato kašče gradili v več nadstropij, s čimer so poudarjali svojo ekonomsko moč. Za zunanjo podobo in estetski vtis pa so skrbele predvsem ženske. Na lesenem balkonu, tradicionalno imenovanem »gank«, so gospodinje in dekleta skrbno gojile cvetje. Cvetoči gank je bil zanesljiv znak zunanjemu svetu, da na tej kmetiji živijo urejeni, delovni in dostojni ljudje.
Zaklenjena varnost: Kovaška umetnost in stroga hierarhija
Ker so v kašči poleg pridelkov hranili tudi najvrednejše družinske predmete – od oblačil za posebne priložnosti, listin, denarja do dragocenega orodja –, je bila varnost na prvem mestu. Pomembnost posamezne kašče se je zato izrazito odražala v njeni zunanji opremi, predvsem pri vhodnih vratih. Ta so bila opremljena z masivnimi, bogato dekoriranimi kovano-železnimi ključavnicami, ki so predstavljale vrhunec takratne kovaške obrti.
K tem ključavnicam so sodili mogočni kovani ključi, ki so že sami po sebi imeli simbolno vrednost. Dostop do ključa je bil strogo omejen. Shranjevali so ga v stanovanjski hiši, na posebnem, vsem ostalim prikritem mestu. Pravico do ravnanja s ključem in s tem vstopa v kaščo sta imela izključno gospodar ali gospodinja. Ta ekskluzivnost je znotraj kmečke družine jasno postavljala hierarhijo in pomen nadzora nad skupnimi dobrinami.
Tradicionalna gradnja: Harmonija kamna, lesa in slame
Arhitekturna zasnova kašče je odličen primer funkcionalnosti in prilagajanja naravnim materialom. Objekt je bil običajno sestavljen iz dveh gradbeno povsem različnih delov:
- Spodnji del (klet ali kevder): Bil je grajen iz masivnega naravnega kamna in delno vkopan v zemljo. Kamniti zidovi so zagotavljali protipožarno zaščito, stabilnost in predvsem odlično toplotno izolacijo.
- Zgornji del: To nadstropje so iz lesa oblikovali mojstri tesarji. Uporabljali so debela lesena bruna, ki so jih s tesarskimi vezmi zlagali v trdno konstrukcijo. Les je omogočal optimalno dihanje prostora, kar je bilo ključno za suhe pridelke.
- Streha: Celoten objekt je varovala debela slamnata streha, na določenih območjih pa so jo prekrivali tudi z lesenimi skodlami (šintelni). Takšna kritina je preprečevala pregrevanje poleti in zadrževala toploto pozimi.
Zgornji prostori: Svet žit, skrinj in starodavnih meril
Zgornje nadstropje je bilo namenjeno predvsem shranjevanju zrnja, saj je moralo ostati popolnoma suho. Osrednji element tega prostora so bile mogočne lesene skrinje, narejene iz debelih desk. Te skrinje so stale na visokih lesenih nogah, kar je bil premišljen ukrep, ki je preprečeval, da bi se vlaga iz spodnjih prostorov ali tal prenesla na pridelke.
Notranjost skrinj je bila navadno pregrajena na dva ali tri prekate. Zgornji del je zapiral velik, težak pokrov, na sprednji strani pa so bila vgrajena majhna vratca. Skozi ta vratca so po mlačvi postopoma jemali žito za vsakodnevno rabo. V teh skrinjah so ločeno hranili pšenico, ječmen, ajdo, koruzo, pa tudi fižol ter suho sadje, predvsem suhe hruške in slive.
Žito pa ni bilo le hrana, temveč je zaradi svojih fizikalnih lastnosti delovalo kot naravni konzervans. Ohranjalo je namreč stalno temperaturo, ki je bila vselej nekoliko nižja od sobne. Gospodinje so to s pridom izkoriščale:
- Suho meso in klobase: Zavite v papir so zakopale globoko v žito, kjer so ostale sočne in sveže bistveno dlje, kot če bi visele na zraku.
- Jajca: Shranjevanje jajc v žitnih zrnih jim je zaradi enakomernega hladu opazno podaljšalo rok uporabnosti.
Poleg skrinj sta v zgornjem prostoru kašče obvezno počivala še dva lesena predmeta, nepogrešljiva pri kmečkem delu:
- Mernik: Masivni lesen škaf z močnimi kovinskimi ročaji na obroču. Mernik je bil uradna in splošno sprejeta enota za merjenje žita. Poln mernik zrnja je tehtal približno petindvajset kilogramov. Ko so se sosedje ali trgovci pogovarjali o letnem donosu in uspešnosti letine, se niso pogovarjali o teži, temveč o številu pridelanih mernikov.
- Sevnica: Nizka, ovalna košara, namenjena ročni setvi. Spletena je bila iz slame in prožnih viter iz leskovega lesa. Njen ročaj je bil narejen iz ploščato obdelanega kosa lesa, kar je imelo povsem praktičen namen – ko jo je sejalec nosil oprtano na eni roki, ga ploščati les ni preveč tiščal v podlaket, z drugo roko pa je med hojo po njivi lahko enakomerno sejal zrnje.
Spodnji prostori: Zemeljska klet za ozimnico in žlahtno kapljico
Medtem ko je bil zgornji del kašče suh in zračen, je spodnji del ponujal povsem drugačne pogoje. Tla v kleti (kevdru) so bila namenoma iz poteptane zemlje. To je vzdrževalo naravno vlago in stalno nizko temperaturo skozi vse leto, kar je bil idealen ambient za ohranjanje sočnosti plodov.
V teh prostorih so shranjevali:
- Korenje in gomoljnice: Krompir, peso, repo, kolerabo in buče. Te poljščine so predstavljale osnovo prehrane tako za ljudi kot za živino čez dolgo zimo.
- Sadje: Izbrana jabolka in hruške so položili v slamo na posebej dvignjene lesene odre, kjer so se počasi medile in dišale.
- Pijačo in maščobo: V kleti so v vrstah stali leseni sodi z moštom ali vinom, zraven pa so skrbno hranili tudi domače žganje. Pod stropom so na kavljih viseli kosi suhega mesa in slanine. Svinjsko mast pa so točili v posebne lesene čebre, ki so jim v teh krajih pravili deže.
Kašča je bila tako rekoč avtarkični mikrokosmos kmetije. V njej sta se zlila vrhunsko stavbarsko znanje naših prednikov in njihovo globoko razumevanje naravnih zakonov. Kot arhitekturni spomenik preteklosti nam še danes priča o času, ko sta bili skrbnost in spoštovanje do pridelane hrane ključni vrednoti za preživetje.
