Naši v Ameriki-Vogričevi

S CERKLJANSKIH VRHOV V OBLJUBLJENO DEŽELO

Kronika družine Vogrič in njihovo zgodovinsko delo v Ameriki

Pregonjeni zaradi revščine, pomanjkanja obdelovalne zemlje in političnih pritiskov, so na prelomu 19. in 20. stoletja številni sinovi in hčere slovenskih gora zapustili svoje domove. Med tistimi, ki so se iz hribovitih cerkljanskih vasi Masore in Otalež podali čez Atlantik, je bila tudi družina Vogrič.

V obljubljeni deželi onkraj oceana ti ljudje niso le preživeli, temveč so s svojo neizmerno delavnostjo, organizacijskimi sposobnostmi in politično angažiranostjo postali osrednji stebri izseljenskih skupnosti v zveznih državah Illinois, Wisconsin in Indiana. To je zgodba o njihovem trdem boju, uspehih in neizbrisni narodni zavesti.

---

👤 Matevž (Matt) Vogrič: Od rudarskega rova do političnega vrha

• Rojen: 16. septembra 1888 v Masorah ob Cerknešem
• Umrl: 12. marca 1963 v La Sallu, Illinois

Matevž Vogrič, ki je v Ameriki postal znan kot Matt Vogrich, je bil človek izjemne karizme in nepopustljive volje. Kot mladenič se je poslovil od rodnih Masor in si nov dom ustvaril v industrijskem in rudarskem središču La Salle v državi Illinois. Leta 1910 je stopil v zakon z rojakinjo Marijo (Mary) Filipič.

Polnih 25 let je Matt preživel v globokih in nevarnih rudniških rovih, kjer si je s težkim delom služil kruh za svojo številčno družino. Kljub izčrpavajočemu delu pa je ves svoj prosti čas posvečal prosvetnemu in organizacijskemu delu med tamkajšnjimi Slovenci.

Njegov ugled med rojaki je prerasel lokalne društvene okvire in leta 1939 se je odločil za pogumen korak – kandidaturo za pomožnega supervizorja (Assistant Supervisor) v okrožju La Salle. To je bil zgodovinski trenutek, saj so se slovenski delavci šele začenjali uveljavljati v ameriškem političnem prostoru. O tej kandidaturi je 7. marca 1939 odmevno poročal izseljenski časopis Amerikanski Slovenec:

»Rojaki državljani. Dne 4. aprila bomo imeli zopet volitve. Tukaj imamo Slovenci svojega kandidata Slovenca in ta je Mr. Matt Vogrich, ki kandidira za pomožnega supervisorja (Assistant Supervisor). Torej rojaki, to pot pa strankarstvo na stran in vsi oddajte svoje glasove rojaku Vogrichu in bote videli, da se ne bote kesali. Ne pozabimo pri teh volitvah, da kandidira naš rojak, ki je prav ta, ko, če ne še bolj, sposoben voditi ta urad, kot kandidat kakega dotičnega naroda. Volite 4. aprila vsi za svojega rojaka Matt Vogricha!«

Rojaki so poziv uslišali. Matt Vogrič je zmagal in na tem odgovornem položaju ostal neverjetnih šest mandatov, vse do svoje upokojitve leta 1957.

Ob politični karieri je vodil društvo Danica (del Jugoslovanske katoliške jednote – JSKJ) ter bil predsednik doma Triglav (Slovenska narodno podporna jednota – SNPJ). Njegovo delo je podpirala vsa družina; žena Marija je bila dolgoletna glavna tajnica društva Danica, to vlogo pa je kasneje prevzela njuna najstarejša hči Mildred. Matt je redno objavljal poročila in spodbudne zapise v osrednjih izseljenskih časopisih Prosveta, Nova doba in Amerikanski Slovenec.

Po smrti žene Marije leta 1954, s katero je imel pet otrok (sinova Ludwiga in Rolanda ter hčere Mildred, Olgo in Mary), se je leta 1956 znova poročil z Anno Stor. Umrl je spomladi leta 1963, zapustiv dediščino povezovanja in ponosa.

---

👥 Usode bratov in sester: Med Ameriko in staro domovino

Matevž v Ameriki ni bil sam. Tja so se preselili tudi njegovi sorojenci, ki so delili podobno usodo trdega dela in izseljenskega aktivizma:

• France (Frank) Vogrič (1869–1941): V Ameriko je prispel leta 1913. Svojo pot je začel v Indianapolisu in Clevelandu, se ustavil v La Sallu, od leta 1918 pa se je trajno naselil v mestu De Pue. Bil je zvest član društva št. 59 SNPJ. Umrl je julija 1941 v starosti 72 let, pokopali pa so ga s civilnim obredom na slovenskem pokopališču v De Pueju. V domovini sta ostala njegov sin in hči.
• Jernej Vogrič: Njegova zgodba priča o krutih rezih svetovne zgodovine. V Ameriki je živel in delal tik pred izbruhom prve svetovne vojne. Bil je vizionar in eden ključnih ustanoviteljev naprednega podpornega društva »Triglav« št. 2 SNPJ v La Sallu. Tik pred vojno je odšel na obisk v staro domovino, a se zaradi izbruha sovražnosti in spremenjenih političnih meja v Ameriko nikoli več ni mogel vrniti.
• Pavlina (Pauline) Vogrič (1891–1955): Veljala je za eno najbolj prepoznavnih in vplivnih Slovenk v Wisconsinu. Živela je v Milwaukeeju, kjer je s hčerko uspešno vodila lastno gostilno, ki je postala družabno središče tamkajšnjih rojakov. Bila je dolgoletna tajnica društva Ameriške bratske zveze (del JSKJ) in članica društva Sloga št. 16 (SNPJ). Njen ugled potrjuje zgodovinska fotografija iz leta 1936, kjer v ozadju guvernerja Minnesote Harolda E. Stassna in znamenitega pisatelja Louisa Adamiča ponosno stoji prav Pavlina v beli srajci. Svoja potovanja v rojstni kraj leta 1952 je opisovala v izseljenskem tisku. Umrla je leta 1955 v 64. letu starosti.
• Frančiška Vogrič (1883–1916): Poročena z Jakobom Brejcem, je prav tako živela v La Sallu, a je njeno življenje ugasnilo prezgodaj. Umrla je sredi prve svetovne vojne, stara komaj 33 let.

---

💼 Bratranec Ivan (John) Vogrič: Veliki finančnik krovne SNPJ

• Rojen: leta 1877 v Masorah
• Umrl: 19. decembra 1941 v Chicagu, Illinois

Posebno poglavje v zgodovini ameriških Slovencev je spisal Matevžev bratranec Ivan Vogrič (John Vogrich). V Ameriko je prišel na samem začetku 20. stoletja in se takoj vključil v delavsko gibanje v La Sallu. Bil je človek globokih socialnih čutov in naprednih idej, dejaven tako v društvenih kot v delavskih socialističnih krogih.

Oktobra 1903 je postal eden izmed idejnih in dejanskih ustanoviteljev slovenskega podpornega društva Triglav št. 2. Njegov organizacijski talent je bil hitro opažen na državni ravni. Že leta 1907 se je udeležil prve konvencije Slovenske narodno podporne jednote (SNPJ). Leta 1915 je bil na pittsburški konvenciji izvoljen za predsednika glavnega odbora SNPJ, to odgovorno funkcijo pa je opravljal do leta 1918.

Njegov največji življenjski dosežek pa je prišel leta 1920, ko se je preselil v Chicago in bil na splošnem glasovanju članstva izvoljen za glavnega blagajnika krovne organizacije SNPJ. To ključno in izjemno odgovorno funkcijo, ki je zahtevala popolno poštenost in natančnost pri upravljanju milijonskih skladov za pomoč delavcem, je neprekinjeno opravljal več kot dve desetletji, vse do svoje smrti leta 1941.

Bil je tudi član društev Francisco Ferrer št. 131 SNPJ, JSKJ in Jugoslovanske socialistične zveze (JSZ). Z ženo Alojzijo (Louise) Pirnat sta vzgojila sina Johna ter hčere Anne, Eleanor in Rose.

---

🎖️ Matilda Vogrič in domoljubje v drugi svetovni vojni

V Kansas Cityju je živela Ivanova sestra Matilda Vogrič (rojena leta 1888), ki se je v ZDA preselila leta 1907. Poročila se je s češkim priseljencem Richardom Spacekom. Rodilo se jima je osem otrok: Richard, Matilda, Anthony, Antonette, Emil, Dolly, Ernest in Alice.

Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je družina Spacek-Vogrič Ameriki vrnila vse, kar ji je država ponudila ob priselitvi. Od štirih sinov so kar trije stopili v ameriško vojsko in tvegali svoja življenja na frontah širom sveta. Časopis Prosveta je januarja 1945 s ponosom objavil novico:

»Novičke s fronte: Še en naš član je stopil v oborožene sile. To je Ernest Spacek. Srečno, Ernest! Mimogrede, gospod in gospa Richard Spacek imata sedaj v vojski vse tri svoje sinove. Poddesetnik Anthony Spacek, ki je pred kratkim odšel na bojišče čez lužo, se bori na območju Pacifika, vojak Emil Spacek pa je po 28 mesecih služenja v prekomorskih državah trenutno stacioniran v Teksasu.«

---

🏛️ Zaključek: Dediščina, ki ostaja

Zgodovina družine Vogrič je arhetipska zgodba o slovenskem izseljenstvu. Skozi rudarjenje, vodenje društev, urejanje časopisov, politično udejstvovanje in celo skozi vojaško uniformo so ti fantje in dekleta s Cerkljanskega dokazali svojo vrednost.

Postali so spoštovani ameriški državljani, hkrati pa v svojih srcih in domovih nikoli niso zatajili slovenske besede, pesmi in ljubezni do rodne grude. Njihova imena ostajajo trajno zapisana v zgodovini slovenskega naroda kot dokaz, da slovenska korenina obrodi bogate sadove kjerkoli na svetu.

Matt Vogrich Sep. 16, 1888-Mar. 12, 1963

Pavlina Vogrič (Pauline Vogrich) Vir–Nova doba(Cleveland)9.7 1941 št.28

Vir-Majski glas(Chicago) 1936 št.1

Guverner Minnesote Harold E. Stassen v družbi Louisa Adamiča deli avtograme.V ozadju lahko vidimo Pauline Vogrich ( v beli srajci) tajnico društva SSCU Milwaukee. Vir-Nova doba Cleveland 6.9 1939 št.35

John Vogrich

John Vogrich z ostalimi člani SNPJ(SLOVENSKE NARODNO PODPORNE JEDNOTE) ob trideseti obletnici društva.Vir-Prosveta(Chicago) 4.4 1934 št. 67

John Vogrič ob 35 letnici SNPJ-Vir-Prosveta (Chicago) 1939

Vir-Prosveta(Chicago)19.12 1941 št.247

Vir-Prosveta(Chicago)31.12 1941 št.254

Naši v Ameriki -Justin Zajec

Vir-Majski glas 1.5 1937

Justin Zajec v prvi vrsti drugi z desne .Vir-Proletarec 23.9 1936

KOVAČ IZ PLUŽENJ, KI JE KOVAL DELAVSKO AMERIKO

Življenjska zgodba Justina Zajca (1894–1979)

Uvod: Iz gorskih vasi v osrčje ameriškega kapitalizma

Na prelomu 19. in 20. stoletja so strme cerkljanske hribovske vasi, ujete med tradicijo, pomanjkanje zemlje in gospodarsko negotovost, množično pošiljale svoje sinove in hčere čez ocean. Med njimi je bil tudi Justin Zajec, mlad kovač iz Pluženj pri Otaležu. Rojen leta 1894, v času, ko je industrializacija nepopravljivo spreminjala obrtniški svet, je s seboj v potovalnem kovčku nesel le svoje kovaško znanje, trdoživost in neupogljivo naravo.

Leta 1913 se je takrat devetnajstletni Justin vkrcal na parnik in zapustil rodno domovino. Stopil je na pot brez vrnitve, ne da bi slutil, da bo v prihodnjih desetletjih postal eden ključnih lokalnih stebrov in organizatorjev slovenskega delavskega ter socialističnega gibanja v Združenih državah Amerike.

Prva postaja: Ely, Minnesota in rojstvo aktivista (1913–1918)

Njegova prva postaja je bilo rudarsko mesto Ely v zvezni državi Minnesota, v okrožju Saint Louis. To je bilo divje, razvijajoče se okolje, kjer so se zgrinjale množice priseljencev z vseh koncev Evrope, privabljene z delom v globokih rudnikih železove rude. Tukaj, med kovaškimi iskrami in težkim delom, se je Justin hitro soočil z ostro realnostjo brezobzirnega ameriškega industrijskega kapitalizma – dolgimi delovniki, slabim plačilom in odsotnostjo kakršnih koli delavskih pravic.

Leta 1915, ko je v Evropi že divjala prva svetovna vojna, je Justin sprejel ključno življenjsko odločitev: uradno je vstopil v Jugoslovansko socialistično zvezo in Socialistično stranko. Jugoslovanska socialistična zveza, ustanovljena leta 1905 v Chicagu, je bila krovna organizacija naprednih jugoslovanskih migrantov. Čeprav vsi člani niso bili strogi marksisti, jih je družilo ostro nasprotovanje industrijskemu izkoriščanju in vmešavanju organizirane religije v gospodarske in politične sfere. Verjeli so v delavsko solidarnost in ohranjanje narodne zavesti.

Justinova inteligenca, kovaška odločnost in naravni talent za organizacijo so hitro prišli do izraza. Postal je drzen agitator v severni Minnesoti. Delavce je pozival k izobraževanju in sindikalnemu boju. Njegovo delo pa ni bilo le politično, temveč predvsem kulturno. Junija 1917 je bil izvoljen za glavnega tajnika Slovenske narodne čitalnice v Elyju, s čimer je dokazal, da sta jezik in kultura najmočnejše orožje delavskega razreda.

Selitev v La Salle in viharno povojno obdobje (1918–1920)

Leta 1918 je Justina pot vodila v rudarsko mesto La Salle v bližini Chicaga v Ilinoisu. To okolje je bilo za cerkljanske izseljence nekaj posebnega, saj se je tja preselilo izjemno veliko ljudi prav iz cerkljanskih koncev. Justin je med rojaki našel domače zavetje, hkrati pa izjemno plodna tla za svoje sindikalno delovanje. Takoj po prihodu je prevzel ključni funkciji: postal je glavni tajnik Slovenskega republičanskega združenja in hkrati tajnika Slovenskega socialnega kluba Jugoslovanske socialistične zveze številka 4.

Kot tajnik je bil Justin neutruden kronist delavskega vsakdana. V osrednji izseljenski delavski časopis Proletarec je redno pošiljal dopise o sestankih, napredku kluba in družbenem dogajanju. Kljub tisočem kilometrov razdalje pa njegovo srce nikoli ni pozabilo domačih logov. Leta 1919 mu je brat Ivan iz Pluženj poslal pismo, polno pretresljivih novic o hudi povojni stiski v starem kraju. Justin je pismo posredoval uredništvu časopisa Prosveta, s čimer je med ameriškimi Slovenci uspešno spodbudil solidarnostna prizadevanja in zbiranje pomoči za sorodnike v domovini.

Potovanja po industrijskem srcu Amerike in ustvarjanje družine (1920–1935)

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so se Justinova potovanja po industrijskih središčih nadaljevala. Leta 1920 je v mestu East Moline v Ilinoisu soustanovil in postal tajnik tamkajšnjega Slovenskega socialističnega kluba. Kmalu zatem se je z družino preselil v Grand Rapids v Michiganu.

V tem obdobju si je ustvaril trdno družinsko zaledje. Poročil se je s Francko Simonič, rojeno leta 1900, ki mu je zvesto stala ob strani skozi vse viharje aktivizma. Leta 1923 se jima je v Michiganu rodila hčerka Frances Mary. Kljub družinskim obveznostim in nenehnim selitvam je Justin neutrudno pisal. Objavljal je teoretične in družbeno-kritične članke o socialističnih idejah v Ameriki in Evropi. Ker je bil zaradi svojega radikalizma pogosto pod drobnogledom, pa tudi zaradi preprostih tiskarskih ali narečnih specifik, je svoje prispevke podpisoval z različnimi različicami priimka: Zajec, Zajc, Zaje, Saitz, Seitz ali Zajce.

Okoli leta 1926 se je družina vrnila v Chicago. Iz tega leta je ohranjen dragocen zgodovinski dokument – fotografija članov Jugoslovanske socialistične zveze v Chicagu, na kateri Justin ponosno stoji ob boku svojega rojaka Ivana Lipužiča, priseljenca iz sosednje vasi Lazec pri Otaležu.

Na vrhu čikaškega delavskega gibanja (1935–1947)

V tridesetih letih, v času, ko je Ameriko pretresala velika gospodarska kriza, je bil Justin Zajec že uveljavljen, prekaljen in izjemno spoštovan voditelj izseljenske skupnosti. Leta 1935 je dosegel enega od vrhuncev svoje organizacijske poti, ko je bil izvoljen za glavnega tajnika kluba številka 1 Jugoslovanske socialistične zveze v Chicagu. Delo je bilo izjemno zahtevno in zaradi težkih službenih obveznosti v kovaški stroki ter skrbi za preživetje družine je funkcijo leta 1936 začasno opustil. Iz tega leta izvira tudi skupinska fotografija članov društva, kjer Justin stoji v prvi vrsti, drugi z desne.

Vendar se kovaški duh ni dal ustaviti. Že leta 1937 je znova prevzel mesto glavnega tajnika in ga uspešno opravljal vse do leta 1938. Svoje prispevke in razmišljanja je v tem času redno objavljal v prvomajskem zborniku Majski glas. Njegov vpliv je takrat že daleč presegal lokalne okvire Chicaga. Večkrat je bil izbran za slovenskega delegata na vsakoletnih vsesplošnih zborih vseh klubov Jugoslovanske socialistične zveze v Ameriki. Aktivno je deloval kot član Prosvetne matice pri zvezi, kjer je skrbel za izobraževanje delavcev in njihovih otrok. Bil je tudi odbornik Jugoslovanskega stavbenega in posojilnega društva v Chicagu, ki je pomagalo slovenskim delavcem do lastnih nepremičnin brez oderuških bančnih obresti, ter odbornik v Slovenskem delavskem centru v Chicagu.

Druga svetovna vojna, vnukinja in mirna leta v Clarendon Hillsu

Leta 1942, ko je svet znova plamtel v uničujoči vojni, je bil takrat oseminštiridesetletni Justin popisan v znameniti četrti ameriški vojaški registraciji, imenovani nabor za starejše moške, ki je zajemala tiste med 45. in 64. letom starosti. Čeprav prestar za odhod na fronto, je bil kot zaveden antifašist pripravljen pomagati v zaledju. Njegov zet Ignatius Hozzian, mož hčerke Frances Mary, pa je takrat aktivno oblekel uniformo ameriške vojske in služil na bojišču.

Sredi težkih vojnih dni je v družino posijala luč. Dne 26. januarja 1944 se je rodila vnukinja Judith Frances Hozzian. Časnik Amerikanski slovenec iz Chicaga je v marčni izdaji ponosno in radostno zabeležil ta dogodek z zapisom, da je najmlajša faranka Judith Frances Hozzian, rojena 26. januarja in hčerka mlajšega para gospoda in gospe Ignatiusa Hozziana. Dodali so, da je bilo materino dekliško ime Frances Saitz, oče takrat služi pri vojakih, botrovala pa sta Edward Tivador in gospodična Florence Srebro.

Leta 1947, ko se je politični in povojni vrvež v Chicagu umiril, sta se Justin in Francka odločila za umik v mirnejše predmestje Clarendon Hills v Ilinoisu. Tam sta v krogu družine preživela jesen svojega življenja. Justin Zajec je umrl avgusta 1979 v globoki starosti 85 let. Njegova zvesta sopotnica Francka je preminula tri leta kasneje, marca 1982. Družinsko kontinuiteto v Ameriki sta kasneje sklenili hči Frances Mary, ki je umrla leta 2001 v kraju Lisle v Ilinoisu, in vnukinja Judith Frances, poročena Urbanski, ki je umrla leta 1996 v Avondalu v Arizoni.

Zaključek in zgodovinski spomin

Zgodba kovača Justina Zajca ni le njegova osebna biografija, temveč je ogledalo usode tisočih slovenskih izseljencev. Bili so ljudje, ki si so iz gorskih vasi odšli s praznimi rokami, a z neupogljivo hrbtenico. Preko Jugoslovanske socialistične zveze so ti slovenski delavci zgradili mogočno, neodvisno skupnost, ki ni klonila ne pred pritiski kapitala ne pred družbeno izolacijo. Justin Zajec, fant iz Pluženj, je s kovaškim kladivom v roki preživljal družino, s peresom v desnici pa je pomagal kovati napredno, pravičnejšo in delavsko Ameriko. S tem je pustil neizbrisan pečat tako v ameriški kot v slovenski zgodovini.

Vir-Chicago Tribune 17.8 1979

Vir-Chicago Tribune 2.3 1982

Justin Saitz(Zajec) okoli leta 1926/Vir-Proletarec(Chicago) 29.4 1926 

Vir-Prosveta Chicago 29.6 1917 št.152

Vir-Proletarec Chicago 19.3 1918 št. 549 

l. 

Vir-Proletarec Chicago 22.1 1919 št. 593 

Pismo iz starega kraja , ki ga je Justinu leta 1919 poslal brat Ivan 

Vir-Prosveta Chicago 4.4 1919 št. 80

Vir-Proletarec Chicago 12. 8 1920 št. 674

Vir-Proletarec Chicago 5.10 1922 št.786

Dopis- časopis Proletarec iz Chicaga  26.1 1922 št.750 

Vir-Proletarec Chicago 30.11 1922 št.794

Vir-Proletarec Chicago 8.5 1935 št. 1443 

.

Vir-Proletarec Chicago 1.4 1936 št 1490.

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne (1942) iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Justin Zajec(Justin Saitz) iz Pluženj in Ivan Lipužič(John Lipuzic) iz Lazca na sliki iz leta 1926,slikana skupaj z ostalimi člani J.S.Z v Chicagu