KAPITULACIJA ITALIJE
Vir: Idrijski razgledi, 1987, št. 1
PREVIHARJENO PODEŽELJE: IDRIJSKO IN CERKLJANSKO OB ZLOMU ITALIJE
Zgodovinska kronika septembrskih dni leta 1943 skozi oči terenskih aktivistov in domačinov
Skrivnost v gozdičku pod Kovkom
Avgustovsko sonce leta 1943 je pripekalo na strma pobočja nad Idrijco, a v globoki senci gozdička pod Plužnjami, tik pod mogočnim Kovkom, je vladal hladen mir, primeren za nevarne skrivnosti. V tistem času je bila vsaka pot med cerkljanskimi in idrijskimi vasmi tvegana; fašistične patrulje so še vedno nadzorovale glavne poti, strah pred ovaduhi pa je bil del vsakdana. Kljub temu so se tistega dne na vnaprej določenem mestu v gozdni gostišči zbrali člani rajonskega komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS) za Otalež. Med njimi je sedela Marija Aljančič, rojena Peternelj iz Lazca, mlada in odločna terenska aktivistka, ki je skupaj z ostalimi soborkami in soborci nosila težko breme ilegalnega dela.
Sestanek je bil izjemen. V gostem grmovju so se jim namreč pridružili še ključni možje in organizatorji odporniškega gibanja na tem območju: Jakob Štucin s partizanskim imenom Cvetko, Jože Primožič - Miklavž in Fani Lazar - Nataša. Namen sklica ni bil rutinski pregled terenskega dela, temveč strateška priprava na tektonski premik, ki se je obetal na evropskih bojiščih. Vodstvo je zbranim aktivistom preneslo zaupno in usodno informacijo: »Že v kratkem lahko pričakujemo popolno kapitulacijo fašistične Italije.«
Besede so med prisotnimi odjeknile z neopisljivo težo. Naloga rajonskega komiteja je bila jasna – kot terenski aktivisti morajo biti v trenutku zloma okupatorske oblasti popolnoma pripravljeni, organizirani in sposobni prevzeti nadzor nad dogodki, preden nastane nevaren brezvladni kaos. Sestanek pod Kovkom je tako postal tista tiha iskra, ki je v naslednjih tednih zanetila organizirano vstajo.
Dan, ko je utihnila Gorica, in pot skozi prebujeno dolino
Zgodovina se pogosto poigra z usodami posameznikov in tako je Marijo Aljančič uradni dan zgodovinskega preloma, 8. september 1943, zatekel daleč od njenih rodnih vasi – v Gorici. V mesto ob Soči se ni odpravila zaradi nakupov ali brezskrbnega potepanja; spremljali sta jo dve znanki, njun namen pa je bil globoko human in boleč. Želele so obiskati svoje sorodnike, sosede in rojake, ki so zaradi protifašističnega delovanja ali zgolj zaradi svoje slovenske narodnosti trpeli v krutih fašističnih zaporih.
Ko pa je tistega dne iz zvočnikov in med ljudmi odjeknila novica, da je Badogliova Italija podpisala brezpogojno vdajo zaveznikom, se je potek dogodkov bliskovito pospešil. Gorica je zašumela v mešanici fašističnega obupa, italijanske zmede in prikritega slovenskega praznovanja. Zaporna vrata se niso odprla čez noč, zmeda na ulicah pa je dala jasno vedeti, da se je treba nemudoma vrniti domov.
Naslednjega jutra, 9. septembra, se je začelo nenavadno, skoraj nadrealistično potovanje nazaj proti Idrijskemu in Cerkljanskemu hribovju. Naravna in najhitrejša pot skozi Sveto Lucijo (današnji Most na Soči) je bila zaprta – nemške predhodnice, ki so v okviru operacije Alarich prodirale s severa, so to strateško železniško križišče bliskovito zasedle. Marija in njeni sopotnici so morale ubrati daljšo, ovinkasto pot skozi Vipavsko dolino.
Potovanje z vlakom po Vipavski dolini se je vtisnilo v spomin vsem, ki so tisti dan sedeli v vagonih. Med slovenskimi potniki je vladalo neopisljivo, dolgo zatirano navdušenje. Skozi odprta okna vlaka je od vsepovsod donela slovenska in partizanska pesem, ki je dolga leta pod fašizmom sploh niso smeli javno zapeti. Na vsaki mali postaji, ob vsakem ovinku proge, so ob tirih stale množice praznično razpoloženih ljudi. Zdelo se je, kot da je celoten narod stopil na ulice in dihal z enim samim pljučnim krilom.
Ko je vlak prispel v Ajdovščino, so potnice stopile sredi velikega mitinga. Trg je bil nabit z ljudmi, vihtele so se zastave, govorniki so pozdravljali svobodo, v zraku pa je bilo čutiti zgodovinski pomen trenutka. Pot so nadaljevale s tovornjakom, ki je sopihal v strme ovinke nad Črnim Vrhom. Tam, sredi serpentin, pa so doživele prizor, ki je simbolično oznanil konec dvajsetletnega zatiranja: nasproti jim je pripešačila celotna posadka italijanskih karabinjerjev iz dotedanje postojanke v Otaležu. Možje v uniformah, ki so še nekaj dni prej sejali strah med domačini, so bili zdaj zgolj natovorjeni z nahrbtniki ter so s sklonjenimi glavami in v tišini zapuščali slovensko zemljo. Ko je tovornjak končno prispel v Idrijo, je bil mestni trg že poln domačinov. Ljudje so se zbrali v velikanski množici, z očmi, uprtimi v ceste, in polni nestrpnega pričakovanja, kdaj bodo v mesto zakorakale prve partizanske enote.
Otalež pod slovensko zastavo in nemški ognjeni krst
Medtem ko so se nekateri še vračali s poti, se je v vaseh Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne novica o kapitulaciji Italije 8. septembra razširila s svetlobno hitrostjo. Podeželje, odrezano od velikih informacijskih središč, je zaživelo v hipnem krču osvoboditve. Italijanske oborožene formacije in uradniki, ki so taborili v Otaležu, niso čakali na uradne ukaze o predaji partizanom. Umaknili so se panično, sredi noči. Da bi rešili, kar se je rešiti dalo, so lokalnim kmetom z grožnjami ukazali, naj nemudoma vprežejo svojo živino in vozove. Vso tisto noč je kolona kmečkih vozov, natovorjena z zaplenjenim italijanskim blagom, opremo in orožjem, škripala po kolovozih navzdol proti Idriji.
Toda domači odbor Osvobodilne fronte (OF), ki je v ilegali deloval že mesece pred tem dnem, ni izgubljal niti minute. Takoj ko so zadnji italijanski škornji zapustili vas, so aktivisti poskrbeli za zgovorno dejanje: na najbolj vidnem mestu v vasi se je v jutranjem vetru razvila slovenska trobojnica z rdečo zvezdo v sredini. Za prebivalce je bil to pretresljiv pogled – videti svojo zastavo po desetletjih prepovedi je marsikomu privabilo solze v oči.
Nekateri domačini so v prvem maju evforije naivno mislili, da je strašne vojne s tem nepreklicno konec. Vendar je bila streznitev hitra in krvava. Nemški vojni stroj ni izgubljal časa; Primorska je postala del njihovega Operativnega območja Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland). Ni minilo dolgo, ko se se po glavni cesti ob reki Idrijci začeli pomikati težki nemški oklopni avtomobili. Pri Maruškovcu je prišlo do prvega strahotnega soočenja s kruto realnostjo novega okupatorja. Ko so nemške posadke opazile civilno prebivalstvo, ki je v smrtnem strahu začelo bežati čez reko Idrijco, da bi si rešilo golo življenje, so hladnokrvno zaregljale strojnice. Streli so odmevali med soteskami in zavezniško navdušenje se je v hipu pomešalo z vonjem po smrekovini, smodniku in krvi. Nova, še bolj neizprosna okupacija je potrkala na vrata.
Kljub tej smrtni nevarnosti pa je bil duh solidarnosti med ljudmi močnejši od strahu. Po kapitulaciji Italije se je namreč preko teh hribov začelo domov vračati nepregledno število slovenskih internirancev – mož in fantov, ki so preživeli pekel italijanskih koncentracijskih taborišč, kot sta bila Rab ali Gonars. Izčrpani, lačni, bolni in v raztrganih oblačilih so pešačili proti svojim domovom po celotni Sloveniji. Lokalni odbor OF je takoj prevzel organizacijo humanitarne pomoči. Vaščani Otaleža, Lazca in okoliških vasi, čeprav sami revni in izpraznjenih shramb, so te trpeče ljudi sprejemali z odprtimi rokami. Ponudili so jim toplo hrano, prenočišče in besedo spodbude. V tistih kritičnih dneh je organizacija OF presegla okvir zgolj političnega gibanja; postala je vsesplošna ljudska mreža, ki je zajela prav vse poštene in sočutne ljudi na podeželju.
Mobilizacija naroda: Med dolžnostjo in navdušenjem
Sprememba oblasti je zahtevala formalnopravno podlago. Enajstega septembra 1943, le tri dni po kapitulaciji, je bil ustanovljen Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo. V tistem zgodovinskem trenutku, ko Primorska pravno-formalno še ni bila priključena matični domovini oziroma Jugoslaviji, je ta svet prevzel vlogo vrhovne zakonodajne in izvršilne oblasti na osvobojenem ozemlju. Njegov prvi in najpomembnejši korak je bil izid uradnega Odloka o mobilizaciji. Odlok je bil neizprosen in obsežen: vpoklican je bil vsak moški, sposoben za orožje, v starosti od 18 do 45 let. Narodnoosvobodilna vojska pa je odprla svoja vrata tudi ženskam in dekletom, ki so vanjo lahko vstopale prostovoljno kot borke, bolničarke ali terenske delavke. Vse ostalo prebivalstvo – starejši, mladina in tisti, ki niso nosili orožja – pa je bilo dolžno z vsemi svojimi močmi, pridelki in delom sodelovati pri izvedbi te splošne mobilizacije.
Zgodovinopisje, predvsem skozi analize dr. Toneta Ferenca, je kasneje natančno preučevalo naravo tega vpoklica. Izraz »mobilizacija« v klasičnem vojaškem smislu morda ni bil povsem natančen; dr. Ferenc jo je opisal kot proces, ki je bil »na pol prostovoljen, na pol prisilen ali, bolje rečeno, obvezen«. Vendar pa je tisto domnevno »prisilo«, ki jo prinaša vsak državni odlok, v tistih dneh popolnoma prekrilo splošno, prekipevajoče navdušenje naroda. Ljudje niso odhajali v partizane le zato, ker je tako pisalo na papirju, temveč iz globoke želje po končni svobodi in obrambi lastnih domov pred nemškim prodiranjem. Mobilizacija je tako stekla z neverjetno hitrostjo – v le nekaj dneh so bili ustanovljeni novi bataljoni in odredi.
Zgodovinski miting pred hišo Pavle Svetik
Uradni odlok je dobil svoj pravi, živi izraz na velikem ljudskem zborovanju v Otaležu. Pripravil ga je domači rajonski odbor OF, ki je imel zaradi predhodnega ilegalnega dela že pripravljeno celotno logistiko. Uporniški duh v vasi je dosegel vrhunec, ko so v kraj zakorakale prve organizirane partizanske enote. Aktivistka Marija Bašelj je ta nepozabni dan opisala z besedami, polnimi ponosa: prihod prvih borcev je prebivalstvo sprejelo z nepopisnim navdušenjem, solzami olajšanja in glasnim vzklikanjem.
Še isti dan je bil sklican miting na prostem, ki je potekal na dvorišču pred hišo Pavle Svetik. To ni bilo le politično zborovanje, ampak praznik svobodne slovenske besede. Venceslav Kacin, sekretar rajonskega odbora OF, je stopil pred zbrane borce in domačine ter v imenu celotnega odbora in vseh prebivalcev izrekel borbeno in čustveno dobrodošlico prvim partizanom. Nato je besedo prevzel politkomisar enote, ki je podal ključni politični referat. Njegov glas je odmeval med cerkljanskimi hribi, ko je zbranim odkrito predočil resnost situacije. Govoril je o pomenu oborožene vstaje, o neposredni in strahotni nevarnosti, ki jo prinaša nemški prodor, ter o življenjski nujnosti, da celotno prebivalstvo – brez izjeme – tesno sodeluje z Osvobodilne fronto. Ljudje so poslušali v popolni tišini, zavedajoč se, da se odloča o njihovi usodi.
A miting ni bil zaznamovan le s političnimi govori. Kulturni program je tistega dne ljudem vlil tisto duhovno moč, ki jo narod potrebuje v najtežjih preizkušnjah. Pred množico je stopil Blaž Ostrovrhar – pod tem partizanskim imenom se je skrival znani partizanski pesnik Oto Vrhunec. Ko je začel z globokim, doživetim glasom recitirati svoje uporniške verze, je med poslušalci zavladala posebna napetost. Pesmi so govorile o trpljenju, a hkrati o neupogljivosti slovenskega človeka. Po zaključku recitacij so borci skupaj zapeli več borbenih pesmi. Glasovi vojakov in domačinov so se zlili v eno, pesem pa je odmevala daleč čez dolino Idrijce kot zaobljuba, da bodo ti kraji, ne glede na prihajajoče nemške ofenzive, ostali zavedni in svobodni. Miting pred hišo Pavle Svetik je tako postal zgodovinski mejnik, ki je Otalež in okoliške kraje nepreklicno zapisal v zgodovino primorskega odpora.
