Iz idrijsko-cerkljanskih hribov v ameriški La Salle

Iz idrijsko-cerkljanskih hribov v ameriški La Salle– iskanje boljšega jutra v Illinoisu

Slovo od domače grude 

Jeseni leta 1906 je v idrijsko-cerkljanskih hribih že dišalo po prihajajoči zimi. Za prebivalce strmih vasi, obdelovalnih le z roko, kot sta Otalež in Plužnje, je bilo preživetje na skromnih kmetijah vsako leto težje. Agrarna kriza, pomanjkanje zemlje in želja po boljšem jutru so marsikaterega mladega človeka prisilili, da je pogled usmeril čez ocean, proti daljni Ameriki. O njej so med ljudmi krožile zgodbe o deželi, kjer se s trdim delom da zaslužiti dostojno premoženje.

Tistega septembra se je na pot življenja pripravljala majhna, a tesno povezana skupina domačinov. Na čelu te odprave je bila mlada družina Brejc iz Otaleža. Šestindvajsetletni Jakob Brejc, po poklicu kmečki delavec, je bil fant svetle polti, svetlih las in sivih oči, visok okoli 165 centimetrov. Kljub mladosti je na svojih ramenih že nosil težo odgovornosti za prihodnost svojih najdražjih. Njegova žena Frančiška je štela komaj triindvajset let; bila je malce nižje rasti, okoli 159 cm, prepoznavna po svojih gostih temnih laseh in prodornih sivih očeh, v dokumentih pa zapisana le kot gospodinja. Največjo skrb in hkrati največji pogum pa je skupini vlivaj njun komaj desetmesečni sinček Franc, ki je pot začel v varnem materinem naročju.

Z njimi sta potovala še doi sokrajana, ki sta delila isto usodo in enake upe. Osemindvajsetletni Franc Vehar, po domače Dolinski iz Otaleža, je bil visok, svetlolas in rjavook mladenič. V Ameriko je odhajal s trebuhom za kruhom kot spreten rokodelec, vešč dela z lesom, kar mu je vlivalo upanje na lažje iskanje zaposlitve. Zadnja članica odprave je bila petindvajsetletna Katarina Peternelj iz bližnjih Pluženj, rjavolaska s sivimi očmi. Vsi odrasli v skupini so imeli za tisti čas izjemno pomembno popotnico – bili so pismeni. Znanje branja in pisanja jim je vlivalo potrebno samozavest pred uradniškimi in birokratskimi ovirami, ki so jih čakale v širnem svetu.

»Slovo od domačih je bilo težko, polno tihih molitev in solz. Pospravili so svoje najnujnejše osebne stvari, v lesene kovčke skrbno zložili obleke ter suho hrano za prve dni in zapustili rojstne hiše. Vedeli so, da se morda nikoli več ne bodo vrnili.«

Pot do Trsta in prag velikega sveta

Prvi del poti je bil telesno izjemno naporen. Iz strmih leg nad Idrijco so se morali potniki spustiti v dolino, otovorjeni s prtljago in z dojenčkom v naročju. Pot so začeli peš oziroma z leseno konjsko vprego do najbližje železniške postaje. Leto 1906 je bilo za te kraje prelomno: ravno julija tistega leta so slovesno odprli slovito Bohinjsko progo. Mlada skupina se je tako med prvimi vkrcala na vlak, ki jih je skozi strme predore in čez gorske prelahe odpeljal proti jadranski obali – proti Trstu.

Trst je bil takrat glavno pljučno krilo Avstro-Ogrskega cesarstva in mravljišče tisočerih izseljencev z vseh koncev monarhije. Za hribovske ljudi je bil vstop v to hrupno, kozmopolitsko pristaniško mesto pravi kulturni šok. Trgovci, mornarji, mešanica jezikov in ogromne parne ladje so ustvarjali svet, ki si ga v varnem zavetju cerkljanskih gora niso mogli niti predstavljati.

V Trstu so skrb zanje prevzeli agenti ladijske družbe Austro-Americana. Skupina je morala opraviti prve zdravstvene in administrativne preglede v tamkajšnjem izseljenskem domu. Pregledovali so predvsem očesne bolezni in splošno telesno pripravljenost. Za malega Franca je bilo bivanje v prenatrpanih prostorih polno nevarnosti za okužbe, a ljubezen staršev ga je varovala.

Tukaj so dokončno uredili svoje papirje in prevzeli vozovnice, ki so bile kupljene vnaprej in so vključevale tako plovbo čez Atlantik kot kasnejšo vožnjo z vlakom po ameriškem kopnem. Njihovi žepi so bili skromni: Jakob, Frančiška in Franc Vehar so imeli s seboj vsak po 12 dolarjev, Katarina pa 10 dolarjev – ravno toliko, da so izpolnili minimalne pogoje ameriških oblasti za vstop in imeli za kos kruha v prvih dneh na tujem.

Trije tedni med nebom in vodo na parniku Gerty

Konec septembra so se vkrcali na parnik S.S. Gerty. To je bila moderna, a strogo namenska izseljenska ladja družbe Austro-Americana. Kot velika večina slovenskih kmetov so tudi oni potovali v najnižjem, tretjem razredu – v medkrovju. To je bil prostor globoko v trupu ladje, tik nad strojnico, kjer je na stotine ljudi spalo na tesnih pogradih.

Ko je ladja izplula iz tržaškega pristanišča, se je začel dolg in monoton del potovanja. Ladja je plula mimo dalmatinskih otokov, se ustavila v južni Italiji, da je vkrcala nove potnike, pri Gibraltarju zapustila Sredozemsko morje in zaplula na odprt, neizprosen Atlantski ocean.

Življenje pod palubo je bilo huda preizkušnja. Zrak je bil zadušljiv, prepojen z vonjem po nafti, strojevini in morski bolezni, ki ob hudih valovih ni prizanesla nikomur. Frančiška in Katarina sta preživljali težke dni na oceanskih valovih. Največje breme je nosila Frančiška, ki je morala v teh higiensko pomanjkljivih pogojih negovati in hraniti desetmesečnega dojenčka. Moška, Jakob in Franc Vehar, sta skrbela za varnost skupine, prinašala enolično hrano ter družino ob lepem vremenu vodila na palubo na svež zrak. Vez med njimi je bila njihova edina gotovost sredi nepregledne vodne planjave.

Ellis Island: Otok solz in upanja

Po skoraj treh tednih plovbe se je med potniki razširil glasen krik olajšanja. Iz jutranje oceanske megle se je dvignil New York in mogočni Kip svobode. Za potnike s parnika Gerty je bil to trenutek solz olajšanja in neopisljivega upanja.

Bilo je 18. oktobra 1906, ko je ladja končno spustila sidro v newyorškem zalivu. Potnike iz medkrovja so z manjšimi trajekti prepeljali na Ellis Island – sloviti otok preizkušenj, skozi katerega so morali iti vsi, ki so želeli vstopiti v Ameriko.

Skupina iz Otaleža je stopila v ogromno, hrupno dvorano, kjer so se vile dolge vrste ljudi vseh narodnosti. Ameriški uradniki in zdravniki so jih opazovali z ostrimi očmi. Preverjali so njihovo hojo, sapo, otipavali lasišča in pregledovali oči. Jakob, Frančiška z malim Francem, Franc Vehar in Katarina so uspešno prestali zdravstveni pregled. Vsi so bili vpisani v manifest pod rubriko zdravstvenega stanja z besedo »Good« (dobro), brez telesnih okvar.

Nato so stopili pred imigracijskega uradnika, ki je imel pred seboj ladijski manifest. Uradnik je vestno preveril njihovo pismenost, starost ter cilj potovanja. Ko so potrdili vse podatke, jim je zastavil ključno vprašenje: »Kam potujete in kdo vas čaka?«

Veriga upanja in končni cilj v La Sallu

Odgovor potnikov je bil jasen in vnaprej pripravljen. Celotna skupina je bila del tako imenovanega verižnega izseljevanja. Niso odhajali v neznano; potovali so k tistim, ki so si tam že ustvarili dom in jim s tem jamčili, da ne bodo postali breme ameriške države. Njihov končni cilj je bilo industrijsko in rudarsko mesto La Salle v zvezni državi Illinois na območju Chicaga.

Vsi potniki iz Otaleža – z izjemo Katarine – so potovali pod okrilje istega človeka. Uradni zapiski v manifestu razkrivajo natančne sorodstvene vezi in naslove, ki so jim odprli vrata v novi svet:

• Družina Brejc (Jakob, Frančiška in mali Franc) ter njun sopotnik Franc Vehar so bili namenjeni v La Salle, kjer jih je pričakoval Frančiškin brat Janez Vogrič (Johann Vogrich). Janez je v Ameriko odpotoval že leta 1900 ter si v teh letih v Novem svetu že ustvaril trdno podlago. Svojemu svaku Jakobu, sestri Frančiški in rojaku Francu je zagotovil prvo varno zavetje ter pomoč pri vključevanju v tamkajšnjo močno delavsko skupnost. Frančiška je po dolgih tednih napora končno lahko položila malega Franca v pravo posteljo, Jakob in Franc Vehar pa sta prejela prve nasvete o delu v tamkajšnjih obratih in premogovnikih.
• Katarina Peternelj pa se je ob prihodu ločila od preostale skupine, saj je potovala pod okrilje svojega brata Johanna (Janeza) Peternelja, ki je prav tako že živel v La Sallu. Brat ji je vnaprej plačal celotno ladijsko vozovnico, s čimer ji je omogočil beg pred revščino iz rodnih Pluženj in ji pripravil varen pristanek v novem okolju.

Ko je uradnik na Ellis Islandu udaril končni pečat na njihove dokumente, so bili uradno sprejeti v Združene države Amerike. Vkrcali so se na vlak, ki jih je odpeljal stran od New Yorka, naravnost proti zahodu, v osrčje Illinoisa.

Ko je vlak s piskom ustavil na postaji in so potniki izstopili v mrzlo jesensko popoldne na obrobju Chicaga, so se njihove poti razšle proti novim domovom. Moški so kmečko orodje kmalu zamenjali za težko delo v industrijskem La Sallu, ženske pa so začele ustvarjati novo življenje. Desetmesečni Franc, ki je junaško preživel dolgo pot čez ocean, pa je postal živa vez nove generacije, ki je pognala korenine v ameriški prsti, medtem ko je spomin na rodni Otalež za vedno ostal zapisan v njihovih srcih.

---