Med praznikom vere in pritiski fašizma

 Med praznikom vere in pritiski fašizma

Bilo je poletje leta 1937, ko je v hribovite vasi pod Bevkovim vrhom zavel duh nenavadne slovesnosti. Tistega avgusta je narava že kazala prve znake zrele jeseni, kmečke roke v Otaležu in okoliških zaselkih pa so se za trenutek spočile od trdega dela. Razlog za vznemirjenje je bil velik: v osrčje teh krajev je prihajal sam goriški princ nadškof, monsignor Carlo Margotti.

Za takratne prebivalce, ki so živeli pod strogim očesom italijanske fašistične oblasti, je bil obisk visokega cerkvenega dostojanstvenika več kot le verski obred. Pomenil je potrditev njihove skupnosti, njihove tradicije in vere, ki jih je skozi stoletja ohranjala na teh strminah.

Vsakdan v vaseh pod Bevkovim vrhom

Da bi v celoti razumeli pomen tega dne, se je treba ozreti v vsakdanje življenje ljudi tistega časa. Življenje v Otaležu in sosednjih vaseh, ki se ugnezdene pod mogočnim, 1051 metrov visokim Bevkovim vrhom raztezajo po strmih pobočjih – v Lazcu, Plužnjah in Jaznah –, je bilo prepleteno z neizprosnim bojem za preživetje in politično napetostjo. Ta prostrana hribovita pokrajina, kjer samotne kmetije kljubujejo strminam, je določala neizprosen ritem kmečkega vsakdana.

Posebno mesto v tej geografski in duhovni razporeditvi so imele Masore. Za razliko od drugih vasi, ki so ležale na otaleški strani pod grebenom Bevkovega vrha, so se Masore razprostirale na strmih, samotnih pobočjih na drugi strani reke Idrijce. Kljub temu da jih je globoka rečna struga fizično ločevala od preostalega dela župnije, so bili tamkajšnji ljudje trdno povezani z otaleško cerkvijo. Premagovanje poti čez majave mostove nad reko in navzgor v hrib je bilo del njihovega vsakdana, ko so se odpravljali k maši ali po opravkih.

To je bilo obdobje med obema vojnama, ko je bila celotna pokrajina pod italijansko zasedbo. Domačini so se soočali s pritiski fašističnega režima, ki je načrtno izvajal poitalijančevanje. Slovenska beseda je bila v šolah in javnih uradih strogo prepovedana, prebivalci pa nenehno pod nadzorom. V takšnih razmerah je bila Cerkev eno redkih zatočišč, kjer sta se ohranjala domača beseda in duh skupnosti, čeprav je morala tudi cerkvene hierarhija uradno sodelovati z oblastmi.

Vsakdan hribovskega človeka pa je določalo predvsem delo na strmih tleh. Kmetije so bile večinoma samooskrbne. Življenje je teklo v ritmu letnih časov: spomladi in poleti košnja strmih senožeti na pobočjih Bevkovega vrha in nad kanjonom Idrijce, kjer je bilo treba vsako bilko trave obrniti ročno, oskrba živine v hlevih, obdelovanje majhnih terasastih njiv z ržjo, krompirjem in repo ter sečnja v gozdovih. Ženske so skrbele za dom, otroke in predenje, moški pa so pogosto odhajali na sezonsko delo drugam, da so zaslužili kakšno liro za plačilo visokih davkov. Kljub revščini in težkemu garanju pa sta med ljudmi vladala globoka solidarnost in med sosedska pomoč.

Prihod italijanskega nadškofa in zapleteni odnosi

Prihod Carla Margottija v te kraje je med verniki in domačo duhovščino vzbujal mešane občutke. Margotti je bil namreč prvi italijanski nadškof na goriškem prestolu po dolgem nizu slovenskih predhodnikov, vključno z narodno zavednim Frančiškom Borgio Sedejem, ki so ga fašistične oblasti prisilile k odstopu. Kot odločen italijanski domoljub je Margotti ob prevzemu nadškofije sprva podpiral uradno politiko režima in si prizadeval za omejevanje slovenske besede pri bogoslužju, kar je med slovenskimi verniki in Primorci povzročilo globoko nezaupanje.

Vendar pa je bil nadškof Margotti hkrati človek izjemne verske gorečnosti in zavezanosti svojemu pastirskemu poslanstvu. Čeprav je bil v nenehnem konfliktu z narodnimi interesi domačinov, je bil pripravljen osebno obiskati najbolj odročne in strme kotičke svoje škofije, da bi se srečal z vernim ljudstvom. Njegov odnos do Slovencev je bil tako zaznamovan z dvojem: po eni strani je sledil asimilacijskim pritiskom Rima, po drugi strani pa je globoko spoštoval neupogljivo vero cerkljanskih hribovcev ter kot visok cerkveni dostojanstvenik vodil celo velika slovenska romanja.

Sprejem pred župnijskim pragom

In vendar praznično vzdušje tiste avgustovske nedelje ni moglo povsem prekriti napete politične realnosti. Svečana birma je namreč potekala pod budnim očesom italijanskih orožnikov. Njihova prisotnost je bila nenehna grožnja, saj je orožniška stavba stala tik zraven otaleške šole – dveh ključnih stebrov fašističnega nadzora in asimilacije v vasi. Uniformirane postave, ki so pozorno spremljale vsak korak zbrane množice, so domačine opominjale, da sta javno zbiranje in uporaba domače besede vedno na robu kaznivega.

Kljub temu strahu so se poti, ki povezujejo raztresene domove in samotne gorske kmetije teh vasi pod Bevkovim vrhom, tisto nedeljo, 22. avgusta, spremenile v žive reke. Verniki iz vseh okoliških vasi – pa tudi tisti iz oddaljenih Masor, ki so morali prečkati reko Idrijco in se povzpeti v hrib – so se v svojih najboljših prazničnih oblačilih začeli zgrinjati proti središču Otaleža. Mnogi med njimi so ponošene čevlje obuli šele tik pred vasjo, da jih ne bi uničili na strmih, kamnitih poteh.

Na vhodu v vas je vladalo slovesno tiho pričakovanje. Na čelu zbrane množice je stal domači župnik Anton Krapež. Bil je mož, ki je s svojimi verniki delil vsakodnevni kruh, skrbi in tihi odpor ter z modrostjo krmaril med pritiski italijanskih oblasti in ohranitvijo narodne identitete. Ko se je prašni cesti končno približala visoka gostujoča delegacija, v kateri je bil poleg nadškofa Margottija tudi njegov osebni tajnik, je v množici završalo. Župnik Krapež je z dostojanstvom in spoštovanjem, a hkrati s ponosom pastirja, ki pozna vsako težavo svojih ljudi, izrekel dobrodošlico visokemu gostu. Monsignor Margotti je bil ganjen nad množico, ki se je zbrala v tako velikem številu – hribi so tisti dan odmevali od petja in molitve.

Anton Krapež s šolsko mladino. Župnik v Otaležu v letih 1928-1939(slika iz knjige Otalež skoraj tisoč let znano naselje na sončni strani Alp, med Primorsko, Notranjsko in Kranjsko)

Pod oboki svete Katarine

Procesija se je nato pomaknila proti župnijski cerkvi sv. Katarine, ki že od prve polovice 19. stoletja ponosno stoji na razglednem vzhodnem robu vasi. Ta mogočna stavba, posvečena sveti Katarini Aleksandrijski, je bila tisti dan okrašen božji hram, napolnjen z vonjem po kadilu in svežem cvetju, ki so ga dekleta nabrala na okoliških travnikih pod visokimi vršaci. Po ljudskem izročilu je cerkev v teh hribih tako prostrana zato, ker so njene mere ob gradnji določili kar tako, da so prosili vse župljane, naj se zberejo skupaj z mašnimi koši vred – in tisto nedeljo leta 1937 je bila znova polna do zadnjega kotička.

Nadškof se je najprej posvetil pregledu duhovnega stanja župnije. V pogovoru z župnikom Krapežem je preučil cerkvene knjige, se pozanimal o življenju ljudi, njihovem gmotnem stanju in težavah ter izrazil globoko občudovanje nad močno in neupogljivo vernostjo cerkljanskih hribovcev, ki je niso mogle zlomiti nobene politične preizkušnje.

Zakrament svetega Duha za otroke hribov

Osrednji in najbolj čustven del pastoralnega obiska pa je bila podelitev zakramenta svete birme. Pred oltar svete Katarine so stopili birmanci – dekleta v preprostih, a skrbno zlikanih belih oblekah in fantje z resnimi obrazi v svojih edinih prazničnih oblekah. Bili so otroci iz Otaleža ter sosednjih vasi Lazec, Plužnje, Jazne in Masore.

Za te otroke, ki so odraščali v trdih hribovskih razmerah in katerih roke so že od malih nog pomagale pri kmečkih opravilih, je bil dotik nadškofove roke in maziljenje s krizmo trenutek, ki se jim je neizbrisno vtisnil v spomin za vse življenje. Z njim so prejeli moč, da ostanejo zvesti krščanskim vrednotam in tradiciji svojih prednikov, kar je v tistih negotovih predvojnih letih imelo še posebej globok pomen.

Slovo in dediščina spomina

Ko so se dopoldanske sence začele krajšati, je bil čas za slovo. Nadškof Carlo Margotti se je poslovil od domačega župnika Antona Krapeža in vernikov ter se z delegacijo odpravil nazaj proti goriški nadškofijski kuriji. Ljudje so se vrnili k svojim domovom na samotnih gorskih kmetijah, prebivalci Masor pa so se znova spustili v dolino proti svoji strani Idrijce, mimo tihih orožnikov, ki so še naprej nadzorovali vaški vsakdan. Vsi so odhajali k vsakdanjim skrbem in večerni molitvi pod tiho kuliso Bevkovega vrha, a z občutkom, da v svojem tihem odporu in veri niso sami.

V Otaležu pa je ostal mir. In ostal je ponos. Dogodek je bil tako pomemben, da je že naslednji dan, 24. avgusta 1937, o njem poročal tržaški časopis Il Piccolo v svoji večerni izdaji. 

Ta majhen časopisni izrezek, ki je preživel desetletja, danes služi kot neprecenljiv zgodovinski dokument – pričevanje o dnevu, ko sta se praznik in trda realnost vsakdana vasi pod Bevkovim vrhom povezala v eno samo, ponosno zgodbo.