Zamolčani greh pod otaležkim zvonikom
V hribovskih vaseh, kjer so poti strme in je bilo vsakdanje življenje nekdaj močno vpeto v neizprosen ritem cerkvenega zvona, je ljudski spomin izjemno dolg. V Otaležu se je skozi generacije ohranilo dragoceno ustno izročilo, ki skozi usodo posameznikov slika celotno podobo nekega preteklega časa. To je bilo obdobje, ko je imela cerkvena oblast v rokah ključe do družabnega življenja mladih in je s trdo roko bdela nad vsakim njihovim korakom, hkrati pa je za težkimi, zaprtimi vrati župnišča prihajalo do zlorabe moči, človeških slabosti in zamolčanih krivic.
Med predvojnimi vaščani je dolga desetletja slovelo dekle, ki je v mladosti služilo pri eni premožnejših domačij v vasi. Starejši ljudje so jo pomnili kot pravo krasotico, polno mladostnega veselja, vedrine in neizmerne želje po plesu ter druženju z vrstniki. V tistih časih pa nedeljska zabava ni bila samoumevna pravica, temveč velik privilegij, ki ga je morala predhodno odobriti uradna cerkvena avtoriteta. Da bi mladina sploh smela pripraviti tradicionalni popoldanski ples, je moralo prav to dekle osebno ponj v župnišče k domačemu župniku, ki je veljal za strogega varuha vaške morale.
Nihče v vasi ni pričakoval, da se bo obisk, namenjen zgolj nedolžni prošnji za kanček mladostne sprostitve, sprevrgel v dramo, katere odmevi bodo zaznamovali več desetletij lokalne zgodovine. Ko je dekle stopilo v župnikovo sobo, je duhovnik izkoristil svoj nedotakljivi položaj moči, zaklenil težka lesena vrata in jo začel nespodobno otipavati. Vendar je naletel na nepričakovan in odločen odpor. Ponosno dekle ga je v navalu ogorčenja in samoobrambe udarilo s krepko klofuto, njen prestrašeni krik na pomoč pa je v trenutku prekinil grobno tišino župnišča.
Vpitje je v sosednjih prostorih slišala župnikova sestra, ki je tam službovala kot kuharica. Ker je dobro vedela, kaj se dogaja za zaprtimi vrati, je nemudoma reagirala, pritekla z rezervnim ključem, odklenila sobo in dekle rešila iz izjemno neprijetnega položaja.
Maščevanje in absolutni cerkveni nadzor sta sledila še isto popoldne. Ples se je v vasi sicer začel, a ko je zazvonilo k večerni molitvi, k Ave Mariji, se je med presenečene mlade pomešala župnikova sestra. V rokah je nosila uradno pismo – župnikovo pisno prepoved, ki je takoj, brez pojasnil in nepreklicno končala vsakršno nadaljnje vaško veselje.
Zamerljivost tega duhovnika pa je bila dolgotrajna in je segala daleč preko meja tistega nedeljskega popoldneva. Desetletja kasneje, ko je bil že v globoki jeseni svojega življenja in je v Otaležu obhajal svojo slovesno zlato mašo, je bil spomin na davno mladostno zavrnitev v njem še vedno povsem živ. Med uradnim delom slovesnosti, ko se je pred cerkvijo rokoval z zbranimi vaščani in ponosno prejemal njihove čestitke, je stopil neposredno pred žensko, ki ga je nekoč v župnišču upravičeno zavrnila. Pred očmi celotne javnosti jo je namerno in hladno spregledal. Vsem ostalim okoli nje je ponudil roko, njej pa ne, s čimer je jasno pokazal, da osebni ponos in globoke zamere niso zbledeli niti po pol stoletja opravljanja duhovniške službe.
Ta otaleška pripoved, iztrgana iz pozabe skozi spomine tistih, ki so še ujeli odmev župnikove zlate maše, zgovorno priča o tem, da človeška narava ne pozna stanovskih izjem. Medtem ko so s prižnice glasno zahtevali brezpogojno moralno čistost in greh strogo preganjali, so se za zidovi župnišč odvijale tihe drame, ki so usodno krojile življenja malih ljudi. Zgodba tako ostaja dragocen in opominjajoč dokument lokalne zgodovine, ki poudarja, kako pomembno je ohraniti resnico o preteklosti skupnosti, pa naj bo ta še tako oporečna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar