LAZEC: Naši v Ameriki-Jakob Mavrič (Jacob Mourich)

Jakob Mavrič v Scotch Coulee -Bear Creek- Montana

OD CERKLJANSKIH HRIBOV DO MONTANSKIH RUDNIKOV

Življenjska usoda in tragedija družine Jakoba Mavriča (Jacob Mourich) iz Otaleža

»Zgodovina slovenskega izseljenstva na prehodu iz 19. v 20. stoletje ni zgolj statistika o izdanih potnih listih in tonah izkopanega premoga. Je epopeja, stkana iz neštetih usod, napisanih s krvjo, žulji in neizmernim domotožjem. Je zgodba o ljudeh, ki so iz kmečkih cokel skočili naravnost v surovi mehanizem ameriškega kapitalizma.«

Kmečke korenine in preizkušnja vere v domači zemlji

Zgodba rodbine Mavrič se začenja v osrčju idrijsko-cerkljanskega hribovja, v slikoviti, a z vetrovi bičani vasici Otalež. V tem odmaknjenem svetu, kjer je preživetje zahtevalo trdo delo na strmih tleh, se je 20. julija 1867 rodil Jakob Mavrič. Že v zgodnji mladosti je izstopal po bistrosti in izjemni ročni spretnosti. Namesto da bi ostal zgolj vezan na motiko in plug, je izbral les. Izučil se je za mizarja, obrt pa je v tistih časih pomenila most med kmečkim životarjenjem in meščanskim ugledom.

Leta 1892 je Jakob stopil v zakonski stan z Uršulo Sedej (rojeno 18. oktobra 1866), dekletom iz bližnjih Hobovš. Mladoporočenca sta si nov dom ustvarila v vasi Sovodenj, na stičišču poti, ki so povezovale gorske kmetije z večjimi trgi. Tukaj se je njun zakon hitro razcvetel in družinska sreča je bila kmalu blagoslovljena z rojstvom štirih otrok:

Hčerke Ane (1894)
Sinov Vincenca (1895), Jožefa (1896) in Franca (1900)

A življenje v hribovitem svetu je bilo neizprosno. Še preden je družina sploh dobro zaživela, je usoda udarila z vso silovitostjo, ki jo premore le kmečki vsakdan. V rani mladosti sta v strašnih nesrečah umrla dva sinova. Eden od dečkov se je nesrečno zadušil, drugi, Jožef, pa je podlegel grozljivim poškodbam po usodnem skoku s senika naravnost na ostre kmečke vile.

Ta dvojna izguba je globoko zarezala v srca staršev. V svetu, kjer sta vladala revščina in nenehen strah pred jutrišnjim dnem, je ta družinska tragedija postala prelomna točka. Bolečina ob izgubi otrok in pomanjkanje obdelovalne zemlje sta v Jakobu dozorela v nepreklicno odločitev: potisnil bo mizo in skobljič na stran ter si boljšo prihodnost poiskal onkraj luže.

Eksodus v divjino: Dolina Bear Creek v Montani

Leta 1900, ko je svet vstopal v novo stoletje, se je triintridesetletni Jakob Mavrič sam odpravil na dolgo pot čez Atlantik. Njegov cilj ni bil New York ali Chicago, temveč Montana – divja, gorata in obetavna zvezna država na severozahodu ZDA. Pot ga je vodila naravnost v dolino Bear Creek v okrožju Carbon, natančneje v cvetoče, a surovo rudarsko naselje Scotch Coulee.

To je bil svet ostrega podnebja, divje narave in hitro rastočih rudarskih mest, kjer se je govoril babilonski jezik priseljencev – od Fincev in Italijanov do Slovencev. Premogovniki v dolini so obljubljali tisto, česar domača zemlja ni mogla več zagotoviti: reden zaslužek v dolarjih. Jakob je začel na dnu, kot navaden rudar pod zemljo, a z enim samim ciljem – privarčevati dovolj, da k sebi pokliče preostanek družine.

Štiri leta je trajalo, da si je Jakob v Ameriki opomogel, se privadil na trdo delo in pripravil osnovne pogoje za bivanje. Leta 1904 mu je sledila požrtvovalna žena Uršula. Z desetletno hčerko Ano in komaj štiriletnim sinom Francem (ki je v novem svetu nemudoma postal Frank) se je vkrcala na parnik v enem od evropskih pristanišč. Potovanje v podpalubju je bilo naporno, polno tesnobe in bolezni, a želja po ponovnem snidenju je premagala vse ovire.

V surovem okolju Montane se je družina znova združila, Jakob Mavrič pa je postal Jacob Mourich. Tukaj, sredi rdečega prahu in lesenih barak, se je njun rod razširil še za dva člana:

Leta 1907 se je rodil sin Jack Phillip
Leta 1909 pa najmlajši Louis Lubes

Cesarski mizar, ki je ukrotil les Montane

Čeprav je Jakob ob prihodu v Ameriko poprijel za kramp v temi rudniških rovov, je hitro postalo jasno, da v svojih rokah nosi redek obrtniški dar. Bil je vrhunski mizar in tesar, mož z geometrijskim očesom in mirno roko. Njegov sloves je segal še v čas pred izselitvijo. V rodni domovini je bil namreč tako prepoznan po svoji natančnosti in estetskem čutu, da mu je unikatno pohištvo v svojih mladih letih menda naročil celo sam avstrijski cesar Franc Jožef I.

V Montani je Jakob ta talent unovčil v polni meri in odložil rudarjenje. Najprej je opravljal zahtevna tesarska dela neposredno za rudniške družine – gradil je podporne stebre, jaške in strojne lope. Kmalu pa je zbral dovolj kapitala, da je odprl lastno mizarsko delavnico in trgovino s pohištvom. Njegove masivne omare, mize in postelje so postale sinonim za kakovost v celotnem okrožju.

Jakob pa ni izdeloval le pohištva; postal je pravi mojster gradnje tipičnih ameriških lesenih hiš (balloon-frame), v katere je vnašal evropsko preciznost. Z lastnimi rokami je zgradil čudovito družinsko rezidenco v Bear Creeku, ki jo je leta 1929 kot veličastno poročno darilo predal sinu Jacku ob njegovi poroki. Kasneje je zgradil še eno hišo, namenjeno svojemu vnuku Toniju Planichku. Iz starega mizarja je sevala starosvetna obrtniška čast, ki je slovensko ime v dolini Bear Creek dvignila na raven splošnega ugleda in spoštovanja.

Melodije v novem svetu: Glasbeni odmev izpod Triglava

Življenje v rudarskih naseljih Montane je bilo sivo, monotono in nevarno. Vsakodnevni strah pred nesrečami v rudnikih so ljudje utapljali v alkoholu ali pa v skupnosti. In prav tukaj je ključno vlogo odigrala glasba. Jakobova ameriška sinova, Jack in Louis, sta podedovala očetov čut za umetnost in estetiko, le da sta ga namesto v les vlila v zvok. Oba sta bila izjemno nadarjena glasbenika. Louis je virtuozno igral na saksofon, Jack na violino.

Svojo glasbeno pot sta začela v zasedbi Novelty Six, s katero sta med lokalno ameriško mladino širila takrat popularno plesno glasbo, zgodnji jazz in ragtime. Vendar njunih slovenskih korenin in genov ni bilo mogoče izbrisati. Kmalu sta postala ključna stebra legendarne skupine Scotch Coulee Band.

Ta zasedba je postala kulturna institucija montanskih Slovencev. Igrali so tradicionalne slovenske ljudske pesmi, viže, polke in valčke. Bili so nepogrešljiv, osrednji del vsake slovenske poroke, godovanja, cerkvenih praznikov in zabav v dvoranah Slovenskega narodnega doma. Preko njunih strun in instrumentov je v suhi montanski zrak odmevala melodija daljne domovine pod Triglavom. Ta glasba je med starejšimi rojevala solze domotožja, mlajšim generacijam pa vlivala ponos na korenine njihovih staršev ter tesno povezovala izseljensko skupnost.

Temačne sence usode: Skrivnost, led in rdeča krogla

Kljub zunanjemu materialnemu uspehu, velikemu ugledu v družbi in uspešni integraciji v ameriški vsakdan, pa je bila usoda družine Mourich zavita v tančico črnih tragedij. Ameriški sen, ki so ga tako vneto sanjali, je bil plačan z najvišjo možno ceno – s krvjo in življenji njihovih otrok. Usoda, ki jim je v Sloveniji vzela dva sinova, jih je v Ameriki čakala z novimi udarci.

Skrivnostna smrt hčerke Ane (1924)

Prvi strahoten pretres na ameriških tleh je družina doživela v ledenem januarju leta 1924. Hčerka Ana, tedaj že odrasla ženska, poročena z rojakom Blažem Planichkom (Blaz Planichek), se je pozno nekega večera med strašnim snežnim viharjem peš vračala proti domu v Scotch Couleeju. Domov ni nikoli prispela.

Sprožila se je obsežna iskalna akcija. Lokalni rudarji, sosedje in policija so tri dni v ekstremnem mrazu prečesavali zamete. Tretji dan so naleteli na grozljiv prizor: v globokem snegu je ležalo njeno zmrznjeno truplo. Ana je umrla komaj dva kilometra stran od varnega doma. Še večji misterij je bila njena obleka – v divjem zimskem viharju je bila namreč oblečena le v tanko nočno srajco.

Smrt je ostala ovita v tančico skrivnosti in sumov. Med osumljenci za morebitni umor ali nasilno dejanje se je v govoricah znašel celo njen mož Blaž, a preiskava zaradi pomanjkanja dokazov ni obrodila sadov in primer je bil uradno zaključen kot nesreča. Le štiri leta kasneje, leta 1928, je Blaž sume in resnico za vselej odnesel s seboj v grob, ko je izgubil življenje v nesreči v rudniku Washoe.

Črni petek v rudniku Smith (1943)

Najhujši, uničujoči udarec pa je družino prizadel sredi druge svetovne vojne, 27. februarja 1943. Najstarejši sin Frank, ki je bil po poklicu izučeni električar in je osebno vodil ter načrtoval elektrifikacijo celotnega rudarskega naselja v Couleeju, ter brat Jack, ki je delal kot izkušen rudar, sta tistega dne skupaj odšla na redno dopoldansko izmeno v zloglasni rudnik Smith (Smith Mine), ki se je nahajal med mestoma Bearcreek in Belfry. Najmlajši brat Louis se je rudniku izognil, saj je delal v pogrebnem zavodu – kar je bila srhljiva igra usode, ki ga bo le nekaj ur kasneje soočila s telesi lastnih bratov.

Ob 9.30 zjutraj je globoko pod zemljo, v jašku št. 3, odjeknila strahovita eksplozija metana in premogovega prahu. Udarni val je bil tako močan, da je na površju raznesel težke betonske objekte, pod zemljo pa je v hipu uničil prezračevalni sistem. Večina rudarjev ni umrla zaradi samega udarca, temveč zaradi tistega, čemur so rudarji pravili »the afterdamp« – smrtonosne mešanice ogljikovega monoksida in strupenih plinov.

Reševalne ekipe z gasilskimi maskami so se več dni prebijale skozi ruševine in strupene pline, medtem ko je na površju v solzah in molitvi čakalo na stotine žensk in otrok. Upanja ni bilo. To je postala najhujša rudarska katastrofa v celotni zgodovini Montane. Med 74 žrtvami sta bila tudi brata Frank Mourich (star 42 let) in Jack Phillip Mourich (star 35 let).

Louis Mourich je moral kot uslužbenec pogrebnega zavoda osebno pomagati pri pripravi trupel svojih dveh bratov za pokop. V enem samem dopoldnevu je družina Mourich izgubila dva stebra svoje prihodnosti. Materi Uršuli in očetu Jakobu se je svet, ki sta ga tako skrbno gradila iz lesa in glasbe, v trenutku sesul v prah.

Epilog: Večni počitek pod nebom Montane

Stara starša, Jakob in Uršula, sta v svojem življenju doživela tisto, česar si ne želi noben starš: preživela sta večino svojih otrok. Od štirih otrok, rojenih v Sloveniji, in dveh v Ameriki, jima je ob koncu ob strani stal le najmlajši Louis.

Uršula je po dolgem, trpečem, a z neizmerno bivanjsko močjo prežetem življenju umrla 14. decembra 1950 v starosti 84 let. Mož Jakob, ponosni cesarski mizar iz Otaleža, mož, ki je s svojim znanjem pustil neizbrisno sled v arhitekturi Bear Creeka, se je poslovil slabo leto kasneje, 22. septembra 1951, prav tako star 84 let. Zlomilo ga je strto srce in teža spominov.

Pokopana sta na lokalnem pokopališču v Bearcreeku, pod širnim nebom Montane, obdana s grobovi svojih otrok, ki so prehitro končali svojo življenjsko pot. Najmlajši sin Louis Lubes Mourich, ki je do konca ohranjal spomin na brate in njuno glasbo, je živel do leta 1969.

Zgodba družine Mavrič-Mourich je mikro-zgodovina celotnega slovenskega naroda v Ameriki. Je večen opomin na visoko, prepogosto krvavo ceno, ki so jo naši predniki plačali za preživetje in uspeh v obljubljeni deželi. Njihovo delo, hiše, ki v Montani še stojijo kljub zobu časa, in slovenska pesem, ki je nekoč odmevala po dolini Bear Creek, pa ostajajo neizbrisljiv del zgodovinskega spomina dveh narodov.

7. Genealoški aparat: Pregled družinskega debla Mavrič / Mourich

Ime in priimek (Slovensko / Ameriško)	Kraj in datum rojstva	Kraj in datum smrti	Življenjska vloga in opombe
Uršula Sedej (Ursula Mourich)	Hobovše (Slo), 18. oktober 1866	Bearcreek (USA), 14. december 1950	Mati družine. Steber doma, preživela vojne, izselitev in izgubo petih otrok. Umrla stara 84 let.
Jakob Mavrič (Jacob Mourich)	Otalež (Slo), 20. julij 1867	Bearcreek (USA), 22. september 1951	Oče, cesarski mizar in graditelj. Avtor številnih lesenih objektov v Montani, uveljavil slovensko obrtniško ime.
Ana Mavrič (Annie Planichek)	Sovodenj (Slo), 1894	Bearcreek (USA), januar 1924	Hči. Umrla pod skrivnostnimi okoliščinami v snežnem viharju, najdena v nočni srajci blizu doma.
Vincenc Mavrič	Nova Oselica (Slo), 5. april 1895	Slovenija, 21. september 1902	Sin. Umrl v rani mladosti v domovini zaradi nesreče (zadušitev).
Jožef Mavrič	Sovodenj (Slo), 24. avgust 1896	Slovenija, 5. marec 1901	Sin. Umrl v otroštvu po nesrečnem skoku s senika na kmečke vile.
Franc Mavrič (Frank Mourich)	Sovodenj (Slo), 3. december 1900	Bearcreek (USA), 27. februar 1943	Sin, električar. Vodil elektrifikacijo Scotch Couleeja. Žrtev velike eksplozije v rudniku Smith Mine.
Jack Phillip Mourich	Bearcreek (USA), 28. februar 1907	Bearcreek (USA), 27. februar 1943	Sin, rudar in violinist. Član Scotch Coulee Band. Žrtev eksplozije v rudniku Smith Mine skupaj z bratom.
Louis Lubes Mourich	Bearcreek (USA), 4. junij 1909	Bearcreek (USA), 1. december 1969	Sin, saksofonist in pogrebnik. Edini preživeli sin, ki je po katastrofi oskrbel pokop svojih bratov.
Marijana Mavrič	Ni podatka	Ni podatka	Sorodnica. Omenjena v družinskih virih in emigracijskih dokumentih.