Ljudska posojilnica Otalež

 Datum ustanovitve: 10. junij 1910

Datum razpustitve/likvidacije: [1931]

Posojilnica je bila ustanovljena leta 1910 v Otaležu. Leta 1926 se je pridružila Federaciji zadrug v Gorici. Depoziti so znašali 220.792 lir, gotovina v blagajni pa 2.631 lir. Predsednik posojilnice je bil Anton Močnik, podpredsednik pa Jožef Simonič. Leta 1929 je bilo članov 95, osnovni kapital je znašal 293 lir, pri čemer je bila vsaka delnica vredna 5 lir. Depoziti so znašali 199.923 lir. Leta 1930 so se člani posojilnice po več letih težav, predvsem zaradi izgub zaradi depozitov pri Federaciji podeželskih bank in Banki Julijske krajine , odločili za prostovoljno likvidacijo. Takrat je bilo članov 79, depoziti so znašali 203.928 lir, rezervni sklad pa 1.442 lir.

Osnovni kapital

[1926] 263 lir

[1927] 283 lir

[1929] 293 lir

[1930] 298 lir

Pravna oblika [10. junij 1910] Zadruga z neomejeno odgovornostjo

Bančna kategorija [10. junij 1910] Zadružna kreditna družba

Arhivski viri

ASBI - Zgodovinski arhiv Banke Italije (Rim)

Sklad Banke Italije / Nadzor kreditnih institucij (1926–1984)

Bibliografski viri

MAIC - Generalni direktorat za kmetijske kredite in hranilnice, Bilten Inšpektorata za zaščito prihrankov in uveljavljanje kreditov , od leta 1936

KMEČKA HRANILNICA IN POSOJILNICA V OTALEŽU

V tistih časih, ko so se nad strmimi farskimi in kmečkimi potmi nad Idrijco zgrinjali oblaki negotovosti, so ljudje v Otaležu, Plužnjah, Lazcu in Jaznah živeli trdo. Zemlja je bila skopa, denarja pa malo. Na začetku 20. stoletja je na Goriškem vel hkrati veter prebujenja in krščanske solidarnosti. Med letoma 1904 in 1910 je na tem koncu zraslo kar petdeset novih posojilnic. Ljudje so potrebovali nekaj svojega, ustanovo, ki bi jih rešila oderuških obresti in jim dala upanje za prihodnost.

Tako se je v nedeljo, 8. maja 1910, v Otaležu rodila Kmečka hranilnica in posojilnica. Uradno registrirana je bila mesec dni kasneje, 15. junija. V prošnji za registracijo so možje ponosno zapisali besede, ki so odmevale med tistimi hribi: »Namen joj je, da razmere svojih članov v naravnem m gmotnem oziru izboljšava, zlasti da spodbuja k varčnosti in da preskrbi svojim udom v gospodarstvu potrebna sredstva.«

Ljudje so verjeli, da jim bo posojilnica prinesla olajšanje. V prvo načelstvo so izvolili može, ki so uživali ugled in zaupanje. Na čelo je stopil Jakob Jereb, po domače Pr Jerebu, izkušeni osemindvajsetletni mož. Ob njem je stal župni kurat Vinko Buda, duhovni steber skupnosti. Zraven so bili še Janez Bogataj iz Pluženj, p. d. Pr Hlipču, mladi Valentin Zajec, p. d. Blekarjev, Jožef Simonič, p. d. Lužarjev, Anton Mlakar z Jazen, p. d. Pr Jakobu, in Štefan Lapajna iz Lazca, p. d. Zaklanec. Ti možje so v svojih kmečkih izbah in fari kovali načrte, kako pomagati sosedu, ko mu pogine živina ali ko je treba popraviti streho.

Posojilnica je sprva cvetela. Pokrivala je davčno občino Otalež in se raztezala čez staro deželno mejo v županstvo Oselica na Kranjskem. Leta 1916, sredi hrupa prve svetovne vojne, je promet dosegel že spoštovanja vrednih 250.000 kron. Vanjo so se zgrinjali domači prihodki. Starci so vanjo polagali težko prislužene novce, da bi si zagotovili mirne »stare čase«.

A mir ni trajal dolgo. Konec vojne je prinesel novo mejo. Primorska je pripadla Italiji, meja pa je kruto presekala vezi z Oselico. Ker so bili v zadrugi lahko le italijanski državljani, je posojilnica čez noč izgubila velik del članstva. Na šestem občnem zboru, 20. oktobra 1921, so morali statut žalostno prilagoditi novi stvarnosti.

Zgodovina je neusmiljeno drvela naprej. Leta 1923 je vodenje prevzel Anton Močnik. Pritisk fašizacije in poitalijančevanja je bil vse močnejši. Na občnem zboru, 23. marca 1924, so morali spremeniti ime. Iz domače, slovenske hranilnice je nastala Cassa popolare di prestiti in Ottales – Ljudska posojilnica v Otaležu. Članstvo se je krčilo; leta 1925 je imela posojilnica le še 90 članov.

Pravi udarec pa ni prišel od domačih dolžnikov, ampak od zunaj. Svetovna gospodarska kriza in propad osrednjih finančnih ustanov sta zadela tudi Otalež. Zadružna zveza v Gorici in Banka za Julijsko Benečijo, kamor je otaleška posojilnica v dobri veri in z največjim zaupanjem nalagala svoj denar, sta šli v likvidacijo. Z njimi je izpuhtelo 56.597,87 lir otaleškega denarja. Tudi ko so porabili ves rezervni fond, je ostala ogromna izguba v višini 54.055,59 lir.

Na žalostnem občnem zboru, 16. septembra 1931, je upravni odbor moral priznati poraz. Izguba je bila prevelika. Da bi zaščitili jamstva članov, so predlagali likvidacijo in sporazumno poravnavo z vlagatelji. Mesec dni kasneje, 18. oktobra, je bil sklep sprejet, sodišče pa ga je potrdilo 30. januarja 1932.

Med ljudmi je seveda zavrelo. Pojavili so se očitki, sumničenja in težke besede. A resnica je bila čista. Kot je kasneje zapisal D. Kacin, ki je pomagal likvidatorjema Ambrožiču in Zajcu: »Nobenih potvorb ni bilo... Ta ustanova je utrpela tolikšne izgube pri Zadružni zvezi in Banki za Julijsko Benečijo, da se ni mogla več rešiti.« Vlagatelji so morali sami prispevati okoli četrtino zneska za kritje izgub, da so zadevo sploh lahko zaključili.

Likvidacijski postopek se je vlekel dolga leta, kot dolg in mučen odmev propadlih kmečkih upov. Zaključen je bil šele v začetku leta 1940. Dne 9. aprila 1940 je bila Kmečka hranilnica in posojilnica v Otaležu dokončno izbrisana iz sodnega registra. Za njo so ostali le arhivi, spomini na pogumne začetke in grenko spoznanje, kako hitro lahko velike svetovne nevihte odpihnejo male, trdo prigarane kmečke prihranke.