Rekorder Dominko

Avtor pesmi -Vinko Šumrada-Radoš 
Pesem; Rekorder Dominko je napisal v Žireh, 3. 1. 1944 in je posvečena kulturniku v Vojkovi brigadi, po avtorjevih besedah, simpatičnemu in korajžnemu fantu, ki je trikrat v enem tednu plaval čez ledeno Idrijco.Njegove podvige pa so iz zasedene vasi Lazec opazovali okupatorjevi vojaki.

Reko Idrijco poznate,ni široka ne globoka,
večkrat reši nas zagate,če preveč v borbah poka
V zimskih mesecih je hladna,kopel v njej ni baš najbolja,
če bredeš jo, kar iznenada te mine vsaka dobra volja.

Partizanu malo mari,če jo brede ali plava,
to samo koristi stvari:naša vojska je bolj zdrava.
V zimskem plavanju v vodi se začenja tekmovanje.
Resnica je, da v tej modi Dominko naš uspehe žanje.

Rekorde nove zdaj postavlja,v tednu trikrat brede reko,
s startom strumnim se proslavlja,naj ima plimo al’ oseko.
Včasih brede, včasih plava,včasih skače kar na glavo,
je boljši mokra cela glava,kot imeti padlih slavo.

Šla je z vodo dalje kapa,šlo je z vodo fino žganje,
kaj to briga vse junaka,samo da uspehe žanje.
„Rekord je moj za vsako ceno!”pravi vrli naš Dominko 
— kot nekdaj sem osvojil ženo si priborim zdaj lovoriko!”

Še švabi, ki opazovali so z Lazca slavne te podvige,
častno salvo so mu dali, Dominko pa jim kaže fige.
„Rekorde nove sem postavil,če hotel rad sem al’ nerad,
saj veste že, kaj bi še pravil. Naj švabi pišejo me zad.”

Kontrabant

Leta 1920, dve leti po koncu velike vojne in nastanku kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bila podpisana Rapalska pogodba. Z njo je Slovenija izgubila tretjino ozemlja. Meja je odrezala Primorsko od ozemeljske celote, vasi in kraji ob njej, pa so se nepričakovano znašli v obmejnem pasu. Meja je vplivala tudi na versko življenje in šolanje otrok. Prebivalci nekaterih vasi ob meji so
bili tako nasilno ločeni od svoje fare in pokopališč, saj so morali hoditi k maši na italijansko stran in tam pokopavati tudi svoje mrtve. Otroci so morali hoditi v italijanske šole, v katerih je veljala prepoved uporabe slovenskega jezika. Prebivalci so za prehod meje rabili prepustnice.  Življenje se je zelo spremenilo, saj so ljudje ob meji po večini izgubili prejšnje vire zaslužka.

Ljudem, ki so se znašli na tej ali oni strani meje, se je življenje čez noč spremenilo. Njihove poti do prejšnjega načina zaslužka so bile prekinjene, nova država pa je bila slab gospodar in življenje je postalo še težje kot pod cesarjem. Živeli so slabo, primanjkovalo je nekaterih dobrin, ki jih ljudje kljub revnim prihrankom niso mogli kupiti. A ljudje so prilagodljivi in med redkimi prehodi meje so kmalu spoznali, da na drugi strani primanjkuje določenih vrst blaga, ki ga je bilo zato mogoče prodati brez težav in po dosti višji ceni. V bližini meje so kot gobe po dežju pognale trgovinice in zasilna skladišča blaga, po katerem je bilo povpraševanje. Čez skrita sedla med hribi je začel teči blagovni promet. Oblasti so bile do pretoka blaga, od katerega ni imela državna blagajna nič, zelo neizprosne in pooblastila graničarjev ter financarjev na obeh straneh, so bila skoraj neomejena. A dober zaslužek v težkih časih je izredno mamljiv in ni je sile, ki bi ustavila denarja lačnega človeka, ki se je enkrat že do sitega najedel sladke bele pogače, umesene le od kratkotrajnega tveganja in strahu. Mraz in visok sneg, torej vreme, v katerem ne bi nekoč nihče šel v gozd, je omogočalo varnejše tihotapljenje. Ponoči je bilo vsekakor varneje tihotapiti, kot podnevi. Ljudje so tihotapili posamično pa tudi v manjših ali večjih skupinah. Tako je nastalo tihotapstvo ali znameniti kontrabant.

Z malim tihotapstvom so se tedaj na obmejnem območju ukvarjali skoraj masovno,nekateri morda iz radovednosti, še več pa zaradi zaslužka, saj so si tako lahko privoščili lagodnejše življenje .Staro in mlado, veliko tudi ženske, tihotapili so celo otroci, ki še niso imeli legitimacij in so bili bolj za izvidnico. Če so jih slučajno ujeli, so jim graničarji primazali kakšno okrog ušes in jih obrnili nazaj. Najmanj težav pri prečkanju meje so imele lepe ženske, zato so običajno nosile najbolj prepovedane stvari. Tako so kavo, surovo(nepraženo), da je ni bilo moč zavohati, preko meje prenašale v posebej narejenih vrečkah iz blaga, ki so si jih zavezale okoli pasu pod obleko. V manjših količinah so jo "švercali" tudi v krušnih štrucah iz katerih so prej odstranili sredico. Saharin ,hranjen je bil v majhnih okroglih rdečih škatlicah z morda 100 tabletkami so ga skrivale pod spodnjicami , ovite ob stegnih, v štrucah kruha, katerim so odstranili sredico, ter tako skrivaj prenašale preko meje. »Kontrabantarji« so iz Jugoslavije večje količine blaga na skrivaj (praviloma ponoči) dostavljali do meje na mestih, kjer ni bilo graničarjev, tam pa so jo nato Primorci prevzeli, pretovorili in odpeljali na svojo stran. Večje tovore so prevažali s konji. Da jih ni bilo slišati, so jim obvezali kopita.

Tisti, ki so živeli na meji z Italijo, so imeli več »bližnjih srečanj« z italijanskimi vojaki. Eden izmed švercarjev je o kontrabantu zložil tudi pesem Tihotapska(Kontrabantarska):

Ves obupan premišljujem,

kje denar bi jaz dobil.

Vsepovsod zabave polno,

da bi vsaj predpust minil.

Pa odrešilna misel pride,

kontrabantat bom začel,

gor čez Mrzli vrh jo mahnem,

pa bom brž denar imel.

Kaj pomaga dobra misel,

če pasaporta ni,

da ženskega bi bil jaz spola,

šel bi lahko brez skrbi.

Ženske, te imajo prednost,

kadar grejo kontrabant,

ker vzbudijo radovednost,

kaj na njih pokriva gvant.

Hlačke vsake Margarete

monopola polne so,

saharina, cigaretov,

tudi kafeta nekaj bo.

A ko so hlačke en mesec stare,

takrat žlahtno je kafe,

pa pravijo italijanske dame,

kranska roba prima je!

Če pa organ obmejni vpraša

jo za obmejno kartico,

ona se lepo namuzne,

oh, saj veš, katera bo.

No pa bodi,

hodi srečno,

bueno-note ji želi.

Mi pa moški zadaj v strahu,

čakamo, kaj bo,

da ta dva si odpojeta

to prečudno glorijo.

Srečno smo prišli v Italijo,

ko petelin je že pel,

se obnašali dostojno

in šli spat na živinski hlev.

Povpraševanje je bilo po marsičem, saj so bile razlike v cenah tudi večkratne .Večinoma kar na hrbtih tihotapcev, so v Italijo romali že omenjena saharin, ki je dosegel petkratno ceno in kava, tobak, vžigalice, ki so jih na drugi strani prodajali po dva do štirikrat višji ceni ,tihotapili so tudi živalsko krzno, cikorijo, suhe gobe. Dobro je šlo v promet tudi meso. Nazaj  so prinesli denar, včasih pa enostavno na drugi strani takoj nakupili blago, ki ga je primanjkovalo doma, svila(cenjene so bile kombineže),dežnike ,nogavice ,južno sadje ,riž ,čokolado ,vino, ki na jugoslovanski strani v trgovinah sploh ni bilo na prodaj, točilo se je le v gostilnah in je bilo zelo obdavčeno. Za kilogram riža, katerega je bilo v Italiji na pretek in ni imel prave cene, je bil zaslužek kar osemkraten.

Poklicni tihotapci pa so prekupčevali z konji ,živino ,gradbenim lesom.

Nekateri so pri tem početju izgubili vse, neredki celo glavo, saj je bila meja vedno bolje varovana, ker tihotapstvo kajpak ni bilo po godu ne eni ne drugi strani. Leta 1934 sta bila pri prečkanju meje v bližini vasi Jazne na Cerkljanskem ustreljena dva domačina iz Jazen, Mirko Simonič in Slavko Vogrič. Jernej Vogrič oče ustreljenega Slavka v pismu ki ga je poslal sestri Pauli v Ameriko opisuje ta tragičen dogodek.


Draga sestra! Poročati ti moram žalostno novico. Dne 17. aprila sta se napotila moj sin Slavko in njegov tovariš Mirko Simonič na Sovodenj v Jugoslavijo, da si kaj nakupita, ker je tam vse ceneje. Saj ti je gotovo znano, da je tudi pri nas kriza in da je brezposelnost kakor povsod. Odšla sta z doma, okrog pol 10.zvečer in sta prekoračila mejo okrog 11. zvečer.
Ker pa ju ni bilo dolgo nazaj, sta jim šla dva druga fanta naproti in sta čakala ob meji .Okrog 12. ure je bilo slišati strel za strelom. Oddanih je bilo osem strelov. In mrtva sta obležala moj sin Slavko in Mirko Simonič. V bližini stoji hiša, iz katere je neka ženska opazila ,da so graničarji zakurili ogenj. Kmalu je zagledala truplo, ki je ležalo na zemlji. Graničarji so vrveli sem in tja, piskali na piščalke in se smejali, prav kakor divji lovci, ki ustrele jelena. Omenjena ženska je videla iz svoje hiše, kako so graničarji obračali truplo mojega mrtvega sina Slavka. Prišel je še drugi graničar, ki je ležečega sunil s puškinim kopitom ter se porogljivo zasmejal. Potem je prišla cela tolpa srbskih hajdukov skupaj ,pili so žganje in se smejali. Prav kakor indijanski ljudožrci!  Moram tudi omeniti, da sta bila omenjena fanta ujeta in so ju držali zaprta okrog eno uro in, namesto da bi ju izročili sodniji, so ju ustrelili. Kopa je prišla komisija na lice mesta, so pa lagali graničarji ko cigani ,češ, da sta oba bežala ter da se nista na ponovni klic ustavila. Ker niso imeli nobenih dokazov, da sta kaj nosila, so pa šli v bližnjo hišo in vrgli vsakemu en zavoj tobaka. V dotični hiši so graničarji stanovalce prisili, da so jim morali odstopiti tobak. Tako se dela v tisti blaženi Jugoslaviji! Ljudje pa mislijo, da tam teče mleko in med — v resnici pa tečejo solze in kri. Veliko bi lahko še napisal o grozotah srbskih hajdukov, a solze mi zalivajo oči silne žalosti nad nenadomestljivo izgubo mojega dobrega sina, ki ni nikomur nič žalega storil, pa je moral umreti tako mlad mučeniške smrti. Kdo ve, kaj so delali z njima, ko so ju ujeli in ju potem odpeljali na mejo ter tam ustrelili. Tako delajo jugoslovanske oblasti! Nas s kroglami rešujejo in razbijajo most združitve. Menda imajo toliko narodnega čuta ko led toplote
 Pošiljam tudi Slavkovo sliko

.Ne veš kako nam je hudo po njem. Dotična ženska, ki je bila v nesrečni noči blizu ustreljenih, je dejala, da je slišala Slavka, ko je milo in jokajoče izdihnil. Sprejmi mnogo srčnih pozdravov! Tvoj brat Jernej.
















Bilo je tudi več aretacij in obsodb tihotapcev. Iz takratnega časopisja:

25-Ietna Marija Čermova iz Otaleža pri Cerknem je bila obtožena, da je šla čez mejo brez potnih listin, da ni plačala dotične takse in da je vtihotapila 4 kg kave, 280 gr čaja in 1 kg saharina. Pred sodniki je trdila, da je dobila vse te reči od neke ženske, ki prihaja iz Jugoslavije. Obsojena je bila na globo 993 lir radi sprejema tega blaga, drugih točk obtožbe pa je bila oproščena(Jutro 22.11 1930)


Dne 23. maja sta se pred goriškim sodiščem zagovarjali zaradi tihotapstva 38 letna Katarina Zajc in 25 letna Angela Pušelj iz Pluženj
pri Cerknem. Iz Jugoslavije sta tihotapili domov moko, kavo, sladkor in tobak. Prva je zaradi tega enkrat že bila kaznovana. Sedaj so jo v drugič prijeli. Zato je dobila 20 dni zapora in 100 lir globe, Pušljeva pa le 50 lir globe.(ponedeljski Slovenec 3.6 1935)


V Lazcu pri Cerknem so finančni stražniki aretirali 41 letno Marijo Šturmovo in 30 letno Katarino Čefarinovo iz Davče, v Novakih pa 31 letnega Franca Oblaka iz Srednje vasi. Vsi so jugoslovanski državljani. Aretirani so bili, ker so ilegalno prekoračili mejo.(Novi list Buenos Aires 4.4 1936)


Zaradi tihotapstva jestvin in prehoda čez me jo so dobile: Danijela Marvin iz Otaleža 25 dni zapora, 3 mesece in 9 dni aresta, ter 2350 lir denarne kazni, Frančiška Pirih iz Otaleža 1 mesec in 5 dni zapora, 3.183 lir denarne kazni, 4 mesece in dva dni aresta, Katarina Pirih iz Otaleža, 15 dni zapora 1.516 lir denarne kazni, dva meseca in 6 dni aresta, Marija Pirih z Otaleža, 15 dni zapora, 1.516 lir denarne kazni, dva meseca 2 mes. in 6 dni aresta, M. Pirih iz Otaleža, 15 dni zapora, 2.350 1. den. kazni, tri mesece in 9 dni aresta.(Novi list Buenos Aires 12.12 1936 št.156)


Sodnijskim oblastem sta bila naznanjena zaradi tihotapstva čaja, tobaka in sirkove moke Franc Jeram iz Podlanišč in Ljudmila Brez iz Pluženj pri Cerknem. Oba so zalotili finančni stražniki na meji, ko sta hotela prenesti blago v Idrijo.(Slovenski list Buenos Aires  2.2 1940 št.154)


Z vse ostrejšimi nasprotji med Jugoslavijo in Italijo ter vse bolj zaprto mejo je postajal tudi kontrabant vse težji. »Ko so se na rapalski meji počasi dograjevale utrdbe italijanske vojske, je tihotapljenje postalo vedno težje. Ko so začeli utrdbe graditi še Jugoslovani, je bilo vse še bistveno težje. In leta 1940 se je tihotapljenje ustavilo, saj je Jugoslavija zgradila sklenjeno verigo bunkerjev in mejo obdala z žičnimi ovirami.




Mnogokrat slišana zgodbica o iznajdljivi lepi Mici živeči ob nekdanji rapalski meji se je v ljudski verzni obliki v otaležko-cerkljanskem narečju takole zapisala piscu knjige Ob stari meji – Tomažu Pavšiču.


Pesem pripoveduje o tem,kako je Mica tihotapila čez Jug-Ita mejo.

»In Monte Massora«, tam gor sn dama,
Kot »Mizza la Bionda« Teljan me pazna.
Jest Lahe za norca bla rada imi,
pa ki mi tu nuca, kaku bom pa žvi!
Pa muoka če h Malk, kafe mpa tabak
Hadila sn jest, kot hadu je vsak.

»Če daš mi ‘un bacin’, te stim čez Kanavc«,
je djau mi financ, vos zvit kot Jepavc;
glih tu m je djau grenčer, Jovanovič,
ka vse se ga j balu, j bi žleht kot hudič.

Se nisn nauna kot uasu zabit,
deb vama se stila u kriemple dabit.

Sn sapla, sn hrapla,
sn kumaj prdiha čegar na kaunfin,
na »cippo« se usiedla, vsa makra, vsa gin …
Le ki mi zdej morte, se zdej sn na srid!
Na naga v Italiji, ta druga če čiez:
ta liva financ, ta prava pa grenčer
me je uliku pačiz.
»Pa dođi ovamo«, me kliče Srbjan,
»O, vieni tesoro«, mi miga Teljan.

Sn tuhta, sn grunta, ki čem zdej nardit?
Me snubta, se pulta, me četa dabit.
Glih takrat pa poršle, ka dilau se je mrak,
sa iderske babe mpa šle pa tabak:
se grenčer je zmedu, še bel pa Teljan,
se tulk kantrabanta ni videu živ dan!
Sn s kamna skačila, se skrila za grom,
neč nins paglieda, leti sn dalvon.



KONTRABANTARJI IN KONTRABANTARICE

Tomaž Pavšič

Primorski dnevnik 5.3 1978 št.54

....Na italijanski strani je meja potekala daleč od večjih naseljenih krajev in so ponavadi tudi sami financi od svojih postojank do mejne črte imeli precej daleč. V obmejnih krajih so imeli nadzorno službo karabinjerji, fašistični miličniki in finančni stražniki (financi), vendar so si v praksi delili svoje naloge: karabinjerji so zasledovali kriminalna in politično-subverzivna dejanja, tihotapcev pa niso preganjali, razen če je prišlo do konkretne ovadbe (izdajstva), nekateri so celo redno kupovali jugoslovanske cigarete od kontrabantarjev; zaradi svoje surovosti so bili znani fašistični miličniki (milizia confinaria) iz postojank v Otaležu in pri Ledinah, pa tudi tem je šlo v glavnem za lov na politično sumljive ljudi, ki bi se zadrževali ob meji, in jih tihotapci niso dosti brigali; pač pa je bila financem zaupana skrb za carinsko integriteto države, 'ti so bili glavni čuvarji "presvetih meja". Skoraj vsi verbali (zapisniki), ki so privedli tihotapce pred sodišče, so bili sestavljeni na obmejnih postojankah finančnih straž. "Fiamme gialle" so torej imele glavno dolžnost in cilj: zatreti kontrabant na jugoslovanski meji. To jim je uspevalo včasih bolje, včasih slabše.Velikih ulovov niso imeli, pogosto, vsako toliko pa so le spravili kako ubogo žensko, ki so jo dobili z jugoslovansko  moko "dopelnularco", kavo ali cigaretami, v zapor v idrijski grad ali v tolminske sodnijske zapore. Prve kazni so bile pogojne, druge pa ne več. Treba je bilo priti pred tribunal v Gorico, vendar navadno nobena ni šla, zato je še zaradi tega dobila posebno denarno kazen. V hišo je prišel karabinjer s sporočilom, kdaj se je treba iti zapret. Seveda so to morale ubogati, sicer bi jih odgnali s silo. 15 dni zapora ni bila tako huda stvar, vendar si bil v Italiji s tem za večno umazan. Ženske so v idrijskem gradu klekljale ali pa pomagale gospodinjiti gvardijanki, oziroma ženi jetniškega paznika. Sicer se je pa dalo finance včasih tudi preprositi. Solze z ženskih lic so precej pomagale, še več pa njihova ženska fantazija, ki je zmogla nadvse zvite in ganljive zgodbe, ki so jim južnjaški financi včasih celo verjeli. Nerodno in nevarno je bilo to, da je bilo financev  povsod polno, tako tistih v uniformi, s klobuki in peresi ter rumenimi našitki na zelenih ovratnikih, kot tudi tistih v civilu. Tako je lahko kontrabantar z velikim trudom varno spravil blago domov, pa so ga potem kje sredi Idrije ali pa na avtobusu (korieri) prijeli, odkrili in odvedli naravnost k brigadirju, marešalu ali celo na tenenco v Idrijo ali Cerkno. Treba je poudariti, da se v letih abesinske vojne in po njej, ko so varuhi meje postali pozorni zlasti na moške (uhajali so antifašisti, komunisti in tigrovci, ki so hodili na akcije nazaj na Primorsko in se spet umikali v Jugoslavijo), začne predvsem ženski, celo otroški kontrabant. če so sumljivega moškega zajeli na meji, je bil lahko hitro osumljen veleizdaje, vsekakor so ga skušali kaznovati za nedovoljen prehod meje, za kar je bila predvidena zaporna kazen treh mesecev (če so komu uspeli dokazati, da je koga spravil čez smejo, je bil konfiniran), medtem ko so ženske (kontrabantarice) kaznovali skoraj vedno le za carinski prestopek, za kar je bila predvidena nižja kazen.

Bili so časi, ko smo kar v trumah, kot hodijo danes na športni dan, hodili otroci po moko na Sovodenj. To je bil obmejni promet, pa vse brez prepustnic in potnih listov! Pred financi smo se otroci skrivali (8- do 12-letni!). graničarji pa so nas skoraj zmeraj pustili "skozi. "Seveda to ni bil kak urejen mejni prehod, saj je bila na italijanski strani samo straža v osebi enega ali kvečjemu dveh finaneev, ki pa ga največkrat ni bilo na tistem mestu, na jugoslovanski strani smo pa res šli skoraj čisto mimo karavle (to turško besedo smo pa že takrat poznali). V skriti grapi nedaleč od meje je bila trgovina" pri Malki," ki je delovala bolj kot za domačine, za nas, ki smo bili doma "s tega kraja". Pri Malki smo se nalizali šumi bombonov, najedli ogrske salame in napili malinovca, saj so bile pri nas znane le arančate rekoaro, pa pašerete Giovanni Kos Idria in Tutta Filippo  Tolmino, pa mortadela in karamele. Mi otroci smo bili prežeti s kontrabantarskimi zgodbami, pa to ni bila kaka lahkotna kavbojščina, saj smo doživeli dosti strahu: če so nas dobili financi, so nas cele ure zasliševali in konec je bil ta, da so bili kaznovani starši, nekoč so nas fašisti oklofutali in nam sežgali koše oprtnike, drugič so nas ustrahovali graničarji, nas držali do trde noči v karavli, a nam tudi dali jesti pasulj (leta 1940!)...

Življenje v času tolminskega punta

V začetku 18. stoletja je bila  večina hiš  pritličnih, lesenih in kritih s slamo. 

Vir-Sočasnik 2013 št 1,2,3,4,5-2014 št.1,2

Karla Kofol, etnologinja, Tolminski muzej


Kmetje, ki so predstavljali kar 80 odstotkov prebivalstva, so bili v 17. in 18. stoletju že močno razslojeni. Tisti brez zemlje so služili kruh z občasnim ali stalnim delom pri premožnejših kmetih in podeželskem plemstvu, sledili so srednji ter veliki posestniki, počasi pa je naraščal tudi sloj delno ali popolnoma svobodnih kmetov. Osnovna dejavnost vseh je bilo kmetovanje.

Podložniki v dolinah so se pretežno ukvarjali s poljedelstvom, kmetje v višje ležečih območjih pa so se preživljali predvsem z živinorejo. Od lege in predvsem družbenega ter gospodarskega položaja kmečkega gospodarstva so bile odvisne tudi bivanjske razmere njegovih članov.

BIVALIŠČA NAJREVNEJŠIH

Med najrevnejšimi prebivalci Tolminske so bili v začetku 18. stoletja manjši kmetje, kajžarji in različni kmečki posli, ki razen hiše ter zaplate zemlje običajno niso premogli ničesar drugega. Živeli so v skrajno preprostih, delno ali v celoti lesenih, bivališčih, ki so nudila predvsem zavetje, toploto in streho nad glavo, drugega udobja pa tu ni bilo. Glavni in največkrat tudi edini prostor teh najbolj skromnih kmečkih bivališč je bila tako imenovana hiša, kjer so kuhali, jedli in spali številni družinski člani, pogosto pa tudi njihove domače živali, predvsem kokoši. Osrednje mesto hiše je bilo nizko ali nekoliko dvignjeno ognjišče, ki pa ni služilo zgolj za pripravo skromnih obrokov, ampak je bilo tudi glavni in edini vir toplote ter umetne svetlobe. Kuhinjsko posodje je bilo preprosto in maloštevilno. Večino jedi so skuhali v kotlu, obešenem nad ogenj, kruh pa so pekli kar na ognjišču, pod lončeno ali železno pokrovko obloženo z žerjavico. K ognjišču je običajno spadalo še nekaj lončenih in železnih loncev ter zglavnik in trpiš, ki sta služila za podlaganje polen ter odlaganje loncev. Skromno pohištvo je bilo leseno in večinoma nizko. Edini visok kos je v nekaterih hišah predstavljala omara s predali in policami namenjena shranjevanju živil. Na zidni polici ali v enem izmed kotov je stal lesen škaf z vodo. Od drugega pohištva so uporabljali večinoma le trinožnike, preproste klopi in mizo, postelj pa najrevnejši kmečki prebivalci niso premogli. Spali so na senu in v listju ali pa na preprostih zasilnih ležiščih, ki so jih uredili na ilovnatih ali kamnitih tleh edinega večjega bivalnega prostora, ki ga je skromna hiša premogla.

VIŠJI BIVANJSKI STANDARD PREMOŽNEJŠIH KMETOV

Tudi bivališča premožnejših kmetov so bila v času tolminskega punta še vedno pretežno lesena, nekateri bolj podjetni pa so že bivali v zidanih pritličnih ali nadstropnih hišah, ki so zagotavljale večje udobje in višji bivanjski standard. Boljše hiše so že premogle več ločenih prostorov. V vhodni veži, ki je bila že delno ali v celoti obokana, se je nahajala črna kuhinja. Tu je ob steni stalo kamnito ognjišče, ob katerem je bil predpeček in ustje krušne peči, ki je sodila med najpomembnejše pridobitve tedanjega kmečkega stavbarstva ter bivalne kulture. Zagotavljala je boljše ogrevanje bivalnih prostorov in omogočala dodaten prostor za spanje, vplivala pa je tudi na tehnologijo priprave hrane. V njej je bilo moč peči kruh, potice in kolače, na njej so v posebnih lesah sušili sadje, služila pa je tudi za pečenje mesa ter kuhanje jedi, ki so zahtevale daljši čas obdelave. Krušna peč je bila v glavnem prostoru hiše − v izbi, ki je bila najtoplejši, najsvetlejši in največkrat tudi največji prostor kmečke hiše. Dim se je z ognjišča dvigal pod kamniti obok in uhajal na prosto skozi glavna vrata ali posebne odprtine nad njimi. Črna, prepišna in zadimljena je bila tako samo veža, ostali prostori, kjer so se večinoma zadrževali ter spali člani družine, pa so bili neprimerno boljši od tistih, v katerih so bivali člani najrevnejših kmečkih družin. Kakovostnejša je bila tudi gradnja, ki je že vključevala različne dekorativne elemente, tako da je stavba že na zunaj pričala, kakšnega stanu je njen lastnik. Razlike med revnimi in premožnejšimi kmeti so se kazale tudi v notranji opremi bivališč. V izbi, kateri so ponekod že dodali tudi eno ali več kamr, je nasproti peči stala kmečka miza z enostavno izdelanimi klopmi. Ob njej se je ob jedi in delu vsaj enkrat na dan zbrala cela družina. Poleg gospodarja in gospodarice ter njunih staršev so bili to še tete in strici, hlapci ter dekle in seveda številni otroci. Lesena skrinja, ki je prišla k hiši običajno z nevestino balo, je bila drug najpomembnejši kos kmečkega pohištva. Njihovo število in kakovost sta bila odvisna od premožnosti kmetije, namenjene pa so bile predvsem za shranjevanje oblačil, posteljnine in manjših hišnih dragocenosti. Le redki premožnejši kmetje so v 17. in 18. stoletju že premogli tudi posteljo. Če so jo imeli, je bila namenjena hišnemu gospodarju in gospodarici, ostali člani družine pa so še vedno spali, kjer koli je pač bilo mogoče: na ter ob krušni peči, na klopeh, skrinjah, zasilnih ležiščih na tleh, senu in listju, majhni otroci pa tudi v lesenih nečkah ter pletenih košarah.

KLET-KMEČKA ZAKLADNICA

Z razširitvijo in preureditvijo kmečkih bivališč so na podstrešju ali v drugem delu bivanjske stavbe uredili tudi poseben prostor za hrambo pridelkov in živil. Najpremožnejši so za ta namen v bližini stanovanjske hiše in ostalih gospodarskih poslopij postavljali posebne ločene stavbe, ki jih na Tolminskem imenujemo kleti. To so bili manjši leseni ali zidani objekti, v katerih je bil pridelek varno spravljen ne samo pred različnimi živalmi, ampak tudi pred morebitnimi tatovi. Tako v hišnih kot v samostojno stoječih kaščah ali kleteh so večino prostora zavzemali veliki kasoni, skrinje, v katerih so hranili različna žita, pod stropom je bilo obešeno posušeno meso, v manjših lesenih posodah pa so shranjevali raznovrstno suho sadje. V kleti so običajno hranili tudi flaškone z žganjem in moštom, pogosto pa tudi različna semena ter zelišča. Repo, zelje in ostale povrtnine, ki so potrebovale bolj vlažen in temnejši prostor, so shranjevali v hramih, večinoma vkopanih v zemljo, ki so jih uredili v delu hiše ali bližnjem gospodarskem poslopju.

PREHRANJEVALNE NAVADE

Glavna težava prehrane kmečkega prebivalstva v letih pred tolminskim puntom ni bila toliko povezana s kakovostjo jedi, ki so jih uživali, ampak predvsem z neprestanim pomanjkanjem. Pogoste slabe letine, živinske bolezni ter dajatve, ki so jih kljub vsemu morali oddajati zemljiškemu gospodu, so najrevnejši kmečki sloj pahnile v več desetletij trajajočo lakoto in podhranjenost. Za razliko od maloštevilnih kmetov, ki so se ukvarjali tudi z donosno kmečko trgovino, so revnejši podložniki do denarja za plačevanje tedaj že prevladujočih denarnih dajatev lahko prišli le s prodajo pičlih pridelkov in raznih izdelkov. Odpovedati so se morali najbolj kakovostnim živilom (pšenica, mast, mesni izdelki, sir) ter uživati zgolj preproste jedi iz manj hranljivih in cenenih živil.

SKROMNI,ENOLIČNI IN NA HITRO PRIPRAVLJENI KMEČKI OBROKI

  Vsakdanja kmečka prehrana ni bila samo skromna, ampak tudi enolična in slabo pripravljena. Iste ali podobne jedi so tako otroci kot odrasli običajno jedli za zajtrk in kosilo, in to dan za dnem. Kljub obilici pridelane pšenice je bil pšenični, torej boljši kruh, na kmečkih mizah le poredko, običajno zgolj ob največjih praznikih in porokah. Jedli so predvsem črn ajdov kruh oziroma kruh iz ajdove moke, ki so ji dodajali ovseno, ječmenovo ali proseno moko. Iz žit in ajde so kuhali različne kaše: proso so kuhali z zeljem, repo in suhim sadjem, mlekom ali smetano, iz ješprenja in prekajene slanine je nastal ričet. Druga najpogostejša jed je bil močnik. Pripravljali so ga iz na vodi ali mleku kuhane pšenične, ajdove in ječmenove moke in mu dodajali kislo mleko ter kuhano sveže ali suho sadje. Iz močnika so se razvili žganci, iz plemiške kuhinje pa so prišli tudi v kropu kuhani štruklji iz kvašenega testa. Med pomembnejši mi živili so bili seveda tudi mleko, sir in drugi mlečni izdelki. Za zabelo so uporabljali svinjsko mast, ki so ji pogosto dodali še čebulo, medtem ko so maslo večinoma prodali. Poleti in jeseni je postal kmečki jedilnik vendarle nekoliko bolj razno lik in obogaten tudi z raznovrstno svežo zelenjavo, začimbami in sadjem. Gospodinje so iz repe, zelja in druge zelenjave (fižola, graha, leče, boba, čičerike, buč, kumar) kuhale različne zelenjavne juhe in druge jedi, otroci pa so se sladkali s sadjem in različnimi gozdnimi sadeži. Na vrtovih so gospodinje gojile tudi razna zelišča (čebulo, česen, drobnjak, peteršilj, majaron, meliso …), ki so jih dodajale jedem, in jim tako izboljševale okus. Pomemben del prehrane so predstavljala tudi jajca, ki so bila med obveznimi dajatvami, zato jih je doma pogosto primanjkovalo. Jedi so še dolgo sladkali zgolj z medom in izboljševali z vinskim ali sadnim kisom, solili pa so jih le v majhnih količinah, saj je bilo sol treba kupiti. Večino soli so kmetje porabili za konzerviranje mesa, ki pa je bilo tudi pri premožnejših kmetih na mizi zelo poredko. Perutnino, ovčetino in najboljše kose svinjine so običajno oddali kot obvezno dajatev ali prodali na trgu, za domačo rabo pa pustili zgolj manj kakovostno meso, glavino, kosti, parklje in podobno. Večino svinjskega mesa, ki jim je ostalo za domačo rabo, so posušili, prekadili in obesili v klet, na mizo pa je prišlo ob večjih delih, praznikih in posebnih priložnostih. Govedo so običajno še živo prodali, zato je goveje meso na mizo zašlo le izjemoma.

HIGIENA

S telesno higieno se niso pretirano ukvarjali. Dnevno so si umivali le roke in obraz, temeljitejše kopanje ter umivanje celega telesa pa je prišlo na vrsto le redko. V 17. in začetku 18. stoletja je namreč veljalo splošno prepričanje, da je pretirano umivanje škodljivo ter lahko celo smrtno nevarno. Skrb za čistočo telesa je bila zato omejena predvsem na tako imenovano suho umivanje, to je odstranjevanje umazanije in odmrle kože z drgnjenjem grobe krpe.

OBLAČILNI VIDEZ KMEČKEGA ČLOVEKA

Glavni element njihovega zunanjega videza je bila obleka, ki je postajala očiten kazalnik vedno večje razslojenosti kmečkega prebivalstva. Najrevnejši so v kroju in materialih poskušali slediti premožnejšim kmetom, tem pa so bili za vzor meščani ter plemiči. Prvi so skozi celo odraslo življenje nosili le oblačila, ki so jih iz grobih doma izdelanih tkanin sešili sami, drugi so ponosno razkazovali oblačila iz kupljenega blaga, ki so bila okrašena z uvoženimi modnimi dodatki, kakršne so ponujali mestni trgovci. Vpliv Gorenjcev in Italijanov Najpogostejši oblačilni materiali kmečkega prebivalstva so bili raznovrstno sukno in platno, mezlan, usnje ter polst, redkejši pa svila in polsvila, žamet, čipka ter različne bombažne tkanine, ki jih na slovenskem podeželju sledimo šele od 18. stoletja dalje. Oblačila podložnikov, ki so v času tolminskega punta živeli v tolminskem gospostvu, pa niso bila povsem enaka. Na Cerkljanskem in v višje ležečih vaseh se je kazal vpliv gorenjskega oblačilnega videza, v krajih ob Soči pa je bilo čutiti močnejši vpliv italijanske mode, ki se je širila predvsem iz bližnjih mest – Trsta, Gorice in Čedada.

LJUDSKA POBOŽNOST

Cerkveni obredi in zasebna praznovanja (krst, poroka, smrt) so nedvomno predstavljali svetlejšo in zabavnejšo stran kmečkega življenja. Takrat je prišla na mizo boljša hrana, družili in veselili so se s prijatelji ter sorodniki in tako vsaj za kratek čas pozabili na vsakdanje tegobe ter skrbi. Največja cerkvena praznika sta bila velika noč in božič, posebne cerkvene slovesnosti pa so potekale tudi ob drugih cerkvenih praznikih ter predvsem ob godu farnega zavetnika. Vsi ti dogodki pa so lahko imeli tudi temno stran, saj so ljudi zavajali k pretiranemu veseljačenju in ohlapni morali. Svetno in cerkveno oblast so s tem v zvezi skrbele predvsem pregrehe, kot so zakonolom, prešuštvo, bigamija ter incest, tem pa so bile dodane še preklinjanje, praznoverje in čarovništvo. Vera v slednje je bila v 17., pa tudi v večjem delu 18. stoletja še zelo živa, kazni za obsojenko ali obsojenca pa izredno hude. Čeprav je bila smrt sestavni del življenja in so se ljudje vsakodnevno srečevali z njo, je vendarle vzbujala grozo ter strah in je zato postala ena izmed glavnih vzgojnih sredstev v rokah svetnih ter cerkvenih oblasti. Bogaboječi ljudje, ki so živeli v stalnem strahu pred božjim pogubljenjem, so se zato množično zgrinjali v cerkve, se udeleževali procesij in romanj ter vdano plačevali dajatve, namenjene vzdrževanju cerkva in dušnih pastirjev. Obisk cerkve in spremljanje cerkvenih obredov pa ljudem ni pomenilo zgolj služenja Bogu, temveč je nudilo tudi duhovno zavetje ter občutek pripadnosti občestvu enako mislečih in čutečih. Posebno vlogo pri obredih so imele tudi pridige, ki so bile samostojni in težko pričakovani del sleherne maše.Domači ali gostujoči pridigarji so namreč vernikom poleg verske vzgoje in vzgoje srca prinašali tudi aktualne novice ter različna znanja in učenosti.

GOSPODARSKE IN DRUŠTVENE RAZMERE

Kmečka posestva so bila po obsegu različna in so se delila v več razredov. Največje so bile hube oziroma grunti, ki so se delili še na manjše dele, sledili so ruti, košanije, kajže in druge oblike drobnih kmečkih ter polkmečkih gospodarstev. Večina dajatev se je v tem času že plačevala v denarju, še vedno pa so bile v veljavi tudi dajatve v blagu. Poleg obveznosti do zemljiškega gospoda in cerkve so morali kmetje plačevati tudi vedno več državnih davkov, ki so posegali predvsem na področje trgovine ter drugih neagrarnih dejavnosti.

KMETIJSTVO IN OBRT

Iznajdljivejši in bolj podjetni posamezniki so poleg kmetijstva opravljali tudi različne obrti. Te so bile na kmetih večinoma zgolj dodatna dejavnost, ki pa je prinašala pomemben dodaten zaslužek. Na Tolminskem so bile najbolj razvite kovaška, tesarska, mlinarska in žagarska obrt, pa pletarstvo, predilstvo, tkalstvo in čevljarstvo, barvarstvo, strojarstvo itd. Dodaten zaslužek sta prinašala tudi oglarstvo in sirarstvo, največ pa je bilo tedaj moč zaslužiti s kmečko trgovino, prevozništvom ter gostinstvom. Večina kmečkega prebivalstva je bila v drugi polovici 17. stoletja še vedno v podložnem razmerju. Zemljiškemu gospodu so morali za zakup kmetije in uporabo srenjske zemlje plačevati tako imenovane zemljiške dajatve ter javnopravne davščine (sodni stroški, različne pristojbine), še vedno pa so bili obvezani opravljati tudi tlako. Te je bilo na Primorskem, v primerjavi z ostalimi deželami, manj, obsegala pa je predvsem občasno delo na posestvih v lasti zemljiškega gospoda, vzdrževanje poti, največkrat pa so podložniki svoj delež odslužili s tovorjenjem in prevažanjem raznovrstnega blaga.

GOSPODARJENJE Z GOZDOVI

Stalen, zanesljiv in pomemben vir dohodkov so bili tudi gozdovi, zato je vladar poskušal najboljše in najdonosnejše obdržati v neposrednem upravljanju. Taki gozdovi so dobili status deželnoknežje posesti in so prišli pod upravo finančnega urada, imenovanega dvorna komora. Ta je za nadzor nad gozdovi ustanavljala deželne gozdne urade, ki so s pomočjo gozdarskih mojstrov organizirali sečnjo, plavljenje in prodajo lesa. Prvi tak urad za Goriško in Furlanijo je bil ustanovljen leta 1533, glavni kupci lesa iz Posočja pa so bili vse do 18. stoletja Benečani. Sečnjo v deželnoknežjih gozdovih tolminskega gospostva so gozdni uradi oddajali v zakup najboljšim ponudnikom. To so bile večinoma italijanske družbe, ki so poleg sečnje prevzele tudi plavljenje in prodajo lesa. Do konca 16. stoletja so izsekavali predvsem kameralne gozdove nad Sočo in Tolminko, v 17. stoletju pa se je sečnja preselila v dolino Idrijce in Trebušice. Tu je italijanska družba leta 1662 zgradila dvoje posebnih grabelj za lovljenje lesa, ki so ga s plavljenjem spravljali iz obsežnih in težko dostopnih gozdov ob srednjem toku Idrijce, Trebušice in Hotenje. Svoje gozdove so seveda imeli tudi domači zemljiški gospodje. Posekan les so koristili za lastne potrebe in prodajo, dodaten zaslužek pa jim je prinašala tudi najemnina, ki so jo morali v zameno za gozdno pašo ter čiščenje gozdov plačevati podložniki. Intenzivna sečnja in paša sta gozdove sčasoma tako prizadeli, da so lokalni fevdalci in državne oblasti na nekaterih območjih koriščenje omejili ali celo povsem prepovedali. Že v začetku 17. stoletja so skušali zmanjšati sečnjo na Bovškem, konec stoletja pa so bili prvi ukrepi izdani tudi za Tolminsko. Najbolj prizadeta sta bila Kolovrat in Matajur, zato je tolminsko gospostvo leta 1723 prebivalcem vasi Volče, Dolje, Volarje, Kamno, Smast, Ladra in Idrsko zaukazalo popolno prepoved sečnje. Nadzor nad gozdovi v Posočju pa se je z novim »gozdnim redom«, izdanim leta 1732, še poostril. Cesar Karel VI. je zagrozil s smrtno kaznijo vsem, ki na prepovedanih mestih »drevesom verhe sekajo, v gozdu s koso travo sečejo, koze in ovce v gozd gonijo in gozde zažigajo«.

Bralno društvo v Otaležu

V Otaležu je bilo januarja 1907 ustanovljeno prvo društvo na tem koncu cerkljanske. Narodno napredno bralno društvo je ustanovil takratni Otaležki učitelj Andrej Sattler, ki je postal tudi prvi predsednik društva. Namen društva je bil: podajati društvenikom zabavno in poučno berilo, predavanje, zabave, veselice .Sattlerja na mestu predsednika društva leta 1908 zamenja domačin Ivan Ambrožič.

1.9.1907 priredi Bralno društvo v vasi Travnik pri Jernejcu na  prvo veselico .Dopisnik v časopisu Soča 5.9 1907 napiše:"
Prvega septembra je bil pri nas zanimiv in vesel dan. Takega še ni bilo v naši dolini; po naših hribih so stare naselbine, ali ni bilo še nobenega društva in nobene veselice. Prvo društvo se je ustanovilo začetkom t. L. Na prvi veselici, 1. t. m. je bila udeležba prav sijajna, več kakor smo pričakovali. Prihiteli so nam na pomoč kot bratje domačini vrli cerkljanski možje, fantje in udje “Narodne čitalnice” s predsednikom, katerim se iskreno zahvaljujemo za obisk in podporo. Vsa čast tudi udeležencem iz Spodnje Idrijo in iz idrijskega mesta, kot našim sosedom. Žal nam je bilo, da nismo videli v svoji sredi svojega prijatelja, bivšega našega učitelja g. A. Sattlerja, sedaj učitelja v Poljubinu, ustanovnika in prvega predsednika bralnega društva. 13 let je bival med nami. Bil je marljiv, delaven in med nami priljubljen; ni ga med nami, ki bi se mogel kaj pritožiti radi njega. Poljubinci se ga lahko veselijo. Dobili smo naslednika, prišel je k nam 31. avg. t. l. in dne 1. sept. smo ga videli v svoji sredi na veselici. Upamo, da bo tako z nami kakor je bil g. Sattler."

Sattler Andrej

Pri rednem občnem zboru »Bralnega društva» v Otaležu, ki se je vršil 15. decembra 1907 , je bil enoglasno izvoljen za častnega člana g. Andrej Sattler, zaradi zaslug pri ustanovitvi društva in potem kot prvi predsednik društva.



23.8 1908 bralno društvo priredi novo veselico.Dopisnik iz Otaleža  v Delavskem listu  21.8 1908 št. 34 napiše:
Veliko veselico priredi ,,Bralno društvo v Otaležu“ v nedeljo dne 23. avgusta t. l. v prostorih Franceta Vogrič št. 12 Travnik. Vspored:

1.) slavnostni govor;

2.)šaljivo srečkanje;

3.)šaljiva pošta;

4.) J. Aljaž "Oj Triglav moj dom" poje možki zbor

5.) P. H- Sattner "Pogled v nedolžno oko", možki zbor;

6. I. Prelovec, "Narodne pesmi" možki zbor.

Pevske točke bo izvajal pevski zbor prostovoljnega gasilnega društva v Idriji. Med posameznimi točki igrajo komperti. Začetek veselice ob 3. uri popoldne. Vstopnina za nečlane 40 vin. za osebo. V slučaju slabega vremena se vrši veselica v nedeljo dne 30. avgusta. Ker je čisti dobiček veselice namenjen v svrho društvene knjižnice se bo tudi preplačila hvalevredno sprejemalo. K obilni udeležbi vabi Odbor. Tudi „Delavski List“ priporoča tamošnjim in zunanjim sodrugom, da se udeleže v velikem številu te koristne in potrebne domače zabave, ki jo priredi vrlo bralno društvo v Otaležu. Na veselici bo navzoč kakor čujemo tudi sodrug dr. H. Tuma, ki bo preskrbel navzočim prav gotovo kak izreden užitek svojega globokega znanja. Na delo tedaj za kulturo in napredek.


Bralno društvo v Otaležu priredi dne 19. septembra t. 1. veselico v prostorih g. Fr. Vogriča št. 12 s sledečim sporedom : 1. Slavnostni govori. 2. Šaljiva pošta. 3. Šaljivo srečkanje. Med posameznimi točkami igra godba. Vstopnina 30 v za osebo. Začetek ob 3. popoldne.(Vir-Rdeči prapor 28.8 1909 št.90)

Društvo je delovalo po načelih socialistične misli in je bilo večkrat deležno verbalnih in besednih napadov in onemogočanje prireditev s strani takratnih klerikalnih  oblastnikov.
Bralno društvo v Otaležu je prosilo pri cerkljanskem županstvu dovoljenja za ples.Dovoljenja pa ni dobilo in to že v drugo(Soča 16.9 1909)

Vir-Delavski list(Trst) 7.8 1908 št.32

Marijina družba v Otaležu

Župnik  v Otaležu v letih 1928-1939 Anton Krapež in Marijina družba(slika iz knjige Otalež skoraj tisoč let znano naselje na sončni strani Alp, med Primorsko, Notranjsko in Kranjsko)



Kljub temu da so nekateri farani nasprotovali ustanovitvi Marijine družbe v Otaležu je bila ta, kot prva na cerkljanskem ustanovljena 22.12 1912 leta. Marijina družba je bila cerkvena organizacija, kateri člani so se po Marijinem zgledu trudili biti čim boljši kristjani. Slovesen sprejem 45 deklet v Marijino družbo v Otaležu je izvršil preč. g. katehet Osvald iz Idrije. Društvo je na začetku delovalo pod vodstvom vikarja Vincenca Buda, ki je ustanovil tudi Marijin vrtec za deklice. a jo je kmalu moral zapustiti zaradi bolezni. Njegovo mesto je prevzel junija 1913 vikar Josip Kos in se z vnemo in ljubeznijo oprijel vodstva Marijine družbe. Na binkoštni ponedeljek so blagoslovili zastavo Marijine družbe, ki so se jo udeležile vse sosedne Marijine družbe iz Cerkna, Novakov, Nove Oselice, iz Leskovce, Žirov, Ledin, Idrije, Sp. Idrije. Verski časopis Bogoljub je 15.6 1915 o tej slovesnosti poročal: "Naša Marijina družba je dobila toliko za željeno zastavo, delo baronice M. Spann v Gorici, katera se je slovesno blagoslovila na binkoštni ponedeljek popoldne. Novo zastavo so prišle pozdravit vse sosedne Marijine družbe iz Cerkna, Nove Oselice, Žirov, Ledin, mesta Idrije in od Sp. Idrije s svojimi zastavami. Sprevod, ki se je pomikal od župnišča v cerkev med slovesnim pritrkavanjem zvonov, je bil veličasten. Slavnostni,času in zastavi primerni cerkveni govor gospoda Fr. Oswalda, mestnega kateheta v Idriji,je globoko ganil srca vseh navzočih. Nato je blagoslovil zastavo domači g. kurat. Navzočih je bilo pet duhovnikov. Pevci iz raznih Marijinih družb so prepevali Marijine pesmi pri vrnitvi iz cerkve, ko so morali zvonovi vsled oblastvene prepovedi že utihniti. Dan 24. maj 1915. pa ostane zgodovinski za Otaležko Marijino družbo, s krvjo in obenem zlatimi črkami napisan v domači zgodovini, ko se je zastava blagoslovila v tako viharnem času."

Bogoljub marca 1916 tudi poroča v dopisu iz Otaleža:" Vseh članic šteje sedaj naša družba 60. V preteklem letu je bil tretji sprejem »Bogoljuba« imamo povečini vse naročene, če ga katera nima, si ga izposodi pri drugi. Pogostnega sv. obhajila se pridno udeležujemo, dasi imajo nekatere več kot eno uro hoda do cerkve. Ob nedeljah se vadimo v petju, pojemo pri shodih in pri molitvenih urah, »Bogoljub« je to tudi že večkrat poudarjal: kdor lepo pobožno zapoje, ta dvakrat moli. Pa v naši Marijini družbi se to še premalo Upošteva. Nekoč smo bili v sosednji fari, ko so članice Marijine družbe imele češčenje presv. Rešnjega Telesa in so vmes pele družbene in druge primerne pesmi. To lepo navado smo vpeljali tudi pri nas, toda nekaterim se to čudno in smešno zdi, češ: pa že zopet nekaj novega! Dekleta, malo več zanimanja za petje! Pri shodih lahko vsaka poje, katera ima količkaj posluha, družbene pesmi. Malo več edinosti je treba, da bomo v resnici tudi čutili to, kar pesem izraža.

Leta 1917 je bilo v družbi  63 deklet; ena je med letom 1916 umrla, tri so bile izbrisane.

Vir-Bogoljub 1923 št.12

Ob deseti obletnici družbe je bila 24.12 1922 slovestnost.  Dekanijski voditelj iz Idrije, g. prof. Fr. Oswald, je imel lep cerkven govor. Marijina družba je pristopila k skupnemu sv. obhajilu. Popoldne so se dekleta zbrala v župnišču, kjer je g. voditelj podal kratko poročilo o delovanju družbe tekom desetih let. Vojna je družbo razrahljala: suhe veje so odpadle, tiste pa, ki ljubijo Boga in Marijo, so vztrajale. Družba je štela 35 deklet. Imela je tudi Marijin vrtec. Imela  evharistični, dramatični  in dobrodelni odsek .Zbirale so prispevke za sirote, za domače fante-vojake v prvi svetovni vojni. Leta 1914 je Marijina družba za vojake zbrala 13 klopcev volne, 1 zajčjo kožo. 1 odejo, 1 rjuho....

Slovensko katoliško izobraževalno društvo v Otaležu

Slovensko katoliško izobraževalno društvo v Otaležu 1907-1927

Gostilna pri Jerebu,kjer so člani Katoliškega izobraževalnega društva največkrat prirejali veselice.Dopisnica iz leta 1910

Slovensko katoliško izobraževalno društvo je bilo ustanovljeno v Otaležu 4.avgusta 1907 leta.Na ustanovnem občnem zboru sta govorila akademik Oblak iz Bukovega in cerkljanski dekan o pomenu izobrazbe na krščanskih temeljih.V društvo se je vpisalo 70 članov med njimi kar nekaj žensk.Društvo je dobilo od slovenske hranilnice in posojilnice v Cerknem podporo v vrednosti 100 kron.Prvi Članstvo v društvu je hitro naraščalo in je že mesec dni kasneje štelo 124 članov.Prvi predsednik društva je postal Otaležki vikar Vincenc Buda Društvo je  15.9 priredilo v prostorih g.Jereba prvo veselico.Dopisnik v časopisu Primorec 19.9 1907 napiše."
Mlado izobraževalno društvo v Otaleža je priredilo dne 15. t. m. svojo prvo veselico, katera se je nad vse pričakovanje častno izvršila. Veselični prostor je bil krasno ozaljšan z zelenjem in prizorišče je bilo jako okusno prirejeno. Veliki prostor je bil le premajhen za tako število poslušalcev. 0d 500 do 600 ljudi je prisostvovalo veselici in pozorno sledilo vsporedu od prve do zadnje točke. Č. g. vikar Buda, je kot predsednik društva pozdravil udeležence v prav iskrenih besedah. Zatem so se vrstile točke precej obširnega vsporeda. Mad raznimi pevskimi točkami je posebno ugajal Laharnarjev „Venec slovenskih  pesmi*. Deklamacija „Oljki“ je deklamovalka izpeljala s prav finim izražanjem Igra „Krčmar pri zvitem rogu” je vzbudila navodila glede izobraževanja v našem društvu. Lepo je govoril tudi urednik dijaškega akad. lista „Zora“ g. filozof M. Božič. Izšli smo iz vas in vaša je zasluga da se nam je mogoče izobraževati, zato pa tudi je naša dolžnost da pridemo med vas in vam podamo to, kar smo si v šolah pridobili. Tako in enako je g. govornik poudarjal. V imenu telovadnega odseka katoliške  delavske družbe v Idriji je pozdravil telovadec g. Kantrič. Igra „Pri gospodi”, za ženske vloge se je tudi zelo dobro igrala. Vse vloge so bile v dobrih rokah. Bilo je tudi nekaj pevcev katoliške  družbe iz Idrije, ki so skupno s cerkljanskimi še zapeli možki zbor „Triglav“. Konečno se je vršilo šaljivo srečkanje, za katero je bilo celo zmanjkalo listkov, ker se pač ni računalo na toliko udeležbo. Zadovoljni so se razhajali ljudje in veselje se jim je čitalo iz obraza. Preživeli so pač nekaj lepih ur poštene zabave in marsikaj lepega in koristnega slišali. Gotovo je, da ta prva veselica ostane vsem v trajnem, prijetnem spominu. Slov. kat. izobraževalno društvo v Otaležu pa je pokazalo, da ima veliko življensko moč, ki obeta obroditi veliko dobrega sadu. Nasprotnika ni bilo nobenega pri veselici. Red je bil vzoren. Omeniti moram še vrle telovadce katoliške dražbe iz Idrije, ki jih je bilo kakih 20 po številu. Prišli so peš v Otalež, enako tudi nazaj v Idrijo. Povrniti hočemo
ta poset vrlim mladeničem, ob prvi priliki. Bog jih živi. Slov. katoliškemu izobraževalnemu društvu v Otaležu pa kličemo : Naprej po začrtani poti!Naprej za ljudsko izobrazbo."


Društvo je vsako leto priredilo eno prireditev, ki so jo skušali čim bolj dobro podati.
Redni občni zbor za leto 1908 se je odvijal 18. oktobra,z običajnim dnevnim redom v smislu društvenih pravil.
Na občnem zboru 28.11 1909 je bilo povedano da je društvo v preteklem letu zelo lepo delovalo in da je bilo v društveni knjižnici prebrano več kot 300 knjig.Prisoten je bil tudi zastopnik slovenske krščanske socialne zveze iz Gorice.Hkrati z občnim zborom je potekalo tudi ustanavljanje telovadnega društva "Orli" Otalež.Podpret so ga prišli orli iz Cerkna in S.Idrije.Prišel je tudi zastopnik Orla iz Gorice.Orli so imeli vaje dvakrat tedensko pod vodstvom učitelja iz Lazca Ambrozija Rusjana.

2.2 1910 je društvo pripravilo novo veselico z različnim programom-petje,igra,,govor,srečelov in deklamacijo.Prvič so nastopili tudi člani Orla.Prireditve se je udeležilo veliko ljudi,kljub visoki snežni odeji.
27.12 1910 je bil novi občni zbor društva in telovadnega odseka Orel.Glavni govornik na zboru je bil  zastopnik K.S.Z iz Gorice.
V nedeljo 4.5 1911 je izobraževalno društvo priredilo veselico s petjem, deklamacijo , srečelovom in igro. Na sporedu je bilo več mičnih mešanih zborov, kakor : Forster ,Naše gore, dalje ruska narodna pesem :Rudeči Sarafan itd. Izmed moških zborov bo pač vsakemu najbolj ugajal Volaričev : Slovenski svet in Lavtižarjeva igra : Ne v Ameriko ! Za dobro voljo pa je na koncu poskrbela  : Prepirljiva soseda .
5.5 1912 je v prostorih I.Jereba potekala društvena veselica z naslednjim sporedom : 1. Nagovor. 2. Deklamacija. 3. Jurčič-Steržaj : „Tihotapec“, narodna igra v 5. dejanjih, 4. Gregorčič-Ferjančič, Tone, solnce, tone. Meš. zbor. 5. Gregorčič-Medved: Naša zvezda. Mešan zbor.
24.3 1913 na velikonočni ponedeljek nova društvena veselica.Prikazana je bila narodna igra:
Stari in Mladi«, ali »Četrta božja zapoved « . Zadnje delo pokojnega pesnika Medveda.Veselična dvorana je bila polna obiskovalcev,tako da je marsikdo ostal zunaj.Zaradi velikega zanimanja se je  igra ponovila 20.4.


Med prvo svetovno vojne  je društvo "mirovalo." na področju društvenih veselic.Knjižnico izobr. društva , ki je štela  400 knjig so prenesli v župnijske prostore , kjer so posojali članom knjige vsako nedeljo po sv .maši.
Suša na društvenem odru je trajala vse tja do leta 1922.Dopisnik v Goriški straži 22.4 1925 napiše:Topli dih nove pomladi je zopet zbudil k življenju slovenska prosvetna društva po deželi. Zadonela je iz mladih grl lepa slovenska pesem – naša zvesta tovarišica in zdi se kot bi hotela tekmovati s ptičjimi zbori. Vnovič so stopili na oder „Miklova Zala,” ,Deseti brat „Divji lovec” in še mnogi drugi junaki slov. dramatske umetnosti. Povsod se gibljejo društva, povsod diha novo življenje. A pri nas? Žal mi je, da moram z resnico v javnost. V predvojni dobi tako živahni in na društvenih prireditvah tako bogati vasi vlada danes pravo kralj „Matjaževo” spanje. Lepe, sočne pesmi: „Na planine,” „Vse belo,” „Mogočno se vzdigajo naše gore,” katere so privabile nekdaj v sicer osamljeno vas precej tujcev, so izumrle. Nema in pusta stoji gledališka dvorana, nalašč zato zgrajena in mrko gleda pred se gledališki oder čakajoč svojega junaka. Saj lansko leto smo še imeli dve prireditvi z bogatim programom, letos pa so knjigo društvenih prireditev zaprli in debelo zapečatili. Kje ste mlade čile moči, fantje in dekleta, ki ste nekdaj pod modrim vodstvom spretnega in zmožnega režiserja g. Mohora Pavšiča tako mojstrski reševali svoje vloge?Kvišku srca in ne držite rok križem, ko drugod sejejo v razorano ledino seme prosvete ! Bogata je naša glasbena in dramatska literatura in brez dvoma bi se dobilo tudi za naš oder, za naše ljudstvo kaj primernega. Dajte, postavite pred nas zopet kaj novega, svežega, a nam še neznanega. Hvaležni vam bomo!Kajti ne v lepih toaletnih in šumnih plesnih zabavah se kuje naša bodočnost, pač pa v delu in naobrazbi.



Dne 26.2 1922 je priredilo Prost. gasilsko. društvo v Plužnjah svojo predpustno veselico z igro »Ne kliči vraga«  katera je nepričakovano sijajno uspela. Na veselici je sodeloval pevski zbor Kat. izob. društva v Otaležu.

Na velikonočni ponedeljek leta 1922  je priredilo  Slov. k. izobr. društvo veselico,prvo po vojni z različnim sporedom.Lepo ubrano petje pesmi: »Triglav«, »Pobratimija«, »Naša zvezda« in druge pesmi so  dokazale, da se je domači organist g. Mohor Pavsič zelo trudil pri treniranju domačega pevskega zbora.Igra »Tihotapec«, je bila primerna za takratne krajevne razmere, kjer je bilo tihotapstvo zelo razvito. Igra je navdušila vse navzoče. Igralci so prvič nastopili in lepo odigrali vloge.Posebno pozornost je vzbudila igra »Tekmec iz Suhe Krajine«, katera vloga je bila popolnoma primerna  igralcu ,njegovi suhi postavi in šegavi naravi. Deklamacija S.Gregorčičeve »Velikonočna« je vzbudila pozornost poslušalcev in je vžgala pogum v srcih prisotnih , da z upanjem na boljšo prihodnost  mučeniškega naroda okupiranega s strani italijanske države vztrajajo in se ne uklonijo usodi.Udeležba je bila velika, kljub temu da društvo ni imelo primernih prostorov, kjer bi lahko večkrat nastopili.Veselica z igro in petjem se je ponovila na  binkoštni ponedeljek v korist v vojni padlim vojakom Otaležke občine..Predsednik društva je bil Ambrožič Ivan.

Dne 21. septembra 1924 je bila v prostorih župnišča  revizija »Izobraževalnega društva v Otaležu«  Želja, društvenih članov je bila, da bi dobili primeren društveni lokal, domače ognjišče, kjer naj bi se vršili bolj redni in dobro obiskani sestanki.Društveni člani so bili raztreseni po raznih vaseh. Sestanki so bili ob nedeljah po maši  pred cerkvijo ali pa v društveni sobi v farovžu. V odboru so bili i: g. J. Vehar, preds., g. župnik J. Kos, g. Val. Zajc, g. Franc Zajc in g. Val. Kacin. Društvo je  štelo 40 članov. Petje je vodil g. organist M. Pavšič.Društvo je imelo tudi lepo urejeno  knjižnico z okoli 450 knjig .
22.2 1925  je imelo Slov. izobraževalno društvo v Otaležu svoj redni občni zbor, na katerem se je izbral naslednji odbor: Predsednik: Zajc Jernej, Plužnje 44, podpreds.: Zajc Franc, Jazne 233, tajnik: Kos Josip, Otalež, blagajnik: Oblak Franc,Plužnje 164; knjižničar: Bevk Jožef, Otalež 238: Knjižničarju v pomoč: Božič Viktorija in Magajne Marija; gospodar: Pavšič Mohor, organist;Pregledovalca računov: Kacin Valentin, Plužnje 29 in Vehar Jožef. Otalež 193.S poukom petja, zlasti s teorijo se pričeli po veliki noči vsako nedeljo popoldne.



Goriška prefekturna oblast leta 1927 razpusti "Katoliško izobraževalno društvo v Otaležu", z navedbo, da je delovalo v nasprotju z nacionalnim redom.

Kmečka hranilnica in posojilnica v Otaležu

V letih 1904-1910 je na Goriškem nastalo kar petdeset novih posojilnic, velika večina na pobudo katoliškega političnega tabora. Med te spada tudi 1.1910 ustanovljena KMEČKA HRANILNICA IN POSOJILNICA V OTALEŽU. Da jim bo posojilnica koristila, so ljudje verjeli. V prošnji za registracijo je zapisano: »Namen joj je, da razmere svojih članov v naravnem m gmotnem oziru izboljšava, zlasti da spodbuja k varčnosti in da preskrbi svojim udom v gospodarstvu potrebna sredstva.«

V prvo načelstvo so bili izvoljeni:

Jakob Jereb (1852-1919), Otalež 253 (26), po domače Pr Jerebu,

načelnik Vinko Buda, župni kurat, Otalež

Janez Bogataj, Plužnje 36 (15), p. d. Pr Hlipču

Valentin Zajec (1889-1958), Otalež 80 (5), p. d. Blekarjev

Jožef Simonič (1878-1961), Plužnje 158 (25), p. d. Lužarjev

Anton Mlakar (1880-1970), Jazne 107 (11), p. d. Pr Jakobu

Štefan Lapajna (1863-1944), Lazec 77 (40), p. d. Zaklanec

Otaleška posojilnica je sprva pokrivala davčno občino Otalež in županstvo Oselica na Kranjskem. Po priključitvi Primorske k Italiji je del županstva Oselice odpadel, saj so bili v zadrugo lahko včlanjeni le italijanski državljani. Statut posojilnice so novi državni meji prilagodili na VI. občnem zboru 20. oktobra 1921.

KMEČKA HRANILNICA IN POSOJILNICA V OTALEŽU Ustanovljena je bila 8. 5. 1910, registrirana 15. 6. 1910.  V letu 1916. je imela 250.000 K prometa.Vanjo so se iztekali večinoma le domači prihodki.Ljudstvo je varčevalo za stare čase.Načelnik hranilnice leta 1923  Močnik Anton.Na občnem zboru 23. 3. 1924 spremeni naslov v CASSA POPOLARE DI PRESTITI IN OTTALES – LJUDSKA POSOJILNICA V OTALEŽU (reg. 16. 6. 1924). Na občnem zboru 18. 10. 1931 je bil sprejet sklep o njem likvidaciji, sodišče ga je potrdilo 30. 1. 1932

O likvidaciji otaleške posojilnice je D. Kacin zapisal: »Nobenih potvorb ni bilo. Imel sem vpogled, saj sem pomagal likvidatorjema Ambrožiču in Zajcu. Ta ustanova je utrpela tolikšne izgube pri Zadružni zvezi in Banki za Julijsko Benečijo, da se ni mogla več rešiti. Vlagatelji so prispevali za kritje izgub ok. 25%, jamstvom članov pa ni prišlo v poštev. Zato so bili neumestni očitki nekaterih nepoučenih ljudi, ki so pripisovali to nezgodo na rovaš likvidatorjev.«

Kacinove spomine potrjuje arhivsko gradivo. V zapisniku občnega zbora z dne 16. septembra 1931 je rečeno, daje posojilnica
zaradi likvidacije Zadružne zveze in Banke za Julijsko Benečijo izgubila 56.597,87 lir. Ob upoštevanju rezervnega fonda je izguba
znašala 54.055,59 lir. Občni zbor je kot edino možno rešitev predlagal likvidacijo posojilnice s priporočilom, da se z vlagatelji
skuša doseči sporazumno poravnavo. Dodali so, da so bile naložbe v Zadružno zvezo v Gorici in Banko za Julijsko
Benečijo izvršene v dobri veri in z največjim zaupanjem in da zato Upravni odbor ne prevzema odgovornosti za nastalo stanje.
Na šibkost otaleške posojilnice je vplivala tudi izguba članstva zaradi nove državne meje. (V letu 1925 je imela 90 članov.) Likvidacijski postopek, ki se je začel v začetku leta 1932, je bil zaključen 1. 1940. 9. aprila 1.1. je bila otaleška posojilnica izbrisana
iz sodnega registra.

IZ CERKLJANSKEGA OKRAJA
Vir-Primorski list 4.8 1910 št.31

V Otaležu bomo prihodnjo nedeljo začeli z uradovanjem na novo ustanovljene hranilnice in posojilnice. V ta namen bode tudi malo predavanje.
Upati je na obilno udeležbo. Z veseljem pozdravljamo novo gospodarsko napravo, ki bo služila našemu ljudstvu pri zboljšanju gospodarskega stanja.

IZ OTALEŽA

Vir-Gorica 14.8 1911 št.65

V nedeljo smo tu imeli prvi občni zbor naše kmečke hranilnice in posojilnice, ki je dosegla prav lep uspeh za kratek čas svojega obstoja.

Zaključila je z dobičkom nad 70 kron.Hranilnih vlog je bilo nad 11.000 K, posojil pa okroglo 6000 kron. Letošnje leto kaže še lepše uspehe. O delovanju posojilnice je poročal domači gospod kurat Buda. Na to je imel predavanje Premrou, zastopnik Goriške zveze, v katerem je zlasti poudarjal, kako ena načel zasnovana gospodarska naprava drugo za seboj v življenje kliče. To se je pokazalo v dejanju, ker takoj potem se je po govoru gospoda poslanca Kosmača ustanovila podružnica deželne zavarovalnice za govejo živino, h kateri je pristopilo takoj 23 gospodarjev z 89 glavami zavarovane govedi.

ZADRUŽNISTVO 

Vir-Novi čas(Gorica)16.8 1912 št.33 

OTALEŽ. „K mečka hranilnica in posojilnica v Otaležu, registrovana zadruga z neomejeno zavezo, bo imela v nedeljo, dne 25. avgusta t. l. hitro po sv. maši, v dvorani načelnika I. Jereba, svoj redni občni zbor za II. upravno leto 1911 z vsporedom , kakor ga določajo društvena pravila. Ker bo z občnim zborom združeno tudi gospodarsko predavanje, pričakuje obilne udeležbe. Načelstvo

IZ CERKLJANSKEGA OKRAJA
Vir-Primorski list 27.6 1913 št.26

Otalež. Kmečka hranilnica in posojilnica v Otaležu, reg. zadr. z neom. zav., bo imela svoj redni občni zbor za tretje poslovno leto v nedeljo, dne 6. julija t.l. takoj po sv. maši v prostorih g. J. Jereba v Otaležu. h. št. 253 z usporedom kakor ga določa § .30 društvenih pravil.
K polnoštevilni udeležbi vabi vse svoje člane Načelstvo.

OTALEŽ

Vir-Goriška straža 19.10 1921 št.46
Redni občni zbor Kmetske hranilnice in posojilnice v Otaležu,
reg. zadr. z neom. zavezo se vrši v nedeljo 30. oktobra l. 1921 po
službi božji ob 11.30 h v uradnih prostorih.
Dnevni red:

1. Prečitanje zapisnika zadnjega
občnega zbora.
2. Poročilo tajnikovo.
3. Odobritev računskih zaključkov
za leto 1920.
4. Sprememba pravil.
5. Predlogi in slučajnosti.

Vir-Goriška straža 17.3 1924 št.22