Matevž (Matt) Vogrich in njegova družina: Stebri slovenske skupnosti v La Sallu
Korenine na Idrijskem in skok čez Atlantik
Zgodovina slovenskega izseljenstva na prehodu iz 19. v 20. stoletje je stkana iz tisočerih usod posameznikov, ki so zaradi ekonomskega pritiska in iskanja boljšega kruha zapustili rodne domove. Med tistimi, ki v novem svetu niso postali le številčna delovna sila, temveč resnični stebri, organizatorji in voditelji družbenega življenja svojih rojakov, zavzema posebno mesto Matevž Vogrič.
Rojen je bil 16. septembra 1888 v hriboviti dediščini Otaleža na Idrijskem, očetu Ivanu Vogriču in materi Mariji (rojeni Lapajne). Idrijska regija, takrat močno vpeta v rudarsko tradicijo, je mlademu Matevžu položila v zibelko vztrajnost in trdo delovno etiko. Ko se je odločil za odhod čez Atlantik, so ga poti, tako kot tisoče drugih rojakov z goriškega in kranjskega podeželja, vodile proti osrčju ameriškega Srednjega zahoda (Midwest), natančneje v industrijsko razvijajočo se zvezno državo Illinois. Svoj novi dom in uradno ime – Matt Vogrich – je našel v okolici Chicaga, kjer je slovenska beseda že dobivala svoje uradne društvene in verske okvire.
Življenje v La Sallu: Četrt stoletja pod zemljo in družinska sreča
Leta 1910 je Matevž stopil v zakonski stan z Marijo Filipič, ki je v ameriškem okolju postala znana kot Mary Vogrich. Mladoporočenca sta se ustalila v rudarstvu naklonjenem mestu La Salle v bližini Chicaga. La Salle je bil v tistem času eno izmed ključnih gospodarskih vozlišč regije, kamor so se zaradi premogovnikov in tovarn cinka množično zgrinjali slovenski priseljenci. Premogovna industrija je ponujala takojšen zaslužek, a je zahtevala strašen davek v obliki zdravja in nenehnega tveganja za življenje.
Matt Vogrich je celih 25 let služil kruh kot rudar v tamkajšnjem premogovniku. Delo pod zemljo je narekovalo ritem družinskega življenja in kovalo tesne solidarnostne vezi med rudarskimi družinami. V zakonu z Marijo se mu je rodilo pet otrok, ki so odraščali v dvojezičnem in kulturno bogatem okolju:
- sinova Ludwig in Roland
- hčere Mildred, Olga in Mary
Družinsko idilo in stabilnost je leta 1954 hudo prizadela smrt matere Marije. Izguba dolgoletne življenjske sopotnice in sooblikovalke lokalnega društvenega življenja je pustila veliko praznino. Dve leti pozneje, leta 1956, si je Matevž ponovno ustvaril dom ter se poročil z Anno Stor, ki mu je stala ob strani v njegovem poznejšem življenjskem obdobju.
Zanimivo poglavje njegovega življenja predstavlja tudi leto 1942, ko je bil med drugo svetovno vojno, kljub zrelim letom, popisan v ameriško vojsko v okviru četrte registracije (t. i. Old Man's Draft). Namen tega vpoklica ni bil neposredno pošiljanje starejših mož na bojišča, temveč natančen popis prebivalstva med 45. in 64. letom starosti z namenom, da država ugotovi razpoložljivo delovno silo ter vire za potrebe zaledne fronte in nemoten tek industrije. Matevž Vogrič je umrl 12. marca 1963, zapustil pa je neizbrisljivo dediščino družbenega delovanja, ki je presegla lokalne meje.
Društveni diplomat: Povezovanje katoliške in napredne struje
Če je bilo delo v rudniku vir preživetja, je bilo društveno življenje za Vogricha prostor uresničevanja narodne zavesti. Postal je osrednja osebnost družbenega in kulturnega življenja ameriških Slovencev v La Sallu.
Dolga leta je predsedoval društvu Danica, ki je delovalo pod okriljem Jugoslovanske katoliške jednote (JKJ). Društvo Danica ni bilo le podporna organizacija za primer bolezni ali smrti, temveč kulturno jedro, ki je organiziralo proslave, gledališke igre in predavanja. To društvo je bilo tesno prepleteno z družino Vogrich: vlogo glavne tajnice je več let požrtvovalno opravljala njegova prva žena Marija, kasneje pa jo je na tem pomembnem administrativnem položaju nasledila njuna najstarejša hči Mildred.
Vogrichov največji osebni in vodstveni uspeh pa se skriva v njegovi izjemni diplomatski naravi. Tedanja slovenska izseljenska skupnost v ZDA je bila namreč globoko ideološko razdeljena na katoliški tabor (zbran okoli JKJ in župnij) in napredni, svobodomiselni tabor (zbran okoli Slovenske narodne podporne jednote – SNPJ). Kljub temu da je Vogrich vodil katoliško Danico, je hkrati uspešno vodil tudi slovenski dom Triglav, ki je bil središče naprednih sil SNPJ v La Sallu.
To, da je ena oseba uživala tako visok ugled in zaupanje na obeh straneh ideološkega brega, je bil v slovenski Ameriki izjemen in redek pojav. Vogrich je verjel, da je narodna pripadnost in medsebojna pomoč pomembnejša od političnih razhajanj. Svoje zapise, uradna poročila in globoka razmišljanja o delovanju društev ter življenju rojakov je redno objavljal v vseh osrednjih časopisih tistega časa, ne glede na njihovo usmeritev – njegove prispevke so redno tiskali Amerikanski Slovenec, Nova doba in SNPJ-jeva Prosveta.
Politični preboj: Šest mandatov v okrožni upravi La Salle
Zaradi svoje neoporečne poštenosti, govorniškega daru in organizacijskih sposobnosti je Vogrichov ugled sčasoma prerasel etnične meje slovenske skupnosti. Leta 1939 je sprejel odločitev, da aktivno vstopi v lokalno ameriško politiko. Kandidiral je za mesto pomožnega supervizorja (Assistant Supervisor) za okrožje La Salle.
Za tedanje razmere v Illinoisu je bil to izjemen zgodovinski korak. Lokalne administrativne in politične pozicije so bile takrat tradicionalno v rokah starejših, anglosaksonskih priseljencev ali Ircev. Priseljenci iz Južne in Vzhodne Evrope (Slovenci, Hrvati, Poljaki, Italijani) so se le redko uspeli prebiti v organe lokalne oblasti. Slovenska skupnost je v njegovi kandidaturi takoj prepoznala zgodovinsko priložnost za politično emancipacijo svojih ljudi.
Časopis Amerikanski Slovenec je 7. marca 1939 (št. 44) objavil buren in čustven poziv k enotnosti, ki nazorno prikazuje takratni ponos in mobilizacijo rojakov:
»Rojaki državljani. Dne 4. aprila bomo imeli zopet volitve. Izvoliti moramo može, ki nam bodo v ponos in v korist naši naselbini. Zato volite 4. aprila vsi za svojega rojaka Matt Vogricha! Pokažimo Ameriki, da znamo stopiti skupaj, ko gre za našega človeka, ki bo pošteno zastopal interese vseh delavcev.«
Njegova izvolitev je bila prepričljiva. Vogrich se je v okrožni upravi izkazal za izjemno sposobnega uradnika in zagovornika malega človeka, zaradi česar so mu volivci zaupali kar šest zaporednih mandatov. Sodeloval je v ključnih odborih, med drugim tudi v odboru za rudarstvo in minerale (Mines and Minerals Committee), kjer je neposredno vplival na pogoje dela in varnost svojih nekdanjih stanovskih kolegov.
S svojo politično kariero je Matt Vogrich dokazal, da se slovenski priseljenec lahko popolnoma integrira v ameriško družbo in sooblikuje njeno politiko, ne da bi ob tem za en sam trenutek zatajil svoje korenine, materni jezik ali ljubezen do rodne Idrijske domovine. Njegova zgodba ostaja svetel zgled uspešne integracije, narodne zavednosti in medsebojnega povezovanja v zgodovini ameriških Slovencev.
 |
| Vir- The History of the Schmoeger and Urbanc Families La Salle Illinois 2025 Eric Urbanc |
 |
| Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne (1942) iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar