Skrivnost Mrtvaške grape: O vedavcu pod Bevkovim vrhom (pripovedka)

 Skrivnost Mrtvaške grape: O vedavcu pod Bevkovim vrhom

Nenavadno hiranje pod Bevkovim vrhom

Visoko v osrčju Cerkljanskega hribovja, tik pod prostranimi travnatimi planjavami Bevkovega vrha, je stala mogočna kmetija premožnega gospodarja. Pri hiši je služil mlad hlapec, fant pridne in poštene narave.

Gospodar pa je z zaskrbljenostjo opažal, da mladenič iz dneva v dan vidno slabi. Njegova rdeča lica so pobledela. Oči so izgubile iskro. V nekaj mesecih se je spremenil v pravo senco samega sebe. Gospodarju se je to zdelo nadvse nenavadno. Fant nikoli ni bil lačen, hrana na gorski kmetiji je bila vselej obilna, naloženo delo pa ni presegalo njegovih moči.

Nekega poznojesenskega dne sta skupaj orala na samotni, strmi njivi na razglednem slemenu. Brazde so se težko obračale v hriboviti zemlji. Hlapec je komaj še držal ročaje pluga. S čela so mu polzele kaplje hladnega potu, ostri gorski veter pa mu je kuštral lase.

Gospodar ni mogel več molčati. Stopil je k njemu, mu položil roko na ramo in ga skrbno vprašal:
»Povej mi, sinko, kaj te teži? Tu, pod tem svobodnim vrhom, iz dneva v dan bolj usihaš, čeprav se miza doma šibi od kruha in z delom nikoli ne ravnamo preostro. Kakšna bolezen te ogroža?«

Hlapec je težko zavzdihnil. Uprl je pogled v globoko dolino Idrijce, ki se je vila spodaj v megli, in žalostno odmahnil z roko:
»Ah, gospodar, meni na vsem svetu ni več pomoči. In četudi bi mi kdo sploh mogel pomagati, vi ne bi tvegali svojega življenja zame.«

Skrivnost leskovih šib

Te besede so gospodarja le še bolj podžgale. Bil je človek trdne besede in mehkega srca. Začel je fanta odločno siliti, naj mu vendarle zaupa svojo skrivnost. Svečano mu je obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, pa naj bo nevarnost še tako velika.

Mladenič se je dolgo branil. Naposled pa je le popustil pod gospodarjevo vztrajnostjo. Ozrl se je proti temnim gozdovom pod grebenom in šepnil:
»Vidite, gospodar ... jaz nisem navaden človek. Jaz sem vedavec. Rodil sem se s skrivno vednostjo in usodo. Zaradi nje se moram vsak večer, ko se nad te hribe spusti tema, v duhu ločiti od telesa. Z drugimi bitji svoje vrste se borim za življenje in smrt. Moje moči so že skoraj pošle. Če me resnično hočete rešiti gotove smrti, se natanko držite mojih navodil.«

Gospodar je napeto poslušal, hlapec pa je nadaljeval:
»Še danes, preden sonce zaide za oddaljene vrhove, z leskovih grmov pod robom košenic urežite tri krepke, sveže mladike. Ko pade mrak, se bo moj duh dvignil nad samotni Jaški grič. Od tam bom bežal pred nevarnostjo. Preobražen v podobo bele megle se bom spustil naravnost navzdol v globoko in mračno Mrtvaško grapo. To je kraj, kjer se stikajo poti živih in mrtvih. Na samem dnu te grape se skrijte v staro, votlo bukovo duplo ob poti.

Okoli polnoči bom prvi pritekel skozi tisto tesno globel jaz. Zaradi izčrpanosti se bom premikal počasi in težko. Pustite me, da grem mirno mimo vas. Le nekaj trenutkov za menoj pa bo z Jaškega griča pridrvela gosta, črna megla. Ta megla je neka gospa iz devete dežele, močna čarovnica. Že mesece me neusmiljeno preganja in mi pije življenjsko moč. Ko bo tista črna megla šla mimo vašega skrivališča, skočite prednjo. Z vso silo jo udarite z vsemi tremi leskovimi šibami hkrati. Če vam to uspe, bom rešen.«

Nočni spopad v Mrtvaški grapi

Gospodar je fantu trdno stisnil roko in obljubil pomoč. Ko je padel mrak, je naskrivaj nasekal tri prožne leskove mladike. S slemena se je odpravil navzdol v temačno sotesko. Noč je bila črna kot oglje, brez mesečine. Veter je srhljivo tulil med krošnjami dreves nad prepadi. Stopil je na dno Mrtvaške grape, kjer je vladal težek, leden hlad. Gospodar se je stisnil v tesno bukovo duplo in čakal. Roko je trdno oklenil okoli leskovih šib.

Okoli polnoči je v Mrtvaški grapi nenadoma vse potihnilo. Celo gorski vihar je zadržaval dih. Iz smeri Jaškega griča je navzdol po temačnem dnu začela rahno plavati svetla, mlečno bela megla. Premikala se je počasi in se ovijala okoli vlažnih skal. Iz nje je bilo slišati tiho, utrujeno vzdihovanje. Gospodar je prepoznal svojega hlapca. Zatajil dih in jo pustil, da je odplavala naprej skozi grapo.

Komaj pa je bela megla izginila, se je razbesnel divji vihar. Skale so se majale. Po strugi je z neznansko hitrostjo, kot besna zver, pridrvela grozeča, kot katran črna megla. Iz nje so bliskale zlovešče rdeče iskre. Stene grape so odmevale od pridušenega rjovenja in škrtanja z zobmi. Gospodarja je za trenutek stisnilo pri srcu od groze, a je zbral ves svoj pogum. Skočil je iz dupla, zamahnil z obema rokama in z vso močjo udaril naravnost v središče črne megle z vsemi tremi leskovimi šibami naenkrat.

Mrtvaško grapo je pretresel grozljiv, nečloveški krik. Tisto noč je odmeval daleč čez strma pobočja Bevkovega vrha in preko samotnega Jaškega griča. Črna megla se je v hipu razblinila v nič. Divji vihar je potihnil. V grapo se je naselil globok, skoraj grobni mir. Gospodar se je z olajšanjem in utrujen vrnil nazaj na gorsko kmetijo.

Odmev iz devete dežele

Naslednje jutro sta bila zopet visoko na polju pod vrhom. Hlapec je bil kot prerojen. V lica mu je stopila zdrava, rdeča barva. Njegov korak je bil čvrst, težko delo mu je šlo zlahka od rok. Ko sta s plugom prispela do konca njive, kjer se je odpiral pogled daleč čez valovite hribe, se je mladenič nenadoma ustavil. Dvignil je glavo in vprašano:
»Gospodar, ali slišite tisto zvonjenje?«

Gospodar je obstal, napel ušesa in poslušal. V čistem gorskem zraku pod Bevkovim vrhom pa je vladal popoln mir.
»Ničesar ne slišim, fant moj, le ptičje petje v gozdu,« je odvrnil.

Hlapec se je hvaležno nasmehnil in stopil tesno k njemu:
»Stopite k meni in poslušajte čez mojo desno ramo!«

Gospodar ga je ubogal. Stopil je predenj in prislonil uho čez njegovo ramo. V tistem trenutku se mu je odprl sluh za skrite reči. Iz nepredstavljive, pravljične daljave, skozi gorske verige in globoke doline, je do njegovega ušesa prineslo zamolklo, žalostno zvonjenje neštetih cerkvenih zvonov. Zvok je bil težak, mogočen in slovesen.

Hlapec je resno pokimal in razložil:
»Vidite, gospodar, to zvonjenje prihaja iz daljne devete dežele. Sedaj zvonijo tisti mogočni gospe, ki ste jo sinoči sredi Mrtvaške grape z leskovimi šibami pokončali. S tem ste rešili mene. Če me preteklo noč ne bi bili rešili, bi me bila ta gospa v nekaj dneh zagotovo umorila. Vi pa bi danes namesto mene v to trdo gorsko zemljo polagali moje truplo. Moje življenje je od sedaj naprej vaša zasluga.«

Gospodar i hlapec sta nato v miru dokončala oranje. Trdna vez in skrivnost med njima pa je ostala živa vse do konca njunih dni.

---

Novoporočenka (Cerkljanska pripovedka)

 Novoporočenka (Cerkljanska pripovedka)

V tistih časih, ko so ljudje v odmaknjenih cerkljanskih grapah še znali prisluškovati nevidnemu utripu narave, je živela Uršlja – mlado, milo in izjemno lepo dekle. Njena največja strast in ljubezen so bile rože. Govorili so, da ima poseben dar; divje cvetlice, ki so drugod ovenele, so pod njenimi prsti bujno uspele. Kjer koli na svojih poteh je opazila rastlino, ki je še ni imela v domačem vrtu ali na okenski polici, jo je nežno vzela s seboj. A nikoli je ni odnesla same.

Stara ljudska modrost, ki jo je Uršlja prejela od svoje stare matere, je narekovala poseben obred: zmeraj, ko je izkopala rastlino, je iz njene neposredne bližine pobrala tudi majhen kamenček. Tisti sivi, od dežja in vetra obli kamenček je nato položila na dno posode, kamor je rastlino posadila. Stara mati je namreč po starodavnem izročilu vedela, da rastline ne morejo uspevati v samoti. Kamenček je bil zanjo »čujek«. Med ljudmi v teh krajih je izraz čujek pomenil tistega, ki je buden – tistega, ki čuje, varuje in pazi.

V ljudski veri je bil tak kamenček skrivnostni sosed rastline, njen tihi stražar in družabnik, ki je vase srkal negativne sile okolice in varoval življenjsko moč cvetlice. Verjeli so, da se rastlina s svojim čujkom pogovarja, z njim deli sokove zemlje in da prav zaradi te nevidne vezi lepše raste, bujno cveti ter kljubuje boleznim. Uršljin dom je bil tako vselej poln cvetja, ob vznožju vsakega stebla pa je zvesto čul njegov kamniti sopotnik.

Prišel je dan Uršljine poroke. Vsa vas se je zbrala, dekle pa je v svoji beli poročni obleki nezemeljsko žarelo od čiste sreče. Ko sta z ženinom stopila na plesišče in zaplesala svoj prvi poročni ples, pa se je slavje prevesilo v nepredstavljivo tragedijo. Sredi plesa, ujeta v objem svojega dragega, se je Uršlja nenadoma zgrudila. Njeno srce je v trenutku obstalo. Usoda je kruto določila, da mlado dekle z možem ni preživelo niti enega samega dne; njun zakon se je končal, še preden se je sploh dobro začel.

Ko je ležala v krsti, odeta v belino poročne obleke, je bila videti mirna in veličastna, kakor princesa iz najlepših sanj. Njen mladi mož, strt od neizmerne bolečine, je želel, da bi z njo v večnost odšel vsaj delček tistega, kar je imela najraje. Preden so krsto zaprli, je zbral vse kamenčke – čujke, ki jih je Uršlja skrbno postavljala ob svoje rože. Zavil jih je v njen poročni pajčolan in to svetost položil v krsto, tik ob njeno levico. Upal je, da bo ta preprosti dokaz njene zemeljske ljubezni varoval njeno dušo v večni temi.

Minilo je desetletje. Po starem lokalnem običaju so po desetih letih Uršljin grob prekopali, da bi pripravili prostor za nove pokope. Ko so dvignili pokrov krste, pa je navzoče spreletel srhljiv svet hkrati. Medtem ko je čas vzel večji del njenega telesa, sta bili njena levica in v pajčolan zaviti kamenčki povsem nedotaknjeni – natanko taki kot tisti dan, ko so jo z jokom položili v zemljo. Pajčolan ni bil raztrgan, kamenčki pa so sijali v svoji prvotni obliki, zaščiteni pred gnilobo in propadom.

Tisti redki domačini, ki so še poznali starodavne modrosti in skrivnosti narave, so v tem čudežu prepoznali globlji pomen. Vedeli so, da to ni naključje. Verjeli so namreč v tretjo moč čujkov – v tisto skrivnostno, zaščitno energijo zvestobe in ljubezni, ki presega meje življenja in smrti ter ohranja tisto, kar je bilo ustvarjeno s čisto ljubeznijo.

Zapisano po pripovedovanju: Plužnje, 1962

Begunstvo

 LETO 1941 NA CERKLJANSKEM

Ana Štucin
Vir: Idrijski razgledi, 1992

BEGUNSTVO

---

KALVARIJA NA PRAGU DRUGE SVETOVNE VOJNE: BEGUNSTVO NA CERKLJANSKEM APRILE 1941

1. Začetek vojne in represivni ukrepi oblasti

Šesti april 1941 je za civilno prebivalstvo obmejnega pasu pomenil dokončen konec negotovega miru in začetek krute vojne realnosti. Tistega dne je goriška kvestura javno razglasila strog Mussolinijev ukaz, ki je korenito posegel v vsakdanje življenje ljudi vzdolž meje.

Uvedeni so bili naslednji ukrepi:

• Stroga policijska ura: Prepoved vsakršnega gibanja med 20. uro zvečer in 5. uro zjutraj.
• Omejitev gibanja: Civilistom je bil popolnoma onemogočen dostop do območij, kjer so se nameščale vojaške enote.
• Uvedba prepustnic: Za vsako, še tako kratko potovanje izven domačega kraja je bilo treba pridobiti uradno dovoljenje orožniškega poveljstva.

Isti dan je prinesel še usodnejši udarec. Videmski armadni zbor je izdal povelje o takojšnji in popolni evakuaciji prebivalstva s strogo obmejnega ozemlja. Ta radikalni ukrep fašističnih oblasti je neposredno prizadel tudi Cerkljansko. Pokrajina se je čez noč spremenila v nemirno mravljišče prestrašenih ljudi, postavljenih pred kruto dejstvo: zapustiti morajo svoje domove.

 Eksodus v Toskano in organizacijski kaos

Po natančnih navodilih vrhovnega orožniškega poveljstva sta bili za cerkljansko območje določeni dve glavni zbirni središči na železnici:

1. Postaja Grahovo ob Bači: Predvidena za sprejem 3.600 ljudi, ki naj bi bili izgnani v provincijo Lucca.
2. Postaja Sveta Lucija (današnji Most na Soči): Predvidena za 2.580 prebivalcev, namenjenih v provinci Sienu in Pizo.

Pot v begunstvo v daljno Toskano je bila dolga in mučna. Ker je bilo motornih vozil v Cerknem takrat izjemno malo, so se ljudje na pot odpravili pretežno peš ali na težkih kmečkih vozovih. S seboj so smeli odnesti le najnujnejše osebne stvari, stlačene v cule in zavoje. Prvo noč na tej poti negotovosti so pretrpeli po tujih kmetijah in senikih v Dolenji Trebuši.

Usoda zapuščene živine

Hkrati z ljudmi je bila žrtev evakuacije tudi živina. Kmetje so morali vso govejo živino izročiti posebni vojaški komisiji v ocenitev in plačilo. Prašiče, drobnico, zajce in perutnino pa so morali pustiti doma, prepuščene usodi.

Celotna logistika je močno šepala:

• Zbirna mesta: Prvo zbirno mesto so uredili v Cerknem na travniku blizu pokopališča, glavno regijsko zbirališče pa je bilo na Reki.
• Nestrokovno gonjenje: Živino so gnali vojaški orožniki, ki so bili za takšno delo popolnoma nevešči.
• Tragične razmere: Na Reki se je kmalu zbrala ogromna količina živali, tudi s Šebreljske planote in Otaleža. Tavale so ograjene z bodečo žico, lačne, žejne in ne pomolzene. Nemirna živina je v iskanju vode zašla v globoko Idrijco in utonila.
• Plenjenje premoženja: Živali, ki so ostale doma (predvsem prašiče in kokoši), so si italijanski vojaški oddelki ponekod brez sramu in na veliko privoščili.

---

Spomini profesorja Tomaža Pavšiča: Med strahom in otroško avanturo

Zgodovinski spomin na te dogodke z izjemno plastičnostjo dopolnjuje pričevanje prof. Tomaža Pavšiča, ki podaja dragocen uvid v takratno družbeno ozračje in psihologijo ljudi:

»Iz Otaleža in okolice, vse do Vrščeve, so ljudi napotili proti Sveti Luciji. Odšli so peš ali na vozovih. S seboj so peljali tudi težke bolnike, čeprav je bilo sprva rečeno, da bodo za bolne ustrezno poskrbeli orožniki. Med ljudmi so krožile govorice, da vse to ne bo trajalo dolgo, a strah pred begunstvom je bil kljub temu ogromen.

V zavesti prebivalcev je bil še kako živ spomin na begunce iz prve svetovne vojne, ki so bili dolga leta zdoma, njihove domačije pa je soška fronta spremenila v ruševine. Predvsem so se bali, da bi morali v taboriščih ponovno stradati. Prizori z živino, ki jo je bilo na tisoče glav, so bili izjemno težki, skoraj 'svetopisemski' v svoji tragiki, kmečki ljudje pa os se nad ravnanjem z živalmi strašno zgražali. Pojavili so se tudi primeri okoriščanja: nekateri so prebrisano uspeli kravo – bodisi svojo bodisi tujo – 'prodati' in unovčiti celo dvakrat, medtem ko drugi kmetje niti za svoje lastne živali niso prejeli celotnega plačila. To se je dogajalo navkljub dejstvu, da je italijanska komisija denar za živino sprva delila precej širokogrudno.

Za nas otroke pa je bilo to begunstvo velika, nevsakdanja avantura. Ozračje okoli nas je bilo čudno – ne panično, a izjemno razgibano. Čutilo se je, da je starega, predvidljivega življenja nepreklicno konec. Novice so se med ljudmi razširjale bliskovito. Odrasli so nenehno modrovali, primerjali trenutne dogodke s prvo svetovno vojno, ostro kritizirali fašizem, večina pa je potihoma ali glasno pričakovala, da bo vsak čas prišla jugoslovanska vojska.

Zanimivo je, da takrat ni bilo več čutiti tistega starega strahu pred karabinjerji. Tudi slednji so se spremenili; postali so nenavadno vljudni in so z resničnim zanimanjem spraševali naše ljudi, kako se bodo stvari po njihovem mnenju obrnile. Nepozaben vtis pa je name naredilo to, da so karabinjerji prinesli uradno dvojezično povelje. Za nas je bil to velik dogodek: to je bil uradni akt okupatorske oblasti, napisan tudi v našem jeziku! To nam je pomenilo veliko moralno zadoščenje – znak, da je slovenščina spet oživljena.

V tistih kritičnih dneh so nekako izginile tudi socialne razlike. Premožnejši ljudje so postali opazno bolj darežljivi in solidarni s tistimi, ki niso imeli ničesar. Na Oblazu smo z zanimanjem opazovali premikanje italijanske vojske in elegantnih štabnih avtomobilov. Ko se je bliskovito razširila vest, da se Italijani dokončno umikajo z meje, so ljudje odkrito uživali. Pripovedovali so o nekem italijanskem poročniku ('tenenteju'), ki naj bi od obupa celo jokal, in o popolnoma zmedenih ter potrtih obmejnih finančnih stražnikih. Preko časopisov, kot je bil tržaški Il Piccolo, smo v zadnjih dneh izvedeli, da so Italijani medtem okupirali Kranjsko Goro.

Po tem begunskem valu se je življenje doma le postopoma normaliziralo. Na samem začetku so bile največje težave s prehrano, saj so bila skladišča prazna. Karabinjerji v Otaležu so nam takrat delili vojaške hlebčke kruha, tako imenovane pagnotte, in konzerve. Na srečo večje gmotne škode na domačijah, razen že omenjenega množičnega pokola med kokošmi, na koncu le ni bilo.«

---

Glas iz Cerknega: Izostanek pozivov in vojni bobni na Jelenku

Drugačno izkušnjo tistih prelomnih aprilskih dni pa opisuje Vinko Kofol iz Cerknega, ki osvetljuje administrativno zmedo in vojaške premike na sami meji:

»Lažčani takrat nismo šli v begunstvo, a ne po svoji volji, temveč preprosto zato, ker sploh nismo prejeli uradnih pozivnic. Italijanska administracija je namreč naredila napako in so pozive, namesto k nam v Laze, poslali v povsem drug kraj.

V tistih napetih dneh je bilo izjemno burno; z Jelenka so italijanske enote s težkimi topovi neprekinjeno streljale proti jugoslovanski meji. Iz naših vasi smo jasno videli, kako so se skozi Plužnje in Otalež proti mejni črti premikali dolgi kolonijski nizi vojakov. Premikali so se v popolni, grobni tišini, kar je vlivalo še dodaten strah. Med italijanskimi vojaki je takrat vladal neizmeren, skoraj paničen strah pred Srbi – med seboj so s trepetom govorili, da imajo 'smrt na kapah' (s čimer so mislili na četniške ali jugoslovanske vojaške oznake z lobanjo). V takšnem napetem ozračju so vojaki mrzlično zasedli obrambne položaje vzdolž celotne rapalske meje, vse od Bevkovega vrha pa do Ledin.«

---

Ta pretresljiva pričevanja in zgodovinska dejstva rišejo celovito podobo usodnih pomladnih dni leta 1941 na Cerkljanskem. Kažejo nam čas, ko se je zgodovina lomila preko hrbtov malih ljudi, kmetov in orožnikov, ujetih med strah pred ponovitvijo grozot prve svetovne vojne in neizmerno željo po narodni svobodi.

Kapitulacija Italije

 KAPITULACIJA ITALIJE

Vir: Idrijski razgledi, 1987, št. 1

---

PREVIHARJENO PODEŽELJE: IDRIJSKO IN CERKLJANSKO OB ZLOMU ITALIJE

Zgodovinska kronika septembrskih dni leta 1943 skozi oči terenskih aktivistov in domačinov

Skrivnost v gozdičku pod Kovkom

Avgustovsko sonce leta 1943 je pripekalo na strma pobočja nad Idrijco, a v globoki senci gozdička pod Plužnjami, tik pod mogočnim Kovkom, je vladal hladen mir, primeren za nevarne skrivnosti. V tistem času je bila vsaka pot med cerkljanskimi in idrijskimi vasmi tvegana; fašistične patrulje so še vedno nadzorovale glavne poti, strah pred ovaduhi pa je bil del vsakdana. Kljub temu so se tistega dne na vnaprej določenem mestu v gozdni gostišči zbrali člani rajonskega komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS) za Otalež. Med njimi je sedela Marija Aljančič, rojena Peternelj iz Lazca, mlada in odločna terenska aktivistka, ki je skupaj z ostalimi soborkami in soborci nosila težko breme ilegalnega dela.

Sestanek je bil izjemen. V gostem grmovju so se jim namreč pridružili še ključni možje in organizatorji odporniškega gibanja na tem območju: Jakob Štucin s partizanskim imenom Cvetko, Jože Primožič - Miklavž in Fani Lazar - Nataša. Namen sklica ni bil rutinski pregled terenskega dela, temveč strateška priprava na tektonski premik, ki se je obetal na evropskih bojiščih. Vodstvo je zbranim aktivistom preneslo zaupno in usodno informacijo: »Že v kratkem lahko pričakujemo popolno kapitulacijo fašistične Italije.«

Besede so med prisotnimi odjeknile z neopisljivo težo. Naloga rajonskega komiteja je bila jasna – kot terenski aktivisti morajo biti v trenutku zloma okupatorske oblasti popolnoma pripravljeni, organizirani in sposobni prevzeti nadzor nad dogodki, preden nastane nevaren brezvladni kaos. Sestanek pod Kovkom je tako postal tista tiha iskra, ki je v naslednjih tednih zanetila organizirano vstajo.

Dan, ko je utihnila Gorica, in pot skozi prebujeno dolino

Zgodovina se pogosto poigra z usodami posameznikov in tako je Marijo Aljančič uradni dan zgodovinskega preloma, 8. september 1943, zatekel daleč od njenih rodnih vasi – v Gorici. V mesto ob Soči se ni odpravila zaradi nakupov ali brezskrbnega potepanja; spremljali sta jo dve znanki, njun namen pa je bil globoko human in boleč. Želele so obiskati svoje sorodnike, sosede in rojake, ki so zaradi protifašističnega delovanja ali zgolj zaradi svoje slovenske narodnosti trpeli v krutih fašističnih zaporih.

Ko pa je tistega dne iz zvočnikov in med ljudmi odjeknila novica, da je Badogliova Italija podpisala brezpogojno vdajo zaveznikom, se je potek dogodkov bliskovito pospešil. Gorica je zašumela v mešanici fašističnega obupa, italijanske zmede in prikritega slovenskega praznovanja. Zaporna vrata se niso odprla čez noč, zmeda na ulicah pa je dala jasno vedeti, da se je treba nemudoma vrniti domov.

Naslednjega jutra, 9. septembra, se je začelo nenavadno, skoraj nadrealistično potovanje nazaj proti Idrijskemu in Cerkljanskemu hribovju. Naravna in najhitrejša pot skozi Sveto Lucijo (današnji Most na Soči) je bila  zaprta – nemške predhodnice, ki so v okviru operacije Alarich prodirale s severa, so to strateško železniško križišče bliskovito zasedle. Marija in njeni sopotnici so morale ubrati daljšo, ovinkasto pot skozi Vipavsko dolino.

Potovanje z vlakom po Vipavski dolini se je vtisnilo v spomin vsem, ki so tisti dan sedeli v vagonih. Med slovenskimi potniki je vladalo neopisljivo, dolgo zatirano navdušenje. Skozi odprta okna vlaka je od vsepovsod donela slovenska in partizanska pesem, ki je dolga leta pod fašizmom sploh niso smeli javno zapeti. Na vsaki mali postaji, ob vsakem ovinku proge, so ob tirih stale množice praznično razpoloženih ljudi. Zdelo se je, kot da je celoten narod stopil na ulice in dihal z enim samim pljučnim krilom.

Ko je vlak prispel v Ajdovščino, so potnice stopile sredi velikega mitinga. Trg je bil nabit z ljudmi, vihtele so se zastave, govorniki so pozdravljali svobodo, v zraku pa je bilo čutiti zgodovinski pomen trenutka. Pot so nadaljevale s tovornjakom, ki je sopihal v strme ovinke nad Črnim Vrhom. Tam, sredi serpentin, pa so doživele prizor, ki je simbolično oznanil konec dvajsetletnega zatiranja: nasproti jim je pripešačila celotna posadka italijanskih karabinjerjev iz dotedanje postojanke v Otaležu. Možje v uniformah, ki so še nekaj dni prej sejali strah med domačini, so bili zdaj zgolj natovorjeni z nahrbtniki ter so s sklonjenimi glavami in v tišini zapuščali slovensko zemljo. Ko je tovornjak končno prispel v Idrijo, je bil mestni trg že poln domačinov. Ljudje so se zbrali v velikanski množici, z očmi, uprtimi v ceste, in polni nestrpnega pričakovanja, kdaj bodo v mesto zakorakale prve partizanske enote.

Otalež pod slovensko zastavo in nemški ognjeni krst

Medtem ko so se nekateri še vračali s poti, se je v vaseh Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne novica o kapitulaciji Italije 8. septembra razširila s svetlobno hitrostjo. Podeželje, odrezano od velikih informacijskih središč, je zaživelo v hipnem krču osvoboditve. Italijanske oborožene formacije in uradniki, ki so taborili v Otaležu, niso čakali na uradne ukaze o predaji partizanom. Umaknili so se panično, sredi noči. Da bi rešili, kar se je rešiti dalo, so lokalnim kmetom z grožnjami ukazali, naj nemudoma vprežejo svojo živino in vozove. Vso tisto noč je kolona kmečkih vozov, natovorjena z zaplenjenim italijanskim blagom, opremo in orožjem, škripala po kolovozih navzdol proti Idriji.

Toda domači odbor Osvobodilne fronte (OF), ki je v ilegali deloval že mesece pred tem dnem, ni izgubljal niti minute. Takoj ko so zadnji italijanski škornji zapustili vas, so aktivisti poskrbeli za zgovorno dejanje: na najbolj vidnem mestu v vasi se je v jutranjem vetru razvila slovenska trobojnica z rdečo zvezdo v sredini. Za prebivalce je bil to pretresljiv pogled – videti svojo zastavo po desetletjih prepovedi je marsikomu privabilo solze v oči.

Nekateri domačini so v prvem maju evforije naivno mislili, da je strašne vojne s tem nepreklicno konec. Vendar je bila streznitev hitra in krvava. Nemški vojni stroj ni izgubljal časa; Primorska je postala del njihovega Operativnega območja Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland). Ni minilo dolgo, ko se se po glavni cesti ob reki Idrijci začeli pomikati težki nemški oklopni avtomobili. Pri Maruškovcu je prišlo do prvega strahotnega soočenja s kruto realnostjo novega okupatorja. Ko so nemške posadke opazile civilno prebivalstvo, ki je v smrtnem strahu začelo bežati čez reko Idrijco, da bi si rešilo golo življenje, so hladnokrvno zaregljale strojnice. Streli so odmevali med soteskami in zavezniško navdušenje se je v hipu pomešalo z vonjem po smrekovini, smodniku in krvi. Nova, še bolj neizprosna okupacija je potrkala na vrata.

Kljub tej smrtni nevarnosti pa je bil duh solidarnosti med ljudmi močnejši od strahu. Po kapitulaciji Italije se je namreč preko teh hribov začelo domov vračati nepregledno število slovenskih internirancev – mož in fantov, ki so preživeli pekel italijanskih koncentracijskih taborišč, kot sta bila Rab ali Gonars. Izčrpani, lačni, bolni in v raztrganih oblačilih so pešačili proti svojim domovom po celotni Sloveniji. Lokalni odbor OF je takoj prevzel organizacijo humanitarne pomoči. Vaščani Otaleža, Lazca in okoliških vasi, čeprav sami revni in izpraznjenih shramb, so te trpeče ljudi sprejemali z odprtimi rokami. Ponudili so jim toplo hrano, prenočišče in besedo spodbude. V tistih kritičnih dneh je organizacija OF presegla okvir zgolj političnega gibanja; postala je vsesplošna ljudska mreža, ki je zajela prav vse poštene in sočutne ljudi na podeželju.

Mobilizacija naroda: Med dolžnostjo in navdušenjem

Sprememba oblasti je zahtevala formalnopravno podlago. Enajstega septembra 1943, le tri dni po kapitulaciji, je bil ustanovljen Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo. V tistem zgodovinskem trenutku, ko Primorska pravno-formalno še ni bila priključena matični domovini oziroma Jugoslaviji, je ta svet prevzel vlogo vrhovne zakonodajne in izvršilne oblasti na osvobojenem ozemlju. Njegov prvi in najpomembnejši korak je bil izid uradnega Odloka o mobilizaciji. Odlok je bil neizprosen in obsežen: vpoklican je bil vsak moški, sposoben za orožje, v starosti od 18 do 45 let. Narodnoosvobodilna vojska pa je odprla svoja vrata tudi ženskam in dekletom, ki so vanjo lahko vstopale prostovoljno kot borke, bolničarke ali terenske delavke. Vse ostalo prebivalstvo – starejši, mladina in tisti, ki niso nosili orožja – pa je bilo dolžno z vsemi svojimi močmi, pridelki in delom sodelovati pri izvedbi te splošne mobilizacije.

Zgodovinopisje, predvsem skozi analize dr. Toneta Ferenca, je kasneje natančno preučevalo naravo tega vpoklica. Izraz »mobilizacija« v klasičnem vojaškem smislu morda ni bil povsem natančen; dr. Ferenc jo je opisal kot proces, ki je bil »na pol prostovoljen, na pol prisilen ali, bolje rečeno, obvezen«. Vendar pa je tisto domnevno »prisilo«, ki jo prinaša vsak državni odlok, v tistih dneh popolnoma prekrilo splošno, prekipevajoče navdušenje naroda. Ljudje niso odhajali v partizane le zato, ker je tako pisalo na papirju, temveč iz globoke želje po končni svobodi in obrambi lastnih domov pred nemškim prodiranjem. Mobilizacija je tako stekla z neverjetno hitrostjo – v le nekaj dneh so bili ustanovljeni novi bataljoni in odredi.

Zgodovinski miting pred hišo Pavle Svetik

Uradni odlok je dobil svoj pravi, živi izraz na velikem ljudskem zborovanju v Otaležu. Pripravil ga je domači rajonski odbor OF, ki je imel zaradi predhodnega ilegalnega dela že pripravljeno celotno logistiko. Uporniški duh v vasi je dosegel vrhunec, ko so v kraj zakorakale prve organizirane partizanske enote. Aktivistka Marija Bašelj je ta nepozabni dan opisala z besedami, polnimi ponosa: prihod prvih borcev je prebivalstvo sprejelo z nepopisnim navdušenjem, solzami olajšanja in glasnim vzklikanjem.

Še isti dan je bil sklican miting na prostem, ki je potekal na dvorišču pred hišo Pavle Svetik. To ni bilo le politično zborovanje, ampak praznik svobodne slovenske besede. Venceslav Kacin, sekretar rajonskega odbora OF, je stopil pred zbrane borce in domačine ter v imenu celotnega odbora in vseh prebivalcev izrekel borbeno in čustveno dobrodošlico prvim partizanom. Nato je besedo prevzel politkomisar enote, ki je podal ključni politični referat. Njegov glas je odmeval med cerkljanskimi hribi, ko je zbranim odkrito predočil resnost situacije. Govoril je o pomenu oborožene vstaje, o neposredni in strahotni nevarnosti, ki jo prinaša nemški prodor, ter o življenjski nujnosti, da celotno prebivalstvo – brez izjeme – tesno sodeluje z Osvobodilne fronto. Ljudje so poslušali v popolni tišini, zavedajoč se, da se odloča o njihovi usodi.

A miting ni bil zaznamovan le s političnimi govori. Kulturni program je tistega dne ljudem vlil tisto duhovno moč, ki jo narod potrebuje v najtežjih preizkušnjah. Pred množico je stopil Blaž Ostrovrhar – pod tem partizanskim imenom se je skrival znani partizanski pesnik Oto Vrhunec. Ko je začel z globokim, doživetim glasom recitirati svoje uporniške verze, je med poslušalci zavladala posebna napetost. Pesmi so govorile o trpljenju, a hkrati o neupogljivosti slovenskega človeka. Po zaključku recitacij so borci skupaj zapeli več borbenih pesmi. Glasovi vojakov in domačinov so se zlili v eno, pesem pa je odmevala daleč čez dolino Idrijce kot zaobljuba, da bodo ti kraji, ne glede na prihajajoče nemške ofenzive, ostali zavedni in svobodni. Miting pred hišo Pavle Svetik je tako postal zgodovinski mejnik, ki je Otalež in okoliške kraje nepreklicno zapisal v zgodovino primorskega odpora.