LAZEC: Skrivnostno izginotje deklice: Tragedija pri Maruškovcu (9. junij 1927)

Skrivnostno izginotje deklice: Tragedija pri Maruškovcu (9. junij 1927)

Leta 1927 je nad Cerkljanskim, tako kot nad preostalo Primorsko, že ležala težka senca rapalske meje. Kraji in ljudje so bili ujeti v primež prisilne italijanizacije. Uradni dokumenti in časopisni stolpci so starodavna slovenska imena ter priimke neusmiljeno preoblačili v tujo govorico. Cerkno je postalo Circhina, reka Idrijca Idria, majhen obrečni zaselek Maruškovec so italijanski kronisti zapisali kot Maruscala, planoto Masore kot Moson, slovenski priimek Zajc pa je postal Zajo ali Zaic.

A ne glede na politične prelomnice in jezikovne pritiske je vsakdanje življenje preprostih ljudi še naprej narekovalo ritem zemlje. Trdo delo na strmih njivah, skrb za preživetje in ljubezen do družine so izpolnjevali njihov vsakdan. V tem nemirnem času se je sredi bujnega zgodnjepoletnega zelenila odvila družinska tragedija, ki je tistega junija globoko pretresla celotno dolino.

Brezskrben dan na krompirjevem polju

V četrtek, 8. junija 1927, je bilo popoldansko sonce že visoko in toplo. Anton Zajc, po domače znan kot gostilničar iz Maruškovca, se je s hčerama odpravil v hrib proti razvejanemu območju Masor. S seboj je vzel svoji največji dragocenosti, štiriletno Mario in komaj triletno Cecilijo. V domačem okolju so slednjo verjetno klicali Cilka. Deklici sta drobili korake za očetom, njun otroški smeh pa je odmeval med soteskami.

Namenjeni so bili na družinsko posest visoko nad dolino, kjer je uspeval mlad krompir. Oče je moral pregledati pridelek, deklici pa sta ta čas izkoriščali za igro ob robu njive. Delo na zemlji je zahtevalo popolno predanost in čas je hitro tekel. Okoli ene ure popoldne, ko je bila vročina največja, se je oče odločil, da je čas za vrnitev domov v dolino.

Usodna pozabljivost

Pot nazaj z Masor je družino vodila navzdol proti Maruškovcu. Gorska steza je prečkala brv nad enim izmed divjih, globokih hudourniških vodotokov, ki se zlivajo neposredno v strugo reke Idrijca. Ko so bili že blizu brvi, se je starejša Maria nenadoma ustavila in se potipala po glavi. Ugotovila je, da je zgoraj na njivi pozabila svojo črno kapico. To je bil skromen, a v tistih časih dragocen kos oblačila, za katerega je oče strogo naročil, naj nanj pazita.

Maria je začela prositi očeta, naj se vrne ponjo. Anton, ki je videl, da sta deklici od hoje in strmine že utrujeni ter pregreti, je sprejel odločitev, ki jo je kasneje obžaloval do konca svojih dni. Da ne bi po nepotrebnem mučil kratkih otroških nog s ponovnim vzponom v hrib, je hčerki pustil čakati na varnem mestu ob cesti. Naročil jima je, naj ostaneta tam in se ne premikata, nato pa se je obrnil in stekel nazaj proti krompirjevemu polju.

Vrnitev je trajala le nekaj minut. Ko pa je Anton zadihan pritekel nazaj na ovinek, kjer sta ga morali čakati hčerki, ga je stisnilo pri srcu. Ob poti je sedela sama, objokana Maria. Cecilije ni bilo nikjer. Oče je panično planil k starejši hčerki in jo vprašal, kje je njena sestra. Maria je skozi solze odgovorila, da je mala Cecilija postala nestrpna in je trmarila, da gre sama naprej navzdol proti domu.

Brezuspešna iskalna akcija

Anton je nemudoma stekel proti hiši v Maruškovcu, upajoč, da bo deklico ujel na poti ali pa jo našel na domačem dvorišču. Ko pa je prestopil domači prag, je naletel le na začudene poglede družine. Cecilije ni bilo domov. Strah je postal otipljiv.

Oče se je v spremstvu sosedov takoj vrnil na teren. Moški so prečesavali grmičevje in klicali njeno ime, a odgovora ni bilo. Kmalu so naleteli na prvo grozljivo sled. Ena izmed vaščank jim je pretresena povedala, da je le malo prej videla drobno deklico, kako popolnoma sama stoji na leseni brvi. Nagnjena je bila čez rob in z zanimanjem opazovala šumečo, globoko vodo, ki je drvela z Masor. To je bilo zadnjič, ko je bila Cecilija videna živa.

Jasno je postalo najhujše. Oče se je v obupu obrnil na karabinjerje v Cerknem. Italijansko orožništvo je sprožilo obsežno uradno preiskavo. Orožniki, vojaki in domačini so pregledali vsak kotiček divje struge ter premetali tolmun za tolmunom, a narava je molčala. Oblasti so kmalu podale uradno oceno, da je uboga deklica izgubila ravnotežje, padla v deroči vodotok in izginila v rečnem vrtincu.

Grozljivo odkritje v Idrijci

Pet dni je dolina živela v mučnem pričakovanju in tihi žalosti. Upanja, da je deklica morda tavala po gozdu, skoraj ni bilo več. Vsi so vedeli, kaj pomeni padec v gorsko vodo v tistem letnem času.

V torek, 14. junija 1927 zjutraj, pa se je negotovost končala na najbolj krut način. Orožniška patrulja iz Cerkna je med rednim pregledovanjem in patruljiranjem obrežja reke Idrijce blizu mostu v Želinu opazila nekaj v vodi. Rečni tok je truplo male Cecilije odnesel izpod Maruškovca daleč navzdol po strugi, vse do mesta, kjer se reka pred Želinom umiri. Ko so deklico potegnili iz vode, je bil prizor strašen. Časopisno poročilo je naslednji dan suhoparno in hladno zapisalo, da je bilo telo male deklice že v naprednem stanju razpadanja.

Zgodba o triletni Ceciliji Zajc se je tako končala v hladnem objemu reke Idrijce. Ostala pa je zapisana na starem časopisnem papirju kos večni opomin na trenutek neprevidnosti, krhkost človeškega življenja in na neusmiljeno naravo, ki ne izbira svojih žrtev. Za domačine je bil to dogodek, ki je za desetletja zaznamoval spomin na tisto nesrečno poletje pod cerkljanskimi in idrijskimi vrhovi.