Ljudska medicina

 

V ožjem pomenu je ljudska medicina, ljudsko zdravilstvo ali etnomedicina preprosto, nestrokovno zdravljenje notranjih in zunanjih bolezni ljudi s čarovnim in naravnim zdravljenjem (zdravila rastlinskega. živalskega, človeškega in mineralnega izvora). Zdravilci so v preteklosti izvajali samo čarovna ali samo naravna zdravljenja ali pa oboje. Nekateri so sloveli kot uspešni izvajalci določenih metod zdravljenja ali so zdravili le določene bolezni. Znanje se je prenašalo ustno in pisno. Čarovno zdravljenje so izvajali z izgovarjanjem besednih obrazcev, z določenimi kretnjami in z uporabo določenih predmetov. Pred moro so otroke ščitili s pentagrami in rdečimi trakovi na zibelki. Moro in nekatere bolezni so zdravili tako, da so bolnika pretikali skozi odprtine (na primer skozi razcepljena drevo ali odprtino v skali). Uroke so preprečevali z zagovori, pljuvanjem, brisanjem, vodo in ogljem, blagoslovljeno vodo in kajenjem z rastlinami. Z zlatimi predmeti (na primer uhani) so zdravili zlatenico, glavobol in bolezni oči. Oči so zdravili tudi s steklenimi in poldragimi kamni (Jagode za oči) . Epilepsijo so zdravili s trganjem bolnikovih oblačil. Nekatere bolezni so skušali prenesti na drug objekt. Bradavice so na primer zdravili tako, da so za vsako bradavico naredili po eno zarezo na palico in jo zavrgli ali pa so naredili vozle na niti in nit nato zakopali. Ječmen na očesu in gliste pri otrocih so odpravljali s posebnimi kretnjami (žetje ječmena, britje glist) in z zagovarjanjem. Tudi kačji pik so zagovarjali. Zelo razširjena je bila notranja in zunanja uporaba zdravilnih rastlin, iz katerih so pripravljali čaje, tinkture, obliže, olja, mazila, obkladke, inhalacije in kadila. Najpogosteje so uporabljali kamilico, lipo, šentjanževko, netresk, arniko, meto, bezeg, trpotec, žajbelj, pelin, koprivo, brin, česen in čebulo. Med zdravili človeškega izvora sta bila največkrat v uporabi materino mleko in urin. Z mlekom so na primer zdravili bolezni oči in ušes. S pitjem urina so na primer zdravili rano na želodcu in z njim tudi izpirali rane. Med zdravili živalskega izvora so bili v rabi kravje mleko, maslo, kravjaki, konjske fige, pajčevina, vosek, med in masti. S polšjo mastjo in pajčevino so na primer zdravili rane, z beljakom opekline. 

Vir- http://www.eheritage.si/DDC/DDC_022_046_VAIWYVQUODUMKLTJBSDSWWVEYNQSLY.pdf

Franc Kacin doma iz Pluženj, daleč naokoli poznan zdravilec je konec 19.stoletja napisal na ne natiskanem listu knjižice za vpis davkov zagovor" Za strup izgovorit." V nasprotju z drugimi zdravilci je klical na pomoč sv, Jurija in sv. Marieto.

Vir- https://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_10_zupanic_slavec_zagovori.pdf

KAKO IN S ČIM SO ZDRAVILI LJUDSKI ZDRAVILCI NA CERKLJANSKEM ?

Damače zdrawila-

Kako so zdravili zobobol pri otrocih ? Na zob so si dali cigaretni ogorek in se šli na vrt prekucevati ( U usta sn di wačew čik, ka s me zabie balile , pa sn se šla na wort preckowat na hlava ). 1.

Kadar se je komu naredil ječmen na očesu, se je zatekel k zdravilcu, ki ga je znal požeti. Stopil je prednej in se modro držal. Zdravilec si je skrčil levo roko predse, z desno in deloma tudi z levo ( ponekod so uporabljali tudi srp) , je posnemal gibe pri žetvi in govoril: »Ječmen žanjem, ječmen žanjem, ječmen žanjem …« Trikrat je ponovil tudi kretnjo in vsakokrat pljunil čez rame.

Če  je otroka kdo prestrašil . ( Če sn se kaha wastrašla, je šla pa mat mrowe take strhat dol, čir je bil kešn trhlen hluod, m pa na križ slama pred hiše.Pa je pa tistu di na wahn, pa sn pa mahla čikle taj har uzihnt, nej nuoter, m pa je šlu skuz šuoje če har won, da me je wazrajla, ka sn se kaha wastrašla.) ---- kaha-koga ,wastrašla- ustrašila, mrowe- mrve, čir- kjer, wahn- ogenj, mahla- morala, šuoje- žensko splovilo, won- ven .2.

Kako so zdravili gliste pri otrocih? Otroku so dali česen na vrat ( Česn sma dil na wrat , sma ha kumej nesl , sa djal, če je hlistaw watrak )  .3. ali pa je otrok dvignil krilo in ga je mama sunila v trebuh ,  da bi tako gliste prestrašili ( sm čikle uzihnla har , pa mi je butnla v tribh , de se boje hliste ustrašle) .4 . Zdravili so tudi  z brinovim oljem , čebulo in česnom kuhanim na sladkem mleku .

Kako so zdravili zobobol pri otrocih ? Na zob so si dali cigaretni ogorek in se šli na vrt prekucevati ( U usta sn di wačew čik , ka s me zabie balile, pa sn se šla na wort preckowat na hlava.) .5.

Kako so zdravili glavobol ?  Na glavo so si navezali koprive ali pa krompir ( Na hlava sma dil pa kapriwe , sa mi nawezal , al pa krampirje, worhanu sa mi nawezal, za hlavabol.) .6. Zdravili so tudi s hrenovimi obkladki na nogah , z bezgovim obkladkom, z kuminovim kropom ali sirovko, poprom, tudi z obkladki iz zelja.

Kako so zdravili bolečine v trebuhu ? Na vrt so se šli prekucavati in postavili so se na glavo (Na hlava sma se mahl it  preckowat če won na wort, sma se tak wabrnil na hlawa , če je tribh balu.) .7. Bolečine v trebuhu so zdravili tudi s sajami v kropu. Z  rmanom, kumino in jajcem.

Zdravljenje vnete kože med nogami. Otroka so posadili na vratno krilo  in z vrati delali prepih ( Če ima watrak rdejču dal, per ta mal,  mat  je pa mene naštima , sm pa u wrata mahla stapit , pol je pa z vratam sem pa kie , de se je tistu zhubilu.). 8.

Vir-1.2.3.4.5.6.7.8.-Knjiga Nataše Hvala -Divje babe na žlikrofih  -Domača zdravila Lazec

ZDRAVLJENJE-

Rane - V okolici Otaleža so rano sprali z urinom, potem pa nanjo položili pajčevine, staro salo, konjske fige, robidovo listje ali pa uporabili posip iz prahu gobe prašnice.

Gnojne rane - s kajenjem s prisadno repo ali pa še toplimi svinjskimi iztrebki, čebulo . 

Šen akutno vnetje kože  - s privezovanjem cunje, pokajene nad “pulfrom” 

Zlatenico  - z vodo od kislega zelja “zeu’nco” ali z repno vodo 

Epilepsija  in zvijanje v trebuhu- človeški seč .(1.)

Bradavice so odpravili s povezovanjem in mazanjem s čebulnim sokom, z ovseno slamo, z orehovim izcedkom in mlečnikom. 

Prsne in krvne bolezni s tavžentrožami. 

Jetiko z “veroniko” (modro rožo), 

Grižo s suhimi borovnicami.

Čiščenje krvi s šentjanževimi rožami v vinu. 

Menstrualne težave s kamilico, rutico in tavžentrožami .

Revmo s staro svinjsko mastjo .

Repik pri bolečinah v prsih in za izpiranje ran .

Želodec z šentjanževko , tudi s kuminovim kropom ali sirovko, poprom, pelinom. 

Pljučnico z obkladkom grenke skute, ponekod s puščanjem krvi, solitrom ali smodnikovim prahom na sladkem mleku. 

Uporaba kamilice pri zdravljenju oči, prebave. 

Vnetje grla z obkladki z bezgovim cvetjem .

Zdravljenje  tura s toploto ali čebulo. 

Kašelj s pelinom, luštrekom in bezgovim cvetjem. 

Prisad "ognojitev" so zdravili s toplimi kravjimi iztrebki ali  s kajenjem s smolo .

“Zagnide” (zanohtnice) s kropom .

Vneto grlo z obkladki iz špeha, z lipovim in kamiličnim čajem .

Zdravljenje vnetih oči z ženskim mlekom ali z  obkladkom s pravkar pomolženim kravjim mlekom. 

Gnojne oči  polagali v materinem mleku namočene hostije. 

Odpravljanje kurjih oči s špehom in izrezovanjem .

Bolečin v prsih z rmanom.

Prehlada s pelinom. 

Zdravljenje hrast z ženskim mlekom. 

Revmatizma z mazanjem z “luskarenino” v žganju .

Zdravljenje ušes s toplim oljem .

Zdravljenje modrasovega pika z arniko, rmanom .

Vir- Barbara Sosič Slovenski etnografski muzej -Gradivo o ljudski medicini v zapisih terenskih ekip slovenskega etnografskega muzeja 

Vir-(1) Vračanje k naravnim metodam zdravljenja - Univerza v Mariboru - Diplomsko delo Dagmar Gojčičova

Srečanja v Piranu

Življenjske pripovedi prebivalcev Pirana

zbrala in uredila Špela Pahor

 Piran 2007

V. Z

Naš mili rodni kraj

Avtor pesmi-

Filip Vehar iz Otaleža

Otalež, 

že tisoč let obstajaš.

Med hribovjem lepim se ohranjaš.


Na vrhu 

veličastna cerkev Katarine,

ki trdote dela 

ohranja nam spomine.


Si bil odtalan od grofa morda nekoč,

se zgodaj talil je sneg nekdaj,

še tujec rad se vrača v ta kraj.

Morda studenec velik je izviral iz tal.


Krasi te Špik, planina,

 čistina senožet nekoč .

Z vrhov smrek, gozdov 

in polja si objet. 

So okna odprta v belino alp.

V dolini reka nič več ne šumi.

Prav nikamor danes več se ne mudi.

V vrhovih blisk in grom 

in pisk še zdaj rohni. 

A v srcih naših veličina tvoja vedno še živi. 

Robert Janez Jereb - Pater , potujoči učitelj in zbiralec narodnega blaga na Cerkljanskem

O patru, učitelju in "zbiralcu narodnega blaga na Cerkljanskem " Robertu  Janezu Jerebu iz Otaleža je malo znanega. Zbiral in zapisoval je predvsem pripovedke in šege ter  prispeval velik doprinos k zapisu Cerkljanskega narečja . Zakaj je ostal v senci mnogih primorskih,  predvsem pa cerkljanskih zbirateljev ljudskih običajev ostaja skrivnost. 

Rojen je bil  30. V. 1859 v Otaležu . Leta 1869 je začel obiskovati klasično gimnazijo v Gorici . kjer le leta 1877 uspešno maturiral.

V študentskih letih se je veliko družil s kasnejšim duhovnikom, škofom, nadškofom, goriškim metropolitom Frančiškom Borgio Sedejem iz Cerkna  in  slavistom, jezikoslovcem , narodopiscem Karlom Štrekljem iz Gorjanskega na Krasu .

Po končani gimnaziji leta 1877 je odšel na Dunaj, kjer je nadaljeval s študijem. Med študijem je bil dejaven, saj se je aktivno udejstvoval v Slovenskem literarnem društvu, ki je delovalo med slovenskimi študenti visokih šol na Dunaju. K temu ga je pritegnil njegov urednik in nekdanji gimnazijski učitelj Fran Levec. Leta 1887 prevzame službo uradnika v finančnem ministerstvu na Dunaju. Skupaj z Karlom Štrekljem pa  leta 1891 vlogo  tajnika  pri Podpornem društvu za slovenske visokošolce na Dunaju.

Leta 1892 je vstopil v benediktinski red , študiral je teologijo v Admontu. Samostan leži v kamniti gorski dolini v gorovju Gesäuse na zgornjem Štajerskem.

Prvo sveto mašo je daroval v rojstnem kraju Otalež .

Novomašniška barvna podobica iz leta 1896. Aver: upodobitev križa, ovce, cvetlic in golobov z napisom “Prenašaj potrpežljivo življenja bridkost, Zveličarjeva ljubezen jo spremlja v radost.” Rever: natiskano posvetilo ob novi maši Roberta Jereba, 25. 10. 1896 v Otaležu.

(Nova maša). V nedeljo 25. oktobra. daroval je v Otaležu pri Cerknem prvo sv. mašo domačin č. g. P. Robert Jereb, bivši uradnik pri c. k. fin. ministerstvu, zdaj benediktinec v Admontu na Gor. Štajerskem. Mnogo brojna množica iz cele okolice je pričala, da slov. ljudstvo še spoštuje duhovski stan (Vir -Primorski list 10.11 1896 št.32)

(Posvečenje in primati.) Dne 8. nast. Prečastiti princ-škof iz Seckaua je v svoji rezidenci kapeli podelil višja reda dvema klerikoma častitega benediktinskega samostana Admont: gospodu Edmundu Wabitschu iz Gradca in gospodu Robertu Jerebu iz Otaleža v okolici Gorice, potem ko sta pred kratkim sprejela opravili slovesne redovne zaobljube pred znanim in visoko zaslužnim samostanskim prelatom gospodom p.Caetanom Hoffmannom. G. P. Edmund bo jutri, 11. oktobra bo svojo prvo sveto mašo daroval v čudovitem Blasienmünstru v Admontu, G. pater Robert je svojo prvo sveto mašo obhajal 25. oktobra v župnijski cerkvi domačega mesta Otalež.  - Naj bo dejavnost mladih kapitularjev v službi, ki je tako bogato zaslužna za krščansko kulturo. Benediktinske ustanove bi morale biti blagoslovljene, da bi med sobrati redovniki in v svetu okoli sebe našle neminljivo priznanje, tako kot njihovi predhodniki, ki jim njihova plemenita naloga v dolgem, več kot osmih stoletjih, nikoli ni postala tuja. , katerih spomin na njihovo duhovno veličino, njihovo očarljivo dobroto in ljubezen neizbrisno živi ne le v analih opatije, ampak predvsem v zgodovini naše kronske dežele.

Vir-Südsteirische Post 10.10 1896

Od leta 1897 kaplan v vasi  St.Lorenzen v Paltenthalu na avstrijskem Štajerskem. Umrl v Admontu  8.5 1928.

Admont
Danes zjutraj je umrl duhovnik benediktinskega reda
Robert Jereb v 60. letu. 
Rojen 30. maja 1859 v Otaležu
,10. oktobra
1896 posvečen v duhovnika.

Vir  -Grazer Volksblatt 9.5 1928

Rojstna hiša Roberta Janeza Jereba

Jeseni 1871 je prišel na goriško gimnazijo kot na svoje prvo službeno mesto mladi profesor Fran Levec iz Ljubljane in poučeval slovenščino v vseh razredih. Dijake je navajal, da so v počitnicah zapisovali ljudska izročila in ljudske šege. Opis šege , ki jo je zapisal takratni četrtošolec Janez Jereb verjetno leta 1872 med počitnicami  v rojstnem kraju Otaležu. 

SVETI VEČER PQ STAREM V OTALEŽU

Vir-Janez Dolenc Novi glas (Gorica-Trst) 18.12 1997 št.49

Jedva sem že čakal božičnih počitnic. Ko so se približale, sem z veseljem pospravil grške in latinske kalamone’ in jo ubrisal čez hribe in doline. Jaz sem daleč doma, toda nič ne de. Čim daljša je pot, tem raje grem. Ko pridem na sveti večer domov, so ravno ogenj, oljko in blagoslovljeno vodo pripravljali. Čez četrt ure so šli kropit in kadit vse shrambe in
tudi živino. Tamošnji ljudje mislijo, da zategadelj lezerčina v hišo ne sili in da je rojeni bogek raje v hiši, kjer lepše diši. Predno je avemarijo odzvonilo, so streljali, da je bilo veselje slišati. Ko seje storila noč, smo se usedli okoli peči in nekoliko peli. Nasitivši se petja, jamejo pripovedovati vraže drug za drugim. Spanec se meje bil že polastil, a čuvši, da
pripovedujejo vraže, sem se zopet predramil in nastavil ušesa. Prvi pripoveduje, da ko bi šel o polnoči k maši in bi nesel s seboj stol iz devetih sort lesa narejen – namreč takega lesa, ki nima listja, ampak igle- in bi se usedel nanj, bi se stegnil velik mož čez pokopališče in bi hotel stol kupiti, ako tudi ves svet stane. Drugi ga zavrne rekoč: Ni tako, ampak coprnice bi videl, ako bi imel tak stol. Vse bi bile proti durim obrnjene. A po “Ite missa est” bi moral hitro teči čez bližnji potok. Ako ga coprnice do potoka doidejo, ga raztrgajo. Kaj misliš, da ne vem, saj so bile sosedovega Tončka skoro ulovile, ker je bil poskusil to “ceremonijo”. Košček suknje so mu bile že odtrgale, ko je ravno čez potok skočil.
Zopet drugi pravi: Pojmo v ris pa bo prišel hudič in bo nastavil nad nami goreče gore. Pa prmojruha, da jaz ne uidem, ako nastavi nad mene tudi celi svet. Ako dostanemo pa bomo tirjali, kar bomo hoteli, nam bo moral dati. Medtem pade kolovrat na tla in jaz pravim, da to tudi kaj pomeni: da nas bo kdo ubil ali kaj drugega. Na tihem pa
sem se smejal v pest, ko sem videl, kako so neumni. Četrti pa jame pripovedovati: Kar vi pravite, ni res; pa poslušajte, jaz vam povem, kar se na sveti večer zgodi. Med tem, ko je to govoril, mu je pala fajfa iz ust in na vso moč jame kleti. Ko se potolaži, zopet nadaljuje: Kdor gre opolunoči na pokopališče in nese s seboj praprotno vejico
z roso sv. Ivana poškropljeno, spozna vsakega mrliča v grobu, ali je zveličan ali ne. A berač, ki pri peči mirno sedi in prav slastno vleče iz fajfe turški tobak, ker je celo leto komis puhal, se oglasi rekoč:
V vsem, kar pravite, je le malo ali pa nič resnice. A jaz zagotavljam, da je prav gola resnica, da fant na sveti večer v vodi vidi svojo prihodnjo nevesto in dekle svojega prihodnjega ženina. Tudi se vidijo v vodi tisti, ki imajo prihodnje leto umreti. Zdaj pa zvonovi milo in veličastno k maši zadonijo. Vsak jo tedaj pobriše na svojo pot. Večidel k maši, a nekateri tudi v ris; pa ne vem, ali so kaj dobili ali nič.

OPOMBE
1 Kalamon je prvotno pomenil v 18. stoletju tiskano črno vezano knjižico z naslovom ”Kolomonov žegen”, v kateri so bile nenavadne molitve, zagovori in zarotitve. Po prepričanju preprostih ljudi seje dalo z njo tudi preklicati ali odgnati hudiča. V prenesenem pomenu pa je beseda dobila pomen za šolske knjige.
2 Lezerčina je pomenila vse, kar “leze”: kače, kuščarji ipd.
3 Avemarija je večerno zvonjenje v Marijino čast.
4 Za Božič ali Veliko noč je bilo nekoč v navadi streljanje z malimi železnimi možnarji, kar so kljub prepovedim oblasti v bližini cerkve opravljali moški.
5 “Ite, missa est” pomeni v latinščini zaključne besede maše v pomenu “pojdite, maša je končana”.
6 Pri nas pravijo ris krogu, ki se s šibo naredi na sveti večer v samoti, kamor se ne sliši ne zvona ne petelina. (Opomba avtorja Jereba).
7 Dostati, stara beseda za “vzdržati”. (Pleteršnik)
8 Turški tobak, ki je slovel kot najboljši, so tedaj tihotapili največ iz turške Bosne. Prim. Jurčičevo povest Tihotapec.
9 Komis, najbrž tedaj najcenejši in najslabši “komisni”, vojaški tobak.

Avgusta 1872 je v Slovenskem narodu profesor  g. J . Baudouin  de Curtenay iz Petersburga objavil poziv dijakom, učiteljem in drugim izobražencem poziv k zbiranju folklornega gradiva .Na poziv so se odzvali tudi mnogi Cerkljani.

J . Baudouin  de Curtenay je temeljito obdelal ravno cerkljansko narečje na podlagi zbranih pravljic, anekdot, ugank, pregovorov, pesmi, fraz in posameznih besed. Pri tem so mu v letih 1872-73 pomagali Frančišek Sedej, takratni dijak 8. razreda goriške gimnazije in kasneje metropolit in nadškof goriški, Janez Ržen, takratni občinski tajnik, Janez Rejc, občinski tajnik iz Šebrelj, in , 13-letni učenec iz Cerknega F. Mavrič. Pripovedovalci so bili ,okoli deset let stara cerkljanska dečka , A. Sedej in M. Kosmač,  in Janez Jereb iz Otaleža, četrtošolec goriške gimnazije.

Prispevki so bili objavljeni  v člankih:
1.Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim), Arch. für slavische Philologie VII(1884), str. 386-404 in str. 575-590
2.Sprachproben des Dialektes von Cirkno (Kirchheim), Arch. für slavische Philologie VIII(1885), str. 103-119 in str. 274-290 ter str. 432-462
 

JANEZ JEREB JE PRISPEVAL LJUDSKO PRIPOVEDKO-

UGANKE-

IN SKUPAJ S FRANČIŠKOM BORGIO SEDEJ TUDI SLOVAR CERKLJANSKIH BESED

Z črko J. so bile označene  besede, ki izhajajo iz jezikovnih vzorcev, ki jih je zapisal Jereb.
Z črkama JS. pa besede  iz besedil, ki jih je povedal Jereb in zapisal Sedej.

PRIMER- 

V LETOPISU MATICE SLOVENSKE- za leto 1892 v članku Karla Štreklja - IZ BESEDNEGA ZAKLADA NARODOVEGA- lahko zasledimo več prispevkov Janeza Jereba

S.JERNEJ ALI JERNEJ, JERNEJEVO (24. avgusta).

Na sv. Jerneja dan se ne sme orati; kdor pa le orje, tega sreča sv. Jernej in pravi: „Ti me ne spoštuješ; jaz sem uže dosti dolgo na meh odrt; zdaj bom pa tebe odrl in tvojo kožo nosil". In odere ga. (Na Cirkljanskem zap. g. J. Jereb.)


VELIKA MAŠA, VELIKA GOSPOJNICA ALI VELIKI ŠMARIJN  = Vnebovzetje [Marije d. ali Marijino](15. avgusta).

Na Goriškem (Cirkljanskem) mislijo, da zleze na Rožnico vsa ,lezerčina' v vodo, zato se ne sme nikdo kopati ta dan. (Zapisal g. J. Jereb.)


MALA MAŠA ,MALA GOSPOJNICA ALI MALI ŠMARINJ  = Marije device rojstvo (8. sept.).

Gosp. J. Jereb, priobčivši nam, da na „Rožnico" (,Veliko šmarijo' 15. avgusta) zleze na Cirkljanskem vsa ,lezerčina' v vodo itd., piše nadalje: „zopet na drug Marijin praznik (ne vem, ali 25. marca ali pa 8. sept.) ne sme se na drevesa plezati, ker je takrat tako velik praznik, da celo ,laznina' sili kvišku . . proti nebeški kraljici, in vse kar lazi, je ta dan po drevju. Te in one prepovedi se vsakdo strogo drži.

MESEC(LUNA)

„Mlaj ima veliko moč na poljske pridelke; o mlaju ne sme se ni sejati, ni žeti, sicer žito prazno klasje rodi, oziroma spravljeno trohni, korun (krompir) o mlaju okapan, gnije, — niti sadja ne smeš o mlaju spravljati, ni detelje, ni trave kositi itd. Nekaj je baje resničnega pri tem; večkrat sem se pa prepričal sam, da niso lačna goveda niti pokusila jako lepe detelje, o mlaju pokošene, najslabšo pičo pa grabila v slast; večina tega, kar se pripoveduje o ,mlade lune' vplivu, je seveda le prazna vera ali pa vraža." (S Cerkljanskega Zapisal. J. Jereb).

V LETOPISU MATICE SLOVENSKE - za leto 1894 v članku J. Navratila -SLOVENSKE NARODNE VRAŽE IN PRAZNE VERE PRIMERJENE DRUGIM SLOVANSKIM IN NESLOVANSKIM-  zasledimo naslednje prispevke Janeza Jereba




USODNA ZNAMENJA PO LJUDEH 

Ako se odpraviš na dolgo pot ali po drugačnem opravilu, ,moraš' najprej srečati možkega; ako je pa prvi človek, katerega srečaš, ženska,, morda celo . . stara baba, imel bodeš nesrečo. (Na Cerkljanskem; zapisal g. I. Jereb.)

USODNA ZNAMENJA PO STVAREH SPLOH 

Cerkljanska vera pa uči tako: Ako ,zvoni' ogenj v peči, vrzi ne koliko kruhovih drobtin v plamen, zmoli tudi očenaš za duše v vicah, in rešena bo duša iz vic. (Zapisal. g. I. Jereb.)

KALAMON -črno vezana knjižica,  v kateri so bile nenavadne molitve, zagovori in zarotitve.

Jerebove uganalce (Uganke)

"Uganalce" iz leta 1872. Avtor četrtošolec goriške gimnazije Robert  Johann Jereb iz Otaleža .

Objavljeno  v knjigi iz leta 1885  Arch. für slavische Philologie -Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim) stran 275 .

Avtor- Baudouin de Courtenay

Ljudska pripovedka

Pripovedka iz leta 1872. Avtor četrtošolec goriške gimnazije Robert Johann Jereb iz Otaleža .

Pripovedka objavljena v knjigi iz leta 1885 Arch. für slavische Philologie -Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim) stran 118 - Avtor- Baudouin de Courtenay

Iz življenja bajtarjev

Želja vsakega bajtarja je vedno bila,  kupiti si nekaj malega zemlje od kmeta in si postaviti lastno bajto in zraven njivo in vrt.  Kmetje pa so prodajali le manjvreden svet, od katerega niso imeli nobene koristi. Na primer »travnik - nerodovitno« ali »puščava« kot je bilo zapisano v zemljiški knjigi. 

Kljub majhnemu znesku ,se je večkrat zgodilo, da bajtarji niso premogli vsote,  zato so zemljišče kmetu odplačevali delno z denarjem, pridelki  in še največ  z dnino. Kmet si je s tem zagotovil stalno in poceni delovno silo. Zemljišče in bajto so v večini z  delom plačevali vse življenje.

V ministerskem ukazu 11.9 1848 je bilo zapisano --- " Ako se je bajtar zavezal, gospodarju zemljiša, na kterim je bajto naredil, ali kup v denarjih odrajtovati, ali pa vsako leto nekoliko pridelka dajati ali k njemu delat hoditi, tak mora te dolžnosti tudi prihodnjič spolniti, zakaj one ne izvirajo iz zaveze podložtva ampak iz zaveze posebne pogodbe --Ravno tako se ne smejo po novih postavah motiti tisti bajtarji , ki v kmetijskih bajtah stanujejo in za to gospodarjem ob žetvi, mlačvi, košnji in drugih splošnih delih delat hodijo. Tacih dolžnost jih te postave ne odvežejo, zato ker tudi ne izvirajo iz zaveze podložtva. Ako bi se tedaj taki bajtarji  kaj obotavljali, jim bo to malo pomagalo, — gospodar ima pravico, jih iz bajte spoditi in konec bo vse pravde. "( Vir- Kmetijske in rokodelske novice 13.02.1850 )

Kakšni so bili odnosi med kmetom in bajtarjem v naših krajih, pa je poročal dopisnik iz Otaleža v časopisu Soča 9.3 1883 številka 10--" Tukajšnje ljudsko stanje je podobno onemu zgodovinskemu času, ko je bilo ljudstvo še razdeljeno na kaste. Tudi naše prebivalstvo se samo deli na dva dela in sicer: v kmete in v bajtarje. To je pač majhen razloček, bi si marsikedo mislil. Res je majhen, in po mnogih krajih ga celo ni. In vendar kak razloček je tu ? Najlepša primera bi bila, ako primerjamo našega kmeta z aristokratom, bajtarja pa z nekdanjim plebejcem. Tak razloček si naše više glave domišljujejo. Naš aristokrat si misli: »Jaz sem kmet, tisi ubog bajtar, bodi zadovoljen, ako dobiš to kar meni ostaja. Bajtar, boječa duša, molči in trpi, da, tak rešpekt ima pred njim, da si ne upa še po vodo iti, ako je kmet z živino pri koritu. Ti ubogi bajtar bodi zadovoljen in ponosen, ako kaka viša kmečka glava s teboj spregovori, in kadar z njim govoriš, pazi, da vso vodo na njegovo kolo obrneš. Včasih bi kmet rad kaj vozil, a pot se mu zdi preslaba. Tedaj skliče vse sosedne hlapce — bajtarje in jih pošlje pripravljat pot gospodu. Naš bajtar popade lopato, motiko tu kar more, ter teče po klancu, da mu vse škriplje pod škornjami, kajti od zgoraj je dano to povelje. Ako je treba pa včasih deliti kako zemljišče, ali kaj druzega, tedaj si prilastuje samo aristokrat pravico do tega. Včasih se oglasi kak pravicoljuben glas rekoč: „Kaj hočemo pa z ubogimi ? »Obesimo jih v dimnik jih denimo sušit, da jih bomo imeli za prihodnji pust”,se oglase učeni možje. Bog vam jih blagoslovi in zraven vaše nenasitljive želodce, da ni imeli enkrat dosti in bi tudi ubogemu kaj privoščili, ker tudi on je ustvarjen po božji podobi.

Hiše bajtarjev bile največkrat lesene. Prednji del je bil zgrajen iz lesenih brun. Hiše, ki so bile v bregovih, so bile z zadnjim zidanim delom v zemlji, prislonjene v breg. Notranja oprema je bila zelo skromna. Zadnji del, kjer je bila črna kuhinja je bila le polica za odlaganje posode ter omara-skrinja za shranjevanje živil. Tla so bila  v začetku kar zemlja, kasneje pa lesen pod. Dnevni prostor je bil pri lesenih hišah obdan z lesenimi deskami in je bil tudi delovni prostor, saj je bila v njem mizarska delovna miza, kjer so si izdelovali in popravljali orodja za kmečka dela. V »hiši« je bila le najnujnejša oprema -- peč, čez celotno dolžino »hiše« pa drog za obešanje obleke., mentrga, dva stola in postelja za starše .Mlajši otroci so spali na krušnih pečeh malo starejši pa večinoma v senu »na vrh« hiše, kamor se je prišlo le iz zunanje strani - tudi pozimi!

Poleg bajte je bilo še malo njivice in košenine, da se je nekaj malega pridelalo. Predvsem žito in krompir , ki sta  bili poglavitni sestavini v prehrani bajtarjev. Sejali so proso, ajdo, ječmen, oves, pšenico fižol in malo zelja. Njive je bilo potrebno prekopati, še prej pa pognojiti, da bi zasejano ob svojem času obrodilo bogate sadove. Ker velikokrat do njiv ni bilo vozne poti, so morali nositi gnoj v koših. Vse njive so večinoma v visečih legah, zato so spet v oprtnikih iz spodnjega dela njive nosili prst .

Mnogi si niso mogli privoščiti krave. Če pa je bil v hlevu teliček, je bil največkrat za poplačilo davkov. Okoli domov so se pasle koze, da so dajale mleko otrokom, kokoši ,v svinjaku pa je le ponekod krulil prašič.

Skrb za preživetje je bila najpomembnejša v življenju bajtarjev. Skromna obdelovalna površina in majhno število živine pa jim za življenje ni zadoščalo, so vso delovno moč čimprej in čim bolje izrabili.  Ker so bile v tistem času družine zelo številčne in je bilo pri hiši veliko otrok in s tem tudi lačnih ust , so morali otroci že zgodaj od doma. Največ jih je tedaj služilo za pastirje,  služit so odhajali od sedem do deset let stari dečki ,v starosti od deset do dvanajst let pa za pastirice .  Za službo so se domenili starši. Za svoje delo so pastirji prejemali le hrano in ob letu obleko, če je bilo potrebno. Ko so dopolnili 15 ali 17 let, so postali hlapci in dekle. Šele kot hlapci ali dekle so dobili plačilo 

v denarju.

V boju za preživetje so si bajtarji pomagali na različne načine. Predvsem gospodinje in otroci, ki so bili še doma, so skušali zaslužiti kakšen dinar s prodajo masla, jajc, gob in kostanja.

Bilo je tudi veliko bolezni, zaradi katerih je umrlo veliko otrok v dobi odraščanja.  Veliko jih je zbolelo za tuberkulozo, tako da so bili v nekaterih družinah vsi okuženi. Otroci so bili večinoma bledolični , nezadostno hranjeni in za zimo slabo oblečeni. Zimske suknje, volnenih jopičev takrat ni imel nihče.

Delovna obleka bajtarjev je bila zelo cenena, pogosto zelo revna in izdelana iz doma pridelanega blaga, predvsem  grobega domačega platna. Revščina se je najočitneje kazala v  ponošenih zakrpanih oblekah.

Edino praznična (nedeljska)»Zakmašna«   je dosegala tako pri moških, kot tudi ženskah kmečke standarde. 

Gradnja zadružnega doma v Otaležu leta 1948

Vir-Slovenski jadran 9.9 1952 št.38

Nabavno -prodajna zadruga v Otaležu  se je osamosvojila leta 1947. V zadrugo so bili včlanjeni prebivalci vasi Lazec, Plužnje, Otalež in Jazne.

Promet  zadruge je bil tistega leta  zelo velik. Kmetje so prodali zadrugi velike količine krompirja in sadja, ki ga je izvozila. Pred tem so sami prodajali svoje pridelke po Idriji, za izvoz pa ni nihče poskrbel ,ker so bili zadružni prostori zelo majhni., so se zadružniki odločili, da bodo na pobudo OF v letu 1948 zgradili nov zadružni dom .Množične organizacije so se obvezale prispevati svoj delež s prostovoljnim delom, in sicer: sindikalna podružnica v Otaležu 4000 ur, organizacije OF v Otaležu, Plužnjah , Lazcu in Jaznah 1000 ur, AFŽ 510 ur, mladinske organizacije 1500 ur, gasilsko društvo v Plužnjah 100 ur in pionirska organizacija 1500 ur.  Na množičnem sestanku januarja 1948  so izvolili pripravljalni odbor, ki je skrbel, da so bile obveznosti tudi v resnici izpolnjene.

V OKRAJU IDRIJA HOČEJO BITI PRVI PRI GRADNJI ZADRUŽNIH DOMOV 

Vir-Slovenski poročevalec 8.2 1948 št .33

Bistra Idrijca se pri Idriji vije po tesni dolini tik pod cesto, ki pelje proti Sv.Luciji. Na osojni strani se razteza dolg, strm hrib Krnica, ki je do vrha obraščen z gostim gozdom, le tu pa tam so majhne strme ledine z malimi njivicami. Na vsaki izmed teh reber se je v breg prirasla hiša s siromašnimi gospodarskimi poslopji. Med raztresenimi domačijami so grape , po katerih ob nalivih ali pa spomladi, ko se na hribu tali sneg, derejo hudourniki in vale s seboj skale in štorovje v dolino.

Na bregovih onkraj doline se raztezajo vasice Plužnje, Lazec, Otalež in Jazne. največja med njimi je vas Otalež, katere hiše so stisnjene v hrib, kot lastovičje gnezdo pod slemenom. Sredi vasi stoji nova šola, poleg nje pa stavba krajevnega ljudskega odbora, Poleg krajevnega ljudskega odbora so v isti zgradbi še zadružna trgovina, čevljarska in krojaška delavnica.

Na vasi je te dni manj ljudi kot po navadi. Tu in tam si kdo zadana na rame koš z gnojem, ki ga raznaša v breg. Nad vasjo ob cesti pa je bolj živo. V peščeni jami kopljejo pesek za zadružni dom .Vodja skupine tovariš Bevk je skoraj vsak dan pri izkopavanju peska. Danes so prišli tudi vaščani Močnik , Vehar in France. Izpod krampov se neprestano siplje pesek in drobno kamenje , ki ga France seje v mreži. Kup ob cesti je vedno velik. Voznik Brejc ga nikakor ne more sproti zvoziti na gradbeni prostor. Danes so ga do mraka nakopali kar 4 kubične metre. Delo jim gre hitro izpod rok. Pohiteti je treba , dokler še človek utegne iti od doma. Vsak dan se zbere v peščeni jami skupina prostovoljcev. Kup peska na gradbenem odru pa je vedno večji. Opoldan se iz šole usujejo šolarčki , ki s prsti pišejo po pesku-" Za zadružni dom."

V kamnolomu nedaleč od vasi lomijo kamenje. Udarci težkih kladiv po železnih drogovih in po kamenju done daleč naokoli in se odbijajo v nasprotni ležeči  Krnici. Tovariš Golob že ves dan prav pridno tolče ob kameni breg , da se lomijo veliki kosi kamenja .S čela mu drse potne kaplje, po dobrodušnem licu ,ki se pogosto razleže v zadovoljen  nasmeh :"Ko bo dom dograjen, bo treba napeljati še elektriko in vodovod, potem bomo pa na konju."

Nad cerkvijo v strmem bregu, obraščenem z grmovjem in mladimi smrekami , že ves dan pojo sekire. Veharjev Viljem s sovaščani pripravlja les za apnenico. Celo reber so že ogulili.

"Dvakratno korist bomo imeli. Pripravljamo les in obenem čistimo gozd. Mlade smreke so že bile potrebna sonca in zraka." pripoveduje Viljem, ki je navajen trdega dela v teh strminah. Za apnenico so že našli primerno kamenje .Žgali bodo toliko apna, da ga bo za potrebe zadružnega doma še preostajalo. Nič za to- pravijo vaščani- saj bomo še gradili.

Eno uro hoda od Otaleža v bližini vasi Jazne sekajo les. Veselo pojejo sekire v smrekovem gozdu. Od časa o časa se čuje hrup in ječanje padajočih smrek iz katerih bodo iztesali gradbeni les. Še letos se bo ta les belil nad zidovi doma. Prav gotovo se bo. Vaščani sami težko pričakujejo, kdaj bodo na  zadnje sleme pritrdili smrekico s pisanimi trakovi. Tudi v bodoče se bo gozdovih slišal jek sekir. Poleg doma si mislijo zgraditi mizarsko delavnico. Obnovili bodo tudi žago v dolini, ki jo je krajevni odbor prevzel od prejšnjih lastnikov.

Pridnim vaščanom pridejo večkrat pomagat strokovnjaki. Tovariš Velikonja , ki dela načrt za njihov dom, prav pogosto prihaja in daje potrebne nasvete. Tokrat je prišel, da odmeri prostor za zadružni dom. Zadružni dom bo stal, kakor vse ostale hiše , prislonjen na hrib. Treba bo dosti kopati. Izkopano zemljo bodo vozili  na cesto, ki jo bodo dvignili. Za lažji prevoz materiala bodo v kratkem dobili na posodo tračnice in vagončke. Tovariš Velikonja , ki se je z požrtvovalnostjo   poprijel dela za gradnjo zadružnih domov v Idrijskem okraju, je zadovoljen z dosedanjimi uspehi. On dobro ve, zakaj so zadružniki tako pridni. Na noben način nočejo zaostajati za drugimi. Kmetje iz Črnega vrha so vsem krajevnim odborom  napovedali tekmovanje .Ne bodo se dali prekositi. Zvedeli so tudi, da bodo dobili nagrado vsi ,ki bodo svoj zadružni dom prvi zgradili. Potrudili se dodo , da dobe , če bo le mogoče, prvo nagrado- tovorni avtomobil. Z vsemi silami ga bodo skušali zaslužiti. Delo je treba v večjem obsegu zaslužiti. Delo je trebe v večjem obsegu končati še preden se bo pričelo delo na polju. Tak oso sklenili kmetje Otaleža, Plužnja , Lazec in Jazen. Redki so oni , ki se ne bodo udeležili tega velikega dela. Vse množične organizacije  so sprejele obveznosti. Zveza borcev je sklenila , da bo vsak član prispeval 100 prostovoljnih ur, člani OF po 60, člani sindikata, AFŽ, LMS pa tudi po 60 prostovoljnih ur. Tudi pionirji bodo prispevali svoj delež. Že sedaj pomagajo pri sekanju drv za apnenico in pri zbiranju starega železa , ki bo šlo za zamenjavo za tračnice. Pionir Mirko pridno vlači butare k apnenici. Prav tako tudi ostali pionirji, žene, delavci, mladina.

Zvečer se mladina zbira in se uči. V kratkem bodo igrali igro, izkupiček pa bodo prispevali za zadružni dom.In ko se razhajajo , še pozno v noč odmeva po bregovih njihova vesela pesem .

Nesreča nikoli ne počiva

V nedeljo dne 21. septembra 1887 popoldne po 3. uri  je v podtaknjenem požaru zgorela skoraj cela vas Lazec . Goreti je začelo na dveh mestih. Ker že dolgo časa ni deževalo in je bila velika suša, je bilo vse zelo gorljivo. Vode za gašenje je kmalu zmanjkalo .Ogenj se je  tako hitro širil , da so ljudje večinoma le svoje življenje lahko rešili. Zgorelo je popolnoma vse do tal , samo zidovje je štrlelo pokonci. Pri mnogih kmetih in kočarjih zgorela je skoraj vsa obleka, poljski pridelki  in poleg sena, žita, otave , poljskega orodja, tudi živina , posebno mnogo prašičev in koz. 

Pogorelo je 23 hiš in 9 gospodarskih poslopij, torej skupaj 32 poslopij .Škoda je znašala nad 50.000 gld. Zavarovanih je bilo le nekoliko posestnikov, in še ti za neznatne vsote. Ta nesreča je bila za tukajšnjo prebivalstvo usode polna. Od cele vasi ostalo je komaj 10 številk. 

Glavni osumljenec, da je podtaknil požar je bil kmet Razpet .Že poleti je svoj kozolec zažgal. Tedaj je bil oproščen vsake kazni. Zatem pa je večkrat obljubil, da bo zakuril, samo žal mu je bilo , kakor se je vedno izrazil , da je njegova hiša preblizu drugih.. Žalostno je, da so ljudje o tem vedeli pa so vendar opustili vsako pozornost. 

Kasnejša preiskava je pokazala , da je podtaknil požar, sokrajan Peter Peternel.

Revščina je bila velika, ubogi ljudje so obupavali .Ni jim  preostalo drugega, kor beraško palico prijeti in dobrih ljudi pomoči prositi. 

Pomoč pogorelcem iz Lazca je prihajala iz vseh strani.  14. 12 1887  je Okrajni svet iz Tolmina poročal deželnemu svetu, da je požar 18. septembra 1887 v celoti uničil kmečke hiše v vasi Lazec v občini Cerkno in zaprosil za znatno pomoč prizadetim v požaru. Deželna vlada je dodelila prizadetim v požaru 1000 gld. Nj .Veličanstvo Cesar pa je podaril 800 gld. 

Najbolj zaslužen , da se je vest o tragediji , slišala daleč na okoli , je bil takratni vikar   v Otaležu Janez Wester. O požaru sta  po njegovi zaslugi  poročala tudi takrat najbolj bran časopis na Slovenskem Slovenec in časopis Soča iz Gorice.

Ubogi pogorelci so usmiljenja vredni; zima je tukaj in nič stanovanja ,nič obleke, in večinoma nobene hrane. Trkajo na srca usmiljenih ljudi, domačih in bližnjih sosedov na Kranjskem. Vsi ti radi pomagajo, kar morejo. Vsem dobrotnikom na meji kranjski, kteri se radodarni skazujejo ubogim pogorelcem, bodi prisrčna zahvala v imenu revežev. Posebno hvalo pa izrekam g. Valentinu Travnu, trgovcu v sosedni Idriji, kteri je meni poslal 6 toplih odej in 12 zimskih srajc, vso čisto novo, da sem razdelil med uboge pogorolce. Res, velikodušen dar ! Bog Vam povrni in plačaj obilno ! Bog naj pa še obudi mnogo dobrih, sočutnih src, da bi revežem na pomoč prišli ! Zavarovana sta le dva pogorelca. Neizrekljiva stiska čaka ljudi, toliko bolj , ker je jesenske pridelke suša končala. Ljudem ni ostalo druzega, kot beraško palico prijeti in dobrih ljudi pomoči prositi. Revščina je strašanska, ubogi ljudje obupujejo. Če se kje nahaja kako dobro serce, ki hoče tem ubogim kaj pomagati, prosim ,naj se jih usmili! Vsak sold bo s hvaležnostjo sprejet in Bog bo dobrotnikom obilno poplačal. Hvala vsem, ki so do zdaj že pomagali -  Vir Slovenec 19.10 1887 številka. 238

Bog naj obudi še mnogo dobrih sočutnih src, da bi revežem , pogorelcem , na pomoč prišli , niso bile prazne želje in zastonj rečene, našle so odmev. Bog je res še blaga srca obudil, da hitijo na pomoč našim pogorelcem. Tako mi je zopet g. Franc Ksav., veliki trgovec v Idriji, poslal 5 vreč raznega blaga za oblačila, gotovo v vrednosti nad 200 gld., tako da sleherna oseba pri vsaki družini dobi nekaj oblačila.Zares velikansko darilo ! Bog naj obilno povrne in vsestransko poplača preblagemu dobrotniku. Danes po sv. maši sem darove razdelil. Obdarovani so s solznimi očmi darove sprejemali in z ganjenim srcem glasno prisrčno hvalo izrekovali velikemu dobrotniku. Bog plati ! Enako mi je tudi izročil č. g. Matija Lavrič, župnik v Novi Oslici 20 gld. in nabranih 12 gld. 90 kr. za pogorelce.  Lepa, prisrčna hvala dobrotnikom ! V imenu pogorelcev J. Wester ,vikar. -Vir Soča 23.september 1887 Številka 39

V požaru je zgorela ena ženska, druga pa je bila hudo opečena.

Sleparica Katarina Jereb

 Katarina Jereb, kočarjeva hči , rojena v Plužnjah leta 1873

V začetku prejšnjega stoletja so bili časopisi na Slovenskem polni zgodb o delomržnici , sleparici in vlačugi , brez stalnega prebivališča Katarini Jereb , ki se je preživljala z goljufijami. Pri svojih  nečednih poslih je  uporabljala tudi priimek Podobnik . Dekle majhne postave , suhega obraza in črnih las , se je klatila po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem , služila pri raznih gospodarjih  , jih čez par dni okradla in pobegnila.

Meseca marca 1900 je v Vevčah Jerneju Strausu vzela srebrno žepno uro in dežnik, avgusta  leta  1901 je pa v Medvodah gospodarju , pri katerem je žela , vzela denarnico z 210 kronami. Prisleparila si je tudi razno obleko, denar in druge reči na zelo zvit način. Sodišče jo leta 1902  obsodi na 18 mesecev težke ječe in policijsko nadzorstvo.

Vendar je že kmalu po prihodu iz ječe nadaljevala z nečednimi posli . Do leta 1906 je opeharila novih 13 strank za več kot 185 kron , za kar je bila obsojena na 2 leti ječe , po prestani kazni pa oddana v prisilno delavnico . Pod pretvezo, da je pogorelka je beračila po Dobračevem .  Marijo Potočnik in njene domačine, je nagovarjala naj ji posodijo 100 kron, češ, da jo je poslal oče njenega pogorelega moža, in da bo dal junca za plačilo. Vendarle se ji ta goljufija ni posrečila.V  Mirni  je prišla k Neži Setničar ji pripovedovala, da je sestra tamkajšnjega kaplana, da sta bila z očetom na božji poti, kjer sta ves denar izgubila, ter jo  pregovorila, da ji je Setničarjeva posodila 26 Kron , katerih ta ni nikdar več videla. Marijani Gorše v Ljubljani je tako sladko govorila , da jo je vzela k sebi na hrano in stanovanje ; obdolženka je pa čez 5 dni skrivaj odšla in vzela seboj za več kot 6 kron  vrednih reči.

Leta 1910 pa so jo oblasti zasledovale , ker je ukradla neki svoji gospodinji 29 kron  denarja in nekaj obleke ter pobegnila....

NEVARNA TATICA POD KLJUČEM.

Vir-Slovenec 22.12 1914 št.292

 Pred dvema tednoma je prišla k posestnici Uršuli Mohar v Vodicah neka neznana ženska. Prosila je, naj jo prenoče. Moharjeva jo je prenočila. Ponoči prične tujka tožiti o hudih bolečinah. Moharjeva, ki je šla s hčerko zjutraj v Ljubljano, jo pusti samo doma. Ko se vrača Moharjeva domov, sreča blizu Št. Vida ptujko. Zapazi, da nosi ve obleke in perila na sebi in v culji. Ptujka jo je okradla, ko Mohorjeve na bilo doma. Mohorjeva ji vzame ukradene stvari. Prijela je ni. Ko pride domov, vidi, da ji je ptujka odnesla tudi zlatnino. Ovadila je takoj tatvino, a tatice .niso mogli dobiti.

Ko je bila Mohorjeva 21. decembra slučajno v Ljubljani, sreča tatico in jo pusti aretirati. Tatica je leta 1873. rojena, zaradi tatvine in goljufije že večkrat kaznovana vlačuga Katarina Jereb iz Plužnia v tolminskem okraju. Izročili so jo deželnemu sodišču.

Umrla je leta 1915 v Ljubljani.

Domačija dveh rodov stare vasi

 Vir- Idrijski razgledi 1996 številka 1

Filip Vehar

Naseljenci tega kraja menda obstajajo že od leta 1000. Zaradi oddaljenosti od tolminske grofije so bili »odtalani« grofovske tlake. Ustno izročilo razlaga, da je vas dobila ime po studencu, ki je izviral iz tal. Otalež, hribovit kraj, je bil v središču štirih zaselkov. Pod velikansko cerkvijo, narejeno iz žuljev tedaj še bogaboječih vernikov, so bile po klancu navzdol, kakor piščeta pod kokljo, raztresene majhne, s slamo krite koče. Na Kurjem vrhu z razširjenim pogledom do Jagršč je stala domačija Ambrožičevih. Zraven nje se je stegovala dokaj položna njiva, tja do Špegovega roba. 

Štefanija in Andrej Ambrožič- Vir--Od prednikov do potomcev– Slovenci v Slatini in Banja Luki

Pred stoletji so od tu opazovali prihode Turkov iz doline Idrijce. Verjetnosti te pripovedi najbrž ni oporekati. Gospodar Janez, pomemben vaški župan, je odločal v vaški skupnosti. Njegov brat Andrej si je leta 1913 v podnožju hriba zgradil hišo. Spodnji del je bil zgrajen iz kamenja, zgornje sobe pa so bile lično ometane s preprostim ometom. Z ženo Štefanijo, doma z Masor, sta hotela zgradbo napraviti mikavnejšo, zato so zgradili podaljšek. Zvečer, ko so zaključek hoteli proslaviti z "likofom" , se je nenadoma zrušilo. Pod steno je vdrla voda, saj je bil ta kraj vedno poln zemeljskih studencev, ki so prodirali iz Cive, kakor vaščani ta zemljišča še danes imenujejo. Prav kmalu so postavili novo zidovje. Na steno so pričvrstili lipovega boga, ki je viden še danes. To naj bi bil spomin na delavca, ki se je ponesrečil pri gradnji hiše. Zakoncema Ambrožič se je rodilo več otrok: Jože, Cene, Olga…

 V spodnjih obokanih kleteh so bili shranjeni leseni sodi z vinom. Tedaj so tovorili z voli ali konji, po sedaj skoraj opuščenih poteh. V podaljšku stavbe, prostor se je imenoval salon, so prirejali igre in plese. V krčmi so se zbirali vaški posebneži. Zlasti živahno je bilo na dan sv. Petra in sv. Katarine, zavetnice fare. Zbirali so se potujoči kramarji, širile so se neverjetne zgodbe, ki so se v različicah ohranile do danes .Zaradi prevelike zadolžitve je gospodar moral imetje prodati. Sin Jože je poročil zalo kmečko dekle Angelo iz Idrijskih Krnic. Takrat je bilo v navadi, da so se nekateri revni in obubožani preseljevali v Bosno ali Vojvodino. Edina sled za njimi so vklesane začetnice imen gospodarjev na vhodnih vratih. Da je bil ta umik usodno nepravilna odločitev, potrjuje vračanje beguncev, ki so v današnji vojni vihri na Balkanu dobili zatočišče pri posestniku Krničanu.

Nekdanji Ambrožičev dom je pod Italijo prišel v last »šparkase«. V njem so se nastanili fašisti. Ljudi so naučili kuhati mineštro. Le uživanja polžev niso sprejeli. Zunaj sta stali dve koriti. Prvo je bilo namenjeno napajanju živine, drugo pa je bilo za perice ter natakanje vode v »lempe«. Na lesenih perilnikih so ženske z doma kuhanim milom ali pepelom prale perilo. Pri tem delu so Italijani nagovarjali mlada dekleta in marsikatera je bila odpeljana v daljne tuje kraje. 

Pozneje je kupil hišo premožen trgovec in posestnik Logar. Med vojno je tu stanovalo več ljudi. Moji starši so zaradi številne družine hoteli živeti na svojem. Po dolgem barantanju se je lastnik odločil za prodajo. Morda je slutil obdobje denacionalizacije. Živeti na svojem, biti svoboden v svojem domu, je moji materi dajalo moči. da se je v delu in duši razdajala desetim otrokom. Ob mrzlih zimskih večerih smo skupaj v klobčiču posedali na kmečki peči ter prepevali. Nam otrokom je vedno pripovedovala zgodbe o pomladi. Te njene zgodbe so bile skriti izraz hrepenenja po boljšem življenju. 

V odraščanju so Veharjevi zapuščali domače gnezdo. Sprva so se udinjali za pastirje, kasneje pa so se izobraževali. Mati je žarela od sreče, kadar nas je imela zbrane ob domačem ognjišču. Dočakala je ženitve vnukov. Ko je ugasnilo njeno življenje, ni bilo več petja, ostali pa so spomini, ki jih ne bomo pokopali. Dogodki iz preteklosti se ponavljajo. Včasih se nenadoma vrne misel na tiste lepe dni. Po steni se je razbohotil bršljan, kakor da bi hotel zakriti vse tisto življenje v davnini dveh rodbin. Vse naokoli pa stojijo postavljene nove hiše. Z rušitvijo starih je preteklost vasi skoraj pozabljena. Kljub osojnemu hribovju nasproti je kraj sončen. Morda bo v nadaljevanju življenja utonila v pozabo tudi usoda teh lastnikov, saj je bivanje kakor reka, ki teče naprej.

Asfaltiranje ceste v Otalež leta 1974

Makadamska cesta v Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne je bila zgrajena pred vojno za vojaške namene. Že več let so se vaščani pritoževali, da je cesta  preozka in slabo vzdrževana . Ozka cesta je bila zelo nevarna za promet z motornimi vozili. Če sta se srečala dva osebna avtomobila, sta se voznika pogajala, kdo bo zapeljal nazaj in se umaknil s ceste . Ljudje so se naveličali premagovanja strmine in " grizenja kolen" med vračanjem domov. Spoznali so, da je rešitev v speljavi sodobnejše ceste iz doline.

Konec leta 1972 so se na zboru volilcev domenili, da bodo za popravilo ceste tudi sami prispevali. Odločili so se da bo vsak zaposleni prispeval od 2000 do 2500 dinarjev . Enako tudi kmetje. Tam kjer so bili trije zaposleni pa po 6000 dinarjev. In so tako zbrali skoraj 370.000 din. Ostalo pa je krila širša skupnost.( Rudnik živega srebra , Slovenijales, IMP, Eta Cerkno, Trgovsko podjetje Merkator, Soško gozdno gospodarstvo, kmetijska zadruga Idrija). Popravilo in asfaltiranje ceste je stalo približno 2.000.000 dinarjev. Kar nekaj časa pa je bila graditev ceste v negotovosti , ker so nastali spori med vaščani. Nekateri prebivalci teh vasi so bili namreč odločno proti gradnji in asfaltiranju , kar je bilo skoraj nerazumljivo. A kaj kmalu so se strasti pomirile .

V avgustu leta 1973 so začeli v krajevni skupnosti Otalež graditi cesto od Pirhove luknje do križišča v Jaznah , dolgo 5 km. Večina občanov je z navdušenjem prijela za delo " pljunili  so v roke"  in z krampom in lopato in prispevali več kot 300 delovnih ur. Vsi skupaj okoli 15.000 ur delovnih ur in 2000 strojnih ( traktorskih). Vrednost prostovoljnega opravljenega dela je znašala 270.000 dinarjev. 

DELOVNA AKCIJA

Vir-Delo  24. 8 1973 št .229

Delovna akcija mladine na cesti v Plužnjah leta 1974-Vir-Podobe cerkljanske-katalog občasne razstave ob 35-letnici Cerkljanskega muzeja

V nedeljo, 19. avgusta je vaščanom pomagala graditi cesto mladinska brigada »Janka Premrla Vojka« iz Idrije. Sodelovalo je 79 mladih. Vrednost del, ki so jih opravili mladi pri obnovi ceste, je približno 6.000 dinarjev.

V novembru 1973 je Krajevna skupnost Otalež  naslovila prošnje na vse rojake, ki žive zunaj domačega kraja in se vračajo naj prispevajo k rekonstrukciji in asfaltiranju ceste v Otalež, ki so jo obnavljali s samoprispevki in prostovoljnim delom občanov. Nekaj  rojakov se je kmalu odzvalo prošnji ter prispevke nakazalo v sklad za obnovo ceste. Prispevali so 1.115.000 starih dinarjev in opravili 1000 ur prostovoljnega dela.

Zaradi urejanja ceste , ki se dviga nad glavno cesto Idrija- Tolmin je bila vse do 28.11 1973 ta cesta večkrat na dan zaprta za ves promet. Buldožerji so razširjali hribovsko cesto v Otalež s katere je padalo na glavno cesto pod vasjo več sto kilogramsko kamenje.

Želja domačinov je bila ,da bi bila cesta asfaltirana do prvega maja 1974 , vendar so se dela zavlekla zaradi strmega terena, ki je delal graditeljem precej preglavic. Klub temu da so jo že začeli posipati z gramozom ( 11. kubičnih metrov) je bilo treba opraviti še mnogo izkopov in podpornih zidov.

Vir-Delo 6.6 1974 št .131

23. oktobra 1974 so delavci Ajdovskega splošnega podjetja uredili asfaltirano cesto v Otalež. Nova cesta je stale 3 miljone dinarjev. Novo cesto so odprli v nedeljo 27.10 ob 10. uri dopoldan , ko je na slovestnosti  pred zadružnim domom o prizadevanjih idrijske občine za urejanje svojih naselij govoril sekretar komiteja občinske konference ZK Idrija Vladimir Zajc. Predsednik krajevne skupnosti Otalež Mlakar Peter je povedal, da je bil prej mogoč promet po cesti le z osebnimi avtomobili, sedaj pa lahko v vasi pripelje tudi avtobus, ki je v Jazne začel voziti v februarju leta 1976.

Vir-Delo -13.11 1974 št 265

Šola v Otaležu 1978- 2018

 Potres  leta 1976 je poškodoval tudi številne objekte na Cerkljanskem in med njimi je bila tudi stara šolska zgradba v Otaležu , ki je bila zgrajena že  leta 1883 , ko se je začel obvezen celodnevni pouk za vse otroke  iz Otaleža in bližnjih vasi.  Potres je šolo tako zelo poškodoval, da je bila njena sanacija ekonomsko neupravičena. To je ugotovila posebna komisija, ki je po potresu ugotavljala škodo na družbenih objektih. Ker pa je takrat v Ks Otalež število otrok naraščalo, je izvršni svet občinske skupščine v posebnem programu za odpravljanje posledic potresa v občini Idrija poudaril, da je nujno v tem kraju zgraditi novo šolsko poslopje.

S solidarnostjo zbranimi sredstvi za odpravo posledic potresa in na predlog Republiške izobraževalne skupnosti, je bil sprejet sklep, da se v Otaležu  podre stara šola in prične graditi montažna osnovna šola.

Temeljni kamen za novo šolo je bil položen meseca julija 1977. Na nedeljski slovestnosti 15.7  1977  je temeljni kamen  simbolično vzidal predsednik občinske skupčine Idrije Cveto Šulgoj , govornik na proslavi v zadružnem domu pa je bil sekretar OK SZDL Lojze Švab. V svojem govoru je poudaril pomen novogradnje za nadaljni razvoj šolstva na tem območju.

Mlajši šoloobvezni otroci so zato dve leti nabirali znanje v zasilno preurejenih prostorih zadružnega doma .V Otaleški krajevni skupnosti je bilo v tistem šolskem letu 53 predšolskih in  63 šoloobveznih otrok, od tega jih je 31 obiskovalo pouk v zasilno urejenih prostorih zadružnega doma , ostali pa v osnovni šoli  v Sp. Idriji.

Vir-Delo 16.3 1978 št.62

Gradbeno podjetje Zidgrag je izvedlo  temeljna dela in kotlarno , delavci tovarne "Marles"  iz Maribora  pa so postavili montažno poslopje, ki je z opremo vred veljalo 3,5 milijona dinarjev . Novo zgrajena šola je imela dve učilnici , kjer je bilo prostora za več kot 30 šolarjev , lepo urejen prostor za varstvo predšolskih otrok, kuhinjo  in večnamenski prostor in igralnico  Pred šolo pa tudi urejeno šolsko športno igrišče.

Nastop ansambla JLA iz Vrhnike

Nastop Petra Dolinarja

"Prepričani smo, da bo v šolsko kroniko in zgodovino kraja 27. avgust 1978 zapisan z velikimi črkami, saj ravno nova šola napoveduje, da bo življenje v tem delu Slovenije začelo glasneje utripati ,” je dejala več sto  glavi množici članica izvršnega sveta skupščine SR Slovenije in predsednica republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje tov. Majda Poljanšek, v slavnostnem govoru ob otvoritvi nove podružnične šole v Otaležu. Bogat kulturni program v katerem so sodelovali Idrijska rudarska godba na pihala, instrumentalni ansambel JLA z Vrhnike, recitatorji KO ZSMS iz Otaleža ter učenci Otaležke in Sp. Idrijske osnovne šole, preprost pozdravni govor predsednika idrijske občinske skupščine tov. Cveta Šulgaja, ter iskrene besede dobrodošlice sekretarja KK SZDL Otalež Petra Dolinarja, so zapustile globok vtis. Besede zahvale so veljale tudi širši slovenski javnosti za solidarnost pri odpravljanju posledic potresa in izgradnji nove šole. 

Vir-Prosvetni delavec  26. 5 1978 št.10

Leta 2008 je zaradi premalo vpisanih šoloobveznih otrok zaprla vrata podružnična šola v Otaležu. S tem se je končala bogata  skoraj 170 letna tradicija šolstva v Otaležu . Namreč leta 1841 je takratni duhovnik Lovrenc Kristan začel poučevati poleg krščanskega nauka tudi čitanje, pisanje in računanje. Pouk , ki je bil sicer prostovoljen , pa je bil izključno v slovenskem jeziku. 

Leta 2018 je bila šola porušena  in na njenem mestu je bil zgrajen nov gasilski dom Pgd Plužnje.

Martinovo

 Šaljiva govoranca

Vir - Soča 23.11 1888 št.47

Kako je to, da Martinovo ne praznujemo toliko v cerkvi, kolikor pri pogrnjeni mizi, in ne samo z jezikom, ampak da je praznuje jezik s prijaznim sodelovanjem zobovja, grla in želodca? Saj sv. Martin, kolikor mi je znano, ni bil sladko jedež ali gourmand, kakor bi rekli Francozi, in vinski kaplji in drugim pijačam ni bil Bog ve kako vdan, ampak bil je pošten, hraber vojak, ki se je posebno odlikoval po svoji milosrčnosti. Znano nam je namreč, da je celo svoj plašč prerezal ali pretrgal in podaril ga lep kos strganemu, mraza tresočemu se beraču, da si je zagrnil naga rebra, ki so mu zevala izpod capaste obleke. Dan danes bi seveda vojak in niti častnik ne — no smel kaj tacega  storiti; pregrešil bi se hudo proti reglementu in pokoriti bi se moral za tvojo milosrčnost najmanj par tednov v kasarski temnici. Časi se spreminjajo; kar je bilo nekdaj čednost in krepost, je dan danes pregreha zoper reglement in tudi vojaški reglementi so podvrženi večnim spremembam, kakor vojaške puške, suknje, gumbe in vsa druga vojaška oprava.

Toda naj se vernem zopet k svojemu prašanju, od kod prihaja, da ima Martinovo v naših krajih in menda tudi više proti severu za vse ono, kateri ljubijo žlahtno trtno solzico, tako vesel pomen in da je  tako veselo praznujejo? Moje skromno mnenje je, da ta ne vtegne biti svetnikova osebna zasluga, ampak da je pripisovati dobi, v katero pada njegov god.

Do 11. novembra prevre pri normalnih razmerah, dozori in se vsaj za silo ščisti grozdni sok v naših deželah ter postane celo po naših postavah — iz mošta vino. Od trgatve do 11, novembra velja v vinski kupčiji še moštna mera ; — od trgatve do 11. novembra se plačuje moštni davek ali dac in ne še vinski: — od trgatve do 11. novembra traja otročja doba grozdnega pridelka — v tej dobi se grozdni sok neprestano kriniži in joče v posodah, kakor mali otroci, peni se in kipi in bljuje, da ga moramo neprestano brisati, kakor...11. novembra pa postane ta plemeniti sok — isker mladenič, barva mu začenja rumeneti ali svitlo rudeti, — a vsled tega zarudevajo tudi lici in ušesa in pogostoma celo nosovi tistim, ki ga posebno slastno in obilno časte — in posameznikom šinja celo po njem modrost iz nosov, kolikor jim je preostaje ali primanjkuje v možganih.

Vino se začenja čistiti, — nasprotno se začenja po glavi mešati in bloditi tistim, ki ga napenjajo . — Vino dobiva svojo pravo moč; nasprotno omahuje glava in zapletajo se noge njegovim preiskrenim častilcem. Vino, kedar je dozorelo, dela iz navadnih ljudi, naj so karkoli, če se pečajo mnogo ž njegovo literaturo, geometre (zemljemerce) in inženirje, ki merijo steze in poti in ceste od ene strani do druge in se včasih celo čez grape razpenjajo, da tudi te premerijo po visokosti in globokosti, da v svojej iskrenosti ceIo v grapah obtiče.

Čem bolj se bistri vino, tem večji učinek ima na človeški vid. Kdor se ga dobro naleze, vidi vse po dvoje, dve solnci po dnevi, dve luni po noči, dve svetilnici, kder visi ena sama, da vidi celo take reči, katerih ni...Le , kar je posebej čudno in česar celo učenjaki, ne morejo zgruntati z vso svojo modrostjo, je to , da oko vinskega bratca, ktero vidi vse drugo po dvoje, ne vidi in ne iztakne ključavnične luknje. Tako vidimo pogostoma take vinske literate, vrnivše se po noči domov, kako vtikajo in vtikajo, pa le ne morejo vtakniti ključa, dokler ne pride kaka usmiljena duša ter jim odpre in pomaga vsaj do stopnjic, če ne dalje.

11. novembra postane torej iz mošta vino, iz otroka mladenič — junak, da, tak junak, da gorje tistemu, ki se meri ž jim, in naj se le baha, kolikor hoče, da ga nese toliko in toliko — slednjič le obleži omagan pod mizo, če ne kje v kaki luži.

A kdor lepo ravna ž njim, temu nikdar ne stori nič žalega; — nasprotno temu daje moč, če ga obhajajo slabosti, zdravje, če ga nadlegujejo golazni, saj ga ni boljšega leka v nobeni lekarnici, kakor je poštena vinska kapljica — daje mu pogum v nevarnosti, tolažbo v žalosti in nezgodi, iskrenost v ljubezni, skratka pošteno vino je najuniverzalnejše med vsemi univerzalnimi sredstvi v obrambo proti vsemu zlu in v prospeh vsega, kar sladi življenje; ono prav za prav daje pravo življenje.

Kakor v človeškem življenji polnoletnost, tako obhajamo torej po vsej pravici veselega srca prepevaje in vriskaje prehod grozdnega soka iz mošta v — vino, obhajamo tako rekoč vinski god, koji pada na dan sv. Martina, tako da je prišel ta svetnik — ne da bi imel v tem oziru kako posebno zaslugo - čisto slučajno do te imenitnost, da ga ves vinoljubni svet slavi dne 11. novembra.

To vprašanje bi bilo po tem takem temeljito rešeno in sicer s konkretnim odgovorom:

Praznujemo dan sv. Martina.

Kot dan dozorjenega vina ,

V veselji še više smo vneti,

Ko so nam polni sodi v kleti.

Težavniši se bo zdel marsikomu odgovor na  drugo vprašanje, katero se mi danes prilično vsiluje. In to je: Zakaj nam v pratiki gos zaznamuje Martinovo?

Saj je bil vendar sv. Martin moškega spola in celo hraber vojak, — ko je go  pri vseh narodih in v vseh jezikih na svetu ženskega spola: gos, die Gans, la oča itd.

Jaz menim, da je prišel sv. Martin enako po nedolžnem do svojega grba, kakor je sploh nedolžen na tem, da veseljaki praznujejo njegov godovni dan tako da ga  ravno praznujejo.

Gosica se zvali, bodi pod gosjo, raco, puro ali kokošjo tam koncem meseca marca ali aprila in še ni prav odvrgla jajčne  lupine, že jame čvrsto brbljati - Ko nekoliko odrase loti se z rumenim kljunom česati in lepotičiti se , bukati si otročjo dlako; začenja spreminjati toiletto; glas se jej tudi če dalje bolj razvija  in kedar  druga perutnina pohlevno čebernja po dvorišči , vtika se se povsod vmes in nadleguje vse in draži ter hoče vse videti, vse stakniti in več znati, kot najstarejša kokoš.

Sredi poletja je gos uže dobro odrasla, život odeva jej navadno svitlo belo, leskeče se perje; ona je polno životna in ne potrebuje nobenih pridevkov iz Pariza, je uže po naravi lepo zaraščena od spredaj in zadej,  tudi umetne moke — poudre de riz a — jej ne treba  , njen "teint" je bel ko frišno pali sneg , da lepši biti ne more. A gos tudi ve, da je te lepa , lepo vzrasla  in zato nosi po konci vrat, se ogleduje na desno in na levo  in giba z životom ter si skrbno popravlja pernice , katero se je  se je vtegnilo navihati in razkodrati na gladko zlikanem životu.

Take so — gosi v cvetu svoje dobe.

A ko gre proti jeseni, postajajo bolj čmerne, sitne, jezične, gagajo in klepečejo od jutra do večera in če jih kolikaj podražiš, se ihte in reže, da bi ti kar skočile v oči.

Zato jih skrbna gospodinja vjame, zaklene v kurnik in tam jih pita in masti do svetega Martina. Ta je doba njihove godnosti — za nož. Izpod noža na ražen, z ražna na plošček, na ploščeku zopet pod nož in potem pod zob in tako dalje pot vsega mesa.

O sv. Martinu je torej gos taka, kakeršne hočejo imeti tisti, kateri ljubijo  tolsto pečenko, da jo lahko pošteno zalivajo s polnoletnim vinom.

Vidite torej, gospoda moja, kako se 11. novembra lepo vjema godno vino s tolsto gosko. Naravno torej, da si je lahkoživo človeštvo odbralo ta dan za skoro največi želodečni praznik v letu.

In mi, kateri dobro vemo, da je želodec oni čudotvorni mlin, koji človeku neprenehoma življenje melje v žile od tistega trenutka, ko okorno dete na svet prikriči, do zadnjega zdihljaja, s katerim se utrujen trpin postaja od matere zemlje, mi, kateri vemo, da, ko enkrat poneha mleti ta mlin, nam ne bo več mlel nobeden, mi se tudi vsako leto veselimo tega praktičnega praznika železeč iz dna srca:

Sv, Martin, o sv, Martin!

Priskrbi nam poštenih vin;

Zalivaj gos nam mnogo let,

Saj se ne mudi umret! 

Vseh mrtvih dan

 Slab in neprijeten dan je bil , deževalo je .... 1. novembra , leta gospodovega 1916 .

Voz za vozom počasi se premika . Na čelu kolone pa kočija , v kateri  sedi gospoda, molčeča , resna, kakor da opravlja najvažnejša dela svojega življenja .

Še več , kakor vozov, obloženih z venci in rožami , je pešcev iz Otaleža in vseh bližnjih vasi , Lazca , Pluženj , Masor in Jazen , katerih niti mraz , dež  in blato niso zadržali , da bi šli  spokojno tja gor , z venci v rokah , proti tistemu tihemu kraju , kjer bogatin in ubožec, oblastni gospod in ponižni služabnik dobita skromno domovanje, k sv. Katarini v Otalež , kamor je bilo ta dan , ob dnevu mrtvih , obrnjenih največ src , največ globokih vzdihov in  misli , da bi porosili tiho solzo za obrasli grob tistih, katere so v življenju najsrčneje ljubili.

Žalostno peli so zvonovi , v  prsih je drhtelo srce in pošiljalo prošnje k nebu , ko ob grobovih so klečali in molili, vzdihovali in jokali zapuščeni, osiroteli. .

In kakor , da je jesensko sonce posijalo poslednjikrat na tihe, mrzle grobove; vse pokopališče je bilo, kar naenkrat  oživljeno. Migljajoči plamenčki so drhteli  in trepetali plašno zraven križev, vmes pa pozne jesenske cvetlice pripogibale ponižno svoje glavice. Dom mrtvih je postal naenkrat razsvetljen  z neštevilnimi venci .

Od groba do groba pa veliko žalosti , veliko gorja...

Novi grob na zadnjem delu pokopališča. Grob Marijane Rejec iz Jazen, ki se je lani ponesrečila v gozdu pri sečnji lasa. Okoli malega , lesenega križa se je vije preprost venček iz gozdnega mahu, na grobu gorita dve svečici tako svetlo, tako otožno . Pred grobom kleči njen mož .Zraven njega osem nedoraslih otrok. Bledega obraza se obrne k otrokom in reče »Molite za svojo dobro mamico!« . . . dalje ni mogel, solze so ga oblile in jokali so z njim tudi nedolžni otročiči.

Pred spomenikom zraven groba Rejčeve je stala v črni obleki mlada gospa: bila je pokojnikova soproga in je jokala. Z belo rutico si je brisala solze s krasnega, bledega lica. Uboga, uboga, ne še polnoletna  , le koliko je morala pretrpeti, preden je osrečila trdosrčne starše , da so privolili v zvezo z njim ! In ko so se ji izpolnile srčne želje, je kmalu prišla bolezen v hišo, ter okrutno uničila vse njene upe , sladke sanje ! Odnesli so ji iz hiše njega , ki je bil njen najdražji zaklad  in položili ga k večnemu počitku na tem mestu. Pol leta potem dobila je sina, kateremu je dala njegovo ime. Sirota , ki ne bo poznala svojega očeta.

Tam blizu na obraslem grobu čepi potrta starka .V naročju ima enoletno dete, ki se zvija in joče, tam pri slabem lesenem križu pa kleči petletna deklica. Starka je molila rožni venec ," vseh mrtvih", deklica je odgovarjala. Deklica pri križu se oglasi: Molive še en še en očenaš za rajno mamico ! Starka: Da, da , ljubi otrok, le molive, ti si nedolžno dete, Bog te bo poslušal. In molile sta dalje. Siroti ! Mati jih je zapustila, ko je najmlajše dete v mukah in težavah poslala na svet, kar jo je stalo življenja. 0če dela v rudniku v Idriji , za njih pa skrbi stara mati. Na starkino mesto , gotovo kmalu  pride mačeha, saj oče že ve, katero jim pripelje  v hišo. Sirote!

Na levi ob cerkvi železen križ. Ob grobu sina Janeza stoji starejša gospa , Kogojeva iz Lazca . Janez si  je kruh  že služil sam. Delal je v tovarni pri "Gorenjcu" in skrbel za mamo. Toda usoda ji ni privoščila  mirnega življenja v starosti. Nesreča pred štirimi let , ji je vzela edinca, zdaj nima nikogar, ki bi ji lajšal zadnje ure življenja, Lahko je misliti, kaj čuti , kako trpi , ko stoji ob grobu.

Povsod žalni prizori, povsod solze, globoki vzdihi in srčna molitev. Tu oče ali mati z otrokom, tam otrok z očetom ali materjo, tu mož za ženo, tam žena za možem, prijatelj za prijateljem . Koliko različnih spominov se tu vzbuja v živečih srcih za onimi, ki so tu pokopani.