Želja vsakega bajtarja je vedno bila, kupiti si nekaj malega zemlje od kmeta in si postaviti lastno bajto in zraven njivo in vrt. Kmetje pa so prodajali le manjvreden svet, od katerega niso imeli nobene koristi. Na primer »travnik - nerodovitno« ali »puščava« kot je bilo zapisano v zemljiški knjigi.
Kljub majhnemu znesku ,se je večkrat zgodilo, da bajtarji niso premogli vsote, zato so zemljišče kmetu odplačevali delno z denarjem, pridelki in še največ z dnino. Kmet si je s tem zagotovil stalno in poceni delovno silo. Zemljišče in bajto so v večini z delom plačevali vse življenje.
V ministerskem ukazu 11.9 1848 je bilo zapisano --- " Ako se je bajtar zavezal, gospodarju zemljiša, na kterim je bajto naredil, ali kup v denarjih odrajtovati, ali pa vsako leto nekoliko pridelka dajati ali k njemu delat hoditi, tak mora te dolžnosti tudi prihodnjič spolniti, zakaj one ne izvirajo iz zaveze podložtva ampak iz zaveze posebne pogodbe --Ravno tako se ne smejo po novih postavah motiti tisti bajtarji , ki v kmetijskih bajtah stanujejo in za to gospodarjem ob žetvi, mlačvi, košnji in drugih splošnih delih delat hodijo. Tacih dolžnost jih te postave ne odvežejo, zato ker tudi ne izvirajo iz zaveze podložtva. Ako bi se tedaj taki bajtarji kaj obotavljali, jim bo to malo pomagalo, — gospodar ima pravico, jih iz bajte spoditi in konec bo vse pravde. "( Vir- Kmetijske in rokodelske novice 13.02.1850 )
Kakšni so bili odnosi med kmetom in bajtarjem v naših krajih, pa je poročal dopisnik iz Otaleža v časopisu Soča 9.3 1883 številka 10--" Tukajšnje ljudsko stanje je podobno onemu zgodovinskemu času, ko je bilo ljudstvo še razdeljeno na kaste. Tudi naše prebivalstvo se samo deli na dva dela in sicer: v kmete in v bajtarje. To je pač majhen razloček, bi si marsikedo mislil. Res je majhen, in po mnogih krajih ga celo ni. In vendar kak razloček je tu ? Najlepša primera bi bila, ako primerjamo našega kmeta z aristokratom, bajtarja pa z nekdanjim plebejcem. Tak razloček si naše više glave domišljujejo. Naš aristokrat si misli: »Jaz sem kmet, tisi ubog bajtar, bodi zadovoljen, ako dobiš to kar meni ostaja. Bajtar, boječa duša, molči in trpi, da, tak rešpekt ima pred njim, da si ne upa še po vodo iti, ako je kmet z živino pri koritu. Ti ubogi bajtar bodi zadovoljen in ponosen, ako kaka viša kmečka glava s teboj spregovori, in kadar z njim govoriš, pazi, da vso vodo na njegovo kolo obrneš. Včasih bi kmet rad kaj vozil, a pot se mu zdi preslaba. Tedaj skliče vse sosedne hlapce — bajtarje in jih pošlje pripravljat pot gospodu. Naš bajtar popade lopato, motiko tu kar more, ter teče po klancu, da mu vse škriplje pod škornjami, kajti od zgoraj je dano to povelje. Ako je treba pa včasih deliti kako zemljišče, ali kaj druzega, tedaj si prilastuje samo aristokrat pravico do tega. Včasih se oglasi kak pravicoljuben glas rekoč: „Kaj hočemo pa z ubogimi ? »Obesimo jih v dimnik jih denimo sušit, da jih bomo imeli za prihodnji pust”,se oglase učeni možje. Bog vam jih blagoslovi in zraven vaše nenasitljive želodce, da ni imeli enkrat dosti in bi tudi ubogemu kaj privoščili, ker tudi on je ustvarjen po božji podobi.
Hiše bajtarjev bile največkrat lesene. Prednji del je bil zgrajen iz lesenih brun. Hiše, ki so bile v bregovih, so bile z zadnjim zidanim delom v zemlji, prislonjene v breg. Notranja oprema je bila zelo skromna. Zadnji del, kjer je bila črna kuhinja je bila le polica za odlaganje posode ter omara-skrinja za shranjevanje živil. Tla so bila v začetku kar zemlja, kasneje pa lesen pod. Dnevni prostor je bil pri lesenih hišah obdan z lesenimi deskami in je bil tudi delovni prostor, saj je bila v njem mizarska delovna miza, kjer so si izdelovali in popravljali orodja za kmečka dela. V »hiši« je bila le najnujnejša oprema -- peč, čez celotno dolžino »hiše« pa drog za obešanje obleke., mentrga, dva stola in postelja za starše .Mlajši otroci so spali na krušnih pečeh malo starejši pa večinoma v senu »na vrh« hiše, kamor se je prišlo le iz zunanje strani - tudi pozimi!
Poleg bajte je bilo še malo njivice in košenine, da se je nekaj malega pridelalo. Predvsem žito in krompir , ki sta bili poglavitni sestavini v prehrani bajtarjev. Sejali so proso, ajdo, ječmen, oves, pšenico fižol in malo zelja. Njive je bilo potrebno prekopati, še prej pa pognojiti, da bi zasejano ob svojem času obrodilo bogate sadove. Ker velikokrat do njiv ni bilo vozne poti, so morali nositi gnoj v koših. Vse njive so večinoma v visečih legah, zato so spet v oprtnikih iz spodnjega dela njive nosili prst .
Mnogi si niso mogli privoščiti krave. Če pa je bil v hlevu teliček, je bil največkrat za poplačilo davkov. Okoli domov so se pasle koze, da so dajale mleko otrokom, kokoši ,v svinjaku pa je le ponekod krulil prašič.
Skrb za preživetje je bila najpomembnejša v življenju bajtarjev. Skromna obdelovalna površina in majhno število živine pa jim za življenje ni zadoščalo, so vso delovno moč čimprej in čim bolje izrabili. Ker so bile v tistem času družine zelo številčne in je bilo pri hiši veliko otrok in s tem tudi lačnih ust , so morali otroci že zgodaj od doma. Največ jih je tedaj služilo za pastirje, služit so odhajali od sedem do deset let stari dečki ,v starosti od deset do dvanajst let pa za pastirice . Za službo so se domenili starši. Za svoje delo so pastirji prejemali le hrano in ob letu obleko, če je bilo potrebno. Ko so dopolnili 15 ali 17 let, so postali hlapci in dekle. Šele kot hlapci ali dekle so dobili plačilo
v denarju.
V boju za preživetje so si bajtarji pomagali na različne načine. Predvsem gospodinje in otroci, ki so bili še doma, so skušali zaslužiti kakšen dinar s prodajo masla, jajc, gob in kostanja.
Bilo je tudi veliko bolezni, zaradi katerih je umrlo veliko otrok v dobi odraščanja. Veliko jih je zbolelo za tuberkulozo, tako da so bili v nekaterih družinah vsi okuženi. Otroci so bili večinoma bledolični , nezadostno hranjeni in za zimo slabo oblečeni. Zimske suknje, volnenih jopičev takrat ni imel nihče.
Delovna obleka bajtarjev je bila zelo cenena, pogosto zelo revna in izdelana iz doma pridelanega blaga, predvsem grobega domačega platna. Revščina se je najočitneje kazala v ponošenih zakrpanih oblekah.
Edino praznična (nedeljska)»Zakmašna« je dosegala tako pri moških, kot tudi ženskah kmečke standarde.
Ni komentarjev:
Objavite komentar