Robert Janez Jereb - Pater , potujoči učitelj in zbiralec narodnega blaga na Cerkljanskem

O patru, učitelju in "zbiralcu narodnega blaga na Cerkljanskem " Robertu  Janezu Jerebu iz Otaleža je malo znanega. Zbiral in zapisoval je predvsem pripovedke in šege ter  prispeval velik doprinos k zapisu Cerkljanskega narečja . Zakaj je ostal v senci mnogih primorskih,  predvsem pa cerkljanskih zbirateljev ljudskih običajev ostaja skrivnost. 

Rojen je bil  30. V. 1859 v Otaležu . Leta 1869 je začel obiskovati klasično gimnazijo v Gorici . kjer le leta 1877 uspešno maturiral.

V študentskih letih se je veliko družil s kasnejšim duhovnikom, škofom, nadškofom, goriškim metropolitom Frančiškom Borgio Sedejem iz Cerkna  in  slavistom, jezikoslovcem , narodopiscem Karlom Štrekljem iz Gorjanskega na Krasu .

Po končani gimnaziji leta 1877 je odšel na Dunaj, kjer je nadaljeval s študijem. Med študijem je bil dejaven, saj se je aktivno udejstvoval v Slovenskem literarnem društvu, ki je delovalo med slovenskimi študenti visokih šol na Dunaju. K temu ga je pritegnil njegov urednik in nekdanji gimnazijski učitelj Fran Levec. Leta 1887 prevzame službo uradnika v finančnem ministerstvu na Dunaju. Skupaj z Karlom Štrekljem pa  leta 1891 vlogo  tajnika  pri Podpornem društvu za slovenske visokošolce na Dunaju.

Leta 1892 je vstopil v benediktinski red , študiral je teologijo v Admontu. Samostan leži v kamniti gorski dolini v gorovju Gesäuse na zgornjem Štajerskem.

Prvo sveto mašo je daroval v rojstnem kraju Otalež .

Novomašniška barvna podobica iz leta 1896. Aver: upodobitev križa, ovce, cvetlic in golobov z napisom “Prenašaj potrpežljivo življenja bridkost, Zveličarjeva ljubezen jo spremlja v radost.” Rever: natiskano posvetilo ob novi maši Roberta Jereba, 25. 10. 1896 v Otaležu.

(Nova maša). V nedeljo 25. oktobra. daroval je v Otaležu pri Cerknem prvo sv. mašo domačin č. g. P. Robert Jereb, bivši uradnik pri c. k. fin. ministerstvu, zdaj benediktinec v Admontu na Gor. Štajerskem. Mnogo brojna množica iz cele okolice je pričala, da slov. ljudstvo še spoštuje duhovski stan (Vir -Primorski list 10.11 1896 št.32)

(Posvečenje in primati.) Dne 8. nast. Prečastiti princ-škof iz Seckaua je v svoji rezidenci kapeli podelil višja reda dvema klerikoma častitega benediktinskega samostana Admont: gospodu Edmundu Wabitschu iz Gradca in gospodu Robertu Jerebu iz Otaleža v okolici Gorice, potem ko sta pred kratkim sprejela opravili slovesne redovne zaobljube pred znanim in visoko zaslužnim samostanskim prelatom gospodom p.Caetanom Hoffmannom. G. P. Edmund bo jutri, 11. oktobra bo svojo prvo sveto mašo daroval v čudovitem Blasienmünstru v Admontu, G. pater Robert je svojo prvo sveto mašo obhajal 25. oktobra v župnijski cerkvi domačega mesta Otalež.  - Naj bo dejavnost mladih kapitularjev v službi, ki je tako bogato zaslužna za krščansko kulturo. Benediktinske ustanove bi morale biti blagoslovljene, da bi med sobrati redovniki in v svetu okoli sebe našle neminljivo priznanje, tako kot njihovi predhodniki, ki jim njihova plemenita naloga v dolgem, več kot osmih stoletjih, nikoli ni postala tuja. , katerih spomin na njihovo duhovno veličino, njihovo očarljivo dobroto in ljubezen neizbrisno živi ne le v analih opatije, ampak predvsem v zgodovini naše kronske dežele.

Vir-Südsteirische Post 10.10 1896

Od leta 1897 kaplan v vasi  St.Lorenzen v Paltenthalu na avstrijskem Štajerskem. Umrl v Admontu  8.5 1928.

Admont
Danes zjutraj je umrl duhovnik benediktinskega reda
Robert Jereb v 60. letu. 
Rojen 30. maja 1859 v Otaležu
,10. oktobra
1896 posvečen v duhovnika.

Vir  -Grazer Volksblatt 9.5 1928

Rojstna hiša Roberta Janeza Jereba

Jeseni 1871 je prišel na goriško gimnazijo kot na svoje prvo službeno mesto mladi profesor Fran Levec iz Ljubljane in poučeval slovenščino v vseh razredih. Dijake je navajal, da so v počitnicah zapisovali ljudska izročila in ljudske šege. Opis šege , ki jo je zapisal takratni četrtošolec Janez Jereb verjetno leta 1872 med počitnicami  v rojstnem kraju Otaležu. 

SVETI VEČER PQ STAREM V OTALEŽU

Vir-Janez Dolenc Novi glas (Gorica-Trst) 18.12 1997 št.49

Jedva sem že čakal božičnih počitnic. Ko so se približale, sem z veseljem pospravil grške in latinske kalamone’ in jo ubrisal čez hribe in doline. Jaz sem daleč doma, toda nič ne de. Čim daljša je pot, tem raje grem. Ko pridem na sveti večer domov, so ravno ogenj, oljko in blagoslovljeno vodo pripravljali. Čez četrt ure so šli kropit in kadit vse shrambe in
tudi živino. Tamošnji ljudje mislijo, da zategadelj lezerčina v hišo ne sili in da je rojeni bogek raje v hiši, kjer lepše diši. Predno je avemarijo odzvonilo, so streljali, da je bilo veselje slišati. Ko seje storila noč, smo se usedli okoli peči in nekoliko peli. Nasitivši se petja, jamejo pripovedovati vraže drug za drugim. Spanec se meje bil že polastil, a čuvši, da
pripovedujejo vraže, sem se zopet predramil in nastavil ušesa. Prvi pripoveduje, da ko bi šel o polnoči k maši in bi nesel s seboj stol iz devetih sort lesa narejen – namreč takega lesa, ki nima listja, ampak igle- in bi se usedel nanj, bi se stegnil velik mož čez pokopališče in bi hotel stol kupiti, ako tudi ves svet stane. Drugi ga zavrne rekoč: Ni tako, ampak coprnice bi videl, ako bi imel tak stol. Vse bi bile proti durim obrnjene. A po “Ite missa est” bi moral hitro teči čez bližnji potok. Ako ga coprnice do potoka doidejo, ga raztrgajo. Kaj misliš, da ne vem, saj so bile sosedovega Tončka skoro ulovile, ker je bil poskusil to “ceremonijo”. Košček suknje so mu bile že odtrgale, ko je ravno čez potok skočil.
Zopet drugi pravi: Pojmo v ris pa bo prišel hudič in bo nastavil nad nami goreče gore. Pa prmojruha, da jaz ne uidem, ako nastavi nad mene tudi celi svet. Ako dostanemo pa bomo tirjali, kar bomo hoteli, nam bo moral dati. Medtem pade kolovrat na tla in jaz pravim, da to tudi kaj pomeni: da nas bo kdo ubil ali kaj drugega. Na tihem pa
sem se smejal v pest, ko sem videl, kako so neumni. Četrti pa jame pripovedovati: Kar vi pravite, ni res; pa poslušajte, jaz vam povem, kar se na sveti večer zgodi. Med tem, ko je to govoril, mu je pala fajfa iz ust in na vso moč jame kleti. Ko se potolaži, zopet nadaljuje: Kdor gre opolunoči na pokopališče in nese s seboj praprotno vejico
z roso sv. Ivana poškropljeno, spozna vsakega mrliča v grobu, ali je zveličan ali ne. A berač, ki pri peči mirno sedi in prav slastno vleče iz fajfe turški tobak, ker je celo leto komis puhal, se oglasi rekoč:
V vsem, kar pravite, je le malo ali pa nič resnice. A jaz zagotavljam, da je prav gola resnica, da fant na sveti večer v vodi vidi svojo prihodnjo nevesto in dekle svojega prihodnjega ženina. Tudi se vidijo v vodi tisti, ki imajo prihodnje leto umreti. Zdaj pa zvonovi milo in veličastno k maši zadonijo. Vsak jo tedaj pobriše na svojo pot. Večidel k maši, a nekateri tudi v ris; pa ne vem, ali so kaj dobili ali nič.

OPOMBE
1 Kalamon je prvotno pomenil v 18. stoletju tiskano črno vezano knjižico z naslovom ”Kolomonov žegen”, v kateri so bile nenavadne molitve, zagovori in zarotitve. Po prepričanju preprostih ljudi seje dalo z njo tudi preklicati ali odgnati hudiča. V prenesenem pomenu pa je beseda dobila pomen za šolske knjige.
2 Lezerčina je pomenila vse, kar “leze”: kače, kuščarji ipd.
3 Avemarija je večerno zvonjenje v Marijino čast.
4 Za Božič ali Veliko noč je bilo nekoč v navadi streljanje z malimi železnimi možnarji, kar so kljub prepovedim oblasti v bližini cerkve opravljali moški.
5 “Ite, missa est” pomeni v latinščini zaključne besede maše v pomenu “pojdite, maša je končana”.
6 Pri nas pravijo ris krogu, ki se s šibo naredi na sveti večer v samoti, kamor se ne sliši ne zvona ne petelina. (Opomba avtorja Jereba).
7 Dostati, stara beseda za “vzdržati”. (Pleteršnik)
8 Turški tobak, ki je slovel kot najboljši, so tedaj tihotapili največ iz turške Bosne. Prim. Jurčičevo povest Tihotapec.
9 Komis, najbrž tedaj najcenejši in najslabši “komisni”, vojaški tobak.

Avgusta 1872 je v Slovenskem narodu profesor  g. J . Baudouin  de Curtenay iz Petersburga objavil poziv dijakom, učiteljem in drugim izobražencem poziv k zbiranju folklornega gradiva .Na poziv so se odzvali tudi mnogi Cerkljani.

J . Baudouin  de Curtenay je temeljito obdelal ravno cerkljansko narečje na podlagi zbranih pravljic, anekdot, ugank, pregovorov, pesmi, fraz in posameznih besed. Pri tem so mu v letih 1872-73 pomagali Frančišek Sedej, takratni dijak 8. razreda goriške gimnazije in kasneje metropolit in nadškof goriški, Janez Ržen, takratni občinski tajnik, Janez Rejc, občinski tajnik iz Šebrelj, in , 13-letni učenec iz Cerknega F. Mavrič. Pripovedovalci so bili ,okoli deset let stara cerkljanska dečka , A. Sedej in M. Kosmač,  in Janez Jereb iz Otaleža, četrtošolec goriške gimnazije.

Prispevki so bili objavljeni  v člankih:
1.Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim), Arch. für slavische Philologie VII(1884), str. 386-404 in str. 575-590
2.Sprachproben des Dialektes von Cirkno (Kirchheim), Arch. für slavische Philologie VIII(1885), str. 103-119 in str. 274-290 ter str. 432-462
 

JANEZ JEREB JE PRISPEVAL LJUDSKO PRIPOVEDKO-

UGANKE-

IN SKUPAJ S FRANČIŠKOM BORGIO SEDEJ TUDI SLOVAR CERKLJANSKIH BESED

Z črko J. so bile označene  besede, ki izhajajo iz jezikovnih vzorcev, ki jih je zapisal Jereb.
Z črkama JS. pa besede  iz besedil, ki jih je povedal Jereb in zapisal Sedej.

PRIMER- 

V LETOPISU MATICE SLOVENSKE- za leto 1892 v članku Karla Štreklja - IZ BESEDNEGA ZAKLADA NARODOVEGA- lahko zasledimo več prispevkov Janeza Jereba

S.JERNEJ ALI JERNEJ, JERNEJEVO (24. avgusta).

Na sv. Jerneja dan se ne sme orati; kdor pa le orje, tega sreča sv. Jernej in pravi: „Ti me ne spoštuješ; jaz sem uže dosti dolgo na meh odrt; zdaj bom pa tebe odrl in tvojo kožo nosil". In odere ga. (Na Cirkljanskem zap. g. J. Jereb.)


VELIKA MAŠA, VELIKA GOSPOJNICA ALI VELIKI ŠMARIJN  = Vnebovzetje [Marije d. ali Marijino](15. avgusta).

Na Goriškem (Cirkljanskem) mislijo, da zleze na Rožnico vsa ,lezerčina' v vodo, zato se ne sme nikdo kopati ta dan. (Zapisal g. J. Jereb.)


MALA MAŠA ,MALA GOSPOJNICA ALI MALI ŠMARINJ  = Marije device rojstvo (8. sept.).

Gosp. J. Jereb, priobčivši nam, da na „Rožnico" (,Veliko šmarijo' 15. avgusta) zleze na Cirkljanskem vsa ,lezerčina' v vodo itd., piše nadalje: „zopet na drug Marijin praznik (ne vem, ali 25. marca ali pa 8. sept.) ne sme se na drevesa plezati, ker je takrat tako velik praznik, da celo ,laznina' sili kvišku . . proti nebeški kraljici, in vse kar lazi, je ta dan po drevju. Te in one prepovedi se vsakdo strogo drži.

MESEC(LUNA)

„Mlaj ima veliko moč na poljske pridelke; o mlaju ne sme se ni sejati, ni žeti, sicer žito prazno klasje rodi, oziroma spravljeno trohni, korun (krompir) o mlaju okapan, gnije, — niti sadja ne smeš o mlaju spravljati, ni detelje, ni trave kositi itd. Nekaj je baje resničnega pri tem; večkrat sem se pa prepričal sam, da niso lačna goveda niti pokusila jako lepe detelje, o mlaju pokošene, najslabšo pičo pa grabila v slast; večina tega, kar se pripoveduje o ,mlade lune' vplivu, je seveda le prazna vera ali pa vraža." (S Cerkljanskega Zapisal. J. Jereb).

V LETOPISU MATICE SLOVENSKE - za leto 1894 v članku J. Navratila -SLOVENSKE NARODNE VRAŽE IN PRAZNE VERE PRIMERJENE DRUGIM SLOVANSKIM IN NESLOVANSKIM-  zasledimo naslednje prispevke Janeza Jereba




USODNA ZNAMENJA PO LJUDEH 

Ako se odpraviš na dolgo pot ali po drugačnem opravilu, ,moraš' najprej srečati možkega; ako je pa prvi človek, katerega srečaš, ženska,, morda celo . . stara baba, imel bodeš nesrečo. (Na Cerkljanskem; zapisal g. I. Jereb.)

USODNA ZNAMENJA PO STVAREH SPLOH 

Cerkljanska vera pa uči tako: Ako ,zvoni' ogenj v peči, vrzi ne koliko kruhovih drobtin v plamen, zmoli tudi očenaš za duše v vicah, in rešena bo duša iz vic. (Zapisal. g. I. Jereb.)

KALAMON -črno vezana knjižica,  v kateri so bile nenavadne molitve, zagovori in zarotitve.