Strokovnjak

Pri nas v našem kraju, saj vendar veste , kje je Cerkno na Tolminskem, smo imeli strokovnjaka starega Kacafura, ki je poznal vse pijače in vse komedije tega sveta.

Bil je muzikant, lovec, pevec, plesalec, šaljivec in lahkoživec, da mu ga ni bilo para od Otaleža do sv. Lucije.

Nikdar ni delal, pa vedno dobro živel. Vedno je bila zbrana v Firbarjevi gostilni vesela družba in kjer je bila vesela družba , je bil tudi Kacafur.

Vino so pokušali. Firbarjev Peter je imel največjo in najboljšo zalogo pijače v vsej dolini.

Škrici so pokušali in se niso mogli zediniti, če je bizelj ali hrvaško vino.

Tudi Kacafur je pokusil in samozavestno razsodil: — Bizelje

Res je bil bizelje.

— Kako, hudiča, si uganil: — se je začudil Peter Firbar, — saj še gospodje, — in je po kazal k mizi, kjer so sedeli škrici , — saj niti gospodje , ki so vsega dobro vajeni, ne ločijo pijače od pijače.

Nimaš je v hiši pijače - se je postavil Kacafur - ki bi je jaz ne poznal.

To je bil že izziv, in naredili stavo: Kacafur bo pokusil vse in če se ne bo nikdar zmotil , bo lahko teden dni pil kar bo hotel, če pa le v enem slučaju ne bo pogodil, bo moral Firbarju razžagati in razcepiti deset klafter drva.

Kacafura so posadili na stol sredi gostinjske sobe, mu zavezali oči in Firbarjev Peter je začel prinašati pokušnjo.

Brr , to je cviček - je stresel Kacafur, ko je nagnil prvi kozarec - Vipavec - je konštatiral pri drugem.. Dalmatinec-  je uganil pri tretjem.

In Firbar je nosil in nosil in se čudil.

Za spremembo mu je dal jagodovca , borovničarja , na to pa močno italijansko vino. Kacafur je takoj povedal, kaj je to in kaj je ono.

Šel je v klet in odprl buteljko. — No, kaj je pa to!

Šampanjec-  je rekel Kacafur. Zadnjič sem ga pokusil pred dvajsetimi leti , ko se je tvoja Cilka možila.

Dal mu je špirita " rožico" vino z otoka Visa , burgundca in portsko vino.

Čudež božji , — Kacafur je pokusil in povedal, kaj je. Firbarjevemu Petru je postalo že vroče , Kacafur je pa mirno sedel in čakal , kaj mu bodo še prinesli.

Izgubil boš , Peter, — so ga dražili škrici , — stavo boš izgubil , Peter.

V kleti je izbrskal izpod peska steklenico renskega vina.

Pokusi - je ukazal.

Kacafur je pokusil in mirno odvrnil : — Rajnvajn.

Petru je šlo za nohte . Žal mu je bilo , ker se je v stavo spustil. Saj bi moral vendar vedeti. Kacafur je že trideset let vsak dan pil pri njem. V tridesetih letih pa že postane človek strokovnjak - ni zlodej.

Še tega pokusi , — je rekel ves obupan , ko je stopil v sobo. — Še tega pokusi in povej , kaj je. Saj vem , da boš stavo dobil.

Kacafur je pokusil . Pobledel je in skoro zvilo ga je . Dvakrat je zacmokal z jezikom , s težavo pogoltnil , tresel se je in ugibal. Spet je pokusil. Pljunkal je tekočino po ustih , naposled pa izpljunil rekoč: — Ne vem , kaj je.

Strgal je obvezo raz oči in se opotekel k Petru: — Nak , ne vem , kaj je . Dobil si , Peter. Jutri bom začel žagati tista drva.

Peter mu je bil nazadnje dal pokusiti čiste vode. 

Vir-Glas naroda 15.12 1938 št 290

Zgodbo z naslovom " Strokovnjak " je napisal neznani Cerkljanski rojak ,objavil pa jo je  Janez Trček slovenski novinar , rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Naravni zdravniki

 

V bližini Idrije na Cerkljanskem je živel rod " Kmincev" . Prastari oče , stari oče , oče in sin , ki so znali uravnavati zlomljene in izpahnjene ude.

"Kminci" so bili mojstri v tem. Zdravniki jih niso preganjali izza časa, ko je bil stari oče zaprt v Ljubljanskem gradu.

Hoteč se prepričati, — pravi ljudska govorica, — so mu prinesli v celico zaboj človeških kosti in mu rekli , naj jih uredu zloži. V dobre pol ure je že imel na tleh zloženega okostnjaka . - Ali si gotov! - so ga vprašali naslednje jutro. — Vse v redu , — je odvrnil, — edinole v levem stopalu manjka majhna koščica. Kam, hudiča, ste mi jo skrili? Izza tistega časa so imeli on in njegovi potomci mir pred diplomirano zdravniško vedo.

Menda ne bo nihče štel v zlo, če ponovim sledeči primer enega od teh "Kmincev" :

Menda bo tega kakšnih trideset let, ko je živel nekje na Cerkljanskem prebrisan možak, ki je znal zdraviti vse bolezni. Posebno za "glidne bolezni" so rekli Cerkljanci, Poljanci , Žirovci in Tolminci , da ga ni imel para.

Pa res! Če si je kdo roko ali nogo zlomil, so ga h "Kmincu" peljali. Po treh ali štirih tednih je bilo vse lepo zaceljeno in zaraščeno. Možak je imel čudovito spretne roke , poznal je ustroj kosti , žilja , mišic in sklepov.

Nekoč se je neki ženski pod težkim jerbasom glava zaskočila . Par dni je nosila glavo postrani , levo uho ji je slonelo na levem ramenu kot da bi hotela poslušati , kaj je novega v rami.

Takrat je bil v Idriji okrožni zdravnik dr. Šuntar. ki je delal čast svojemu imenu, ker so ga vsi, ki so imeli ž njim kaj opravka, imenovali z "i" "u".

Dr. Šuntar ji je hotel prav po šintarsko naravnati glavo. Pripravil je par nožičkov, klešče, žago in vse potrebno. Ko je uboga ženska zagledala te priprave, mu je ušla ter se odpravila naravnost h Kmincu na Cerkljansko.

Bil je vroč dan. Kminec je baš seno sušil. Kar sredi senožeti mu je ženska potožila svoje križe in težave.

Kminec je molče prikimal ter se odpravil ž njo proti svojemu domu. Hiša je bila prazna. Vse je bilo v senožeti ali na polju. Rekel ji je, naj gre v kamro. In v kamro je privalil veliko klado ter skrbno zagrnil okna in zaklenil vrata. S stene je pa snel melerin. ( Melerin je ostra, ploščnata sekira s kratkim toporiščem .)

Tedaj je pa povzel Kminec  besedo. Govoril je z globokim glasom in vihal rokave : Poklekni baba !

Kaj bo? Kaj bo?- je stokala.

Poklekni ! In položi glavo na klado !

Pahniti jo je moral, da je storila, kar ji je zapovedal . Ni se ganila. Kar trda je bila samega strahu.

Kminec je dvignil sekiro visoko v zrak in izrekel smrtno obsodbo : Zdrava ne boš tako ali tako nikoli , zato je najbolje , da ti že sedaj glavo odsekam.

Ubogo revo je dušilo v grlu . Rada bi kričala , toda nobenega glasu ni mogla spraviti iz sebe.

Sedaj mirno drži !  — je zarohnel ter z vso silo zavihtel sekiro po zraku.

Ženska se je v smrtnem strahu krčevito zdrznila , nekaj ji je počilo v vratu , in glava je skočila v prejšnji položaj.

Tako znam pa jaz , je rekel Kminec ter ji pomagal na noge.  Ne nič ne košta . Samo te prosim , pojdi k idrijskemu Šintarju in mu povej. 

Nekoč so ga klicali k porodnici . Babica je bila bolna , v Idrijo ali v Tolmin je bilo pa predaleč.

Šel je in opravil bolje kot vsak zdravnik in babica.

Ko je pa oblast to zvedela , ga je začela preganjati . Poklican je bil pred sodišče . Zdravniki so ga tožili , sodnik naj bi ga pa sodil.

Povejte,  kaj veste o porodništvu ? mu je rekel sodnik , in zdravniki so se škodoželjno namuznili , češ , sedaj je Kminec v zagati.

Kminec je pa začel učeno razlagati : Porodi se dele v štiri vrste : naravne porode , prezgodnje porode , prepozne porode in nepravilne porode.

Zdravniki so našpičili ušesa.

Kminec je nadaljeval : Naraven porod je tisti , če ženska devet mesecev po poroki rodi. Prezgodnji porod je tisti , če ženska rodi dva ali tri mesece po poroki. Prepozni porod je tisti , če vdova rodi eno leto po moževi smrti. Nepravilen porod je pa , če žena sploh ne rodi , ampak če mesto nje , rodi brhka dekla , katero je mož  v hišo pripeljal.

Vir- Glas Naroda 23.12 1926 št.300 , 18.12 1936 št. 295 , 28.8 1939 št.200 

Zgodbo z originalnim naslovom "Prirodni zdravniki " napisal Janez Trček slovenski novinar , rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Usoda

V bližini mojega rojstnega kraja , v Otaležu mali vasici ležeči nad cesto vodečo na Tolminsko, je pasel krave Anton Zajc , ki se ga je, ko je bil star dvanajst let, lotila silna želja po knjigah.

Kar iznenada mu je prišlo. Na šibki podlagi, ki sta mu jo bila dala župnik in učitelj , je začel graditi svoje znanje.

Vse, kar mu je prišlo pisanega ali tiskanega v roko, je ob nedeljskih popoldneh proučil s pomočjo učitelja, ki se je zanimal zanj.

V starosti petnajstih let je z župnikovem priporočilom v žepu odšel preko Rovt , sv.Treh kraljev, Podlipe in Vrhnike v Ljubljano , kjer so ga vzeli v Marjanišče.

Od prve do pete šole je bil najboljši učenec , ko je imel stopiti v šesto šolo , so ga pa potrdili in je tri dolga leta dragonarje služil.

Kot zrel mož se je vrnil v gimnazijo in po treh letih napravil maturo.

Nato je služil dve leti deloma za hlapca , deloma za pisarja ,da si je prihranil nekaj goldinarjev in odšel na Dunaj študirat jezikoslovje.

V Ljubljani se je v prostem času precej priučil angleščini, francoščini in italijanščini , dočim je češko , poljsko in rusko govoril kot da bi bil že vse svoje življenje v Pragi , Varšavi ali Petrogradu.

Na Dunaju mu je šla težka za hrano in stanovanje , no , pa boja za vsakdanji kruh je bil , vajen , saj ga je bojeval od svojega sedmega leta , ko sta mu umrla oče in mati ter ga je občina prevzela in je moral pasti krave , da se je enkrat na dan soka , krompirja in zelja najedel.

Bil je najbolj reven med revnimi, toda ponosen , da bi raje lakote umrl kot pa prosil ali sprejel ponujeno podporo.

Par ur na dan je žagal drva , za kar mu je dal prodajalec stanovanje v kleti.

V zgodnjih jutranjih urah je snažil čevlje v hotelu , ob večerih in nedeljah je pa gonil vrtiljak v Pratru.

Bogati ljudje ga niso hoteli , da bi jim poučeval otroke , ker je bil prerevno oblečen , in v boljšo družbo ni mogel iz istega vzroka.

Tako so potekla štiri leta v stradanju , bedi, trpljenju in učenju.

Učenje mu je delalo najmanj preglavic , ker je imel čudovit dar za študij , ki se mu jo posvetil.

Učil se je arabščine , perzijščine , sanskrita in raznih indskih jezikov.

Profesorji so so čudili njegovemu domnevanju in napredku.

Z odliko jo napravil doktorat in ves učenjaški svet presenetil s temeljito razpravo o orientalskih jezikih.

Neka znanstvena ustanova mu je dala tisoč goldinarjev nagrade.

In tedaj se je Anton Zajc , doktor filozofije in bivši kravji pastir iz Otaleža , v tridesetih letih svojega življenja  prvič spodobno oblekel in se po petnajstih letih prvič do sita najedel.

Petnajst let se je boril s kruto usodo in sijajno zmagal.

Zvečer tistega dne, ki je bil najlepši in najbolj srečen zanj , se je odpravil z Dunaja v domovino.

Na kolodvor je dospel v zadnjem trenutku , ko se je vlak že pomikal.

Zavihtel se je na stopnico , omahnil ter tako nesrečno padel na tračnico , da mu je kolesje odrezalo obe nogi nad kolenom.

Par ur pozneje je v bolnišnici umrl.

Vir-Glas naroda (New York) 30.11 1934 št.280

Zgodbo "Usoda " napisal Janez Trček slovenski novinar, rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Opomba pisca bloga  - Zapisana zgodba govori o pravniku Jakobu Zajcu iz Pluženj in ne Antonu Zajcu , kot je zapisano.

Tauglich ali škart

Vsako pomlad  v maju je bil v Cerknem vojaški nabor. Mladi fantje godni za nabor so se zgodaj zjutraj v pražnjih oblekah in klobuki okrašenimi z rožmarinom, nageljni in trobarnimi trakovi veseli, vriskajoči in s pesmijo na ustih odpeljali na okrašenem vozu v Cerkno. Večina fantov se je nabora veselila, le nekateri pa so se zavedali, kaj ta dogodek v resnici pomeni. K naboru so fantje šli dostojanstveno in molče in mnogi med njimi v upanju, da zaradi šibkosti ne bodo potrjeni.

Naborniki iz Otaleža

V stavbi za ljudsko šolo je bila naborna komisija: vojaški zdravnik, nekaj častnikov, navadnih vojakov in Cerkljanski župan.

Rekruta so zmerili, iti je moral dvakrat sem in tja po sobi, vsakemu drugemu ali tretjemu je zdravnik pretrkal prsi, pa je bila zadeva končana. Bil je pač potrjen ali zvržen —"Tauglich ali škart "In kdor je bil potrjen, je dobil bel listek, v znak, da ga bo cesar vzel in ta si je zataknil listek za klobuk kot znamenje posebnega odlikovanja, nekateri , ki so upali ,da ne bodo potrjeni pa so ga je spravili varno v listnico kakor sodnijsko obsodbo. Kdor pa ni bil potrjen je od veselja, zato ker je bil "škart", v svojem navdušenju drugemu pripel svoj šopek na klobuk.

Matere in žene so stale pred stavbo in če se je pojavil pravi nabornik z belim listkom so planile v jok, žalostne, saj so vedele, da se lahko sinovi in možje nikoli več ne bodo vrnili.

Po pregledu so orožniki  fante stlačili v sobo, kjer so čakali dokler ni bilo prebiranje končano . Ko pa je bilo prebiranje končano, so jih postrojili pred stavbo , kjer so dokaj slovesno s tremi dvignjenimi prsti desnice, na vodi, na zemlji in v zraku, prisegli zvestobo na samega" presvitlega "cesarja in kralja, za vero in domovino.

Naborniki v Cerknem -Vir-Cerkljanski muzej 

 

Potrditev vojaške sposobnosti  je večini  pomenila posebno čast , ki so jo ponosno izražali zelo glasno z vzklikanjem " Tauglich, tauglich". Večina tistih, ki niso bili sprejeti je bila vesela , da so se izognili  vojaški službi , za nekatere  pa je zavrnitev na naboru pomenila sramoto, zato so bili mnogi izpostavljeni velikemu posmehu .

Tako eni kot drugi so po naboru zavili v gostilno in začel se je pravi praznik za krčmarje, vse gostilne so bile" okupirane" fantje so hodili iz ene v drugo. Od miz je teklo, Valovnčer  iz Lazca je raztegnil harmoniko a je skoraj ni bilo slišat , ker je vse skupaj preglasilo glasno vriskanje in petje nabornikov.  Bil je pa to tudi dan dela za žandarje in za cerkljanskega zdravnika, ki je moral od poldneva do pozno v noč šivati kožo na razbitih glavah ter obvezovati rane, kamor je pač priletelo. Potrjeni naborniki so pred fanti, ki niso bili potrjeni in pred naborniki iz drugih vasi dokazovali svojo moč . Nekateri so od veselja ali žalosti pač pregloboko pogledali v kozarec.

S hitrimi koraki se je približeval mesec oktober, ko so se morali naborniki pripravljati na odhod k vojakom. Že par tednov pred odhodom, so prejeli pozivnice dvoglavega orla, katere so ob odhodu zataknili k novemu šopku za klobuk. Počasi so začeli pripravljati na odhod in v majhen lesen kovček ( kufer)  so stlačili vso svojo skromno lastnino , ki jih bo spremljala na poti v tuje neznane kraje .

Slovo od matere ,očeta in domačih, ko so odhajali k vojakom, je bilo za vse zelo ganljivo, polno skrbi in strahu, da se ne bodo nikdar več videli. Tekle so solze. Kot takrat tudi kasneje saj se mnogi med njimi na rodno grudo niso nikdar več vrnili ... 

Tat in klatež Anton Mihelič

 

Razprava pred okrožnim sodiščem v Gorici 10. septembra 1881 zoper Antona Miheliča iz Otaleža že kaznovanega zaradi zločina in tatvine, obtoženega  kaznivega dejanja tatvine. Razpravo je vodil državni tožilec Doliak.

Vir- L'Indipendente : giornale politico, economico, letterario, commerciale, marittimo ( politični, gospodarski, literarni, trgovski, pomorski časopis )- Trst 5.9 1881

 

Anton Mihelič je priznal tatvine, ki jih je izvršil , potem ko je bil 8.aprila 1881 izpuščen iz zapora v Gradiški, kjer je prestajal zadnjo kazen leta in pol zapora zaradi tatvin in klateštva.

2.maja 1881 je v Plužnjah  iz hiše Marije Eržen ukradel denar in hrano v skupni vrednosti višji od 5 goldinarjev. Tatvine je nadaljeval v času od 7 do 11 maja, ko je Matiji Otrin v Oselici in Ani Bevk  na Bevkovem vrhu iz zaprtih hiš ukradel predmete v vrednosti več kot 5 goldinarjev in v Jaznah Blažu Rejcu in njegovemu sinu telovnik in druge predmete v vrednosti 3,40 goldinarjev.

Ob  upoštevanju dejstev , da je Mihelič že v  prvem mesecu po izhodu iz zapora in obsegu kaznivih dejanj (tatvine), za katera je bil obsojen že prej  je bilo utemeljeno mnenje sodišča , da gre za posameznika, ki je pridobil navado kraje, zato je bila zoper Miheliča vložena nova obtožnica zaradi kaznivega dejanja tatvine .

Na podlagi te sodbe je bil obtoženi Mihelič spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine, obsojen namesto na 5 do 10 let na 4 letno strogo kazen zapora.

Ludvik in Konrad Kofol

Na domačiji Makuc iz Lazca se je Andreju Kofol in Frančiški Makuc rodilo 10 otrok, od katerih so 4 umrli kmalu po rojstvu. Dva med njimi sta po drugi svetovni vojni zapustila domovino in pred komunizmom zbežala na skrivaj  preko meje domovine . Ludvik v Italijo od koder ga je pot vodila v Argentino in Konrad v Avstrijo in od tam v Kanado .

Ludvik rojen 17. 8 1915  je leta 1947 emigriral v Argentino v mesto Caseros , kjer se je poročil z Milko iz Levpe nad Avčami. Še v Argentini so se jima v Buenos Airesu rodili 3 otroci: Toni, Anita in Miha. Kasneje sta se z ženo  preselila k bratu Konradu v Kanado. V Kanadi je Ludvik zgradil hišo, se ločil od Milke in se poročil z drugo ženo. Vrnil se je v domovino, kjer si je na Mostu na Soči kupil hišo in tam leta 1989 tudi umrl.

Ludvik je bil  ob okupaciji Italije, tako kot vsi primorski fantje vpoklican v italijansko vojsko .Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil zaposlen v idrijskem rudniku. Nemci , ki so takrat nadzirali rudnik, so ga obtožili sabotaže ga aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče blizu Dresdna. Ruski vojaki so ga po osvoboditvi taborišča poslali domov. Doma pa je bil večkrat zaslišan , saj komunistična oblast ni nikomur zaupala in je bil partiji sumljiv vsak , ki se je vrnil domov pa čeprav iz taborišča. Ker pa kljub pritiskom ni hotel vstopiti v komunistično partijo in mu je grozila aretacija in 18 mesecev prisilnega dela je ob pomoči brata Konrada leta 1947 pobegnil v Italijo in od tam  naslednje leto v Argentino .

Sklep revizijske komisije PCIRO in IRO o pritožbah zoper zavrnjene vloge za pomoč

 

Konrad rojen 29.2 1926  je leta 1952 emigriral v Kanado .V Kanadi se je poročil z Ano Canjkar in rodila se jima je hči Arlene. Umrl je v 25. 8 1996 v mestu Vancouver.

Vir-Vancouver Sun 28.8 1996 

 

Konrad je obiskoval ljudsko šolo v Lazcu . Leta 1941 se je kot pomožni kmečki delavec zaposlil v Jagrščah na kmetiji Alojzija Krajnc. Leta 1943 so Jagršče zasedle italijanske čete, ki so mobilizirale vso mladino za služenje vojaškega roka. Tudi Konrada so rekrutirali v pehoto italijanske vojske in po dveh mesecih ( 30.marec) službovanja v Udinah je bil zaradi bolezni odpuščen.

Vrnil se je v Lazec, kjer je pomagal staršem na kmetiji. Konec decembra leta 1944  je bil mobiliziran v partizansko vojsko. Ko je leta 1946 zapustil vojaško službo v Idriji so nanj nenehno pritiskale različne skupine in osebe, naj se pridruži komunistični partiji . Vendar je to vedno zavračal .

Pomagal je očetu na domačiji  in leta 1947 ga je pot  vodila v Kranj , kjer se je zaposlil v tovarni Iskra kot nekvalificiran delavec in od tam leta 1948 odšel v  Tržič , kjer si je poiskal službo v gozdarstvu in tam ostal do leta 1950 .

Leta 1948 so zaradi njegove nepripravljenosti se pridružiti partiji  nacionalizirali očetovo posest mu odvzeli premoženje in dali v državno last , njemu pa grozili , da bo obsojen na prisilno delo, če se ne včlani v stranko. 

Ker pa ni hotel na svoji zemlji delati kot hlapec je 22.4 1950  po svarilu staršev in prijateljev , da ga čaka 2 letna kazen zaradi pomoči bratu Ludviku pri pobegu v Italijo in da bo aretiran pobegnil ponoči čez gorovje Košute  v Avstrijo in se  javil žandarmeriji v Borovljah. Nastanili so ga v begunskem taborišču Brnca  od koder so ga kasneje preselili v Škocjan v Podjuni na avstrijskem Koroškem, kjer se je ukvarjal z kmetijstvom.

Registracijska koda Konrada ob prihodu v begunsko taborišče in opis njegovega dela za zadnjih 10 let 

 

Sklep revizijske komisije PCIRO in IRO o pritožbah zoper zavrnjene vloge za pomoč

Večkrat je naslovil prošnjo na mednarodno organizacijo za begunce ( IRO ), da si želi odpotovati  v Argentino. Tako se je na organizacijo s pismom 28.8  1951 obrnil tudi brat Ludvik.

Vendar prošnja ni bila uslišana, pot je Konrada vodila na drug konec sveta v Kanado.

Pred odhodom v Kanado je bil nastanjen v  begunskem taborišču St.Martin v Beljaku. 

Vir in slike - https://collections.arolsen-archives.org

Idrijska dekleta

Članek o  Idrijskih dekletih , ki ga je napisal naš Otaležki rojak Gašpar Likar in je bil objavljen v časopisu Soča 16. 11 1873 št. 45

Oni in vi

Članek na temo  - Vikati ali onikati  - z naslovom - Oni in vi  - ki ga je napisal  naš Otaležki rojak , učitelj Gašpar Likar (1844- 1908 ) in je bil objavljen  v časopisu Soča 5.2 1874 št. 6 .

Idrijski perkomandelj

Ker je skozi stoletja veliko naših rojakov služilo  kruh v Idrijskem rudniku , so se ob svojem delu tudi večkrat " srečali" z gorskim duhom !

Zgodba o Idrijskem perkomandlju objavljena v  mesečniku Besednik (Celovec) 10.6 1874


IDRIJSKI PERKOMANDELJ (Zapisal Zm. Eržen.)

Tako imenujejo rudarji ondi gorskega duha. To je spačena nemška beseda: „Bergmannlein".


Povsod, kjerkoli se rudarske jame nahajajo, čujejo se tudi vsakoverstne povesti o gorskih duhovih. Tako so tudi idrijski rudarji večkrat videli gorskega duha, kteri v zemlji skrite zaklade živega srebra varuje. Imenujejo ga perko-mandeljna. Popisujejo ga kot majhnega možička; v desni roci z leščerbo, ki daje zeleno svetlobo; na glavi nosi rudečo kapico, jopico (kamižolo) ima višnjevo, hlače pa rudeče. Pravijo, da se večkrat prikaže rudarjem in jim včasi še celo pomaga pri delu ali jim pa tudi naznani, v kterem kraji je veliko rude. Včasi pa le čujejo enakomerno tolčenje in to imajo vedno v znamenje kake proteče nesreče, zatoraj kadar to tolčenje slišijo, popuste ovi kraj ; in terdijo, da se je še vselej k malo potem posulo.

Namenil sem si tukaj silno staro pravljico o idrijskem perkomandeljcu in nekem rudarji zapisati.

Pred mnogo, mnogo leti živel je v Idriji bogaboječ toda reven rudar. Bog mu je dal veliko otrok, kruha pa malo. Nekega dne, bilo je koj v začetku meseca, šel je po navadi zjutraj zgodaj v jamo. Jamski nadzornik mu odloči rov; a po nesreči je bil ta, ki bi ž njim vkup imel delati, bolan. Akoprem je dolgočasno samemu biti v zemlji kopaje rudo, vendar ni naš rudar kar nič godrnjal. Odmolivši gre v rov, ki ga mu je nadzornik odločil, in prične prekrižaje se, v božjem imenu svoje delo.

Ko nekolko časa neutrudeno išče živega srebra, zagleda v daljavi zeleno lučico, ki vedno bliže prihaja. Ko že prikazen blizo njega pride, vidi perkomandeljna. Naglo se pokriža in materi božji izroči v varstvo. Gorski duh je stal zraven njega. Rudar si vzame pogum ter ga nagovori; a nič ni dobil odgovora. Molče perkomandelj udari ob steno; stena se odpre in duh vzame iz nje potrebno rudarsko orodje, jako lepo izdelano. Molče stopi poleg rudarja in oba začneta terdo delati. Črez osem ur, ker toliko časa delajo rudarji na dan, duh udari na steno, ta se zopet odpre in v njej zgine; rudar pa tudi gre domov. Druzega jutra je rudar našel duha že pri delu.

To se je ponavljalo cel mesec.

Bolj in bolj se je bližal plačilni dan. Rudarja je jelo vendar le nekolko skerbeti, kako naj duhu plača in zaslužek dobro med oba razdeli. Gre toraj k spovedi in ondi razodene svojemu spovedniku to prikazen. Spovednik mu priporoča, prav vestno razdeliti zaslužek med oba, zagotovivši mu, da ga bo duh osrečil, če bo tako ravnal. Vsak dan se je rudar še bogu priporočil in ga moledoval na srečen izid plačilnega dne. Osodepolni dan napoči. Nadzornik in drugi rudarji so se čudili nad njegovo pridnostjo in ga povpraševali, kako mu je bilo mogoče v tolikem času tako veliko rude izkopati. Ta pa se je hitro odtegnil njihovej radovednosti ter se koj, ko je prejel plačilo, vernil v jamo.

Duh ga je že pričakoval na velikem komnu sede. Rudar mu pomoli dinar rekoč, da naj ga razdeli, a duh mu odkima z glavo v znamenje da ga neče deliti. Rudar se tedaj vsede poleg njega in deli denar. Vse je dobro razdelil, dokler nazadnje ne ostane vinar, kterega pa rudar verže med duhovo kopico rekoč: »Tega pa ti imej, vsaj si veliko več delal nego jaz!"

Duh pa odkima z glavo, vzame vinar in ga verze k rudarjevemu denarju, ta ga pa neče vzeti in ga duhu sili. Dolgo sta se že prepirala in drug drugemu vinar ponujala, ko naenkrat rudarju šine v glavo pametna misel, namreč presekati vinar v dve polovici. Reče toraj poprijemši sekiro proti duhu: »Veš kaj, presekajva vinar na dve polovici in potem si vsak eno vzameva." In rudar že povzdigne sekiro da bi svoj namen uresničil, ko naenkrat duh spregovori rekoč: »Stoj !"

Rudar radoveden, kaj mu bode duh povedal, položi sekiro na stran.

Duh pa povzame besedo ter pravi: »Ako bi bil ti le še tri besedice rekel, ko sem k tebi prišel, zdrobil bi te bil jaz v prah. Najbolj si se mi pa priljubil zbog svoje pravičnosti: ako bi ti bil namreč vinar prideržal za-se, nikoli več ne bi videl svoje žene in otrok; jaz bi te bil raztergal na drobne kosce. Ker si pa tako pošten, vzemi še moj denar in v svojej sreči se spominjaj gorskega duha! Sreča ti bodi mila!" To rekši zgine duh.

Rudar je bit jako vesel, pal na kolena in boga zahvalil za dobro misel, kajti, da ne bi dobra misel mu šinila v glavo, bil bi že zato, da bi se nehal prepirati z duhom, vzel vinar in potem — uboga žena in otroci!

Veselja poln je zdaj še le jel pripovedovati svojej družinci in prijateljem čudovito prikazen in kmalo jo je vedelo vse idrijsko mesto.

Dokler je bil še terden, delal je rad, ko pa je s starostjo oslabel, ostal je doma. Denar pa, ki mu ga dal, se mu je vedno množil, tako da je nazadnje postal premožen mož. Še v pozni starosti je rad pravil to prigodbo svojim otrokom in unukom in ohranila se je ko ustno poročilo do današnjega dneva. 

Pogled v Idrijsko dolino

 Članek iz časopisa Slovenski narod 26 in 27 .avgusta leta 1881, kjer avtor omenja tudi vas Jazne

Ivan

 

Bilo je  leta 1907, ko je veliko naših vaščanov odpotovalo čez morje v Ameriko. Ko so se poslavljali, je malokatero oko, ob takih prilikah ostalo suho, kajti, nihče ni vedel, če se vidijo še kdaj v življenju ?

Tudi v Ivanu je že dalj časa hrepenela želja po odhodu in vedel je, da prišel bo dan, ko za seboj v rojstnem kraju bo pustil vse, kar imel je rad. Čeprav se je počutil srečnega  v krogu svojih domačih, mu je ves čas nekaj govorilo, da mora oditi in tam daleč v neznanem svetu poiskati delo in zanj vredno plačilo.

Prišel je čas slovesa. Sredi vasi pred rojstno hišo v družbi domačih, sosedov in znancev. Tesno  mu je bilo v pri srcu , videč solze v očeh  matere , brata in sester . Stiski rok, objemi so privabili solze še v njegove oči.

Majhen kovček in v njem najnujnejše je bilo vse , kar s seboj je vzel, pustil pa doma je vse tisto po čemer bo v tujini hrepenel. Zazrl se je v cvetoče travnike nad vasjo pod Pluženjsko goro, kjer še kot otrok, pastirček je pasel  krave, v  laške strmine, kjer tolikokrat kosil je travo in grabil seno, proti cerkvi sv Jurija, kjer ob nedeljah po maši se s prijatelji je dobil in proti rodnemu domu, kjer pred dvemi desetletji se je rodil .Še zadnjič stopil je v hišo, spalnico, iz kuhinje se je še  vedno čutil vonj kosila, ki pripravile so ga pridne roke njegove matere, ob pogledu na sliko pokojnega očeta so se mu zarosile oči. Vse si je še enkrat do potankosti ogledal, vedoč da vsega tega v tujini ne bo imel .

Odšel je poln življenja, poln moči, upajoč na lepšo prihodnost. Verjel je, da česar mu ni dala domovina, mu bo dala tujina. Daleč je šel iskat srečo, daleč boljše življenje. Ko je stopal po prašni makadamski cesti se je še zadnjič obrnil in pomahal v slovo domačim, sosedom, prijateljem, nevedoč da zadnjič.

Po dvajsetih letih je prišla preko morja žalostna vest. Gripa je Ivana poslala na drugi svet .Obnemogel je v svojem delu, tujina ga je izčrpala, vzela mu poslednjo moč ter mu v plačilo ponudila skromen kotiček za njegov počitek. Ni bilo brata ne matere ne sestre, da bi ti nudili roko v slovo. Niti ti zapel ni zvon pri sv. Katarini zadnje popotnice, na tvoj grob ni kanila solza iz domačega očesa. Ne pokriva te domača gruda, tu kjer preživel si otroška leta , daleč tam tvoj grob sameva , brez sveč in cvetja .

Ivan Lipužič

10. maj 1887 Lazec - 12.marec 1927 Chicago

Pokopan je bil dne 14. marca na češkem narodnem pokopališču.

Razdvojeni

 ZGODBA O RAZDVOJENEM SLOVENSKEM NARODU

Socialdemokratska stranka na Slovenskem je imela v  začetku prejšnjega stoletja ,v takratni občini Otalež, ki je bila prva na Goriškem, kjer se je razvila socialdemokratična misel, kar nekaj pristašev . Prav tako pa je bila med ljudmi  zelo prisotna oblastna klerikalna politika Cerkve , ki  je glasno opozarjala  na »vražje seme socializma«  Ljudje so se začeli vse bolj deliti na rdeče in črne, na naše in njihove, kar je med njih vnašalo vse večje delitve in razkol .Takratni klerikalni in socialistični časopisi so bili vse polni zmerljivk iz ene in druge strani, kar je bilo mogoče razbrati  tudi v dopisih  iz Otaleža.

Vodilni člani takratnega Otaležkega odseka socialdemokratske stranke so bili tudi Ivan Vogrič iz Masor ,Matevž Vogrič iz Pluženj, Justin Zajec iz Pluženj in Ivan Lipužič iz Lazca , ki so se v začetku prejšnjega stoletja preselili  v Ameriko in s seboj " odnesli" tudi socialdemokratsko misel, ki so jo širili med našimi izseljenci.

Ivan Lipužič in Justin Zajec  sta bila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vidna člana politične organizacije Jugoslovanov v Ameriki ,člana JSZ ( Jugoslovanske socialistične zveze), ki je bila "trn v peti" klerikalno usmerjenih izseljencev in klerikalnega časopisa ameriških Slovencev Ave Maria, ki so ga izdajali  Slovenski frančiškani v mestu Lemont. Po drugi strani pa so slovenski socialdemokrati v Chicagu svoj časopis Proletarec uporabljali predvsem za širjenje socialističnih idej in za zavračanje krščanske miselnosti. Ne ena, ne druga stran ni izbirala lepih besed in časopisi so bili polni sovražnih novic.

"KAKOR DOMA ,TAKO TUDI NA TUJEM."

Zgodba iz Amerike ,v katero je bil vključen tudi naš rojak Justin Zajec .iz Pluženj

Vse se je začelo 1.maja 1917 ,ko je klerikalni časopis Eve Maria iz Lemonta objavil članek z naslovom Cvetke iz rdečih vrtov in " grdo " opisal socialdemokratsko gibanje Slovencev v Chicagu.

Odgovor na ta članek v bran socialdemokracije je podal Justin Zajec v časopisu Proletarec 29.5 1917 št.507

Na Justinovo pisanje se je 17.6 1917 v št.12 v članku odzval časopis Ave Maria

 V časopisu Proletarec 7.8 1917  št.517  Justin Zajec zapiše-

 V časopisu Ave Maria 17.12 1917  v št.22 slovaški bralec zapiše-

IN ZGODBA "RAZDVOJENI" SE NADALJUJE V DANAŠNJI ČAS.