Kmečki hlapec

Vir-Janez Jeram
Idrijski razgledi 1970

Besedo hlapec smo pri nas zamenjali z besedo gospodarski pomočnik , deklo pa z gospodinjsko pomočnico . Z odpravo tega naziva smo hoteli izraziti bistveno nov odnos med delodajalcem in delojemalcem.

Danes je gospodarskih pomočnikov že zelo malo, njihovo delo so v glavnem zamenjali sodobni kmetijski stroji. Več pa je še gospodinjskih pomočnic, ki jih gospodinjski stroji niso mogli popolnoma zamenjati . Sicer pa so gospodinjske pomočnice dandanes v glavnem le še v mestih , na kmetih je tudi teh zelo malo.

Le redek kmet si danes lahko privošči gospodarskega pomočnika . Težko bi ga bilo dobiti, ki bi hotel služiti za tako plačo, kot jo je imel nekdanji hlapec . Danes le tega ščiti zakon . Socialno je zavarovan kot industrijski delavec. To pa seveda stane .

Cankarjev hlapec Jernej ni bil prispodoba nekdanjega hlapca . Njegov hlapec je bil upornik , znanilec socialne revolucije . Hlapec je bil najbednejša in najbolj brezpravna oseba v tistih »dobrih starih časih«. Hlapce  sem še poznal. Med obema vojnama jih je bilo na kmetih še mnogo , vendar se niso mogli več primerjati z nekdanjim kmečkim hlapcem. Sila razmer je dajal  tem ljudem tudi že marsikatere pravice in svoboščine .

Kljub svoji bednosti pa je bil hlapec še pravi »gospod« v primerjavi z volarjem, pastirjem, deklo in pestunjo .

V tem sestavku se ne bom omejil le na hlapca , temveč bom opisal vse kmečke posle, ki sem jih že prej omenil. Vsak od teh zasluži svoje ime v zgodovini.

Moj hlapec bo »Matečk«, mož , ki je resnično živel. Bil sem še otrok , ko je umrl . Njegovi sinovi in hčere pa še živijo. Upam, da mi ne bodo zamerili, ko sem izbral prav njega . Prav on je tisti, ki je ostal v lepem spominu vsem, ki so ga poznali, v lepšem kot njegovi gospodarji, ki jim je služil za pastirja , volarja in hlapca . Njegova duhovna ostalina je še danes živa, kmetova slava pa je šla v pozabo .

Bil je  majhen , grbast možiček; izredno nadarjen in bister. Zato naj ne ostane pozabljen v podobi nekdanjega hlapca . S svojo nadarjenostjo in bistrostjo je v življenju vsaj nekoliko uspel; za tiste čase je dosegel izredno veliko, kar je uspelo le redkim. — Ustanovil je svojo družino in dom.

Bil je sin gostača , ki mu je bila odprta edina pot v življenje : pot od pastirja , volarja , do hlapca . Njegova življenjska pot pa je obenem pot številnih njegovih sovrstnikov.

»Matečk« je večkrat pripovedoval o svojem življenju ; njegovo pripoved pa so dopolnili še drugi. Zato bom nadaljnje vrstice posplošil. Vendar bom v opisu spremljal njegovo življenjsko pot.

Starši so se bili že zmenili s kmetom , da bo šel za pastirja . Domenili so se tudi, kakšna bo njegova plača : platnene hlače in srajca , če bo dober pastir, pa dobi v jeseni še čevlje iz svinjskega usnja .

O svetem Jurij u (24. aprila ) je bil na kmetih uradni prehod iz zime v pomlad . Ta dan so menjali posle (hlapce , dekle, volarje , pastirje in pestunje). Le redki so namreč ostali pri istem kmetu več kot leto dni. Ustne pogodbe so obnavljali vsako leto ter se ponovno pogodili, kakšna bo plača v prihodnjem letu. Posli so izbirali gospodarje , čeprav se jim življenje pri drugem ni dosti spremenilo , zadovoljni so bili, če so dobili pri drugem gospodarju platneno srajco ali krilo več. Tudi zaslužek hlapca in dekle je bil več kot skromen , v glavnem platnena obleka in čevlji iz svinjske kože. Zaslužek v denarju ni bil omembe vreden . Hlapec je dobil ob semanjih dneh manjšo vsoto, da je lahko plačal »Štefan« vina in na »štantu« kupil »lectov srček« z ljubavnimi verzi. Dekla pa si je privoščila kak okrasek , rutico ali robček . Pastir ali pestunja — »pesterna « pa sta dobila drobiž za »mali kruhek« .

Kasneje , ko je bilo na trgu že tovarniško izdelano tekstilno blago, pa je bil hlapec pravi gospod, če je pri gospodarju izposloval »cajhaste« hlače in mogoče tudi klobuk, da se je v nedeljo ponašal z njim.

Kot sem že prej omenil, so bili vsi posli sinovi in hčere bajtarjev in gostačev, katerih edina zaposlitev je bila pri kmetu ; zato so sprejeli to delo, kjer so ga le dobili. Tisti hlapec ali dekla, ki sta vzdržala pri istem kmetu neka j let, sta običajno ostala tam do svoje smrti, ali pa sta prišla »na komun« .

Hlapec je bil me  posli prva oseba ; imel je že določene pravice ukazovati volarju in pastirju . To pa je velikokrat izkoristil v svoj prid. Zato je tudi vsak volar želel čimprej postati hlapec.

O volarjih je najmanj znanega . Ti so bili le pri večjih kmetih , kjer so imeli vsaj dva para volov. Volarjeva dolžnost je bila, da je izučil uporne mlade voliče voziti ter jih potem vodil pri delu; v tistih časih je bil namreč na kmetih vol edina vprežna živina .

Največji revež pa je bil vsekakor pastir. Ta je moral zgodaj zjutraj odgnati na pašo, ne glede na to, kakšno je bilo vreme , bos, razoglav, v platnenih hlačah in srajci, brez spodnjega perila . Ce je imel pokrivalo, je bil to klobuk , ki ga j e odvrgel hlapec , ta pa ga je nosil potem, ko ga je bil odvrgel gospodar. Mnogi so si tako v zgodnji mladosti nakopali bolezen in jih je potem uničila »sušica«, kot so takrat rekli jetiki. Pri dobrih kmetih so pastirju prinesli zajtrk , ječmeno v močnik , na pašo, ob nedeljah in praznikih  pa je bil ta zalit s kislim mlekom, ki je bil za pastirja prava poslastica. Največkrat pa je pastir zajtrkoval šele sredi dopoldneva , ko je prignal živino s paše .

V življenju poslov pa je bil tudi svetel dan — vaški semenj . Hlapec in volar sta opravila v hlevu le najnujnejše , pastir pa je moral odgnati živino na pašo že zelo zgodaj, še v temi, da se je prej napasla . Ta dan so pastirji tekmovali, kdo bo prej prignal živino na pašo. Prvi je potem zmerjal zamudnike  z raznimi folklornimi izrazi.

Ob deseti uri so odšli k fari. Hlapec se je ta dan lahko zadržal pozno v noč, medtem ko je bil za druge posle čas tudi ta dan omejen . Pastir in pestunja sta »skočila« še na svoj dom. Če je bila gospodinja dobra , je vsakemu stisnila hleb rženega kruha , da sta ga odnesla staršem.

Čas za obiske staršev je bil le semanji dan , velika noč in božič.

Poleti na kmetih niso poznali počitka , medtem ko ga je bilo v pozni jeseni in pozimi nekoliko več, ker ni bilo razsvetljave . Najpozneje so šle spat dekle, ki so predle tudi ob večerih, ob goreči iveri — trski, ki je bila pritrjena zraven kolovrata . Neredko pa je moral temu delu prisostvovati tudi pastir, ki je utrinjal in zamenjaval goreče trske .

Dela pa je bilo tudi v tem času dovolj, da posli niso lenarili. Takrat je bilo vse  orodje leseno in napravljeno doma , zato so v zimskih dneh popravljali in izdelovali orodje in opremo . Med posli so bili le redki, ki so znali kakšno obrt, saj  tudi ni bilo za to interesa . Če pa se je kdo le usposobil za določeno delo, je pustil hlapčevanje ter postal »antrhar« . Temu se je potem življenje precej izboljšalo. Hodil je od kmeta do kmeta ter popravljal in izdeloval orodje .

Vrnimo se k poslom, ki so ob jesenskih dnevih poleg opravil v hlevu s cepci mlatili žito, izdelovali »škopnike«, »kuhali« proso in ječmen ter rezali trske za razsvetljavo.

V predpustu  pa so tisti, ki so že smeli fantovati, ob večerih stopili na vas. To so smeli šele potem, ko so bili že potrjeni k vojakom. Čeprav so bile med posli in kmečkimi sinovi velike socialne razlike, ki so se takrat posebno odražale , so — razen manjših izjem — skupaj vasovali. Od tu naprej pa so zopet stopali vsak svojo pot.

Pozimi je bilo več praznikov in »sopraznikov«. Praznike so v redu praznovali, sopraznike  pa le delno, kar so gospodarji izkoristili v svoj prid . Tiste dni niso smeli presti in uhati prosa ali ječmena , so pa lahko kidali gnoj v hlevu, kar so te dni delale tudi dekle.

Zima je bila tudi čas postov, že tako skromne obroke so pozimi še bolj stisnili; seveda so to občutili le posli. To je bilo hlapcu »Matečku«, ki je bil vedno lačen, le nekoliko preveč . Ko je bil nekoč pred praznikom nekega svetnika post, se je razhudil. »Pred dnevom vseh svetih smo se postili za vse svetnike , kam je bil pa ta šel, da se moramo zanj posebej postiti?«

Ko sem že pri hrani, naj omenim, da je bila vsakdanja hrana v takratnih časih prav jetniška . Za zajtrk je bil ješprenj ali ječmeno v močnik , za kosilo kislo zelje ali repa , fižol, grah, bob z jabolčnimi krhlji, za večerjo krompir in kislo mleko . Ob nedeljah in praznikih je bilo močniku dodano še kislo mleko, ob posebnih prilikah p  topljeno . Pozimi, ko ni bilo težkega dela, je bilo kislo zelje tudi po trikrat  na dan. Saj ponekod še poznajo rek : »Osemnajstkrat zelja, potem pa je nedelja.« Zelje je bilo zabeljeno, razen v postnih dneh, z dodatkom krompirja pa le redkokdaj , ker j e v tistih časih krompir slabo uspeval. Ta hrana je veljala le za posle, domači so si drugače pomagali; jedli so tudi izven rednih obrokov . Pač pa je bilo ob velikih praznikih in sejmih vsega na mizi; posebno na pustno nedeljo in pustni dan. Toda gorje , če bi zasačili posla, da je to hrano užival drugi dan (na pepelnico). Take dni so skuhali velike lonce vzdignjenih štrukljev iz bele in ajdove moke , velike kose suhega svinjskega mesa , spekli so velike potice in še marsikaj dobrega . Takrat so se posli najedli do škode in marsikdo je zaradi tega zbolel in si dodobra pokvaril želodec.

Naj se vrnem k »Matečku«. Ko je služil za pastirja pri nekem kmetu v Cerkljanskem vrhu , je, kot je bil prebrisan , ta dan basal za platneno srajco razne jedi ter jih odnašal na senik, kjer jih je hranil v senu. Tako je napravil zalogo za več dni.

Ko so v jeseni polnili velike kadi z zeljem za kisanje , je »Matečk« zelje tlačil. Dobil je kos ovsenega kruha (drugega , razen ob praznikih, niso poznali), zdrobil ga je med  zelje, ker mu je nekdo rekel, da se zelje tako pokvari. Zelje se kljub temu ni pokvarilo, ker je bil kos kruha premajhen . »Matečk« je bil ob tisti kos kruha , zelje pa je bilo kljub temu vsak dan na mizi. Nekoč je kot pastir izbiral oves za mletje , pa je našel med ovsom pšenico, jo prijel z dvema palčkama ter jo vrgel pod mizo z besedami : »Ven z nesnago!« Seveda je bil potem pošteno »našeškan«.

Posli takrat niso bili socialno zavarovani. Če se j e kdo ponesrečil, ni dobil zdravniške pomoči. Le redko so mu razni padarji in mazači poskušali pomagati, pa še ti so več škodovali kot koristili. Mnogi posli so ostali invalidi vse življenje . Obsojeni so bili na beračenje . Zato je bilo v tistih časih vse polno beračev; med njimi tudi ostareli hlapci in dekle. Hodili so od hiše do hiše ter prosili milodare .

Nekateri so se znašli. Zanimali so se za razna dogajanja po svetu ter na samotne kmetije prinašali novice, ki so jih večkrat tudi po svoje prikrojili. Časopisov takrat ni bilo, zato so bili taki berači vedno dobrodošli in tudi bolje postreženi.

»Matečk« je bil v mladosti pastir, volar in hlapec . V življenju pa se j e znašel. Od posla je postal »antrhar« — strehar. Delal je slamnate strehe po kmečkih domovih in ta posel je bil dokaj zahteven. Bil je tudi kamnosek — izdeloval je mlinske kamne .

Kmečka ohcet

Slike-Kmečka ohcet na Cerkljanskem-Kladje in Cerkljanski Vrh

Poroka-Valentin Golja in Marija Simonič

Vir-Janez Jeram

Idrijski razgledi 1967

Zakaj danes omenjamo običaje, obrede in sploh vsa dogajanja okrog tega, nekdaj zelo pomembnega družinskega dogodka? Verjetno zato, ker se vse bolj veča zanimanje za etnološke posebnosti našega naroda, kamor nedvomno spada tudi kmečka ohcet. Le ta pa je kot družinski obred prav gotovo zanimiva, ker je ohranila mnogo elementov iz pradavnine, da si so kasneje vrivali v obred sam novejše običaje in ritualne posebnosti ter jo s tem poskušali napraviti še slovesnejšo in pestrejšo.

Kam segajo ti običaji, na tem mestu ne morem opisati, ker nimam za to potrebnih virov. Niti ni to moj namen. Opisal bom, kolikor bo mogoče verno, kmečko ohcet in vse v zvezi z njo, kajti še nekaj let po prvi svetovni vojni so se, povsem bolje stoječe kmetije, dokaj dobro držale starih običajev, ko je po neštetih »ceremonijah« prišla na kmetijo »ta mlada«. Ohceti so bile v raznih krajih v osnovi enake, vendar je vsak kraj imel svoje značilnosti. Opisal bom kmečko ohcet na Cerkljanskem in v gornjem delu Poljanske doline, kjer sem bil precejšnjemu številu le teh, sicer še kot otrok, priča. To je bil pomemben dogodek in zato ni smelo manjkati »firbcev«, posebno otrok, ki pa smo smeli le od daleč prisostvovati. Predno pa je prišlo da prave ohceti, so bile potrebne obsežne priprave, nič manj pomembne kot ohcet sama. Vse to pa je zelo naglo izginilo, nekoliko že med obema vojnama, skoraj popolnoma pa po osvoboditvi. Zato naj bi se to ohranilo vsaj v opisu.

Ko je sin, ki bi imel prevzeti »grunt«, dorasel, so ga starši opomnili, da bo moral pričeti misliti na poroko, oz. pripeljati »ta mlado« k hiši, kajti potrebna bo mlada gospodinja , ki bo zagospodarila pri ognjišču. Taki razgovori so se po navadi pričeli ob začetku zime, ko ni bilo več dela na polju, sicer pa še pravočasno, da so lahko opravili vse priprave. Ohceti so se namreč v glavnem opravljale v predpustnem času. Ta čas je predpisovala tudi cerkev, ker je pri tem dogodku tesno sodelovala. Verjetno pa tudi zato, ker je bilo času primerno. Priprave so bile namreč obširne in bi ob drugem času ovirale kmečko delo. V postnem času pa so bile ohceti prepovedane. Ni bila prepovedana poroka, pač pa vsi drugi običaji, brez katerih pa poroka ni mogla biti, ker bi zakonu ne dala poudarka in trdne zveze.

Fant, ki je že pogledal za enim ali drugim dekletom, je vedel, da kaj več ne sme in to je bilo tudi redko; vedel je, da se bodo glede »ta mlade«, t. j. njegove bodoče žene, starši sami odločili, kolikor se že niso, in da ljubezen ne bo imela tu nobene besede. Kmetija potrebuje le gospodinjo, vse drugo pa pride potem samo od sebe.

Tako so starši sinu tudi omenili, katero dekle naj bi si izbral za ženo. Ko so dosegli ta sporazum, so se domenili, da bodo dekle zasnubili. Moram pa omeniti, da so se ženili med sabo le »gruntarski« sinovi in hčere. Velika sramota bi bila za kmetijo, če bi se kmečki sin poročil s kajžarsko hčerjo. Kmetija bi za celo večnost izgubila na ugledu. Takoj po novem letu so obvestili starše bodoče neveste, da bodo prišli na vnaprej določen dan snubit. Pred tem pa so se navadno ženinovi in nevestini starši že domenili o vsem; vendar po se je moralo vse odvijati po nekih nepisanih pravilih. Snubiti so se odpravili: ženin, ženinov oče in bližnji, starejši sosed. Vsaka kmetija je namreč imela štiri ali pet sosedov, ki so sodelovali pri vseh družinskih dogodkih: krstu, poroki, smrti itd.

Ko so prišli v nevestino hišo, so pričeli govoriti o živini, češ da kupujejo krave. Potem pa so končno le prišli po ovinkih z besedo na dan. Ko je bilo to domenjeno, so prešli na gospodarsko plat, ki je bila še važnejša. Vprašali so, koliko bo nevesta imela dote; koliko v denarju in koliko v blagu. Večkrat je bila to tudi živina, celo par težkih volov. Nevestina mati pa je še dodala, da bo imela še marsikaj, mogoče celo do petdeset »hodničnih« rjuh itd. Mož to ni dosti zanimalo, njim je bila važnejša druga dota, ki bi ženinov »grunt« okrepila materialno in finančno, šele, ko je bilo vse domenjeno, so poklicali nevesto, ki prej ni smela biti zraven. V starejših časih pa nevesta do tega časa sploh ni bila seznanjena, kaj se dogaja. Ob tej priliki so se tudi do potankosti domenili o dnevu poroke in drugih podrobnostih. Marsikdaj pa se je poroka tudi razdrla, če ni nevesta imela dovolj dote, oz. snubitev ni uspela. Temu so rekli, da se je »ohcet podrla«. Snubitev pa se ta predpust ni več ponovila. Fantu in dekletu, ki jima ni uspelo priti skupaj, pa so ob pustu drugi fantje privlekli »ploh«.

Že ob snubitvi ni manjkal o raznih dobrot na mizi, bila je prva, a že prava gostija.

Takoj nato pa so se pričele priprave. Najprej so prišli v ženinovo in nevestino hišo čevljar, mizar, šivilja in krojač. Treba je bilo napraviti ženinu in nevesti več parov čevljev, oblek in perila, kakor tudi drugim domačim za to priliko. Mizar pa je izdeloval opremo. Ti obrtniki so se zadrževali tudi do 15 dni, mizar pa seveda še več. Med nevestino balo je spadala: postelja, zibelka, skrinja, omara s predali, kolovrat, pinja, škafi, grablje in še razno drugo orodje ter tudi nekaj kuhinjske opreme oz. posode. Obe hiši so temeljito prečistili in pobelili, od kdove koliko let nanesene navlake so pospravili, da je bilo vse bolj praznično. Med tem časom pa so prišli na oglede še nevestin oče in nevesta sama. Tu pa je bila včasih velika zadrega, ker sta bila ponekod hlev in kašča prazna.

Kmetija je bila slabo stoječa in celo v dolgovih. To pa naj bi rešila nevestina dota. Da je nevesta dobila dober vtis, pa so si pomagali tako, da so od soseda pripeljali za tiste dni nekaj glav živine ter prinesli tudi dobrot v kaščo. Marsikatera nevesta je prinesla k hiši toliko dote, da se je »grunt« opomogel. Če pa je bila na ženinovem »gruntu« že sedaj bogatija, pa se je z bogato nevesto blagostanje še povečalo in s tem tudi dokupila še marsikatera parcela, da se je kmetija še povečala.

Tudi ob tej priliki je bila gostija.

Takoj po snubitvi pa sta se obe »stranki« odpravili na sodišče, da prepišejo posestvo na sina ter da vknjižijo nevestino doto na zemljišče. Ob tej priliki so se tudi domenili, kolikšen »kos kruha« bost a imela »stara dva«. Tudi to se je vknjižilo. Kakšen je bil ta »kos kruha«, ki je bil včasih prava poguba za mlade gospodarje, sem prepisal iz neke take ženitovanjske pogodbe. Na člana je bilo »zapisano«: 20 mernikov mešanega žita, 10 mernikov krompirja , 10 mernikov repe, 10 mernikov kislega zelja, 5 funtov govejega mesa, 5 funtov kuhanega masla, 5 funtov surovega masla, 5 funtov prašičjega mesa, 5 funtov slanine, 5 funtov prediva, dnevno liter mleka, 2 klaftri drv, 1 obleka letno, 1 par čevljev letno, 12 debel sadnega drevja, oz. sadeže teh dreves; ponekod pa še les iz gozda.

Mesec dni pred poroko sta morala fant in dekle k župniku, ki je zapisal, kdaj in kakšna bo poroka, razen tega pa ugotovil, če ni kakšnih posebnih zakonskih zadržkov. Obema je naročil, naj pred poroko še enkrat prideta k spraševanju, kjer jima je dal tudi poduk za zakon. Odločili so se tudi, ali ju bodo v cerkvi enkrat ali celo trikrat oklicali, da bo vsa fara vedela, kdo se ženi. Namen teh oklicev je bil, da bi zvedeli, če nista npr. v sorodu, če fant ne plačuje že kje preživnino za otroka itd.

Teden ali štirinajst dni pred poroko so šli ženin in »drug« ter nevesta in »družica« vabit na poroko vsak svoje sorodnike in sosede. Takoj ko sta vstopila v sosedovo hišo ali v hišo sorodnikov, sta vprašala, če bodo prišli na ohcet. Šele če sta dobila pozitiven odgovor, sta šla naprej k kmečki mizi in sedla, če bi vabilo odklonili, bi se oba takoj odpravila brez vsakih razgovorov in zamera bi bila velika. Tudi ob tej priliki je bila gostija.

V četrtek pred poroko — poroke so bile ob ponedeljkih, le izjemoma na drug dan — pa je bil določen za prevoz bale. Pripravili so vozove in jih okrasili, število vozov je bilo odvisno od nevestine bale, kar pa se je seveda že vnaprej vedelo. Po balo sta šla na nevestin dom ženin in »drug«, ponekod tudi starešina, t. j. bližnji sosed, ki je bil prisoten pri snubljenju in je bil potem tudi glavni vodja vsega dogajanja na ohceti. Za voznika so dobili kakega navihanca, da je uganjal norčije, po možnosti pa tudi kaj ukradel na nevestinem domu, kar pa ni bila tatvina; le če so domači opazili, so vzeli nazaj. Nevesti pa je bilo prav, saj je bilo to potem vse njeno. Na nevestinem domu so seveda že pred prihodom vse zaklenili. Predvsem so skrili petelina, ki pa ga je moral voznik na vsak način dobiti; posluževal pa se je pri tem raznih zvijač, da je prišel do njega, če nevesta ni imela v bali zibelke, je moral voznik najti tisto, v kateri so zibali že njo; mati se je zibelko branila dati, toda voznik ji je zatrjeval, da je ne bo več rabila.

Na vrhu vse druge ropotije je bil jerbas, v njem pa potica, da se je videla iz njega; v potico pa je bil zaboden nož. To je bilo zato, ker so fantje napravili šrango ter tako branili odvoz bale in seveda tudi neveste iz ene v drugo vas. Ob tej priliki so potem razrezali potico, ženin pa je fantom plačal še nekaj litrov vina in s tem je bila nevesta odkupljena . Tudi ta dan je bila gostija in to še večja, na mizi ni manjkal o vsakovrstnih dobrot. Pri prevozu bale pa so že vriskali in peli, ponekod pa je bil zraven tudi harmonikar.

DAN POROKE

Določeno nedeljo zvečer pa se je pričela svatba. Prihajali so svatje v ženinovo in nevestino hišo. Čez noč so ostali svatje vsak v svojem kraju, t. j. v ženinovi in nevestini hiši. Tu so bile šele majhne pojedine, zakuske. V ponedeljek zjutraj pa so se svatje z ženinom odpravili na nevestin dom. Tu so dobili vse zaprto. Okrog hiše pa so bili nevestini svatje preoblečeni v delovne obleke ter opravljali razna dela: cepili in žagali drva, predli, pometali itd. Nič pa se niso zmenili za prihajajoče svate in ženina. Ko ti delavci niso hoteli opustiti svojega dela, so jim prišleci s silo odvzeli orodje ter jih napodili. Ženinovi svatje so tako prišli do vrat. Trkali so nanje, a šele po dolgem času se je znotraj nekdo oglasil ter vprašal, kaj hočejo. Ženinovi svatje so odgovorili, da bi radi jedli klobase. Le malo so se odprla vrata in skozi odprtino je priletel nekak venec, spleten iz trte, ki so ga uporabljali pri lesenem plugu. Take in druge burke so sledile, včasih tudi uro in več. Končno so le uspeli priti v hišo. Ko so prišli ženinovi svatje v hišo, pa so zahtevali nevesto. Najprej so jim pripeljali moškega, preoblečenega v žensko. Šele po dolgem iskanju so nevesto našli. Takrat pa se je pričel ples in zopet gostija. Tudi tu so bili razni predpisi, s kom so morali plesati ženin, »drug« in starešina.

V tem je prišel čas odhoda k poroki. Od nevestinega doma pa do cerkve je rohnel bas, piskal klarinet in hreščala harmonika , vmes pa so svatje vriskali in peli. Bolj ko je bil ženin spoštovan in bogat, glasneje so peli zvonovi v zvoniku; največkrat so fantje pritrkovali. Iz cerkve so se svatje z ženinom in nevesto — sedaj že ženo in možem — vračali na ženinov dom. Zopet je igrala godba. Ko so prišli na ženinov dom, je ženin nevesto prenesel čez prag. To je pomenilo, da ne bo nikdar več odšla iz te hiše, dokler ne bo umrla. Nevesta je morala še poklekniti pred ognjišče ter tašči dati primerno darilo. Tu se je svatba nadaljevala, največkrat do srede. V veliki kmečki sobi so bile pripravljene dolge mize, za katere so se usedli svatje. Starešina se je usedel na častno mesto. Na mizo so najprej prinesli suho pecivo v velikih glinastih skledah. Za začetek je starešina nasproti sedečemu svatu podal roko čez skledo s pecivom, preko mize. Z rokami sta udarila po skledi, da se je zdrobila. To je menda pomenilo, da so uničili vse sovraštvo in da mora vse potekati v prijateljstvu. Na ohcetih so jedli: ajdove in pšenične štruklje, mlince, zmočen kruh, grah, seveda tudi cele gore mesa; vendar same kmečke jedi. Zadnja je bila na mizi kaša, s tem so dali vedeti svatom, da je ohcet končana. Sledil je račun. Starešina je povedal, koliko mora vsak svat prispevati. Ta vsota je bila včasih kar občutna. Našel se je hudomušnež , ki je prinesel žago ter hotel odžagati klop, kjer je sedel, češ saj sem jo plačal. Ko so svatje odhajali, so jim v naglavne rute zavezali darilo: razno pecivo, štruklje in meso.

Na svatbo pa so prihajali poleg svatov tudi nepovabljeni gostje — »šeškarji«. To so bili po navadi ženinovi prijatelji, pa še nekateri, ki niso bili zaželjeni. Ponekod so prinesli ženinu in nevesti tudi primerno darilo. Za te je bila posebna miza. Če je bilo teh »šeškarjev« le preveč in so se na svatbi predolgo zadrževali, se je našel nekdo od svatov, ki je prinesel dolge kole in žago, da jim bo naribal hrena. To je bil znak, da morajo nepovabljeni gostje oditi.

Prihodnjo nedeljo pa so se svatje zopet zbrali na ženinovem domu. Tokrat pa ni bilo več formalnosti, temveč le gostija in ples. To srečanj e so imenovali »ponavljanco«. Trajalo je od nedelje popoldne pa do ponedeljka zjutraj. Taka svatba je marsikatero kmetijo rahlo omajala , posebno še, če ni bila gospodarsko močna. Več let so ostale posledice takega razsipanja. Biti pa je morala, da se je potem še dolgo govorilo o tem dogodku daleč okrog.

Poroka  v Otaležu

Kmečka bajta

Vir-Janez Jeram

Idrijski razgledi 1968

Sem ter tja po samotnih kmetijah, predvsem po hribih, še vedno naletimo na stare, zapuščene lesene hišice — »bajte«, ki so z zadnjim delom pomaknjene v breg.

Mnogo teh hišic je že razpadlo. Ponekod je od njih ostal le še kup kamenja — ostanek zidu zadnjega dela bajte . Ponekod vedo le še povedati, kje je baja stala; nekoliko poravnano zemljišče priča o tem.

Bajta je stala (ali pa še stoji) običajno sto do dvesto metrov vstran od drugih poslopij kmetije, največkrat na najslabšem, zapuščenem kraju , kjer zemlja ni rodovitna.

Te hišice so le še nema priča bednega življenja, ki se je odvijalo v njih še do nedavnega, v glavnem do I. svetovne vojne; le redkokje še potem.

O teh bajtah in njihovih stanovalcih je bilo zelo malo zapisanega. Le redko naletimo v kakšni kmečki povesti tudi na te ljudi, pa še tu le v najlepši luči. Le redek pisatelj je posegel v intimno življenje teh, za današnje pojme najbolj brezpravnih ljudi.

Vse to bi bila snov za zgodovinarje in sociologe, vendar gradiva ni dosti. Kdo se je pač v takratnih časih brigal za te ljudi in za njihovo življenje.

Iz otroških let se spominjam živega pripovedovanja stare matere o teh »gostačih«: Janezu, Mihu, Urbanu, Špeli, Beti, itd. itd. To pripovedovanje me je večkrat vodilo na kraj, kjer je na naši domačiji stala nekoč bajta , vendar je bilo tu le še nekaj zidu in del glinaste peči. Pri sosedu pa je bajta stala še takrat. A v mrak u se otroci nismo več upali mimo, ker je neki možak trdil, da ima v njej zaprto smrt. Otroci smo mu seveda verjeli, ker se je okrog bajt pletlo toliko bajk in resničnih pripovedovanj. Ta mož je pred leti umrl. Smrt pa tudi ni več zaprta, kajti tudi njegova bajta je že razpadla. Tako razpadajo druga za drugo, spomini pa bledijo. Tudi meni ne bo uspelo, da bi podrobno opisal življenje teh »gostačev« ali »gostov«, kot so jih imenovali bolj po domače. Na podeželju je vsaka kmetija imela »bajto«, večja tudi dve. V teh bajtah sta živela »gosta« z družino (mož in žena)), nekdanji hlapec in dekla, ki sta prej služila pri isti kmetiji. Ko pa sta se poročila, sta prekinila delovno razmerje , kot bi to danes imenovali, in se preselila v bajto.

Ko sta bila še hlapec in dekla pri kmetu, sta imela dogovorjeno »plačo«, to je obleko, čevlje itd. Denarja pa je tak posel prejel le neka j goldinarjev na leto. Vsota je komaj zadostovala za stroške na semanji dan, ko je hlapec kupil dekli »mali kruhek« ali lectovo srce z verzi na prilepljenem papirčku. Dekla pa je kupila hlapcu robček. V bajti sta tudi živela zelo skromno, še vedno odvisna od gospodarja kmetije, ki sta mu sedaj le dninarila in to redko za plačilo v denarju . Za svoje delo sta prejemala plačilo le v naravi — večinoma hrani. Za druge življenjske potrebe pa sta morala zaslužiti drugod, kar pa je bilo v tistih »dobrih starih časih« zelo težavno. Javnih del ni bilo, gozdove pa so le malo izsekavali. Največ zaslužka je bilo, če je gostač znal izdelovati razne predmete , ki so jih potrebovali po kmetijah, kar pa je bila velika izjema. »Gostač« je bil navadno bajtarski sin in je prišel služit na kmetijo za pastirja , ko je bil še otrok in ni znal ne pisati ne brati — za tiste čase to ni bilo nič posebnega. Ko je kot pastir odrasel, je postal »volar« in zatem hlapec, ki je pri kmetiji opravljal le vsakdanja kmečka dela. Skoraj nemogoče je bilo, da bi se bil česa izučil. Le kdor je bil naravno nadarjen , se je sam zanimal in se priučil kakšnemu delu ter tako postal »samouk«. Izdeloval je lesene žlice, zajemalke, razne posode, izjemoma tudi razno kmečko orodje in opremo. Zaslužek je bil sicer skromen, vendar ti ljudje tudi niso imeli velikih zahtev. Za mehur tobaka je bil pripravljen marsikaj napraviti. Tisti pa, ki niso znali ničesar, razen kmečkega dela, pa so skozi vso zimo, od jutra do večera polegali na peči ter ob skromnih obrokih krompirja v oblicah in ječmenovega močnika stradali.

Ko je nastopila pomlad in je kmet potreboval delavca, dninarja , je bil gost prvi pri delu in takrat se je po dolgem času prvič vsaj pošteno najedel, čeprav največkrat le slabo zabeljenega kislega zelja, dvakrat ali celo trikrat na dan.

Zamislimo si, da je tak gost imel še kopico otrok, kar pa je bilo zelo redko, ker so bajtarski otroci zaradi stradanja in nehigienskih razmer pogosto umirali že v rani mladosti, največkrat še kot dojenčki. Večkrat je veljalo pravilo, da se je oblekel tisti otrok, ki je prvi vstal, drugi pa so bili zaviti v razne stare cunje, ki so jim ponoči služile za posteljnino. Ti otroci niso poznali Miklavža, ki je nosil darila kmečkim otrokom, skrili so jim celo Pratiko, kje r je bil le ta naslikan.

Bajte so bile v glavnem vse enako grajene. Prednji del je bil lesen, drugi, pomaknjen v breg, pa zidan. V zadnjem delu bajte sta bili veža in kuhinja . Zadnja stena je bila v glavnem pod zemeljsko površino; če pa je bil teren trdnejši, zadnje stene niti ni bilo, temveč jo je zemlja nadomestovala. V stranskem delu zidane stene so bila na eni strani »ta velika« vrata (vhodna), na drugi strani pa »ta mala« vrata, ki so vodila v leseno stranišče, ,ki je bilo pritisnjeno k zidu stavbe. Prednji del stavbe pa je bil zgrajen iz lesenih brun, ki so bila položena drugo vrh drugega in na treh straneh tesana, četrta stran pa je bila okrogla, neotesana stran je bila zunanja . Na vogalih so bila bruna izrezana; tam so se vezala. Konec bruna je molel za kakih 20 cm naprej iz stene oziroma iz vogala. V bruno so bile izžagane odprtine za okna, velike približno 30 X 40 cm. V odprtine pa so bili vdelani železni križi, da nepoklicani ni mogel skozi. Okna so bila navadno zasteklena, če pa se je kakšno steklo razbilo, so v odprtino zabasali staro cunjo.

V prednjem delu stavbe je bil prostor približno 3,5 X 3 m; imenoval se je »hiša«. Pri nekaterih večjih bajtah pa je bil še drug prostor — »kamra«. V hiši je bila glinasta peč, v kotu pri oknih večja miza s klopmi, redkokje pa še krušna miza — »vinkla«, »binkla« ali »mentrga« za gnetenje in vzhajanje testa. A v teh bajtah se je kruh redko pekel, zato krušna miza tudi ni bila potrebna. Za vrati, če je bil prostor, je na steni visel še sklednik. Prostor je bil visok največ dva metra ; strop je bil lesen, po sredi pa je bil položen močan tram, ki je strop podpiral. Pod v hiši je bil lesen.

»Kamra« je bila navadno za polovico manjša od hiše; vsa oprema v tem prostoru je bila visoka zakonska postelja, mogoče še skrinja. Tlak je bil ilovnat.

Otroci so pozimi spali na peči in po klopeh, poleti pa na podstrešju. Veža in kuhinja sta bili običajno le en prostor; le pri večjih bajtah sta bila prostora nekoliko ločena. Del kuhinje je bil obokan in okajen z dimom, ki se je vil iz kurišča peči — »žokna«. Tu je bilo toliko opevano ognjišče, ki pa je bilo največkrat prazno. Od tu je uhajal dim na prosto skozi razne odprtine in vrata. Oprema v kuhinji je bila skromna : dvoje kurkel za potiskanje loncev v peč, manjš a grobo izdelana omara za nekaj glinaste posode, majhna klop, na kateri je bil škaf z vodo in velik lesen korec za zajemanje . Manjkal pa ni pihalnik — »pihavnk« — za pihanje v žerjavico, da je vzplamtel ogenj.

Iz veže, ki je imela lesen strop, tla pa tlakovana s skalami ali lesenimi kosi debla dreves, so držale stopnice na podstrešje . Podstrešje je bil prazen prostor, opažen z deskami; prednji opaž je imel izrezano odprtino za okno, v zadnjem pa so bila vrata, ki so vodila na prosto.

Ta prostor je služil gospodarju za shrambo sena in kot ležišče za otroke, če je gospodar to dovolil.

Streha na bajtah je bila seveda slamnata, zaraščena z mahom. Dimnika bajta ni imela, le na vsakem koncu slemena strehe je bil zaboden v slamo lesen križ.

Kljub temu, da so bili gostačevi otroci večinoma sami doma, ker so starši delali od jutra do večera, je prišlo le redko do požara.

Nekajkrat v letu pa je bilo tudi v teh bajta h veselje in zadovoljstvo: ob sejmih, o pustu in ob raznih cerkvenih praznikih je bila gospodinja radodarna . Gostača so povabili k kmetu na kosilo, otrokom in ženi pa so prinesli v veliki skledi ali pa kar v predpasniku raznih dobrot. Veselje je bilo tudi takrat, ko je dorasel prvi otrok, da je lahko šel za pastirja ali za pestunjo.. . in to se je ponavljalo iz roda v rod.

Kot sem že omenil, sem opisal le drobec življenja nekdanjih kmečkih gostačev. Pisal sem po spominu iz otroških let in po pripovedovanju starih ljudi; vendar je vse živa resnica, saj se vsa pripovedovanja ujemajo in tudi nekateri redki opisi to potrjujejo .

NAŠE KMETIŠKE HIŠE — kakošne so in kakošne bi imele biti.
Vir-Kmetijske in rokodelske novice 6.1 1864 št .1


Človeka v srce zaboli, ako vidi, kakošne so večidel hiše na kmetih: že od deleč se večidel kaže, kako nerodne so v vseh rečeh. Če se pa vanje stopi, tu se še le vidi, kako nespametno in brez pomislika je vse napravljeno; vidi se, da ljudem, ko so hišo stavili, ni mar bilo ne za svetlobo, ne za zdravi zrak, ne za koristno porabo prostora, ne za hišno čednost in snago itd. Z manjšimi stroški bi bili lahko napravili pripravniše poslopje, ako bi bil le um zidar bil. Tako pa so sobe majhne tesne in nizke, da Bog pomagaj! V tacem brlogu leže na kupu starši in otroci, hlapci in kršence, navrh pa še vkvartirani vojaki. Kaj se tu vidi in godi, — kakošen zrak se tu sope — ne bom ti, dragi gospodar, popisoval na drobno. Nevednim mojstrom-skazom je malokdaj mar, da se nova hiša na mokro zemljo stavi; vse eno jim je, ali so okna na to ali to stran obrnjene; ali solnce v hišo posije ali ne. Pri napravi nove hiše se žalibog najbolj na to gleda, da se, kar je moč, z majhnimi stroški napravi, da se blizo nje hlev, skedenj in gnojišče postavi. Tako hiša stoji prav za prav kakor kak boren prislonek k hlevu ali skednju, ki ima eno nizko in tamno izbico. Nje duri so tako nizke, da se moraš vselej pripogniti, ce hočeš vanjo, ako le nisi prtlikovec; okna so včasih komaj poldrug čevelj visoke , v nekterih bajtah pa še celo tako majhne, da komaj glavo skoz pomoliš; peč v nji je navadno tako velika, da velik del hišnega prostora povzame; poleti in pozimi se za ljudi in žival v nji kuha. Svečava so navadno trske iz jelovega ali bukovega lesa napravljene, od kterih se mnogokrat tako kadi, da ljudje skor sami sebe ne razločijo. Pa še to je , da v hišah dostikrat tudi kuretnina in druga domača žival prebiva. Okna so dostikrat proti gnojnemu kupu obrnjene, in hišnim vratam nasproti stoji hlev ali pa stranišče (sekret). Če je vas še v tako dobrem in zdravem kraji, si ga kmet v svoji hiši s slabim zrakom pokvari.Hočeš imeti hišo na pravem mestu, postavi jo proti jugu , to je, proti poldanski strani. V tacih hišah ne trpe prebivavci poleti take vročine, pozimi pa tudi tacega mraza ne, kakor v onih, ki so proti jutru ali pa večeru obrnjene, ktere poleti 4 ali 5 ur zjutraj ali popoldne solnčna vročina prepeka. Ce so hiše proti jugu (poldnevu) obrnjene, jih solnce polet i skorej nič ne zadeva, in čeravno zjutraj ob 9. ali 10. uri v hišo sije, jo popoldne ob 2. ali 3. uri že popušča, ker tako visoko na nebesu stoji, da le na streho sije, ne pa v hišne sobe; — v hišah proti poldnevu obrnjenih je pa to ravno narobe ; v take hiše jame solnce po svojem nizkem teku že zjutraj sijati in jih razgreva kakih 7 do 8 ur; zato je pa tudi v njih topleje, one so svetleje in ne potrebujejo toliko kurjave, kakor hiše na drugo stran obrnjene. Vse, kar vlažne soparice v hišah in poleg hiš napravlja, bi se moglo odstraniti; zato naj bi hišni gospodarji najbolj na to gledali, da bi zidovje in lesnino svojih hiš, kar se da, vedno suho ohranili. Mali vrtec s cvetlicami pred hišo lepša hišo; cvetlice se ponašajo na solncu najbolj, zato je pa tudi najgorši kraj za cvetnjake na južni hišni strani. V Svajci se vidi pred vsako kmečko hišo prijeten cvetličen vrtec. Nikar ne mislite, da je to pregosposko, predrago ali zamudno za kmeta; če si enkrat za par grošev kupi korenin georginjih, si jih zarediš, da jih imaš ti pa tvoji otroci dovelj, če jih pozimi v hram spraviš kakor krompir. Pa še druzih cvetlic je dosti. Le ta misel naj enkrat predere pri kmetih, da Bog ni cvetlic vstvaril samo — za gospodo.

Kmečki dom

Kmečki dom, priča naše preteklosti, izginja. Trdoživost kmečkega prebivalstva in ljubezen do zemlje, do svojega doma, je tako močna, da ponekod vztrajajo še danes v skoraj nemogočih razmerah, v primerjavi z življenjem v središčih. To trdoživost in ljubezen je pokazala tudi obnova domačij po osvoboditvi. Vendar je izginila nekdanja značilnost kmečkega doma. Današnji utrip življenja v kmečkih domovih je drugačen. Ni več tiste kmečke idile, kij e na zunaj kazala lepo podobo, v resnici pa ni bila taka.

Naslednji opis, ki se nanaša na domačije v cerkljansko—škofjeloških hribih, seveda ne bo popoln. Vendar bom skušal v njem predstaviti tudi nekatere podrobnosti, ki se bodo zdele nepomembne, vendar za takratne čase zelo važne. Če danes ugotavljamo, kaj je vodilo takratne prebivalce, da so postavljali nekatera svoja domovanja v krajih, ki so za današnje pojme najmanj primerni, moramo poznati vrsto okoliščin. Nekako od leta 900 dalje se je v teh hribih pričela naselitev z dveh strani, iz Poljanske doline in Tolminske. Čeprav je bila že v tistih časih opravljena razdelitev ozemlja, kjer danes poteka upravna meja med idrijsko in škofjeloško občino, so bili Tolminci hitrejši in so se naseljevali kar preko določene meje, tj. na škofjeloško stran.

Arhitektura in še nekatere druge značilnosti v teh krajih so si bile popolnoma podobne, kar pa se je izgubljalo proti Škofji Loki in Tolminu. Kakšna je bila torej kmečka domačija za kulisami idile:

Velika kmečka domačija - kmetija z veliko stanovanjsko hišo, hlevom, z enim ali dvema kozolcema, klanico (kolnica), drvarnico, z eno ah dvema kaščama, svinjakom, pajštvo za sušenje sadja in sušilno jamo za lan.

Vsa poslopja so bila krita s slamo- škopo. Strehe so bile strme, daj je sneg lažje zdrsel z njih in seveda tudi deževnica, da streha ni trohnela dimnikov skoraj ni bilo, če je bil, je bil postavljen le na podstrešju in skozi streho na prosto, bil je lesen in prevlečen z ometom .

Na pročeljih stanovanjskih hiš, ponekod tudi na hlevih in celo na stebrih kozolcev so bile freske, ki so ponekod še danes ohranjene.

Majhna okna z navadnimi železnimi križi ali umetno kovanimi in ornamentiranimi, ter z okvirji iz klesanega kamna .Velika dvokrilna vhodna vrata (ta velika) so bila lepo izrezljana. Močni klesani kamniti podboji in obok, na katerem so bile vklesane začetnice imena in priimka gospodarja, ter letnica postavitve.

Skozi ta vrata je bil vhod v vežo. Veža je bila velik prostor, kjer je bila shramba za jarme, in komate če so imeli konje. Tu je bila postavljena stopa—phalnica za ječmen in proso. Velik okroglo izklesan kamen z vdolbino je bil utrjen v tlaku, prav tako je bil utrjen tudi podstavek za stopo na nožni pogon. Tu so hranili tudi orodje, ki so ga uporabljali pozimi, ko so izdelovali lesene izdelke za domačo rabo: vozove, vozne koše, grablje, cepce in drugo. Veža je bila tlakovana z grobim kamenjem, zelo pogosto le s steptano ilovico. Bila je precej zakajena, ker je skozi kuhinjska vrata v ta prostor uhajal dim. Od tu so vodile stopnice v nadstropje, pri večjih domačijah so bile kamnite, pri majhnih običajno lesene. Ena stranska vrata so vodila v glavno sobo-hišo, druga v klet. Velika kuhinja je bila prava prekajevalnica. Iz „žekna", kmečke peči je uhajal dim in se prosto gibal po celem prostoru pod obok, kjer so sušili svinjino, od tu pa na podstrešje skozi veliko odprtino, ki je služila za dimnik.

Tudi podstrešje je bilo temu primerno okajeno, dim pa je uhajal na prosto skozi okna in špranje v opažu.

Kuhinja je bila črna, obokana, z majhnim ognjiščem pred kuriščem (žeknom) kmečke peči .Ob ognjišču so bile postavljene burklje, lopar, omelo za peč pihalnik, stojalo za burklje in razni pripomočki za kurjenje in kuhanje v peči.

Ob ognjišču je bila v zidu majhna vdolbina, kjer je bila shranjena goba in kresilo s katerim so zanetili ogenj. Tik ob vratih v vežo je bilo malo okence, da je gospodinja izpred peči lahko videla, če je kdo vstopil v vežo. Ob ognjišču je bil vzidan velik kotel za kuhanje krme za prašiče, zraven pa še majhno ognjišče s kuriščem (žeknom) za peč v kamri. Opreme je bilo v kuhinji malo; majhna miza s prekrižanim stojalom, odprta omara s policami, škaf za vodo, ter dva ali trije za pripravo krme za prašiče, nekaj velikih železnih loncev ob steni ter posoda za pepel. Kasneje je bila ponekod nad ognjiščem napravljena mapa okrog velike odprtine, ki je služila za dimnik. Na zunanji strani te mape je bila polica, kjer so bili drobni pripomočki; posode z začimbami, kasneje tudi mlinček za kavo. Na steni ob vratih je bila pritrjena še velika lesena posoda za sol. Na zidu ob ognjišču je bil pritrjen železen kavelj za katerega so zatikali trsko, ki je osvetljevala ognjišče, ko je gospodinja pripravljala hrano.

Iz kuhinje so držala vrata v klet, kjer so hranili krmo za prašiče. Tu so bile tudi  lesene kadi, ki so jih v jeseni napolnili z zeljem in repo. Klet je imela le majhno okence - lino, še to je bilo navadno zastrto s cunjo. Iz kuhinje so bila vrata še v kamro in mala vrata na prosto - na dvorišče. Zraven je bilo še edino kuhinjsko okno, toda stekla so bila tako zakajena, da je bilo komaj zaznati prozornost.

Poleg veže je bila v polprizemlju še klet za krompir, jabolka, ter police na katerih so bile steklenice z žganjem. V tej kleti so bili tudi sodi, polni mošta- tepkovca, ki so jih navadno izpraznili ob košnji ali šele ob mlačvi žita. Ta klet je bila skrbno zaklenjena z veliko ključavnico. Ključ je nosila gospodinja v predpasniku, kar se je lahko opazilo, saj je bil ključ navadno zelo velik. Če gospodinja ni imela tega ključa, je bilo več vzrokov. Ali si je rada privoščila pijačo, ali pa je bil gospodar zelo skop.

Iz veže so vodila vrata v „hišo' , veliko kmečko izbo, ki je bila dnevni prostor, jedilnica in pozimi tudi delavnica. V kotu za vrati je stala velika kmečka peč. Okrog peči je bila klop, na vsaki strani ob zidu pa še „zdeč", pritrjen na klop. To je bil majhen sedež za eno osebo, nekoliko nižji od površine peči. Ponekod je imela peč še zapeček. To je bil prostor med steno in pečjo, po vsej dolžini peči, širok kakih 80 centimetrov ter približno 50 cm nižji od površine peči. Nad pečjo so bili pritrjeni v strop železni ah leseni kavlji, na katere so bili pritrjeni drogovi za sušenje perila. Kjer so bili pri hiši otroci, so se na teh drogovih sušile tudi plenice, ki so zaudarjale po blatu in seču, saj niso bile vedno oprane. .

Na drugi strani ob vratih je bila v steni kakih 20 centimetrov globoka in 150 centimetrov široka in približno toliko visoka vdolbnina za sklednik. V poševne police napravljene iz letev so bile položene velike prstene sklede in „čerfe" za mleko. Tik ob vratih je bil še lesen žličnik in porcelanasta posodica za blagoslovljeno vodo in molek z debelimi jagodami. Ker je bil pri roki, je služil tudi kot ustrahovalno orožje, neredko jih je poreden paglavec dobil po zadnji plati s tem predmetom.

Ob stranski steni je bil „veštrt" — mizarski stol, zraven hrastov čok, kij e služil kot tnalo za tesanje, nanj se je navadno usedel utrujeni delavec pri mizarskem stolu.

Komaj 50 centimetrov visoka okna so bila v zunanjih stenah. V manjših hišah po dve v vsaki steni, v večjih po tri na vsaki steni med okni, so bile vzidane lesene omare, kjer so hranili vsakovrstno ropotijo. V kotu med zunanjima stenama je stala velika miza. Stojalo mize je bilo oblikovano, ponekod struženo, drugod izrezljano. V kakih 5—7 centimetrov debelo javorjevo mizo so bile vdelane z nagnojevimi paličicami črke IHS. Ob steni je bila pritrjena dolga klop, na eni strani mize kakšna dva metra dolg stol, na drugi, proti vhodnim vratom pa enosedežna stolica, na kateri je med obedom sedela gospodinja ali glavna dekla.

Pod klopjo, ob zunanji steni, je bil z leseno mrežo zagrajen prostor, kjer so pozimi bivale kokoši-nesnice, da so bile na toplem. Pomladi je bil ta prostor namenjen koklji in piščancem. Poleti pa so te mreže odstranili.

V kotu nad mizo je viselo razpelo s križanim ali doma izdelan oltarček, ob straneh dve nabožni podobi, naslikani na steklo. S stropa nad mizo je visela okrogla steklena posoda v njej pa sveti duh v podobi goloba.

Nad vrati v „kamro" je bila majhna polica za toaletni pribor in zdravila; kafra, bencin, britev itd. Pod poličko je bila z nitjo pritrjena družinska pratika, odprta za tekoči mesec. Na tej strani ob peči je bila še „binkla" za mesenje in pripravo kruha za peko. Če so bili pri hiši otroci, je bila tu še zibelka.

Pozimi je bila v „hiši" raznovrstna oprema in orodje: stol za izdelavo koles za kmečke vozove, stol za izdelavo zob za grablje, stroj za rezanje trsk za razsvetljavo, kolovrat, gredeše, motovilo. Kjer je bil pri hiši tkalec, so bile ob steni v kamro postavljene tudi statve.

Strop v hiši je bil lesen, ponekod lepo izrezljane močne deske je v sredini podpiral močan tram z vdelano letnico gradnje, v špranje za tram so bili zataknjeni razni dokumenti; testamenti, pogodbe o dedovanju, pisma s pozivi na sodišče ah k notarju itd. V stropu sta bili izvrtani dve luknji, skozi katera so potegnili vrv, da so nanj privezali prašiča ob zakolu. Tlak je bil izdelan z mešanico živega apna in peska, če je bil v hiši lesen pod, je bila ob čelešniku tj. ob robu klopi ob peči, v pod vdelana meter velika ploskev tlaka, da so nanj stresali ogorke s trsk s katerimi so svetili predicam. Trske so bile namreč pritrjene na klop ob peči s pripravo, ki sojo ponekod imenovali „sutan".

Ob klopi, pod „zdičem" je bil lesen pljuvalnik, napolnjen z žaganjem. Pod klopjo, okrog peči, je bil tudi lesen „zajec" za sezuvanje škornjev, zraven pa so bili položeni čevlji, ki so jih očistili blata le v nedeljo zjutraj.

Kot že rečeno, so iz ,,hiše" vodila vrata v , kamro", manjšo sobo, ki jo danes uporabljajo za kuhinjo. Tu sta navadno spala gospodar in gospodinja, v veliki enojni postelji. Ta soba je služila tudi za hrambo nekaterih živil in obleke. Tudi v tej sobi je bila kmečka peč, vrata so vodila v „hišo" in v kuhinjo.

Iz veže so vodile lesene ali kamnite stopnice v prvo nadstropje, v prostor, ki so ga imenovali „sala". Tudi v tem odprtem prostoru so hranili nekaj orodja in opreme.

Iz sale so  bila vrata v „ta gorenjo hišo" in druge prostore v nadstropju .Največja vrata so vodila v hišo, ki je bila glavna spalnica z več posteljami, kje sta spala mlada, gospodar in gospodinja. Tu so bile postelje, skrinje in omare, ki so jih prinesle k hiši neveste več rodov. .

Če v tej sobi ni spal nihče od domačih, so bile postelje pripravljene za morebitne goste.

Tudi v gornji kamri, zraven „ta gorenje hiše" je bila spalnica, predvsem za otroke oz. mlajše člane družine. Tu, razen postelje, ni bilo omembe vredne opreme, prostor je namreč služil delno tudi za shrambo.

Na nasprotni strani „ta gorenje hiše" je bila soba za služičad - za dekle. Ta soba je imela majhno zamreženo okno, da vasovalci niso mogli skozenj. Tu sta bili dve ali tri postelje ter mogoče stara skrinja ali omara za obleke služkinj.

Iz te sobe so vodila vrata v sobo, kije služila za shrambo suhega mesa, klobas in žita .Tu so bile velike lesene pregrade za žito, kjer je bilo uskladiščenega tudi "več sto mernikov raznega žita. Tudi ta soba je bila skrbno zaklenjena in zavarovana z majhnim zamreženim oknom.

Iz sale" so vodila vrata še v sobo nad kuhinjo. Ta soba je bila namenjena za preužitkarja ali preužitkarco, ki je ostala sama, ah tudi za „starega strica" , ki je ostarel pri hiši, ne da bi se poročil.

Ta mala vrata" so bila na strani proti hlevu in seveda proti dvorišču, kjer so opravjali največ domačega dela in se poleti tudi največ zadrževali.

Hlev ni bil namenjen le goveji živini, temveč tudi ovcam, prašičem in kokošim. Bil je pravo leglo raznih bolezni, za katere so obolevale živali in pogosto tudi poginile. Gnoj so pozimi prekidali izpod živine na velike kupe ob strani da je bilo v hlevu topleje ,gnojnica pa se je pretekalapo vsem prostoru. Hlev je bila tudi zimska spalnica za hlapce in pastirje. Hlapec je imel pod strop pritrjen pograd z odejo, pastir pa se je zakopal v steljo; poleti so ti spali na seniku.

V skednju nad hlevom so bile ob stenah obešene velike rete in cepci. Po odrih so bili zloženi škopniki slame za kritje streh. Največ je bilo seveda sena in slame.

Pred hlevom je stalo veliko korito izdolbeno iz debelega debla. Voda je pritekala iz bližnjega studenca po lesenih ceveh. Pri tem koritu so natakali vodo tudi za kuhinjo in druge potrebe, ker v kuhinjo ni bilo posebne napeljave.

Na velik kozolec so jeseni odložili v „štante" veliko količino snopov raznega žita da se je osušilo do mlačve, kasneje tudi steljo za živino. V kozolcu je bilo večje število lesenih kmečkih voz, brez vsakega okovja ter razni „stroji" vozni koš, brane, plugi, stol za trlice in druga poljska oprema.

Pri vseh večjih kmetijah je bila ena ali tudi dve „kajži" , kjer je bivala družina ,gosta", dninarja pri kmetu.

Vir- Janez Jeram Idrijski razgledi 1977

Notranjost kmečke hiše

Trgovine in gostilne med obema vojnama

Janez Jeram-idrijski razgledi 1989

GOSTILNE

Gostilne, priljubljeno zbirališče moških, bolj v preteklosti, manj danes. Obenem je bila gostilna najbolj prekleta »ustanova« s strani žena. Koliko gorja je bilo v družinah, koliko lačnih in bolnih otrok je bilo zavoljo pijače, ki je stekla v gostilnah. Koliko kmetij je šlo na boben. Koliko sporov in pretepov je nastalo v gostilnah, ki so se končali tudi s smrtnim izidom. Vendar so gostilne prebrodile vse vojne in druge krize, se posodobile in tudi kultivirale. Ostale pa so pri svojem osnovnem opravilu, točenju alkoholnih pijač in premalo pri kulturni postrežbi. Čeprav je bil čas gospodarske krize, brezposelnosti in propadanja domačij, je bilo v gostilnah potočenega več vina kot ga potočijo danes. Danes se popije več vina doma kot v gostilni. V trgovinah nabavljeno vino je ceneje, v gostilnah pa je všteta tudi usluga. V preteklosti ni bilo tako; pitje vina doma je bila velika potrata, čeprav je bilo cenejše. Nihče pa ni pomislil na potrato, če je pil vino v gostilni. Na podeželskih domačijah so takrat popili veliko hruškovega in jabolčnega mošta. Le dobro stoječi kmet je dninarjem ob košnji in drugih večjih delih postregel z vinom ob malicah. Gostilne in trgovine so bile v preteklosti bolj uslužne kot so danes. Nastajale so po potrebi kraja, gostilne bolj po potrebi popotnikov »furmanov«, t.j. prevoznikov raznega blaga. Tiste ob cestah so služile prevoznikom na velikih razdaljah. Bile so v glavnem kmečke domačije, navadno ob cesti, ki se je potem dvigala v strmine. Poleg goveje živine je imela taka domačija tudi nekaj parov konj, ki so jih uporabljali za priprego prevoznikom, do prelazov oziroma vrh klancev. Gostilne so bile tudi vrh klancev, kjer so si prevozniki za kratek čas odpočili. Na velikih razdaljah pa tudi v dolinah. V takih gostilnah so vozniki po potrebi tudi prespali. Gospodar je imel enega ali dva hlapca, ki sta bila poleg drugega dela na uslugo gostom - prevoznikom. Voznik, ki je bil utrujen od dolge poti, je tem hlapcem prepustil konje, da so jih spravili v hlev, jih nakrmili in napojili. Skrbeti so morali tudi za varstvo tovora. Zgodilo se je, da so hlapci odprli sod in si iz njega natočili vino ter potem sod napolnili z vodo. Če so to ugotovili, je gostilna izgubila dober glas, hlapci pa so morali poiskati službo drugje. Druge gostilne na podeželju so bile t.i. vaške krčme. V teh so se zadrževali predvsem domačini in seveda tudi popotniki. Pogosti gosti so bili odkupovalci živine in lesa ter krošnjarji, ki so ponujali svojo drobnarijo po kmečkih domačijah. Tu so se ustavljali orožniki, pobiralci davkov, sodni in občinski sluge. Če je bila taka gostilna na dobrem glasu, se je v njej ustavil tudi župan ali kak drug mogočnik. Zgodilo se je, da je tak gost dal za pijačo tistim, ki so se takrat nahajali v gostilni. Take gostilne so imele tudi svoje stalne goste; to so bili gospodarji, ki so zanemarjali domačije in jih pogosto spravili na »boben«. V gostilnah ali v bližini so se zadrževali vaški brezdelneži, ki so bili za kozarec vina vedno na razpolago. Čim je tak brezdelnež videl, da je prišel v gostilno tujec, se je takoj »prislinil«. Poznali so namreč vse razmere v kraju, vedeli so, kdo prodaja živino, les in še marsikaj ali pa se zanima za nakup. Za manjšo vsoto so takega gosta popeljali do domačije in mešetarili. Če je bila kupčija dobra, je bil dober tudi izkupiček. Če je imel od tega korist gostilničar, je takemu mešetarju naklonil kozarec vina. Kakšne so bile gostilne? Osnova vsake gostilne je bila klet, kjer so bili sodi vina, mesnina in kruh. Vipavsko vino in briška rebula sta bila med najbolj zaželjenimi vini pri nas. Pred prvo svetovno vojno in še nekaj let po tem je bilo tudi žganje pogosto na gostilniški mizi, kasneje tudi vermut. Piva se je pod Italijo zelo malo potočilo, bilo je drago in slabše kvalitete. Prebivalci ob meji so hodili na pivo na jugoslovansko stran, saj so bile ob meji številne gostilne. Žganje oziroma kuhanje žganja po domačijah, je italijanska oblast prepovedala. Poslej je bilo žganje v strogi ilegali; če so finančni organi zasledili kuhanje žganja, je sledila stroga kazen. V srednje razrednih gostilnah sta bili navadno dve pivski sobi, večja z dolgimi mizami in klopmi, manjša je bila večkrat rezervirana za zaključene družbe ali boljše goste, sicer pa je bila tudi ta odprta za vse. V večji sobi je bila v kotu kmečka peč, na drugi strani vrat omara za steklenino in tobak, ki ga je prodajala skoraj vsaka gostilna s posebnim dovoljenjem finančne uprave. Na pročelju hiše, kjer so prodajali tobak, je morala biti pritrjena posebna tabla z državnim grbom in napisom, da se tu prodajajo tobačni izdelki in sol. Vino so prinašali na mizo naravnost izpod pipe pri sodih v kleti, le redkokje so imeli vino v večjih steklenicah bolj pri roki. Posameznik je naročil »firklc« vina in bolj redko pol litra (dva deci niso poznali). Večja družba, ki se je v gostilni zadrževala dalj časa, je naročila »toplar« vina, t.j. dva litra. V taki družbi je bilo običajno nekaj pevcev, ki so med kratkimi premori zelo radi prepevali. Gostilničar in natakarica niso imeli prostih dni, delali so od zgodnjega jutra in pozno v noč, dokler so bili gosti. Vhodna vrata pa so morala biti ob uradno določenem času zaklenjena. Manjše, bolj zakotne gostilne, so bile še bolj skromno opremljene in o kakšni higieni ni bilo govora. V takih gostilnah so se zadrževali »zapufani« gospodarji, drugi pijanci in brezdelneži. Tu se je poleg vina, kljub prepovedi, še vedno točilo žganje, seveda ilegalno. Vino so gostilničarji nabavljali pri vinogradnikih. Domala vsi gostilničarji so imeli še dodaten vir dohodkov, saj se ponekod niso mogli preživljati samo z gostinstvom. Nekateri so imeli posestva, drugi različne obrti. Gostilne na podeželju so nudile predvsem le pijačo in narezke. Boljše so pripravljale tudi toplo hrano, če je bila za to potreba. V večjih središčih so bile tudi žganjarne, kjer so točili izključno samo žganje, ki je bilo pred prvo svetovno vojno edina žgana pijača, ki so jo dobro poznali. Italijanska oblast je prepovedala kuhati žganje in uveljavila vermut, druge žgane pijače se niso uveljavile. Priljubljene so bile gostilne, kjer je gospodar ali gospodinja prisedla h gostu in se pogovarjala z njim. Moški so radi prihajali v tiste gostilne, kjer so bile brhke natakarice. Zaradi tega je marsikatera prišla ob dobro ime; nekatera upravičeno, druge tudi neupravičeno. V času pod Avstrijo država gostilnam ni posvečala potrebne pozornosti - dovolj je bilo, da je bil plačan davek ali dac. Več pozornosti je gostilnam posvečala italijanska oblast. Slovenske gostilne so bile vedno na »piki«, predvsem s političnega vidika. Tu so se zbirali ljudje, ki so govorili slovensko in jih Italijani niso razumeli, kar je bilo sumljivo. Dovolj je bilo, da so gosti zapeli slovensko pesem in že je bil gostilničar ob dovoljenje za obratovanje gostilne. Zaradi tega je bilo med obema vojnama zaprtih več gostiln. Če so bile v bližini obmejne postojanke in je bil njihov poveljnik uvideven ter v dobrih odnosih z gostilničarjem in ostalim prebivalstvom, je imela gostilna več svobode. Žal je bilo takih malo. Ko so bila pod Italijo ukinjena vsa kulturna in druga društva, so gostilne ostala edina zbirališča starih in mladih. Tu je še nekaj časa živela slovenska pesem, dokler je niso prepovedali. Pojavili so se napisi: Qui si parla soltanto italiano - Tu se govori samo italijansko. Ljudje so se kljub temu zbirali po gostilnah in govorili slovensko. Ob razpadu Italije so predvsem na Cerkljanskem in tudi ponekod na Idrijskem prenehale poslovati vse gostilne in trgovine. Iztočili so zadnje zaloge vina, prodali živila. Kar niso pokupili domačini, so zaplenili partizani. Nekaj pa so lastniki tudi poskrili. Če so partizani odkrili tako zalogo, je sledila kazen. Sicer pa gostilne in trgovine takrat niso bile več založene, saj je vojna trajala že tri leta. Ob glavni cesti Cerkno-ldrija sta bili  gostilni: pri Maruškovcu in na Travniku. Dve sta bili v Otaležu in ena v Plužnjah.



TRGOVINE

 Če je bila gostilna domena moških, je bila trgovina stvar žensk. Če je šel moški nabavljat v trgovino živila in druge gospodinjske potrebščine, je bil pri drugih moških ali »copata« ali skopuh, ki ni zaupal denarja ženi gospodinji. Seveda je bilo to drugače, če je bila trgovina oddaljena. Poleg trgovin v mestu so bile tudi na podeželju skoraj v vsakem kraju, sicer majhne, z vsakdanjimi potrebščinami. Izbira je bila skromna, saj so bile tudi potrebe na podeželju skromne. Podeželani so kupovali le stvari, ki jih niso doma pridelali, t.j. sladkor, olje, sol, petrolej za razsvetljavo, tobak, itd. Navadno je tak trgovec začel trgovati v svoji hiši, kjer je za lokal namenil eno sobo. Na zalogi je imel vse od šivank, sukanca, glavnikov - tudi tistih za uši, pipe za kadilce in še vrsto drobnih stvari. Mnogo takih trgovčičev se je povzpelo v vrh trgovske dejavnosti. Ko si je finančno nekoliko opomogel, je marsikateri odprl tudi gostilno. Seveda je bilo tudi obratno - da je gostilničar odprl trgovino. Nekateri od teh so imeli tudi mesnice in pekarne. Poglejmo nekoliko v takratno podeželsko trgovino. Ob eni steni je bila polica z več predali, kjer so bili razstavljeni predmeti. Večina je imela tudi pult ali vsaj strežno mizo. Poleg police so bili razobešeni še drugi predmeti; furmanski bič, razne vrvi, verige itd. Polica je imela v spodnjem delu pregrade z moko, sol, sladkor, riž, testenine in drugo, ker je trgovina dobivala ta živila v velikih vrečah, 50 - 100 kg. V kotu za vrati je bil manjši sod olja, večji za petrolej in zraven tudi »šmir« - kolomaz. Tekstilnega blaga v podeželskih trgovinah skorajda ni bilo, razen nekaj parov nogavic in žepnih robcev. Nekoliko drugačne in tudi večje so bile trgovine v središčih. Le-te so bile tudi bolje opremljene. To so bile trgovine z mešanim blagom in specializirane trgovine. Toda tudi v mestih, oziroma središčih, so bile manjše trgovine z raznovrstno drobnarijo. Trgovine so bile ali v zasebnih rokah ali pa zadružne-konsumne. Delavske in uradniške družine so nabavljale živila na knjižice in potem ob koncu meseca plačale dolg. Na podeželju je bilo že pred prvo svetovno vojno nekaj trgovin, več pa so jih odprli v času med obema vojnama. Trgovci niso bili navdušeni nad podeželskimi trgovinami, ki so jim odjedale zaslužek, vendar je italijanska oblast podpirala to dejavnost. Potrebe podeželja so bile večje kot v preteklosti. Pred prvo svetovno vojno in še nekaj let potem je poslovala še ena vrsta »trgovin«. Po podeželskih krajih so hodili krošnjarji, ki so nosili vso trgovsko robo v nahrbtnem košu. Med temi je bilo veliko Rezijanov in seveda tudi nekaj drugih. Prodajali so drobnjarije, ki so jih ljudje vsakodnevno potrebovali. Nekateri so prodajali tudi bel kruh, daj e z njim mati razveselila svoje otroke. Na podeželje so prihajale tudi ženske z Vipavske doline in Brd, ki so ponujale češnje in še nekatere druge sadeže. Vse so nosile v velikih jerbasih, na glavah. Večina popotnih trgovcev je odkupovala jajca, kokoši, maslo in tudi ženske lase. Vse to so nosili prodajat v Trst, pot so opravili večinoma peš. Še nekaj let po vojni so ženske s podeželja nosile kmečke pridelke v koših v Idrijo in svoje blago prodajale po hišah. V preteklosti so veliko živil, ki jih danes kupujemo v trgovinah, pridelali sami, zato je bil promet veliko manjši, kot je danes. V trgovinah pa so bili bolj ustrežljivi kot danes. Gospodar - trgovec je z večjo uslužnostjo, ki jo je seveda zahteval tudi od svojih prodajalcev, lahko povečal promet. Po zadnji vojni pa je trgovina stopila v novo fazo poslovanja. Trgovine so podružbili in zasebno trgovstvo je propadlo.

P.s Trgovine so bile leta 1923 v Otaležu na naslovih  246, 180 in 253 in v Plužnjah 13 in 33,