Zaslišanje prič o prispevkih patriarhovih kmetov leta 1310

 30. julija 1310 Videm

Patriarh pooblasti notarja, da zasliši priče o prispevkih, ki jih običajno plačujejo patriarhovi kmetje v tolminskem okraju.

Ottobonus, po božji milosti, patriarh  svetega sedeža v Ogleju, William, notar Walterja, mu je izrazil svojo hvaležnost.

Bocchinanus, Fredericus, Johannes in Paulus, kolonisti iz vasi Plosine (Plužnje), gastaladija Tolmin, so nam razložili preko vas in vaših kolegov v naših zbornicah zgoraj navedene pogodbe.

V gastaldiji  Tolmin  so bili nekateri po krivici šikanirani in obremenjeni s tem, da so jih silili k plačilu
in storiti tisto, česar niso dolžni plačati in delati in do zdaj so imeli navado plačati in storiti.

Zato vam po ukazu vaše predanosti in naše milosti do navzočih v tem pogledu z velikim zaupanjem ukazujemo, da skrbno pregledate vse priče, ki jih želite pripeljati , potem ko ste prej prejeli telesno prisego. In da so njihova pričevanja in njihove izjave zvesto zapisane v pisni obliki ali z javnim poročevalcem v vaši prisotnosti,  kar je razumno koristno glede poslovanja našega kmeta.

 Antonio di Cividale . 

1310. dne 8. avgusta. Čedad.

Zaslišanje prič o prispevkih patriarhovih kmetov v Plužnjah (Plusini) , Otaležu (Tolsachu)  in Lazcu (Lasu) .

1310 dne 8. avgusta v navzočnosti častitega moža D. Wolrica, koroškega naddiakona, Ropretta, Cassonovega nečaka, Frančiška, Salamonovega sina in drugih.

Pred Williamom, poročevalcem je nečak M'. Walterja iz kanoničnega mesta Oglej( Aquilegen) , kateremu je častiti pater D. Ottobonus, po božji milosti svetega sedeža v Ogleju( Aquilegen), patriarh , zaupal zaslišanje spodaj podpisane priče Lucillusa iz Tolmina, pričo, ki so ga predlagali Federicum in Johannes iz Pluženj ter Paulus iz Lazca in njihovi sodelavci.
Omenjena  patriarhova pogodba vasi  Plužnje  iz gastaldije Tolmin naj pokaže, kaj sami gospodu patriarhu in cerkvi v Ogleju imajo dolžni  storiti po zakonu in plačati  do zdaj.

Zaprisežen in izprašan o resnici je rekel, da se spominja, da je bilo pred petdesetimi leti  tam vse pusto in opustošeno in da je slišal , da je  D. Johannes Longus gastald v Tolminu  dal v zakup tako pogodbo , da je plačal gospodu patriarhu določeno najemnino za novo naseljeno območje.

Tudi D. Odorlicus Longus de Civitas je zapriseženo pričal. Povedal je, da  je v času  patriarha Gregorija njegov oče  Johannes Longus gastald v Tolminu, naselil v Plužnjah  v veliki meri ljudi, ki  so prišli izza gore Oslice.

Jacobus de Locha Reutarius  zaprisežena priča je rekel , da se spominja , da je Pluženjska pogodba obstajala že trideset let in od časa patriarha Rajmunda je zdaj kakih petindvajset let od ukaza , da se naselijo tam vasi Plužnje (  Plusine ) , Otalež (Tolsach ) in Lazec( Las) in četrta vas iste pogodbe, ki je še vedno opustošena.

Podobno je bil Jacobus de Corithnich Reutharius izveden kot zaprisežena priča. Rekel je, da se spominja izpred tridesetih let , da so kmetje iz Pluženj in Otaleža  navajeni in morajo letno plačati patriarhu sedemnajst funtov denarijev in dva denarija za bivanje. Kmetje iz Lazca  pa plačajo šestnajst funtov in dva denarija, toda nato je rekel, da kmetje iz Lazca plačujejo patriarhu samo šestnajst funtov denarijev za bivanje. Omenjeni kmetje ne plačujejo dajatev in ne oddajajo  mesa. Rekel je, da imajo rihtarja, ki pobira pravice za patriarha in ne plačuje davka za posest, ker to zagotavljaja gastaldija Tolmin .Omenjeni Rihtar obvesti gastaldijo Tolmin, če med njimi nastane kakršen koli prepir in takrat v sporu posreduje gastaldija. Rekel je tudi, da se spominja, da je bila četrta vas, imenovana Jazne prav tako zakupljena v pogodbi Plužnje (Plusine), a je zdaj pustota .Plačali so dvaintrideset denarijev patriarhu za vsako bivanje in desetino kapitulu državne cerkve .

Podobno je bil Hermannus de Locha Reutharius izveden kot zaprisežena priča . Rekel je, da se že petindvajset let in več spominja, da so bila omenjena mesta Plužnje (Plusina) , Otalež (Tolsach) in Lazec(Las)  takrat poseljena. Kmetje so sami plačevali in so letno  bili zavezani patriarhu. Plužnje(Plusina) in Otalež( Tolsach) manj kot dvaindvajset denarijev za vsako bivanje v Lazcu pa so morali plačati šestnajst funtov denarijev in nič drugega. In če so prejeli karkoli drugega, so postali nasilni .Imajo enega rihtarja  ,ki vse ureja in  pobira in zagotavlja pravice patriarha.

Albrettus de Tradisca Reutharius, zaprisežena priča, je dejal, da se spominja in ve, da je omenjene vasi šestintrideset let bile opustele potem pa sta Wolricus de Caminich in Jacobus de Cadroch šla k patriarhu Rajmondu in dobila od njega dve posestvi v vasi Otalež (Tolsach) . Za časa bivanja niso plačevali davka  in ničesar drugega , ker so bili najeti, da bi živeli v omenjenih krajih. Le za bivanje so Plužnje(Plusina ) in Otalež (Tolsach) plačevali davek sedemnajst funtov  denarijev in dva denarija, Lazec šestnajst funtov denarijev in Jazne (Jasim), ki so zdaj nenaseljene štiri funte denarijev.  Vrh tega pa so imeli listine in privilegije od omenjenega  patriarha. Rekli so, da nimajo drugega za plačati.

Prav tako je bil Nicholas de Coritnich izveden kot zaprisežena priča in se strinja z omenjenim Albrettom v vsem, razen tega dodaja, da omenjeni kmetje niso dolžni delati na izven svojih pogodb.

Prav tako je Rodulfus, kalcifikator iz Coritnicha, rekel v vsem in skozi vse kot omenjeni Nikolaj.

Tudi Michael de Coritnich je bil izveden kot zaprisežena priča . Rekel je, da ve, da kmetje omenjenih vasi Plužnje (Plusina), Otalež (Tolsach) in Lazec (Las ) plačujejo zgoraj navedeni davek in da ne bi smeli plačati ničesar drugega .

Tudi Haynricus de Corithnich je pričal . Rekel je, da kmetje Pluženj(Plusine )in Otaleža( Tolsacha) za vsako posest plačajo deset funtov sedemnajst denarijev redno že petindvajset let .

Dodal k prej omenjenemu Hermannusu de Locha, da se je plačevalo letno dvaintrideset denarijev za vsako posest vasi Jazne (Jasim), v času ko je bilo zakupljeno in naseljeno. Vendar jih je zakon zavezoval, da ne plačujejo ničesar drugega, niti ne dajejo mesa, ampak desetino plačujejo  le državnemu kapitulu.In imajo med seboj enega rihtarja, ki za svojo posest ne plačuje davka, ampak pobira pravice patriarha.

Tudi Volricus de Corithnich je pričal. Strinjal se je s prej omenjenim .

Podobno je bil Aynricus de Tradisca predstavljen kot priča  in se strinjal s prej omenjenim Aynricom de Corithnich, le da je rekel, da verjame, da so bila omenjene vasi že pred približno dvajsetimi leti naseljene.

Podobno sta Janisus de Corithnich in Janisus omenjeni Lupus de Corithnich pričala kot zgoraj ter povedala in se strinjala s prej omenjenim Haynricusom de Corithnich.

Antonio di Cividale

Vir- Archeografo Triestino 1887

 

Poselitev krajev rihtarije Plužnje

 V zgodnjem srednjem veku so bili kmetje večinoma nesvobodni ali podložni ljudje, imenovani massarii (tudi coloni), ker so pripadali posestnemu kompleksu (massa); njihove kmetije so se imenovale massariciae (casae). Lastninska pravica na njihovih kmetijah je bila preklicna, vendar je zaradi nenehnega obnavljanja lahko dejansko postala dedna. Od 13. stoletja se je prosto zakupništvo razširilo iz Italije najprej v Furlanijo zahodno od Soče, pozneje pa tudi v dejansko Goriško grofijo. Mnogi kmetje so postali začasni najemniki s svobodo gibanja in pravico do odpovedi pogodbe. Časovni najem je bil kratkoročni ali dolgoročni. Pismo, ki ne presega 29 let je bilo sklenjeno pisno (z libellusom), zato se kmetje, ki so bili v tako ugodnem pravnem položaju, imenujejo libellarii.

Okoli leta 1260 sta patriarh Gregor in okoli leta 1285 patriarh Rajmund ponovno poklicala Nemce na območje, kjer so nastale vasi Plusina (Plužnje) , Tolfach (Otalež)  in Las (Lazec) . Patriarh Bertrand je potrdil pravice štirih prvo imenovanih nemških krajev s privilegijem dne 1. aprila 1346 Videm. Tamkajšnji kmetje so morali patriarhu plačevati le letne obresti v denarju: 32 pfenigov za vsakega kmeta , v Plusini in Tolsachu 138 pfenigov in v Lasu 128 pfenigov. Sodniki (rictarii) teh nemških krajev  niso plačali ničesar, morali pa so dati Gastaldu v Tolminu  kosilo in večerjo, ko je obiskoval te kraje za sodne namene; kmetje so morali storiti enako ali pa plačati v zameno 3 četrt pfeniga ( 120 Pf.) na sv. Mihael dan. Ob odhodu iz vasi je moral kmet zapustiti tretjino svojega premičnega premoženja, verjetno kot nakazilo. Na gastaldovo zahtevo so morale nemške skupnosti končno poslati deset mož peš z orožjem in zalogami, da so stražile grad v Tolminu.

Vir- Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte -Avstrijska cesarska in pravna zgodovina 1894

Razmišlanja ob poti

O ALKOHOLNIH PIJAČAH IN ŽGANJU Z RAZNIH ZORNIH KOTOV.

Na kuhanje žganja pri nas, tam med Cerknem in Idrijo v vasi Plužnje, ki leži v strmini in ni ravnine niti za dvorišče ob hiši, mu pravimo »šnaps« ali »žgajne«, me vežejo mnogi, prijetni in neprijetni
spomini. Pogosto jih obujam, saj mi je bila to pozneje priljubljena dejavnost...

Čisto majhen sem še bil, ko me je oče prvič peljal na več kot pol ure oddaljen travnik z obilico sadnega drevja. Bilo je v času cvetenja. Oče me je na mojo prošnjo vzel s seboj, saj je želel videti, kakšna bo letina. Vsa drevesa so bila v cvetju.

»Letos bo sadja dovolj« je dejal, »imeli ga bomo dovolj za klet, posušili ga bomo, napravili mošta in žganja«, je zadovoljno pripovedoval. Vem, da sem sveže sadje in pozimi zlasti suhe hruške rad jedel, zato je tudi mene razveselila očetova ugotovitev, da bo dobra letina.

Dolgo si je ogledoval visoko hruško, imela je deblo, da ga nisem mogel objeti in bila je prepolna cvetja. Obraz mu je žarel od zadovoljstva. »Če ne bo kakšnih vremenskih neprijetnosti, nam bo dala dovolj hrušk. Nekaj malega jih bomo pojedli, saj so okusne le zmehčane, obdržijo pa se le malo časa, veliko jih bomo posušili, napolnili bomo 100-litrski sod mošta in tudi kar nekaj okusnega žganja bomo naredili. Letos jih boš moral že pomagati pospraviti; pomagal mi boš pri stiskanju mošta in predvsem pri kuhanju žganja«, je razpredal svoje misli.


Do našega travnika s sadjem ni bilo nobene vozne poti. Le dobro shojena steza, po kateri smo pogosto hodili, je vodila do parcele. Vse boljše sadje smo morali navkreber nositi domov v koših. To je bilo kar
naporno, saj smo v koše naložili čim več, da smo jih čim prej pospravili. Le tisto sadje, ki se je pri trganju poškodovalo in je padlo na tla, plodove velike lesnike, ki je sicer obrodila prav lepa, rdeča jabolka in manjše tepke smo v vrečah spravili kakih 100 metrov navzdol do ceste, ki je bila speljana ob reki Idrijci. Tja jih je potem prišel z vozom, imel je vprežena dva močna vola, iskat sosed z večje kmetije. Ta prevoz pa je moral oče odslužiti z dvema dopoldnevoma košnje.

Takrat smo bili pod Italijo, kamor je tudi naša vas pripadla po prvi svetovni vojni. Kuhanje žganja in posest kotlov je bilo seveda prepovedano. Vendar smo kotel, skrivali smo ga na podstrešju, imeli
mi in še nekateri. Mošt pa smo lahko stiskali in če so po naključju prišli karabinerji, ti so imeli kasarno v sosednji vasi, jim je oče rekel, da bomo naredili mošta, zato smo vedno, kadar smo mleli sadje za
žganje, morali imeti pripravljeno tudi stiskalnico za mošt in v njej vsaj eno prešo z nekaj mošta, da smo ga lahko karabinerjem postregli in jih prepričali. Čeber, v katerega smo nalagali zmleto sadje za žganje,
pa je bil dobro skrit za nekakšno špansko steno, zadaj za svinjakom.

Posebna težava je bilo kuhanje žganja. Tega si v vasi niti v sanjah nismo upali početi. Zato je kar precej vaščanov to kaznivo dejanje počelo v kakih deset minut oddaljeni grapi, po kateri je tekel potok, ki
običajno ni presahnil. Vode za hlajenje je bilo torej dovolj. Tam je oče, ki se je bil izučil za zidarja, sezidal dobro peč, narejeno prav za kotle, ki smo jih imeli v vasi - vsi so bili enaki, če se prav spomnim,
okoli 60 litrov veliki. Do tja smo morali prenesti drva in seveda drozgo, ko je bila godna za kuhanje. Zelo smo morali paziti, da smo odpravili vonj po žganju. V ta namen smo v bližini kurili kako staro gumo ali kaj podobnega, da je smrdelo.

Ker pa je naša hiša stala ob cesti, po kateri so karabinjerji pogosto prihajali, tudi prenos drozge ni bil varen. Zato me je oče vedno, preden jo je bilo treba odnesti, poslal na oglede v vas. Moral sem pogledati v gostilno, saj so se tam karabinjerji pogosto ustavljati. Če so bili tam, je moral čakati, da so odšli, jaz pa sem pred gostilno ugotavljal njihov odhod. Če jih ni bilo, sem moral na konec vasi, od koder se je proti kasarni videlo blizu 2 km ceste. Če jih tudi na poti ni bilo, je lahko drozgo odnesel v grapo. Spomnim se, da smo si izposojali dve večji posodi s kovinskimi ročkami. Napolnil jih je, nataknil na močnejšo palico čez rame in odnesel. To je bila ravno pravšnja mera za en kotel.......

DOGODEK ŽE IZ ZRELIH LET

Ko sem bil že stalno v Ljubljani, sem še vedno rad hodil pomagat kuhat žganje v Plužnje. Z očetom sva ga zdaj lahko kuhala doma in naporov je bilo bistveno manj. Bilo je le nekaj dni za tem, ko je umrl
oče mojega sošolca iz drugega konca vasi. Zato sem sošolca iz nižje gimnazije, ki šolanja ni nadaljeval, med kuhanjem šel obiskat. Okoli njegove hiše je zelo prijetno dišalo po žganju.

»Dober dan, vse naokoli tako lepo diši, kaj si žganje polil?« sem ga vprašal.

»O, to mi pravijo tudi sosedje. Nič nisem polil, le tako lepo diši že 14 dni. Imeli smo veliko češpelj in napolnil sem 200-litrski čeber. Kuhal bom takoj, ko boste vi končali in bo kotel prost«, je veselo pripovedoval.

»Ne vem, če bo to dobro«, sem pristavil. »Zdi se mi, da je tebi žganje izhlapelo.«

Sošolec, povsem nevajen, saj je oče nenadoma umrl in je ostal brez izkušenj, me je preplašeno pogledal, nato pa odvrnil:

»Kaj misliš resno?«

»Bojim se, da resno.«

Čebra ni zatesnil in žganje je zares izhlapelo. Ko je začel kuhati, se je o tem prepričal. Vsebnost alkohola v nangi je bila tako majhna, da se ni splačalo nadaljevati. Vso drozgo je potem vrgel stran. Da,
tudi to se zgodi neizkušenemu......

SPOMIN NA SVOJA OTROŠKA LETA

Ali je bilo jeseni 1939 ali 1940, se ne morem spomniti. Vem, da sem že hodil v italijansko šolo. Oče me je vzel k sebi, ko je kuhal žganje vso noč. Nosil sem drva, skrbel za ogenj, meril količine pretoka
iz cevi in menjal litrske lončke, ki sem jih postavljal pod cev, izpod katere je tekla nanga, mi smo ji rekli »siraka«. Vmes sem pogosto zadremal.

Ko je preveč zagorelo in je bil curek premočan, me je oče takoj zbudil.

»Pri kuhanju žganja ni počitka«, je dejal.

Ob kotlu moraš stalno paziti, da je ogenj pravilen, da so vsi stiki dobro zatesnjeni, da pravočasno menjaš posodo. Veš, tudi »siraka« ne sme teči z debelim curkom, to se pozna pri kakovosti žganja. Se posebno pa moraš paziti pri drugi prekuhi, ko sme biti curek zelo tanek, toliko, da ne kaplja, sicer ima žganje okus po prižganem. Ko boš velik, boš občutil razliko med našim žganjem in tistim, ki ga kuhajo pri sosednjem kmetu. Tam naložijo v peč polno drv, pustijo in gredo po drugih opravilih. Ko se vrnejo, je le še žerjavica in iz cevi le kaplja. Potem zopet naložijo polen, da se ogenj razgori in gredo.

Slab okus njihovega žganja je očiten.«

Oče me je večkrat poučil, kako je treba pri enostavnih sredstvih krotiti ogenj. V vodi je stalno namakal debelejšo hrastovo desko, široko ravno toliko, da je šla skozi vrata peči. Ko sva delala drugo prekuho je
bil na ogenj posebej pozoren. Pogosto je otipaval kapo kotla in ko je bila cev kape vroča, je potisnil desko na ogenj in s tem zmanjšal gretje. Čim se je kapljanje razpotegnilo v curek, je najprej po vnaprejšnjih izkušnjah natočil predvideno količino, nato še podstavil kozarec, poskušal, vonjal in po potrebi še malo odvzel, da ne bi pokvaril žganja. Čim se je curek začel malenkostno debeliti, ga je z omenjeno namočeno desko reguliral. Ves čas je tudi pazljivo opazoval vse stike, namakal ilovico, ki je služila za izolacijo in pazil, da ne bi kje kaj uhajalo. Zelo »siten« je bil po mojem mnenju tudi pri čiščenju kotla, kape in cevi. Vse je zares temeljito opral. Na dno kotla je vedno pazljivo razprostrl pšenično slamo tako, da ne bi skoznjo na dno ušli drobci drozge. Obtežil jo je s štirimi izpranimi manjšimi kamni, ki jih je bil prinesel iz Idrijce, da ne bi bili ostri. Hranil jih je iz leta v leto. Kako
ugotoviti, koliko vode naliti v dno kotla in kako najbolj optimalno razredčiti drozgo, mi še danes ni jasno. Vem pa, da se je pogosto jezil, ker so kotel po izposoji pogosto prinesli slabo opran, z vidnimi ostanki prismojenosti....

Oče mi je res vcepil v zavest natančnost, ki je potrebna pri kuhanju žganja. Vem, da so vsi gosti .paše žganje hvalili in spraševali očeta, kako ga pripravlja, da je mehko, prijetnega okusa in vonja, čeprav je
bilo močno, saj je ohlajeno imelo več kot 50 odstotkov vsebnosti alkohola. Tudi flaškone, tako smo rekli večjim steklenim posodam, je vedno temeljito opral....

SPOMIN NA DOGODIVŠČINO IZ MOJE MLADOSTI

Bilo je zagotovo oktobra 1940, star sem bil dobrih sedem let. Z očetom sva v tisti grapi komaj začela z drugo prekuho nekje pred polnočjo. Pravkar se je napolnila posoda drugega litra, ki naj bi jo
zamenjal in pretočil v flaškon. S pomočjo lijaka sem to dobro opravil, ko pa sem hotel natočeno dobroto zamašiti, mi je spodrsnilo. Padel sem, prevrnil flaškon, se precej udaril in zlil večino žganja.

Kako se je oče razjezil! Kako hudo mu je bilo za tisti poldrugi liter zlitega žganja! Kregal me je, vpiti si ni upal, mi rekel, da sem neodgovoren pobalin in mi sploh naprtil ploho slabih besed. Na to, da
sem se pošteno udaril, da me boli, ni niti pomislil. Sam pa o svoji bolečini sploh nisem smel potarnati. Oče je bil hitre jeze, a kmalu se je pomiril in do jutra sva brez nezgod iztočila vse žganje. Venomer pa
je tarnal, kako škoda je tistega, ki je šlo po zlu.

Vir- 

Knjiga - Kada se rakija pali se žajfa 2003 Peter Svetik

Peter Svetik, diplomirani ekonomist in inženir geodezije, je bil rojen v Plužnjah, občina Cerkno, leta 1933. Poklicno se je ukvarjal z geodezijo, informatiko, kartografijo, urejanjem prostora in dokumentacijo, ljubiteljsko pa s turizmom, kulturo, pisanjem in urednikovanjem ter novinarstvom. Umrl: 11. september 2011, Ljubljana.

Sejni protokoli

....deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov.

Deželni odbor predlaga s poročilom 22. 2 1908 štev, 1743 da bi se tri ceste v cerkljanskem okraju uvrstile med okrajne in sicer:

a) občinska cesta, ležeca v Sentviškogorski občini
od državne ceste pod Tilnikom do selišca Tilnik;
b) občinska cesta, lezeča v cerkljanski županiji,
od državne ceste na Travniku do vasi Otalež.
c) občinska cesta iz Cerkna v dolenje in gorenje
Novake.

Vodovod Jazne

Vodovod Plužnje

Studenec 

Vir -Sejni protokoli ... deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov.  Protocolli di sessione ... della dieta provinciale delle contre principesche di Gorizia e di Gradisca.

Ustanovitev občine Otalež leta 1883

Leta 1882 deželni poslanec Josip Tonkli na seji deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov poda vprašanje in zahtevo za ustanovitev nove občine Otalež .

"  Gre se za občino Otalež, ki je dobre tri ure oddaljena od sedeža cerkljanskega župana. Če posameznik želi zaradi službe ali opravkov do župana v  Cerkno  potrebuje 3 ure hoje in opravki na občini mu lahko vzamejo  še 3 ure in ponovno rabi 3 ure, da se vrne v svoj dom. Tako bo  preživel 9 ur časa, ki bi ga lahko bolje izkoristil doma. Zato ali ni pošteno, da ta občina uživa ugodnosti svojega župana?

Sklep deželnega zbora.

Glede na to so otaleški komunisti ponovno predlagali zahtevo za izločitev iz Cerkljanske krajevne občine in konstituiranje le te kot samostojne krajevne občine s prošnjo. 21. junija 1882 pod št. 2687.

Občinski svet je z dekretom  dne 8. julija 1882 št. 2687 poslal prošnjo na občino Cerkno , da Otalež posreduje izide glasovanja volitev , ki se bodo vršile 23. januarja 1883 .

Volivci vseh treh volilnih teles so se z veliko večino glasov izrekli za ločitev popisne občine Otalež od krajevne občine Cerkno in ustanovitve  lastne krajevne občine.

Otaleški komunisti utemeljujejo svoje vprašanje z dejanskimi okoliščinami, da ima ta popisna občina sama po sebi zelo obsežno obrobje, sestavljeno iz več zaselkov, med seboj zelo oddaljenih drug od drugega, tako da je treba 3 ure hoje prehoditi z ene strani na drugo od središča , kjer sta cerkev in občinska šola ; razdalja od te osrednje točke do sedeža urada županstva v Cerknem je 3 ure hoje , od njene meje s Kranjem  pa 4 ure .

Občina je glede na to ogromno razdaljo že trenutno prisiljena vzdrževati določen kurzor ;Oddaljenost članom občinskega sveta in vsem, ki hočejo in imajo opraviti s posli na županiji v Cerknem povzroča veliko stroškov, veliko izgube časa in veliko truda; zaradi znatne oddaljenosti urada župana je zanemarjena tudi lokalna policija v Otaležu in s tem tudi nadzor nad občinskim premoženjem, zato je zahtevana ločitev upravičena.

Pobudniki dokazujejo, da razpolagajo z zadostnimi sredstvi za kritje stroškov uprave želene krajevne občine, ker razpolagajo z občinskimi sredstvi v vrednosti f. 15 do 2 tisočakov in državno obveznico v višini f. 1000 in plačanami neposrednimi davki f. 1518:63 V. A.

Skupnost ima tudi izobražene ljudi, ki znajo brati in pisati in so sposobni zagotoviti urad občine , poslance in občinske svetnike med prebivalci , ki šteje 1400 duš.

Vse te trditve potrjuje tudi občinski urad Cerkno v svojem poročilu preds. 12. maja 1883, št. 2254 in iz vsega tega izhaja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji , ki jih predvidevata člena civilnega zakonika za ustanovitev nove občine Otalež

Tudi po ločitvi Otaleža bo lokalna občina Cerkno imela več kot 4000 prebivalcev in bo ostala več kot zmogljiva, da bo lahko nosila bremena občinske uprave.

Vir -Sejni protokoli ... deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov.  Protocolli di sessione ... della dieta provinciale delle contre principesche di Gorizia e di Gradisca.

Matična knjiga poročenih

Vaščani  vasi Lazec , Plužnje , Otalež in Jazne  poročeni v župnijo Jagršče

Od leta 1824 do leta 1910

Vir- Matricula online 

https://data.matricula-online.eu/sl/

Franica

 

Zidano kapelico nad Slabetovo domačijo prizadevno odnaša boter čas. Njegov trud je na videz neopazen, a kaj pomaga.

V travi brne kobilice, v nebo si ptice sekajo svoje poti. Obzorja so prevetrena, široka kakor zmeraj. Za hrbtom čutim, kako temni smrekovje in živo vidim, da se pod korakom vdajajo igličava tla. Podrasti ni. Le kjer je v sklenjenih krošnjah zazevala vrzel, se je začasno nekaj zgodilo: malinovje, bobovše ali kaj takega.

Kozolca, dolgega samca, ob katerem smo vedno prihajali do kapele, ni več. Late so si nehale rezati nebesni prostor, poletele so, nekdo si jih je vzel. Neke bližnje pomladi bo prešerno cvetoči žafran pozabil na dolgoletnega varuha. Poiskal si bo novega.

BEVKOV VRH

Kdaj pred 1960. letom nas je oče pripeljal nanj? Kdo ve! V hiši so imeli gostilno, celo planinsko zavetišče. Tu sem menda prvič gledal televizijo. Rdečelični gospodar, so namigovali, je bil znajden človek, posebno nekdanja italijansko-jugoslovanska meja mu je prav prišla. A brez sprenevedanja se je nasukal čas, ko je zbledela rdečica prijetnih lic; tedaj je tudi hiša zaprla svoja vrata... Meni je zadoščalo. Bilo je dovolj za prvi zamah. V gimnazijskih letih me je pomlad nagnala v breg. Tod sem prvič sledil žafranovim poljanam. V zgodnjem aprilu. Od Ta lesene noge na Lužniku me je poneslo, izpod Znojil sem nekako zašel v Zgornje Jazne, naprej pa se je bilo treba le dobre smeri držati. Kako sem pil tiste ure! Barve so plamtele v dušo, božal sem jih od blizu in daleč. Ponesel sem jih s seboj in doma sem jih (še so sledovi) spustil iz vajeti. Morda je bilo prvič, da me je zanašalo v navidezno odsotnost.

Da, kadar dahnem »Bevkov vrh«, je zraven tudi: žafran! Nekaj pozneje (rekli smo - partizanski pohod) se je vsa idrijska gimnazija zapodila skozi Jazne in Otalež na vrh. Na Slabetovem senu smo celo prespali. Večer ob kresu sploh še ni ugasnil. Niti do danes ne!

V študentskih sobotah in nedeljah sem oral naše govce. Iz dna segajoči grebeni so mi postali domači, naj sem jih prebiral zvrha ali od spodaj. Naenkrat, neodvisno od očeta, so se mi vpili v žile. In družina, o kateri vsi mladi razmišljajo plašno in upajoče, se mi je utrnila tod, prav ti razgibani svetovi so se nama sprevrgli v odločitev, ki je ni bilo več mogoče izpodbiti. Da, vem, bil je tam starikav kozolec in žefran pod njim, bila je kapelica. V pomladnem mrču je dehtel Cerkljanski Vrh...

STENE NEKEGA ŽIVLJENJA

Danes je enako plav dan. Sonce. Tisočere nedorečenosti so obsedele v globini neba, od tam klestijo moje ure. V vsakem pogledu je nekaj starega, že znanega. Trave so, kakršne so, kapelica je videti dobra - se dol proti Ravni pase živina? Z očmi grem po ljubem svetu in si govorim: To bo to, to bo ono. Porezen je od sile, Kojca ponižnejša. Črna prst obvlada strmine, Vogel se prebrisano tišči Žabniškega Kuka, Jalovnik s Kobiljo glavo je strašno podoben Poreznu, Krn se zateka v pravljico, Masore so prerade temne, Sv. Ivan straži Šebrelje, na Straži komaj razmišljajo, kam gredo vode, nekje sredi poti do Porezna se dolini vdaja Cerkno, grebeni mrkajo k Idrijci, Bači, Cerknici, Hobovščici, Kopačnici, Kanomljici, Sjavnici; v Otuško, Kozarsko, Orehovsko grapo... Steze so nevidna zlata pajčevina, vidiš jo, če veš zanjo; ceniš jo, če jo imaš v nogah.

 Ja! Vržem se vznak. Med travnimi bilkami, vetrom in skoki kobilic se v nebo podajajo poti. Saj so plave!

Ena, prav zložna, vodi od pretepenega Veharša tu pod menoj. Cestnega klanca je konec v ostri rajdi. Če bi maloprej izpustil prijetno bližnjico, bi jo lahko zdaj navižal v Kotnik. Kar po njihovi Dolini ali pod obcestnimi krošnjami kotniškega Črnega vrha. Z leve bi mi nagajala Ta velk in Ta mal Candr, z desne bi blažile poglede travnate Strpetnice. Mimo njive - zelnika bi jo mahnil, ob strani bi se ustopila trdna kmečka hiša, obnovljenega hleva bi skoraj ne bilo videti, kozolec doplar s samcem v podaljšku bi se skrival med tepkami, jablanami in češpljami. Pod kratkim travnikom in potjo, ki zavija k njivam in na Krog, bi me srečala stara zidana bajta. Tam še stoji zgolj zato, ker ni nikomur prav posebej napoti. Njena dva prostora sta le še ropotarnica, odslužena kmečka krama je zapolnila praznino. Okna so slepa, okvirji sprhneli. Kje so že šipe? V kot je stisnjena in založena krušna peč. Gorke so se zadnji tiščali posoški begunci med prvo svetovno vojno. Deset let prej, 1904. leta, pa je v osiroteli samoti življenje opletalo z devetnajstletno Franico Mravlje.

ŽIVLJENJE V BENDETOVI BAJTI

Njeno, Franičino zgodbo že dolgo spravljam skupaj. Kdove, jo bom kdaj v celoti spoznal?

Naj začnem brez oneganja: bila je bajtarska. Njen oče Janez, letnik 1852, je služil kot hlapec, v zimskih mesecih je vešče klal prašiče, čez poletje je rudaril v trboveljskih jamah. Obseden je bil s služenjem vsakodnevnega kruha, s svojimi otroki, se zdi, ni mogel ustvariti prisrčnejšega stika. O njem malo vem. Njegov rod morda ni bil prav iz Cerkljanskega vrha - ali pa, njegova mati Katarina se je prej nekam domače pisala Feltrin. Slišal sem, da je Franica v soseski imela sorodnike, Mravljete, ena od sestričen jo je menda učila klekljati. A ta del zgodbe je nejasen.

Več vem o Franičini materi Mariji. Njen sočen priimek Gruden je izhajal iz skromnega Savirjevša v Stari Oslici. Bil sem tam in občudoval staro lesenjačo v hudem bregu nad potokom nedaleč od Sovodnja. S Franico sta skupaj pretolkli skoraj 19 let, bili sta si zato bližji, kot se bližina po krščansko razume. A naj povem o Savirjevšu: Grudnova, oče Janez in mati Marjana (Kacinova), sta bila otroke prisiljena navižati v novo revščino, vendar se je eden od njih, tudi Janez, spreten in nadarjen, izučil in postal kar uspešen cerkven rezbar. Največ je delal po Dolenjskem, sem slišal. Domov je prihajal ves čeden in po gosposko napravljen. Njegovi obiski so bili gor do Slabeta in Lajš prav odmevni. Imel je brata mežnarja nekje v Poljanski dolini (a tudi to ni zanesljivo).

Mravljeva mlada dva sta se 1. februarja 1875. poročila, že prej sta se dogovorila z Bendetovimi v Cerkljanskem Vrhu 115. Njuno bajtarsko življenje se ju je lotilo v prijetni koči iz brun, Bendetovi bajti, ki je stala nekako sredi poti med hišo in današnjo cesto. Senco ji je dajala krošnja mogočnega drevesa. Bil je topel, svetel domek z vežo v kuhinji in spalnico v hiši, s komaj spoznavnim podstrešjem pod slamnato streho in drobno kletjo. Stala je v zavetju, podobno kot mogočna Bendetova hiša. Ta je bila vsa bela, okrašena z obsežnim gankom, gajtrami v oknih in klesanim portonom. Njive so bile gladke kot danes, svet prikladen za kmetovanje. Tu sta se ustalila, tu je Marija spravila na svet njunih osem otrok. Z gospodarjem in njegovimi sta se razumela, delo je bilo skupno in že desetletja umerjeno na pomlad, poletje, jesen in zimo, čas se je ravnal po soncu in koledarju. Kaj bi z uro! K maši je zvonilo v Cerknem ali v Novi Oslici. Prazniki so bili dovolj razsodno ukleščeni med delavnike in gospodove dni. Sprijaznenje z nebom je naklanjal Bog, vdanost je obležala med njivami in senožetjo. V brezdelnih urah je zvenelo malo besed. Težke čase so premolili, bolečino je pila zemlja. Razori so bili široki, prav zlahka se je stopilo počez, ne le vzdolž.

MATI IN HČI

Marija je rojevala: 1876. Andreja, 1878. Marijo, 1880. Katarino, 1883. Tončeta, 1884. Marjano, 1885. Franico, 1888. Janeza, 1891. Blaža. Ob Franičinem krstu so v Cerknem dali črno na belo, da sta bila botra Jakob Sedej in Marjana Podobnik, babica je bila Marija Sedej, krstil je g. Nikolaj Kocijančič... Bog je dal, da so trije preživeli. Ostalim ni dal. Opletala je stara čez Lajše in Slamovje, pa pobirala kmečke in bajtarske. Bilo je dovolj otrok. Iz slednje hiše so se usipali... Katarinca ni dočakala leta dni, Tončeta so po dveh mesecih nesle koze, 14-letno Marijo, leto in pol starega Blaža, 8-letno Marjanco je v avgustu 1892. leta odrešila davica. Drugega za drugim. Tistega leta jih je na Cerkljanskem samo davica zahtevala trideset, pretežno otrok. So v tistih prečutih časih postavili kužno znamenje v novaških Novinah? Kdo ve!

1892. jih je bilo le še pet: 16-leten Andrej se je pripravljal na pot, črnolasa 7-letna Franica je bila vsa materina, 4-letni Janez je že stresal prvo navihanost, očeta Janeza je grabila jetika (ostalo mu je pet let), mati Marija je bolehala. Kaj ji je vrvelo v drobovju, da je vse bolj in bolj stikala za zelišči po okoliških gmajnah?

Enkrat v teh letih (1892-1897) so se preselili in hkrati zamenjali gospodarja. S št. 115 so šli na št. 113, od Bendeta v Kotnik, od Podobnikovih k Sedejevim. Oče je odločil. Kotniški mu je poleg stanovanja, hrane, delavske in ta kmašne obleke obljubil na leto še sold več v denarju, zato sta se dogovorila. Baje ni bilo vmes nobenega spora. Čez grič so šli tudi zaradi zidane kotniške bajte, ki pa je prišleke že v prvi zimi shladila. Kleti ni imela. Materi Mariji je bilo žal, vendar nazaj ni bilo poti. Oče je še izginjal v premogovnike, mati je živela z njivo; Franica je pasla gor čez Strpetnice, prebirala je sence v Poreznovih pečeh. Po njih je ocenjevala dan in uro. Sanjala je z njim. Naučila se je metati klekelne. Z materjo sta prijateljevali vse dolge zime. Janeza sta sproti devali v red, kolikor se je pob pač pustil. Andrej je šel po svetu, v Idriji si je našel posel pri Kogovškovem mlinu, pozneje je začel mleti na svoje v Zaspani grapi. Prva vojska ga je pozabila neznano kje. Ni se vrnil.

POT V SAMOSTOJNOST

Kadar sta z materjo dovolj naklekljali, sta nesli prodat nekam k sv. Antonu v Poljansko dolino (Franice se je tedaj že tiščalo nekaj prihrankov.) S samotež vozičkom sta zaškripali v zgodnje jutro. Ves dan so pela s plehom obita kolesca.

Sprevrgla se je v čedno deklico. Kot štrigalca tenka je nosila do pasu dolge črne lase. Pobje so se kar vnemali, sem slišal praviti. Vendar je bila nepopustljivo strogo vzgojena. Materi je bila neskončno zavezana, po 1897., ko je odneslo očeta, še bolj.

Mati je slabela. Kadar jo je zvilo, se je zavlekla v temen kot, kuhala si je čaje in molčala. Vmes sta v belih dneh k nebu razprtega Cerkljanskega Vrha skupaj s pogledom in besedo bežali 28 prek starih in novih razorov. Z božjo in zdravo kmečko vdanostjo sta plezali po svetlo temnih grebenih, ki so jih izpirale neutrudne stare reke. Živeli sta od sonca, živeli sta od zemlje, živeli sta od božje besede. So res vodile od nekdaj uhojene poti čez Veharše, Zaklanec, čez Kladje?

1904. leta je mati pri 55. letih omagala. Izmučeno je Bog vzel k sebi. Franici se je utrgal svet. Med štirimi stenami majhne izbe je ostala sama, brata sta že bila na svojem. Počrneli so domači razori, zvodenele so vse poti, pogled se nikakor ni zmogel odpočiti na bleščečih pečinah tam daleč za Poreznom in Kojco. V gozdove so se nalovile pošasti. Dobrohotnost kotniških obrazov se je kar nekako ni zmogla dotakniti. Medlela je. Še jokati ni zmogla. Kako težko je našla pot do Boga, do njegove besede! A vedela je, da tja mora.

Iz brezupne otopelosti so se ji naslednji dnevi zaokrožili v jasno odločitev: stran mora! Stran od Doline, stran od Strpetnic. Pogled čez Stražo in cerkvico sv. Ivana v Šebreljah daleč proti Matajurju je bil kot vse drugo poln materine prisotnosti. Vse je govorilo o materi Mariji, vse je vpilo o njej: »Zbogom, mati!«

Vabili, prepričevali so jo, naj ostane. Z njenimi rokami so bili zmeraj zadovoljni. Kam bi hodila, Franica! Saj si naša! Franica ni odjenjala.

Svoje imetje je dvakrat naložila v trden koš. Vem, da je bilo dvanajst rjuh iz lanenega platna, šest grobih, šest pražnjih; bil je tudi bel zimski plašč iz navznoter obrnjene ovčje kože in z rdečimi rožami po hrbtu. Zbogom! je porekla materi, Kotniškim in Cerkljanskemu Vrhu, Poreznu in sv. Jerneju tam v dnu doline za Slamovjem.

Dvakrat je - že trdna in močna - pretolkla pot skozi Lazec do Maruškovca, ob Idrijci do Fare in v kanomeljsko Ribnico. (Je pešačila skozi Otalež in Jazne?) Ko se je drugič obložena spuščala k reki, je odhajala za vedno. Nikdar več se ni vrnila.

Franica!

Na! - tako ves trznem v blagem dnevu, ležeč sredi Slabetovih trav. Komu si oprtal mladostno štorijo svoje stare matere? Le komu! Najprej sebi!

Dotaknila se me je kot zmeraj, kadar me nese skozi te prijazne kraje. Pod roko se me rahlo oprime, pa greva družno naprej, čez trate in skozi hosto. Kako to, pletem, stara zgodba je vendar nič v primerjavi s čednostjo, ki jo onečejajo moji škrpeti, zgodba je le skupek izrečenih ali zamolčanih besed, nič, manj kot nič. Vsak kamen na trdi poti je nekaj. Tako!

Vseeno se bom potegnil mimo kotniške bajte; rad bi ji bil čisto blizu. S Ta malega Candra bom široko zadihal čez vse grape. Potem me bo požrlo dol skozi Grašče.

Vir - Rafael Terpin

 Planinski vestnik 1993 št.1

Zgodba iz davnih dni

Na osojnih strmih obronkih zraven gozda , ne daleč od potoka, ki teče v dolino je stala majhna hiša na samoti . Več kot pol  ure hoje je bilo do prvega soseda. Edini dostop do hiše sta bili ozki stezi. Ena je vodila v vas, druga pa v dolino do glavne Idrijske ceste.

"Toliko boljše za dobro vzgojo otrok , ker niso obdani od slabih zgledov in navad , kakor otroci , ki živijo v  vaseh ali večjih mestih"  - je večkrat pripomnil  gospodar .

Seveda , imel je v mislih svojega osemletnega sina edinca. Lovro je bil majhen suhljat otrok, mirne narave , že zgodaj naučen dela mu ni bilo težko ničesar postoriti. Le večje  sitnosti zanj ni bilo , kot to, da je moral zgodaj vstati, še preden je petelin prvič zapel.

"Lovro , vstani . Živino moraš peljati na pašo." - kar zmrazilo ga je , ko je slišal materin ukaz.

Po skromnem zajtrku je iz hleva prignal živino in jo gnal na pašnik. S seboj je vzel še košček kruha, par jabolk ali pest suhega sadja . Poleti si je skromen obrok hrane nadomestil z raznimi gozdnimi sadeži. Kdaj pa kdaj  si je na njivi premožnejšega kmeta kakšen krompir "sposodil "in ga spekel na žerjavici . Prav teknil mu je.

Čas na paši mu je hitreje minil če je srečal koga od drugih pastirjev, ki so pasli na planini. Ob raznih pastirskih igrah je bil dan kmalu naokoli. Ko se je sonce že počasi skrilo za goro je spravil skup svoje krave in jih gnal proti domu. Pred temo je bil že doma.

V cerkev je s starši hodil vsako nedeljo. Tega se je prav veselil, saj razen pastirjev ni med tednom srečal nikogar od sovrstnikov. Rad pa je prisluhnil tudi pogovorom starejših, ki so si po tednu snidenja od zadnje maše imeli marsikaj za povedati.

Po maši sta z mamo odšla domov. Treba je bilo pripraviti kosilo. Oče pa je zavil v vaško gostilno  k Jerebu na frakelj žganega in moževanju o družinskih in kmečkih težavah. Pogovor je je največkrat zavlekel v pozno popoldne ali celo večer.

Zelo so ga veselili prazniki .Mati je spekla boljšega kruha pa tudi košček svinjskega mesa je dobil.

Pozimi , ko zunaj ni bilo važnejšega dela , ga je mati učila tiskanega branja. Stara mati  je ob večerih pripovedovala  zgodbe iz davnih dni , največ pa o strahovih , duhovih , spominih  ... Kakšno zgodbo je pristavil še oče . Vse je kar malo mrazilo od strahu . Zgodbe o strahovih so bile tako grozne  da je Lovro s strahom v duši legel spat . In ne daj Bog da bi ponoči moral kam ven.

Veliko raje pa je prisluhnil stricu, ki se je jeseni vrnil iz vojaške službe in njegovim hecnim zgodbam iz vojaškega življenja v tujih deželah. Cesarju je zvesto služil, kar osem let.

Očetu pa to ni bilo prav nič povšeči.

"Pri soldatih se je še  kleti  nemško naučil , ko mu gre kaj narobe  ne slišimo drugega kot  scheisse in schwein."

Nekega leta na božični večer je zapadlo veliko snega. Bila je lepa svetla noč. Luna je prijazno sijala z jasnega neba  na zasneženo zemljo.  Vsi domači so bili zbrani v hiši . Po molitvi rožnega venca  so sedli k mizi , mati je prinesla repo in krompir. Po večerji , so posedli na klop okoli  kmečke  peči , oče je prinesel nekoliko orehov ter začeli so igrati liha soda in tako praznovali sv. večer.

Med igro so se o  raznih stvareh pogovarjali, . Ko nihče ni vedel več kaj povedati, se je oglasila stara mati ter pričela pripovedovati , da ko je bila ona še otrok ji je stari oče pripovedoval zgodbo , da se prav na božični večer ob polnoči pri bistrem studencu, kateri v skalovju izvira, poln škaf cekinov napolni, tistemu, ki je pod srečno zvezdo rojen . 

V trenutku se je Lovru porodila ideja. "Nocoj opolnoči moram k studencu odnesti škaf in upati, da se napolni s cekini."

Očetu je potarnal da se ne počuti dobro , da bi rad spal in da ne bi šel k polnočnici.

Zaprl je oči , se delal , kot bi spal. Slišal je , kako so šepetali med vrati , kako je mati rekla : "Bogi naš Lovro. Kar naj počiva. "

Vsi  so odšli k polnočnici razen stare mame, ki je varovala hišo. Ko je Lovro opazil ,da je stara mati zadremala za pečjo se je po tiho splazil iz hiše skozi zadnja vrata .

Zunaj je bilo veliko snega in hud mraz , da je škripalo pod nogami in ščipalo v lica. V skednju je vzel škaf in stopil s tihimi, skoraj boječimi koraki po snežni gazi do studenca kamor so podnevi hodili po vodo in gnali živino napajat.

Ko je prišel do studenca je postavil škaf .Bilo ga je strah in ni čakal da se škaf z vodo napolni.

Hitro je odhitel proti domu ozirajoč se na vse strani . Napeto je strmel v temo , vsak šum ga je vznemiril in povsod so se mu prikazovale podobe iz zgodb o strahovih . Že premik sence s krošnje drevesa , šum vetra in škripanje vej  so mu vzbujali tak strah, da je prišel domov naježenih las.

"Zjutraj , ko bo dan odidem po škaf. "

Ker je bil Božič ga zjutraj ni nihče budil. Ko je mati odšla z vedrom po vodo k studencu , ki jo je rabila za pripravo zajtrka je tam našla škaf poln navadne , čiste , kot led mrzle studenčnice .O cekinih ne duha ne sluha.

 Ko je Lovro vstal so se mu vsi smejali , oče pa mu je dejal: " Ker si strašljiv ti je sreča pokazala figo!"

Občinska zemljišča v davčni občini Otalež

Oznanilo cesarskega in kraljevega poročnika z dne 21. novembra 1900.

Po dekretu cesarsko-kraljevega ministrstva za notranje zadeve z dne 2. novembra 1900.
29. decembra 1900 odobren sklep goriškega državnega odbora z dne 10. jan. 1900 glede
razdelitve občinskega zemljišča davčne občine Otalež.

Besedilo v nemškem jeziku.

Vir- Österreichische Nationalbibliothek -Avstrijska nacionalna knjižnica

O hišni pomočnici

Od previdnosti, pridnosti, snage, reda, varčnosti hišne gospodinje odvisi pogosto blagostanje in sreča cele kmetijske družine. Od gospodinje je navadno odvisno, ali dobi vsak posel v hiši o pravem času delo in da je tudi z veseljem in dobre volje opravi. Ker je v kmečkih družinah hišna gospodinja tolike važnosti, zdi se mi potrebno, da spregovorim o opravilih, katera mora dobro poznati, ako hoče biti pridna gospodinja.

Kmečka opravila morajo biti vsakej dobri hišni gospodinji popolnoma znana, kakor tudi vrsta, po kateri razna dela eno za drugim sledijo. Pri kmetiji se pogosto tolko del na enkrat združi, da posestnik ne ve, katero bi poprej začel. V tacih slučajih mora vsak člen družine pridno in razumno sodelovati, posebno pa gospodinja in gospodar, ako hočeta, da eno ali drugo delo ne zastane. Gospodinji mora biti znana vrsta, po kateri je treba opravljati kmečka opravila tudi zato, da se more z možem posvetovati, kako bi se moglo to ali ono delo najbolje izvršiti.

Dobra gospodinja mora poznati več ali manj vsako zemljo in mora vedeti, katera rastlina se dotični zemlji najbolje prilega. Dalje mora poznati dobroto raznih semen, čas setve in sajenja, kakor tudi umno vrtnarstvo.

Ako hočemo, da bode kmečko dekle kot prihodnja gospodinja svojej nalogi popolnoma kos, mora se uže na očetovem domu v vseh hišnih in kmetijskih delih izuriti. To jej bode v prihodnje kot samostalnej gospodinji velike koristi in neobhodne potrebe.

Ako v domači hiši ni jej mogoče, da bi se to naučila, naj se pošlje nekaj časa v kako drugo dobro hišo, da se vsem kmetijskim opravilom dobro privadi. Kadar je enkrat omožena, potem je prepozno za tako učenje in take skušnje.

Dobra gospodinja mora biti popolno izurjena v živinoreji, ker na manjših posestvih prepuščajo navadno možki to delo ženskam, a sami gredo na razne kraje, posebno čez zimo, da si kaj prislužijo. Znati mora, kako se ravna z gnojem na gnojišči in v hlevu, kako se živina čisti, koliko krat se živini na dan jesti daje in kako se piča pripravi. Prav tako mora biti izurjena v molži, in mora vedeti, kako se zmede dobro maslo in kako se dober sir naredi.

Velike koristi je za kmečko hišo, ako zna domača gospodinja spretne in zanesljive posle izbrati.

Gospodinja mora skrbeti, da ima vedno vse potrebne reči v zalogi, da more hitro v roke vzeti, kadar kaj potrebuje. Marsikedaj se pa godi, da kadar gospodinja kako reč potrebuje, jo mora še le celi dan po vasi na posoda iskati. V tem se že vidi, kakošna gospodinja je.

Dobra gospodinja mora biti izvedena v spravljanji korenstva in zelenjave v pripravljanji dobre kisave v jeseni t.j . zelja in repe, kakor tudi v spravljanji vseh drugih poljskih pridelkov. Gospodinji ne sme biti neznano, kako se špeh in meso soli, kako se meso suši ter kako se napravlja dober in okusen kruh. Te reči je treba tako natanko znati, da si ve gospodinja v teh zadevah vedno pomagati, če tudi ne more drugih za svet prašati. Poznam kmečke hiše, katere imajo vsega dovolj v zalogi, ali gospodinja pripravi iz najboljših stvari slabo jed in zato posli pri tacih hišah nikdar dolgo ne ostanejo.

Glavna skrb kmečkih mater mora biti ,da se njihove hčere dobro izuče v vseh kuhinjskih delih, da navadijo prati, plesti, kakor tudi kolovrat goniti itd. To so najvažnejša opravila za vsako kmečko hčer, ktera misli postati kmečka gospodinja — v pravem pomenu besede.

Nahaja se pa uže dandanes na Slovenskem jako veliko posestnikov, kteri svoje hčere tako vzrejajo, da kadar dorastejo, niso ni za kmeta ni za gospoda, ker za kmeta so previsoko izobražene, za gospoda pa premalo. To je pa največkrat glavni uzrok, da, ako tako dekle tudi dober posestnik poroči, gre navadno prej ali poznej rakovo pot.

Slovenski pregovor pravi: "Žena drži tri vogle hiši, mož pa enega" ; drugi  pa: "Mož ne pripelje s štirimi konji toliko v hišo, kolikor mu žena odnese v predpasu."

 Vir-Soča 21.3 1884 št.12

Pod Bevkovim vrhom je mili moj dom

Ni lepšega kraja

na slovenski zemlji ,

kot domači je kraj ,

kjer dom svoj imam.

Na prisojnem pobočju

nad reko Idrijco ,

pod Bevkovim vrhom

je mili moj dom.


Dom, kjer že stoletja

čvrst, zdrav rod prebiva ,

ki spoštuje domačo zemljo

in modro gospodari z njo.

Dom, kjer v zavetju

domačega ognjišča,

toplote objema

ljubezen in poštenje

si podajata roko.


Bog obvaruj

ta lep košček sveta,

zelene travnike ,

zorana polja ,

žuborenje potokov ,

šum bukovih gozdov .


Vekomaj

srečo , zdravje nam daj ,

varuj  preljubi domači naš kraj ,

naš dom,

naš zemeljski raj .