Katastrska karta iz leta 1933 (izrez vasi)

 

OTALEŽ

PLUŽNJE

LAZEC

DOLENJE JAZNE

GORENJE JAZNE 

Vir- Državni arhiv v Trstu- Archivio di stato di Trieste

Katastrska občina Otalež leta 1933

Katastrsko občino Otalež so leta 1933 sestavljale vasi Lazec, Plužnje ,Otalež, Jazne, Straža, Želin in deli vasi Masore in Cerkljanski vrh.

Zemljevid v 24 slikah.

Vir- Državni arhiv v Trstu- Archivio di stato di Trieste

 

Iz Tolminskega urbarja leta 1523

Na ozemlju takratne  rihtarije Plužnje , ki so jo sestavljale vasi Plužnje , Lazec , Otalež , Jazne in Mlaka (Straža ) je bilo  29 kmetij . Plužnje 5 kmetij ,  Lazec 5  kmetij , Otalež 8 kmetij , Jazne 8 kmetij in Straža 3 kmetije.

Imena lastnikov hub - kmetij :

SUPP BLUTSCHNA -  PLUŽNJE

Matheus des Peter Lickher vater ( Pusta huba )

Peter des Juri Khogay sun

Lienhart des Paulo Matscheckh sun

Peter des Jure Glanitz sun

Gregor des Gaspar Grise sun

LASITZ  -LAZEC

Walthasar Laurentziz

Ambros Stragan

Michael des Urban Resen khnecht

Blas des Urban Khusmantzitz sun

Gaspar Alletzin vor Jerne

ADALESCHA - OTALEŽ

Juri Lempach 

Miche Khosmatz so Oswald Medwetz

Urban Alentzitz

Mathia sembt seinem schwacher Thonich, vor Lienhart

Jure des Urlich Sun

Casper Wachinitz

Peter Witschikh vor Blas Khagay

Jerne vor Mathia Wochinitz

JASSBINA  - JAZNE

Gregor Osimeckh

Jacob Wachinetz

Jure Tscherne

Laure Khanius

Jacob Tschersche

Jacob des Gregor Rutar sun

Marin Osybeckh

Thomas des Andre Khakhitz prueder

LACKHE-STRAŽA

Mickhlau des Juri Prebalickh khnecht

Gregor des Gregor Schusmel schwager

Pauel Saietz

Vir-  Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske

Silvo Torkar

OPOMBE:

Huba je bilo v fevdalizmu posestvo, dovolj veliko, da je na njem lahko preživela ena družina. Njena velikost je bila odvisna od deleža površin, primernih za obdelovanje na območju, največkrat je znašala med 15 in 20 ha. Predstavljala je tudi enoto za obdavčitev.

Pusta huba-   opustela huba ali kot huba, od katere se kot od puste dajejo manjše dajatve. 

Podložniški register Tolminskega gospostva iz leta 1515

 Na  ozemlju takratne  rihtarije Plužnje , ki so jo sestavljale vasi Plužnje , Lazec , Otalež , Jazne in Mlaka (Straža ) je bilo  32 kmetij . Plužnje 6  kmetij ,  Lazec 6  kmetij , Otalež 8 kmetij ,  Jazne 8 kmetij in Straža 4 kmetije.

Imena lastnikov hub -kmetij :

SUPP  BLUSNIA  - PLUŽNJE

Petter Lickher 

Jure Kogoy 

Paul Maskh

Jure Saiz  (Pusta Huba )

Crisse Caspar

Petter Ossimickh

LASIZA -LAZEC

Wathaiser Laurenziz

Ambros Sarigoy

Vrban Surschin

Vrban Crismanziz

Caspar Ellerziz 

 Jerney (Pusta huba )

ATTALES -OTALEŽ

Jure Lambach

Prischer Panther

Vrban Ellarziz

Lindhardt

Urlich

Marco Wochinziz

Blas an Ursiz stat

Valtein Wochinziz

GASWINA - JAZNE

Gregor Ossimickh

Jacob Wochiniz

Jure Scherney

Laure Gagnus

Jacob Tschase 

Gregor Rautter

Marin Ossimickh   (Pusta huba )

Andre Gagnus

IM LACKHA -STRAŽA

Jure Preweil

Gregor Schusmel (Pusta huba)

Paul Seitz

Crische Seliniz

Vir- Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske

Silvo Torkar

OPOMBE:

Huba je bilo v fevdalizmu posestvo, dovolj veliko, da je na njem lahko preživela ena družina. Njena velikost je bila odvisna od deleža površin, primernih za obdelovanje na območju, največkrat je znašala med 15 in 20 ha. Predstavljala je tudi enoto za obdavčitev.

Pusta huba-   opustela huba ali kot huba, od katere se kot od puste dajejo manjše dajatve. 

Kmečka hiša na Cerkljanskem

NA PUSTEM ROVTU

Praded ga je izkrčil,

ded posadil,

oče razširil,

sin poškropil

s krvjo

in vnuk prepustil

pustoti.

(Rafael Podobnik)



Cerkljansko leži v zahodnem delu Slovenije. Je zelo hribovito in gozdnato. Naseljeno je bila pred več kot 500 leti. Prvotni prebivalci so morali iztrebiti gozd, da so pridobili zemljo za njive in travnike. Bivališča so običajno gradili v bolj strmem svetu, da so obvarovali zemljo, ki jim je dajala pridelke za preživetje.

Nekoč so za gradnjo uporabljali domače gradivo, saj možnosti za pridobivanje dobrin od drugod takrat skoraj ni bilo. To so bili v glavnem les, kamen, apno in slama za kritino. Po odkritju cementa so ponekod strešnike izdelovali doma.

Pri delitvi zemljišča so si boljše parcele lastili veliki kmetje. Posesti v strmih bregovih in pustih gmajnah, v težko dostopnem svetu, so imeli v glavnem v lasti mali kmetje in bajtarji. Tudi njihove kmetije so se med seboj razlikovale. Tako so bile hiše bogatih zelo velike, druga gospodarska poslopja so bila ločena od hiše. Pri malih bajtarjih pa je bilo vse drugače. Vse so imeli v enem poslopju, spodaj sta bila hlev in svinjak, zgoraj pa so stanovali.

Za Cerkljansko je značilna t. i. cerkljansko-idrijska hiša, ki je vrhhlevna oziroma vrhkletna. Taka hiša je že navzven kazala lastnikovo veljavo. Hiše so imele po navadi še druga gospodarska poslopja. Kmetje so se učili iz izkušenj in tako kmalu ugotovili, da ni pametno imeti vsega imetja na enem mestu. Zato so gospodarska poslopja, npr. kozolce in hleve, začeli graditi ločeno. Tudi sena niso več shranjevali doma, saj so zgradili senike (svisli), da jim ob morebitnem požaru ne bi vse zgorelo. Ti so jim tudi (o)lajšali delo, saj so lažje spravili seno pod streho. Za tisti čas je bil velik napredek, če so si kmetje zgradili sušilnico za sadje (pajštvo), da jim sadja ni bilo treba sušiti v krušni peči. Blizu hiše je po navadi stal hlev, nekateri so imeli celo mlin.

Za cerkljansko-idrijsko hišo je značilno, da je s čelom obrnjena v dolino. Hiše so bile dokaj velike, mogočne, imela so majhna okna in strmo dvokapno streho. Nadstropne so bile le pri bogatejših kmetih, ostale so bile skromnejše. Kritina je bila slamnata. Čelo je bilo pogosto okrašeno z lesenim opažem. Značilni so tudi široki napušči (muši). Stene hiš so bile okrašene npr. z venci, okrasnimi vzorci, včasih celo s sončnimi urami. Posebni so bili »šivani« vogali. Mnoge hiše so imele na fasadi lepe freske ali pa so bile poslikane s preprostimi okraski in podobami svetnikov. Ljudje so bili še prepričani, da jih bo podoba svetnika varovala pred požari in drugimi nesrečami. Zunanjost pa so popestrili s kamnoseškim okrasjem. To so bili kamniti okenski okviri, stopnice, portali iz klesanega kamna. Portale so premogle le velike kmetije.

Vsaka hiša se je imenovala po prvotnem gospodarju, npr. Pr' Janezu, Pr' Jožetu, Pr' Petru … Lastniki so se menjali, hišna imena pa so po navadi ostala. Nekatere so dobile ime tudi po poklicu, ki ga je opravljal gospodar, npr. Pr' Mlinarju, Pr' Šuštarju, Pr' Klobučarju …


Skozi glavni vhod hiše se je vstopilo v obokano vežo, iz nje pa v »hišo«, osrednji dnevni prostor, in od tam v kamro. To je bila kmečka spalnica. V pritličju je bila po navadi tudi shramba. Strop v »hiši« je bil lesen, okrašen s štukaturami. Po navadi je imel še vrezano letnico izdelave. V kotu je bila velika kmečka peč, ob peči pa klop in sedeži (zdiči). Na nasprotni strani je bil postavljen »bohkov kot«, ki se zopet vrača v oblikovanje sodobne slovenske hiše. Ob dolgih zimskih večerih so se tam zbirale ženske, ki so klekljale, predle, si krajšale večere ob petrolejki. V drugem kotu je bila velika miza, okrog nje široka klop in štirinožni stoli. V tretjem kotu je bila mizarska miza (veštraunk), pod njo pa tnalo. Gospodar je tam popravljal svoje orodje. Na sredi kuhinje je bilo odprto ognjišče z veliko napo, spodaj je bilo kurišče za peč. Dimnik je bil iz kuhinje speljan po srednji nosilni steni vse do podstrešja. Na podstrešju je bila t. i. dimna kamra, v kateri se je dim ustavljal. V njej so prekajevali meso. Ostrešje (rušt) je bilo narejeno pretežno iz trdega lesa (jesen, češnja, hrast). Način vezave strehe se je imenoval »nemške škarje«.

Cerkljansko danes šteje več kot dvajset vasi z raztresenimi domačijami. Žal je v današnjem času večina domačij prepuščena propadu. Kjer ni nasledstva, se hiše podirajo, kar nudi žalostno podobo ob pogledu na hišna okna, zaraščajoče se vhode, podirajoča se ostrešja. Starejši so pomrli, mlajši so odšli.

Stari časi so se že močno odmaknili. Nekatere danes še ohranjene hiše so močno predelane, da svoje prvotne oblike pravzaprav ne kažejo več. Večino starih hiš zamenjujejo nove, na mestu, kjer so nekoč stale stare. Identiteta cerkljanske arhitekturne pokrajine počasi in vztrajno izginja.

V današnjem svetu si tako le težko predstavljamo, kako in v kakšnih razmerah so ljudje nekoč živeli … Rafael Podobnik (fotograf) in Rafael Trpin (slikar) sta s fotografijami, slikami in skicami, objavljenimi v knjigah, skušala zajeti nekaj dragocenih biserov, ki bodo naslednjim rodovom pričali o življenju naših dedov in pradedov.

Vir- R5 Revija  srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008

Zapisala Malvina Aurelia Lubec, Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.

Spominske pripovedi

SPOMINSKE PRIPOVEDI MOJE BABICE 

Vir - R5 Revija srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008

Zapisala Malvina Aurelia Lubec, po pripovedovanju stare mame Marije Uršič, doma iz Cerknega Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.

Enajsta šola moje babice

Moja babica je preživela mladost v zaselku Maruškovec ob cesti, ki pelje iz Cerknega proti Idriji. V družini je bilo pet otrok; ona je bila najstarejša. V bližini so bili še bratranci, sestrične in drugi otroci, zato jim nikoli ni bilo dolgčas. Mama, ki je bila šivilja, ji je vedno naredila kako lepo punčko iz cunj. Prišle so druge deklice in skupaj so se igrale. Iz ostankov blaga so krojile oblekice za punčke. Zelo rada se spominja zimskih večerov, ko so se otroci in mama spravili na peč. Tedaj so bile na vrsti pravljice, ki so jih tako radi poslušali. Mama se je običajno vsa utrujena od celodnevnega šivanja in drugega dela ulegla na peč, otroci pa so sedeli na klopi. Pripovedovala je pravljico o Rdeči kapici, roparjih, ciganih, razbojnikih in čarovnicah. Pravljice so nastajale v njeni domišljiji in neredko se je zgodilo, da je isto pravljico povedala drugače kot prejšnji večer. Pa so jo spomnili, da se je zmotila; da ni bilo tako. Včasih je sredi pripovedi tudi zaspala in pravljica je ostala nedokončana. Najlepše pa je bilo ob reki Idrijci. Takrat je bila reka še čista. Zlasti poleti so otroci komaj čakali, da so opravili domače obveznosti, potem pa so šli na prod. Stikali so za raznimi predmeti, ki jih je prinesla povodenj. Vse, kar so ljudje odvrgli v reko, so uporabili za igro. Učili so se tudi plavati, toda kako! Od doma so prinesli deske, dolge kak meter. Položili so jih na vodo, se zanje prijeli z rokami, z nogami pa so brcali in voda jih je nesla naprej. In tako so se naučili plavati. Kljub skromnosti so babici ostali lepi spomini na enajsto šolo in srečno otroštvo.

Predvelikonočni običaji moje babice

Na cvetno nedeljo so otroci prinašali v farno cerkev v Otaležu k blagoslovu »vivunke« (butare). Babica mi je pripovedovala, kako so otroci že nekaj dni prej stikali po grmovju in nabirali razno vejevje. Brinove vejice, bršljan, leskove palice šibje, kakšno cvetočo breskovo vejico in drugo. Vse to so povezali v butare, jih okrasili še z rumenimi jabolki, kakšno papirnato rožo in pisanimi trakovi iz krep papirja. V nedeljo zjutraj so se skupaj s sosedovimi otroki napotili v uro oddaljeno farno cerkev v Otalež. Med potjo so primerjali, kdo ima lepši »vivunk«. Zanimivo je bilo tudi pred cerkvijo. Malo večji fantje s klobuki na glavi in prekratkimi hlačami so prinesli ogromne okrašene »vivunke«. Primerjali so jih med seboj in ugibali, kateri je večji in lepši. Nemalokrat se je zgodilo, da so se po maši stepli z njimi in jabolka so se kotalila na vse strani. Najzanimivejši običaj se je babici zdel blagoslov kresilne gobe. Na velikonočno soboto zjutraj so za cerkvijo zakurili ogenj. Otroci so od vsepovsod prihajali s kresilnimi gobami. Ob ognju so jih prižgali in duhovnik jih je blagoslovil. Potem so jih odnesli domov. Med potjo niso smele ugasniti, sicer blagoslovljenega ognja, s katerim so pokadili hišo, shrambo in živino v hlevu, ne bi prinesli domov. Zato so gobo, ki je bila pritrjena na žici, med potjo stalno vrteli. Spomini so še živi. Babica je bila stara osem let, ko se ji je zgodilo nekaj neprijetnega. Mama, ki je bila šivilja, ji je za veliko noč sešila lepo roza obleko, a kar ni mogla počakati, da bi jo oblekla za praznik. Nadela si jo je že v soboto, ko se je odpravljala na blagoslov gobe. Med vrtenjem v zraku je preskočila velika iskra na krilo in na tkanini je nastala velika luknja. Bila je zelo nesrečna. Bala se je domov. Vendar pa ji je pozneje mama luknjo le zakrpala, ostali pa so spomini.

Spomini na prababico

Vsi so ji pravili Mati. Bila je drobna ženička, z ruto, zavezano zadaj, nosila je dolgo temno krilo in dolg pisan predpasnik z velikim notranjim žepom. Delovna noša je bila narejena v modrotisku. Ko ni več gospodinjila, je rada prebirala kaka semena za žetev, včasih je še kaj pokuhala, ko so ostali delali na polju. Največ pa je presedela v »ždiču«, lesenem stolu, ob peči. Tam je bil vedno tudi rožni venec - »patnošter« z velikim križem. Rada je molila. Sedela je na »zdiču«, na steni pa je tiktakala velika ura z nihalom. Babica pravi, da ji je bilo zjutraj najbolj zanimivo to, da je ob bitju vsake polne ure rekla na glas: »Ura bije, ta angelski glas. Ko zadnja ura bila bo, Marija prid po nas.« Otroke je imela zelo rada. Nikoli ni nobenega oštela. Rada se je tudi pogovarjala z njimi. Če je le mogla, jim je kaj ponudila iz velikega žepa v predpasniku. Včasih je bilo jabolko, hruška ali pa krajček kruha. Bonbonov takrat niso poznali. Bila je vojna …

Spomin

 " Knjig naj se drži in šole ... Kaj ti bo učeni mož? Ivančk ni za kmetijo , saj še krave na zna nahranit. Kako bo potem skrbel zate in grunt ? Dokler bodo moje oči gledale na ta svet , on ne  bo prišel na našo domačijo, pa tudi če bi imela vse življenje ostati sama. Naj vse propade, če treba tako kot njim . Njega že ne boš vzela za moža ... "

Jerici je bilo hudo a bila je tiho in ni rekla nič materi, ki je pri ognjišču mešala žgance v skledo .Sama je dobro vedela  ,da Ivančk bolj ljubi njihov grunt kot njo samo a vendar se ji je smilil .  Njegova domačija bo kmalu prodana. Ivančkov oče Franc je bil porok za 15 tisoč lir svojemu bratrancu  Alojzu  za nek posel v Gorici.  Alojz  se z njim ni rešil in s tem so bili v bedo pahnjeni Franc in vsa družina. Franc je zaradi tega začel hirati .Če zadane kmeta nesreča na gruntu, za njegovo bolečino ni zdravila. Spomladi ga je vzela pljučnica. Zdravnik v Idriji je rekel, da je imel šibko srce. A nihče ni vedel , da mu je oslabelo srce, ker ga je bratranec osleparil  in je propadel njegov grunt.

Ivančk je bil nežen fant, zelo navezan na rodni dom .Kmečko delo mu ni dišalo. Pri delu na gruntu se je ogibal znoja in žuljev. Najraje je posedal na klopi pod mogočno lipo pred domom, opazoval naravo , čital knjige in pisal pesmi. Že od malih nog si je želel postati učitelj  in si je zato tudi izbral za študij učiteljišče v Tolminu. Ko se je nekega dne vrnil domov in izvedel da bo posestvo prodano ga je to zelo potrlo. Kruta realnost je zazijala pred njim , postajal je vse bolj žalosten, v njem je umrla želja po učenju in spreletela ga je grozna misel, da bo izgubil ljubljeni dom in bo primoran oditi delat v tuji svet. Spoznal je da je nemočen on in ves njegov rod. Takrat se je v njem porodila zanj rešilna misel! Prijateljico Jerico vzamem za ženo. Njo še najbolje poznam . Moških potomcev tam ni , le ona in starejša sestra . Le tako lahko rešim sebe in naš rod iz te bede, ki nas je zadela, naenkrat , kot strela z jasnega .

Jerica je ljubila  Ivančka a njena mati in sestra sta bili proti tej ljubezni ." Spravil bo še našo kmetijo na boben, tako kot njegov oče njihovo. Preveč je lahkoveren in nedelaven. Le kako bo vzdrževal tebe in družino in skrbel za grunt. Če pa po študiju nastopi delo učitelja , saj veš da sedaj Italijani slovenske učitelje pošiljajo v notranjost Italije službovat,  kaj misliš oditi z njim . Veš da bi se oče obrnil v grobu če bi to storila, saj si je zmeraj želel , da s sestro ostaneta na domačiji in peljeta naš rod naprej . Vzela boš sosedovega Johana on je pošten in delaven kmečki fant,  s seboj bo prinesel lire in delovne roke in ni slab, veš ni slab .Pa tudi z njegovimi starši sem že govorila , je že vse dogovorjeno. "

Jerica se je z Ivančkom večkrat zvečer dobivala na zmenku za staro vaško šolo. Rada je z njim shajala. Ljubila ga je, čeprav ne bi smela. Ljubila je njegov nežen ovalen obraz, njegove modre oči .

" Veš Jerica včasih si želim, da bi bila spet otroka, da bi bila spet učenec in učenka , da bi se spet vrnili tisti lepi brezskrbni mirni časi . Se spomniš kako je bilo ko sva prav tu v tej šoli prvič sedla v šolske  klopi in kako smo se  otroci podili po teh naših lepih zelenih travnikih in obronkih  gozdov . Občutek imam da se poznava že celo večnost. Nekaj je kar me vleče k tebi . Priznam  nisem zaljubljen , a vseeno bi te rad za ženo vzel. Dobila boš dobrega moža ,nama rodila otroke in najin in naš slovenski rod bo šel naprej . Gospod župnik mi pravi , da je vsako leto manj otrok in da se boji da v stotih letih na Cerkljanskem izginemo . Zdaj pa so tu še Italijani in občutek imam, da nam bodo kmalu še govoriti slovensko prepovedali. V šoli otroke italijansko učijo.  V krčmi nas postrani gledajo, če le preveč na glas govorimo. Bog ne daj , da bi še kakšno lepo narodno slovensko pesem zapeli. Brž bi nas v Gorico v zapor peljali. Le v cerkvi nam je to še dovoljeno. Samo nihče ne ve kako dolgo še. "

" Ja prav imaš"  je odgovorila Jerica in s cmokom v grlu nadaljevala  "veš Ivančk , zelo te imam rada a več kot prijatelja midva ne moreva biti , k nam na domačijo ne moreš, mi mati ne pusti. Je že drugi izbran . Sosedovega Johana vzamem, mi drugega storiti ni . Kmalu bo poroka. Veš Johana jaz nočem za moža , ga ne ljubim tako kot tebe a moram mati ubogati , ljubša mi je kot ti ."

Jokajoče ga  je objela . Oči so se mu zarosile." Nisem otrok a jokal bi , kričal od bolečine, da bi se slišalo vse tja do Masor in do Bevkovega vrha. A ne bom. Nočem da vedo Otaležci , kako mi je hudo. Kaj naj zdaj ? Domačija bo kmalu prodana. Upal sem , da me vzameš , čeprav sem slutil , da tu ne bo sreče. Zdaj moram z doma. V Ameriko grem ."

" V Ameriko. Kaj boš pa tam počel? Saj nikogar ne poznaš ! "

" Sem govoril z Jernejem na Logu .Saj veš v Ameriki so že skoraj vsi Vogričevi iz Pluženj. Matevž mu piše v pismu, da je vse urejeno , da imam zagotovljeno delo v rudniku v bližini Chicaga . Tam je že veliko naših rojakov iz našega konca . Tudi Lipužičev Ivan iz Lazca. Saj se ga spomniš iz šolskih dni ?"

Po dolini Idrijce je kar naenkrat prisopihal  vlažen zrak  in s seboj prinesel  zlovešče črne oblake .Nenadoma se je ulil dež. Še nebo je zajokalo zanj in zanjo .Ugasnile so zvezde, luna ni več sijala. 

Odšla sta vsak svojo pot .

Parnik je plul  že več dni iz Trsta  v Ameriko. Peljal je primorske in mnoge cerkljanske fante na dolgo negotovo pot. Vsakdo je s seboj nosil svojo skrito zgodbo preteklega življenja .

"Čemu si se ti odločil za pot v Ameriko" je vprašal Ivančka znanec.

"Prodali nam bodo posestvo , pa te sramote nočem gledati."

" Ali misliš, da bomo dobili  delo v Ameriki?"

"Upajmo. Sicer, meni je znanec že priskrbel delo v rudniku ."

"Si poročen"

"Poročiti bi se moral . Imel sem že izbranko. A njeni so  temu nasprotovali. Saj ni potreba ,da bi se človek poročil ravno iz ljubezni. Že poroka na domači zemlji je ljubezen."

Nekdo je zaigral na harmoniko in fantje so zapeli:

Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,

nazaj nas več ne bo.

Ivančk je umolknil  in odšel v kot ladje. Iz žepa je potegnil sliko, ki mu jo je dala Jerica za spomin preden je  zapustil rodno vas. Slikal  jo je v Idriji fotografski mojster Josip Pelikan .Ob pogledu na sliko in Jeričin obraz so  pri njem na plano privreli spomini . Zajokal je in skrivaj brisal solze.

Orkanski veter je parnik vse močneje zibal sem ter tja. Grom za gromom je udarjal v nemirno morje. Ivančk  je stopil k okroglemu okencu kabine in zrl v razburkano morje. Valovi visoki kot gora so ladjo bliskovito nagnili  in grozili da jo pogoltnejo.  Harmonika je utihnila. Bledi prestrašeni obrazi so zrli drug v drugega. Smrtni strah je objel močne kmečke fante. Ivančk je pokleknil in solzne oči  k nebu povzdignil, milo je jokal in molil: " Reši nas vsega hudega, vsemogočni Bog ." 

Ko se je na razburkanem morju ponosni parnik boril z valovi so v Otaležu plesali. Jerica je praznovala poroko . Močni kmečki fant Johan jo je vrtel po plesišču.

"A me imaš kaj rada ? " je vprašal ženin Jerico.

"Seveda" je na kratko odgovorila, potem pa tiho dodala : "Zaradi grunta"

Takrat se je zunaj na nebo za trenutek pojavila neka čudna svetloba. Vsi so obstali.

"Od kod ta pojav. Da ni kakšen spomin ali pa je kdo umrl?" je preplašeno vprašal ženin.

Jerica se je  spomnila na prijatelja na odprtem morju . Takrat jo je spreletel srh .

"Ja , Ivančk je umrl zame in za domačijo. "

Drevesa se pogovarjajo

 

Vir-  Literarno glasilo Mlada rast 1985

Osnovna šola Cerkno

Naši v Ameriki- Alojz Lapanja

Alojz Lapanja ( Louis Lapanya ) rojen 5.4 1887 v Otaležu.  Leta 1913 odpotuje v Ameriko v mesto Pennsylvanija. Zaposli se v enem od tamkajšnjih rudnikov. Kot mnogi drugi člani SNPJ ( Slovenske narodno podporne jednote)  je bil leta 1917 vpoklican v vojsko ZDA.

Vir-Prosveta (Chicago) 14.11 1917 št.268

V Pennsylvaniji je spoznal svojo bodočo ženo Mary Merlock rojeno leta 1890 ,vdovo Škvarče. Mary je v zakonu z Frankom Škvarče imeli 4 otroke. Hčer Helen in sinove Franka, Raymonda in Williama.

  50 rojstni dan Mary Lapanya.Vir-Prosveta 27.11 1940 št.232 

Mary je umrla leta 1989 v Wayne County Detroit Michigan.

Louisu in Mery se je 4.5 1925 rodila hčer Elsie Louise. Od leta 1946 poročena z Jamesom Alexanderom. Louise je umrla  18.4 1982 v mestu Roscommon Wisconsin.

Elsie Louise leta 1941

Elsie Luise leta 1942

 

Leta 1926 se je družina Lapanja preselila v mesto Dearborn v Michiganu , kjer je bil Louis v letih 1927 - 1931 zaposlen v tovarni na letališču Ford. Louis gradbenik po poklicu, si je na prijetnem kraju ob jezeru zgradil hišo. Kasneje se je zaposlil pri zidarskem podjetju Frank Mskeon, kjer je delal vse do odhoda v pokoj.

V prostem času tudi strasten lovec. S svojim znanjem o lovu je uspel upleniti mogočnega belega jelena . O tem so leta 1933 in 1934 poročali tudi ameriški časopisi Evening Report iz Pannsylvanie , The Biormingham News iiz Alabame in Des Moines Tribune iz Iowe.

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Louis je umrl leta 1946 v Wayne County Detroit Michigan, kjer je tudi pokopan.

Vir- Ameriška domovina(Cleveland) 7.8 1946 št.154

Vir- Prosveta (Chicago) 31.7 1946 št.148 

V Ameriki sta živela tudi njegov bratranec in sestrična. Matevž Vogrič v Chicagu in Paulina Vogrič v Milwaukeeju.

Zadoščenje

 

Neža je bila visoka, koščena ter strahovita močna ženska. Že od mladih nog je kot dekla služila na kmetijah širom Cerkljanske .

Ni bilo dela, ki bi se ga ustrašila ali ga ne bi znala opraviti in to so ji fantje prav zavidali. Delala je v hlevu in na polju, sekala v gozdu, nosila v košu gnoj na njive....Če je bilo treba je delala tudi za dva.


Staršev ni poznala , saj so umrli že preden je kot otrok uspela shoditi. V rejo jo je vzela teta .V novi družini, kjer je odraščala kot posvojen otrok pa ni bilo sreče zanjo. Njen očim, ki je rad pogledal v kozarec  je za vse probleme v hiši krivil prav njo in tako je bila večkrat brez razloga tepena. Le teta, ki jo je imela zelo rada  je bila njeno edino zavetje, kamor se je zatekla, ko ji je bilo hudo. Drugače pa je bila največkrat le sama sebi prepuščena. V številčni družini šestih otrok večkrat lačnih kot sitih je še ne sedem let stara morala oditi od doma služit  za deklo na kmetijo čez hrib v sosednjo vas , kjer je ostala vse do svojega petnajstega leta.

V tem času pa je iz drobcene punčke zrasla v lepo postavno dekle dolgih črnih las .Fantje so letali okoli nje kot čmrlji okoli cveta. Menda je bila v svojih mladih letih najlepše dekle v vsej Otaležki okolici. Vedno nasmejana, vedno dobre volje ni nikoli zavračala njihove družbe. Z njimi je pela in pila. Seveda pa so se druga dekleta ob tem počutile zapostavljane in so iz nevoščljivosti naokoli govorile, da je lahkoživo dekle .Marsikatera izmišljena zgodba je zrasla iz tega. Še po nedeljski maši se je govorilo, da ni senika, kjer ne bi s kom prespala in da daleč naokoli ni fanta , ki mu ne bi dala. Koliko je bilo resnice v tem je pa vedela samo Neža.

Vrnila se je  v rojstno vas , kjer je  nadaljevala službo dekle na kmetiji blizu domačije , kjer je odraščala. A kaj kmalu je zanosila in ko je rodila je morala je oditi iz kmetije .Otroka naj bi ji spočel sam gospodar kmetije , ki jo je tudi napodil od hiše , nakar se ji je od vsega hudega zmešalo. Komaj rojenega otroka so v rejo vzeli dobri ljudje.

Pot jo je nadalje vodila po vsej Cerkljanski saj stalnega domovanja ni imela. Preživljala se je z občasnim delom pri kmetih . Nekaj časa je bila v Plužnjah, nekaj časa v Cerkljanskem vrhu , na Straži , v Masorah , v Cerknem in vsepovsod . Le rojstne vasi se je izogibala , saj slab glas o njej se je širil med vaščani hitreje , kot si kazalec odšteva minute na uri!

Življenje na vasi  je teklo dalje in ljudje so v tem času že malo pozabili nanjo. Nekaj časa so sicer  med ljudmi krožile razne nepreverjene informacije o njej . Govorilo se je da je odšla na zdravljenje v Trst , da je začela novo življenje  v Celovcu , da postopa in berači po Ljubljani ...

In tako so minevala leta in desetletja in po skoraj pol stoletja se je Neža vrnila domov v zapuščeno hišo , kjer je odraščala .Teta in stric sta v tem času umrla, njuni otroci pa so se omožili in odšli živet drugam. 

Vrnila se je povsem drugačna oseba od tiste , ki je pred mnogimi leti zapustila rodno vas. Njena hoja je bila nestabilna , utrujen obraz že dolgo skažen od trpke bolečine razočaranja , pogled zamegljen od solza nemoči in besa.

Ni veliko govorila. Sovaščani so se je izogibali , saj nihče ni želel imeti opravka z njo. Za njih je bila bolj tujec, kot pa dobrodošel sosed.

Oblečena v črno bluzo, dolgo krilo, visoke škornje in z moškim klobukom okrašenim s šopom suhega cvetja pod katerim so se skrivali pristriženi lasje se je skoraj vsak večer pojavila v gostilni . Sedela je sama v temnem kotu gostilne , naročila frakelj vina in se vdajala svojim mislim. O čem je premišljevala  ni nihče vedel.  Mogoče o lepih stvareh ali pa o krivicah, ki so jo doletele v življenju ali mogoče o svojih otrocih , ki so odrasli in so se razkropili po vsem svetu. Menda jih je bilo vseh skupaj deset .Razen Neže pa nihče ni poznal njihovih očetov. Da je bilo res tako je priča naslednja zgodba.

Nekega poletnega nedeljskega popoldneva je bila v gostilni pri Jerebu veselica, kjer se je zbralo veliko ljudi iz Otaleža in vseh bližnjih  in daljnih vasi . Prostor je bil skoraj premajhen za vse prisotne. Ob dobri hrani in izvirni vipavski kaplji, moštu, gerušu in žganju je ozračje postajalo vse bolj veselo. Plesalo se in pilo. Zbrana družba je postajala vse bolj razposajena. Glasno petje je preglasilo harmoniko in znan napev se je slišal daleč na okoli.

Ljub'ca moja, kaj si st'rila, da ti druz'ga ljubit greš, ah, zakaj si prelomila mi zvestobo, al' ne veš.
Kol'kokrat si obljub'vala, večkrat roko mi podala in si rekla: »Ljubček moj, jaz sem tvoja, ti s' pa moj!......

Veselje je bilo na višku .Vsi so se veselili, le Neža ne.

Kot otrpla je sedela v temnem kotu ob peči , zamaknjeno strmela predse v napol prazen kozarec na mizi. V njenih očeh je odsevala obupna brezbrižnost. Roke je držala sklenjene na kolenih , nekako čisto brez moči so bile videti.

Ko je prišel čas pavze so se možje in žene posedli za mize in se začeli zalivati z pijačo. Kričali so, trkali s kozarci , se objemali in polivali pijačo po tleh .Beseda je stekla in je postajala vse bolj živahna.

-- Glej jo glej  -- se je zakrohotal eden iz množice za največjo mizo. -- Od kod pa se je vzela ta norica?--

 -- Glejte tam pa je Neža!-- je izustil drugi in pokazal s prstom v kot , kjer je sedela .

In temu je sledilo  dolgo strahovito norčevanje iz uboge reve. Zbadljivkam ni bilo ne konca ne kraja.

--Hej Neža-- so jo začeli dražiti vsevprek. Kdaj bo naslednji krst ? Kako pa kaj otroci ?,Čas je , da si najdeš pravega saj si že dovolj stara za možitev !

Slehernemu vprašanju je sledil bučen krohot in žene so z občudovanjem gledale svoje može prepričane v to kako duhovite in pametne može  imajo.

Neža je dolgo mirno poslušala neumestne šale.

Naenkrat pa ji je bilo vsega tega dovolj. Vstala je in s pestjo udarila po mizi.

--  Dovolj-- je zakričala z globokim moškim glasom.

V prostoru je zavladal smrtna tišina. Jeza ji je zaplapolala v očeh.. Njen strupen pogled je začel grozeče švigati po enem in drugem. Vsakega si je pozorno ogledala in si ga priklicala v svoje spomine. 

-- No, pa naj vstane tisti , ki še ni pri meni prespal!

Žene so zvedavo zijale v njo, se  bedasto smehljale, prepričane , da se ji je nenadoma omračil um. Nasmeh na njihovih obrazih je zbledel in obrazi so se v hipu zresnili. Možje so v zadregi povesili oči, pogledali stran in se izogibali strupenim pogledom svojih žena.

--No, naj vstane , kdor se ni hodil k meni ženit -- jih je grozeče pozivala.

Strah in sram sta doletela vse prisotne. Tišina mučna, zatohla je zavzela vsak košček sobe. Slišati je bilo le še en sam zvok , tiktakanje ure na steni . Kot bi legla nanje težka mora, so negibno sedeli, molče strmeli v tla, kot grešniki pred sodnim stolom.

Vsakdo  se je zavedal svoje krivde in zato ni nihče vstal.

To je bilo menda največje zadoščenje za vse trpljenje in ponižanje , ki si ga je bila deležna Neža v svojem burnem življenju .

Poročna knjiga 1847- 1907

Poročna knjiga / Trauungsbuch

Vaščani vasi Lazec , Plužnje , Otalež in Jazne  poročeni v 

škofijo  Nova Oselica 

Od leta 1848 do leta 1907 

1878

1877

1848

Vir-Nadškofijski arhiv Ljubljana