Gragarjevi iz Otaleža

Gragarjev Tone

Tone avstro-ogrski vojak

 

 

Francelj italijanski vojak

Zgodbo in slike prispevala Tanja roj. Močnik, poročena Zamar iz Šempasa , po rodu iz vasi Otalež. 

Orglar Ivan Kacin

 

70 let orgel v Kromberku

Marko Vuk

Na praznik sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, so se 22. novembra 1998 v Kromberku odločili, da počastijo 70-letnico postavitve orgel. Ta lep instrument, ki ga imenujemo kraljico glasbil, je bil v to cerkev postavljen leta 1928, tj. v času vsestranske obnove, ki je zajela porušeno Goriško po končani prvi svetovni vojni. Tedanji kromberški župnik, sicer priljubljeni skladatelj Vinko Vodopivec, se je odločil, da izdelavo zaupa takrat že uveljavljeni goriški orglarski delavnici Ivan Kacin.

Kdo je pravzaprav bil Ivan Kacin? Rodil se je v Otaležu pri Cerknem 26. avgusta 1884, umrl pa je v Gorici 13. novembra 1953. Njegov oče je bil po poklicu mizar, zato so pri njih doma pravili "pri Tišlerjevih". Izdeloval pa je tudi harmonije, tako da se je mali Ivan že zgodaj srečal s svetom glasbenih instrumentov. Po končani ljudski šoli je Ivan Kacin obiskoval Orglarsko šolo v Ljubljani, ki jo je takrat vodil Anton Foerster. Kot organist je služboval najprej v Velikih Laščah, nato na Brezjah in na Kontovelu pri Trstu. Vojake je služil dve leti v Pulju in v mornariški cerkvi deloval kot organist. Kasneje je isto službo opravljal še v Komnu in Polhovem Gradcu. Poleg orglanja in cerkvene glasbe pa se je vzporedno zanimal za konstrukcije harmonijev in orgel, tako da je že leta 1916 v Ljubljani (Novi Vodmat) odprl lastno delavnico harmonijev. Leta 1919 se je iz Ljubljane preselil v Gorico, kjer je na Placuti ustanovil lastno tovarno harmonijev, orgel in pianinov.

Seveda pa ta zahtevna dejavnost ni nastala iz niča, marveč se je Kacin v prvi fazi delovanja naslonil na izkušnje Franca Jenka iz Šentvida nad Ljubljano, ki je izšel iz kvalitetne Milavčeve delavnice (le ta je npr. leta 1912 izdelala znamenite orgle v ljubljanski stolnici). Posamični mojstri v Kacinovi delavnici pa niso bili le Slovenci, marveč tudi Nemci in pripadniki še nekaterih drugih evropskih narodov, ki so sem prinesli izkušnje bogate nemške orglarske tradicije. Kaže, in to dokazujejo prav orgle v Kromberku, da je Ivan Kacin poznal tudi nekatere značilnosti italijanske orglarske tradicije. Nastala je tako v Gorici delavnica, ki je srečno združila pridobitve srednjeevropskega in italijanskega orglarskega izročila, iz mehaničnih je sicer prešla na pnevmatske, romantično zasnovane orgle, a v izdelavi dovolj kvalitetne in zanesljive, da še danes večinoma služijo svojemu namenu.

Take so tudi orgle v Kromberku, postavljene leta 1928. Njihova omara je izdelana v novo romanskem slogu, ki se lepo sklada z arhitekturo kromberške cerkve, na omari pa je napis: "I. KACIN OP. N° 26 FECIT ANNO 1928/VINKO VODOPIVEC/ŽUPNIK". Imajo le en manual in pedal, v manualu je sedem registrov, v pedalu pa dva. Posebnost kromberških orgel, kar izhaja iz italijanske tradicije, so ločeni registri na soprane in base, npr. pri bordonu, gambi in violi, kar omogoča vtis igre na dva ločena manuala. Sicer pa je dispozicija orgel naslednja: 1. Principal 8'; 2. Flavta 4'; 3. Bordunal - Bas 8'; 4. Bordunal - Sopran 8'; 5. Mikstura 3 vrstna; 6. Gamba - Bas 8'; 7. GambaSopran 8'; 8. Salicional 8'; 9. Koncert - Viola Bas 8'; 10. Koncert - Viola Sopran 8'; 11. Kontrabas 16'; 12. Bordon 8'

Vinko Vodopivec je orgle v letniku 1929 Cerkvenega glasbenika (št. 52, str. 17) takole ocenil: "Orgle spadajo med najboljše Kacinove tvrdke. Intonacija je dobra, razmerje med registri dobro umerjeno, mehanika precizna. Omara je izredno lepo izdelana. Polne orgle naredijo mogočen vtis."

Tisti, ki dobro poznajo te orgle, nanje igrajo oz. jih pazljivo poslušajo, bodo gotovo pritrdili tej oceni. Ivan Kacin je za takratno opustošeno Goriško, pa tudi sosednjo Istro, v glavnem izdeloval manjše, enomanualne orgle, bolj kot za koncerte prilagojene za liturgične potrebe, tj. za spremljavo zborovskega ali ljudskega petja. Poleg enomaualnih orgel, ob Kromberku npr. še za Opatje selo, Dornberk, Zagraj, Avče, Gabrje pri Gorici, Mavhinje, je izdeloval tudi dvomanualne, kot npr. za Ločnik, Miren in Bilje, v kraju Piazzola sul Brenta pri Padovi pa je tovarna postavila celo trimanualne orgle.

Splošna značilnost Kacinovih orgel je, da so registri izredno kvalitetni in raznoliko izraziti, saj je vsak posamičen, pa tudi ve skupaj ali v polni igri, močno skladen. Odlični so principali in bogate miksture, godalni registri (npr. viola, gamba, vox coelestis) pa ne preveč rezki, ampak uglašeni na pravo mero. Izdelava orgel je danes šla razvojno naprej, saj se je povrnila k mehaničnim orglam oz. k baročnemu izročilu, čeprav najnovejše težnje skušajo ponovno ovrednotiti tudi prvine romantičnih orgel. Vendar tudi Kacinovim orglam ne moremo odrekati kvalitete, saj so to bili za tisti čas zelo solidni izdelki, kljub pnevmatski trakturi zanesljivi in uporabni tudi za sedanji čas. Nedvomno že sodijo med kulturne dobrine, ki jih je vredno ohranjevati in negovati.

Kot mnoga slovenska podjetja v predvojni fašistični Italiji se je tudi Kacinova tovarna znašla v stiskah, zato se je lastnik leta 1931 odločil za odhod v Jugoslavijo. Ivan Kacin je v Domžalah ustanovil tovarno harmonijev in klavirjev, ki je uspešno delovala do prihoda Nemcev leta 1941. Takrat je podjetje zaprl in se vrnil v Gorico, kjer je čez dobro desetletje umrl.

S Kacinovim odhodom v Jugoslavijo orglarska tradicija v Gorici ni zamrla, saj jo je nadaljevalo podjetje Cecilia, nekaj časa tudi samostojna firma Zitzmann & Jeschek, prav tako podjetje Giorgio Bencz, kasneje, tik pred vojno in še po njej, pa podjetje bratov Valiček.

Lanskoletna obletnica je dala priložnost, da so se spomnili nekaterih pomembnih Kacinovih sodobnikov oz. oseb, ki so z njim kakorkoli povezane. Na prvem mestu je to kromberški župnik in skladatelj Vinko Vodopivec, ki je tako kot njegov prijatelj glasbenik Lojze Bratuž opravljal službo nadškofijskega kolavdatorja orgel. Spomnili so se tudi Kacinove hčerke, upokojene časnikarke in publicistke Dorice Makuc, v Kromberku pa živi tudi Doričin stric Alojz Makuc, ki je dolgo let bil zaposlen pri Ivanu Kacinu. V ZDA živi polbrat Dorice Makuc, Kacinov sin Paul Sifler, rojen leta 1911 v Polhovem Gradcu. Šel je po očetovih stopinjah in postal glasbenik, saj se je v Ameriki uveljavil kot pianist, organist in skladatelj. Večkrat je v povojnem času obiskal rodno Slovenijo in tu koncertiral, tudi na raznih očetovih orglah, od orgelskih skladb pa je zelo znana njegova kompozicija "Obup in smrtni boj v Dachauu", ki je obšla ves svet. Leta 1990 sta na Pedagoški akademiji ljubljanske univerze diplomirali z diplomsko nalogo o Ivanu Kacinu in Paulu Šiflerju dve učiteljici glasbe, Alda Jedrlini iz Vrtojbe in Zdenka Komel iz Renč.

Vsa našteta dejstva dokazujejo visoko raven duhovnega in kulturnega življenja na Slovenskem že v preteklosti, kar terja od nas zavzetost in požrtvovalnost tudi danes.

Vir-Koledar -Goriška mohorjeva družba za leto 2000

Dorica Makuc

 

Novinarka in publicistka, kulturna delavka, razgledana poznavalka, raziskovalka in zbiralka zgodovinskega gradiva ter avtorica številnih knjig in televizijskih dokumentarcev.

Rodila se je 29. aprila 1928 v Vidmu. Oče Ivan Kacin , mati Marija Makuc.

Otroška leta pa je preživela v Gorici in nato v Domžalah, kamor je oče, znani organist in izdelovalec orgel iz Otaleža Ivan Kacin  zaradi fašizma preselil svoje podjetje.

Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani  in Domžalah .Leta 1946 italijanski znanstveni licej v Gorici, kjer je maturirala na slovenskem učiteljišču .Šolala se je tudi  v Beogradu,  kjer je leta 1952  diplomirala na novinarsko-diplomatski šoli.

Časnikarsko pot je začela na Primorskem dnevniku v Trstu in  Gorici ,kjer je bila zaposlena v letih 1952- 1957. Službovala pri predstavništvu jugoslovanske  zunanje trgovinske zbornice v Milanu do leta 1960. Od leta 1962 je delala na radiu in televiziji v Ljubljani, najprej  delovala kot TV časnikarka v dnevno informativni oddaji, potem pa v redakciji dokumentarnega programa.

Ustvarila je v več kot 40 dokumentarnih filmov, v katerih je poudarjala pomen malega človeka, njegovo trpljenje in boj za boljši jutri. V dokumentarni program je vnesla problematiko slovenskih manjšin in primorskega človeka

Zlasti po upokojitvi, ko je živela pretežno v Gorici, je veliko sodelovala z Radiom Trst A in Goriško Mohorjevo družbo. Pri njej je izdala naslednje knjige: In gnojili boste nemško zemljo 1990, Aleksandrinke 1993 , Sardinci 2000 , Primorska dekleta v Nemčijo gredo 2005. Leta 2016 je v samozaložbi izdala še zbornik Ameriška Slovenka iz Vipavske doline. Leta 2001 je v Trstu prejela literarno nagrado Vstajenje, na osrednji proslavi Slovencev v Italiji ob dnevu slovenske kulture leta 2017 pa nagrado za življenjsko delo.

Njen 17 let starejši polbrat Paul John Sifler (1911–2001) je živel v ZDA in postal priznan organist in skladatelj.

Umrla v domu za starejše občane v Renčah 30.11 2020

Oktet France Bevk

 Oktet je deloval v letih 1969- 2009 

Leta 1969 je v Otaležu služboval zelo aktiven župnik Joško Berce , ki si je poleg skrbi za duhovno življenje svojih ljudi vzel čas tudi za kulturno prosvetno življenje. Pod njegovim režijskim vodstvom so takrat uprizorili Finžgarjevo igro v štirih dejanjih  Naša kri, ki je zahtevala veliko naporov in razumevanja. Za predstavo je bilo potrebnih kar 32 igralcev. Kostume so si izposodili kar v ljubljanski drami. Med drugim so nastopili tudi v nabito polni rudniški dvorani v Idriji.

Prizor iz predstave Naša kri, april 1969 / vir: arhiv Prosvetnega društva France Bevk Otalež

Nekakšen glasbeni uvod tej predstavi je bila pesem Nebo žari , ki je združila možki del pevcev  iz mešanega pevskega zbora. Od takrat naprej so možki nastopali samo  samostojno. 

Bogata kulturno društvena dejavnost je kasneje zaradi političnih pritiskov zamrla , ostal je le oktet , ki je z nastopi na raznih prireditvah doma in v okolici nabiral izkušnje, bil med prvimi ki so podprli idejo o vsakoletni občinski  reviji Naša pesem in kot edini zbor v občini pel na vseh teh revijah. Prav tako se je oktet udeležil vseh osmih srečanj oktetov primorske ,ki ga vsako leto organizirajo v Ricmanjih pri Trstu. Od leta 1980 je oktet redno nastopal na reviji Primorska poje . Oktet je bil nekajkrat gost združenja italijanskih partizanov ANFI , še posebej pa so ostala v spominu srečanja s slovenskim zamejskim društvom Oton Župančič iz Standreža pri Gorici. 

Vir-Zbornik ob 110 letnici delovanja Pd Cerkno

 Pevci so se več kot 30 let vzpenjali na Porezen in  pohodnike razveseljevali s pesmijo. 

Vir-Katoliški glas  9.10 1995

Za svoje delo je oktet prejel več priznanj med drugim Pirnatovo nagrado za delo pri razvijanju in negovanju pri ohranjanju izročila na glasbenem področju in ob 40 letnici delovanja tudi Bevkovo priznanje občine Cerkno. 

Eno od številnih priznanj

Oktet France Bevk iz Otaleža-Vir-Podobe cerkljanske-katalog občasne razstave ob 35-letnici Cerkljanskega muzeja











Od samega začetka  je oktet  vodil Pavle Magajne, ki je tako kot Tone Tušar, Franc Kofol, Ciril in Silvester Magajne, v nonetu sodeloval vseh 40 let. Le v tistem letu ko je bil Pavle pri vojakih je ta zbor vodila zborovodkinja Darja Pavšič. V zadnjem desetletju delovanja se je pevska zasedba malo spremenila , oktetu se je pridružilo nekaj novih članov in iz okteta je nastal nonet. Ko je nonet prenehal z delovanjem ga je zamenjal za nekaj časa na novo ustanovljen kvartet Echo, ki pa je deloval kratek čas. 

Ob 25 letnici delovanja v Otaležu 1994

Nonet France Bevk ob trideseti letnici delovanja v Otaležu leta 1999

Življenje na kmečkih domačijah

 

Na kmetijah je bilo v preteklosti veliko število ljudi. Poleg gospodarja m gospodinje ter otrok, je bila, posebno na velikih kmetijah številna služičad: hlapec, volar, pastir, dekla (tudi dve), pesterne in pastirica. Poleg teh je bil vedno na razpolago tudi „gost".

Najprej bom na kratko omenil služičad ah posle. Služičad je namreč v glavnem opravljala vsa dela. Posebno na velikih kmetijah je gospodar le razdelil delo, skrbel za red in vzgojo služičadi, ki je bila omejena le na strogo moralo, brezpravnost, kjer ni bilo mogoče uveljaviti nobenega lastnega svobodnega mišljenja. Služičad je bila le orodje gospodarja, dokler je bila sposobna za delo. Ponižno brez ugovarjanja je delala, kar ji je bilo ukazano. Moralni red sta včasih prekršila le hlapec in dekla, kar jima je povzročilo težke posledice. Najboljši izhod je bil, da sta se poročila in živela kot „gosta" na kmetiji. V času, ko je bila odprta pot v Ameriko, je hlapec po „zločinu" pogosto pobegnil tja dekla pa je morala od hiše. Veliko število bivših hlapcev in dekel se je na stara leta preživljalo z beračenjem od hiše do hiše. Le redek je ostal na kmetiji, kjer je dolga leta služil. Bil je zadovoljen, da je bil pod streho, pozimi na toplem in sit .

Delo služičadi se je začelo že pred zoro. Opraviti je bilo treba vsa dela pri živini v hlevu. Ko so prišli na delo dninarji, so morali z njimi na polje ali k drugemu delu. Opoldan so dninarji po kosilu počivali, hlapci in dekle so morali v tem času zopet opraviti delo v hlevu; nakrmiti in pomolsti. Zvečer, ko so končali delo na polju, je hlapce in dekle že tretjič čakalo delo v hlevu. Posebno hudo je bilo za te ljudi ob košnji, ko je bilo treba z delom vzpodbujati dninarje.

Na slabšem so bile dekle, ki so morale opravljati še razna hišna dela .Najbolj brezpraven je bil pastir, ki je bil podrejen vsem pri hiši, od gospodarja do volarja, vsak ga je imel pravico tudi tepsti .

Služičad na kmetijah ni imela nikakih prostih dni, le glavni hlapec je lahko v nedeljo popoldan zavil na vas ali v gostilno, če je imel denar. Družil pa se je lahko le s sebi enakimi .Obvezno so se morali ob nedeljah in praznikih udeležiti verskih obredov. Toda prej so morali opraviti svoje delo v hlevu. Pastir je odgnal živino na pašo že pred zoro. Služičad je imela prosti dan na Jurjevo, ko so običajno menjali gospodarja .Takrat jih je novi gospodar peljal na sejem in v gostilno. Če pa so ostali pri prejšnjem gospodarju, je bila njegova dolžnost, da stori isto. Vendar jim je pogosto izročil le nekaj drobiža, ki naj bi ga zapravili ta dan.

Nekoliko več prostosti so imeli posli pozimi, posebno hlapci, če gospodar ni bil preveč zahteven. Dekle in pastirji so bili za to prostost prikrajšani .Dekle so morale presti prejo ah volno, pastirji pa izbirati žito za seme. Hlapci so v tem času marsikatero uro prelenarili v hlevu ah na kmečki peči .V zimskem času je bilo več „sopraznikov", to so bili nekaki polprazniki. Ob teh dneh dekle niso predle, morale pa so hlapcem pomagati prekidavati gnoj v hlevu, da niso držale križem rok.

Omenil sem že, kje so bivali ti posli. Naj še omenim, da je pesterna ah pastirica spala na kmečki peči zavita v obnošene suknjiče. Obleke so bile obešene kjerkoli, saj so itak imeli vsega dve obleki, eno za delo, drugo za praznik.

Plače teh poslov so bile več kot skromne. Poleg obleke so hlapci dobili nekaj tobaka, le ob koncu leta so prejeli tudi nekaj denarja za celoletno delo. Pastir ah pesterna pa sta celo leto delala za „cajhaste" hlače ali obleko iz najslabšega blaga .Največje darilo je bilo, če je gospodinja dala pastirju ali pesterni hlebec črnega kruha, da sta ga nesla staršem.

Druga kategorija delovne sile na kmetijah so bili dninarji. Ti so prihajali na delo občasno; ob košnji, mlačvi, žetvi, pripravljanju drv za zimo itd. Tudi ti delavci so morah trdo delati, vendar niso imeli drugih obveznosti do gospodarja. Za dnino so prejeli plačo in hrano. Dninarili so tudi za razne usluge, ki jim jih je opravil gospodar. Bili so navadno z manjših domačij. Ker niso imeli dovolj vprežne živine za oranje, zato so jo dobili od večjega kmeta, to uslugo pa so mu povrnili z dninami.

Na tretjem mestu so bili razni obrtniki, ki so poleg dela na svojem domu hodih delat od hiše do hiše. To so bili predvsem čevljarji, krojači, šivilje, mizarji in kolarji. Obrt je bila svobodna in na kmetijah spoštovana .Ko so bili ti delavci na kmetijah, je bila boljša hrana za vse pri hiši, poleg te pa je obrtnik dobil še priboljšek.

Čevljarja, krojača ali šiviljo so najeli vsako leto, da so izdelali obleko in čevlje za vso družino in po potrebi tudi za posle. Medtem, ko je bila obleka za družino iz boljšega blaga — boljše domače platno ali kupljeno sukno, je bila obleka za posle narejena iz slabšega platna, od obleke do srajce in spodnjih hlač, če so jih sploh imeli. Tudi čevlji so bili za družino iz boljšega usnja, za posle pa iz svinjine. Običajna obutev za hlapca so bili škornji do kolena, ki jih je nekaj časa nosil ob nedeljah in praznikih, potem pa za delo. Če jih je imel le en par, jih je ob sobotah namazal z gorko svinjsko mastjo, kar je bilo tudi edino loščilo za čevlje. Mizarja so najeli pred poroko hčere, da je izdelal balo za nevesto. To je bila velika postelja, skrinja, kasneje tudi omara s predali (kosem) in seveda tudi zibelka .

Vse blago in usnje je bilo domače proizvodnje. Laneno platno so izdelali doma, kožo doma odrte živali so dali ustrojiti vaškemu strojarju.

Likalnikov niso poznali, pač pa so zmečkano perilo nategovali na nekakšnem lesenem valju. Tudi brisač niso poznali. Ob umivanju glave so se obrisali v spodnji del srajce, kopali pa se itak niso nikdar, ker je bilo „pregrešno".

Pri vsaki kmetiji so imeli poleg goveje živine, največkrat neugotovljenega plemena tudi nekaj ovac in prašičev.

Vozili in obdelovali so le z volmi, ki so jih imeli več kot krav. Taki prevozi in obdelava je bila zelo počasna. Velike površine so orali z več parov volov. Na večjih kmetijah, kjer so imeli večje število volov, sta bila pri hiši dva volarja. Volar je bil hlapec druge kategorije, ki je imel opravka samo z volmi in je postal iz nekdanjega pastirja. Tako napredovanje je bilo zanj velika čast. Ko je postal volar, se je lahko pobahal pred vrstniki in se potem lahko z njimi družil. Po nekaj letih je volar postal hlapec.

Konj je bilo po kmečkih domačijah zelo malo. Imeli so jih le na takih kmetijah, ki so bile bolj „gosposke". Uporabljal jih je gospodar, da se je z njimi vozil v sosednje kraje in v mesto. Če je konja kupil gospodar manjše kmetije, je vsa soseska govorila da bo šel ,,grunt" kmalu na „kant" (na dražbo).

Vsa dela so opravljali ročno z doma narejenim orodjem, zato je delo potekalo počasi in marsikaj ni bilo pridobitno, vendar so opravljali tudi tako delo, ker je bilo podedovano. Če bi opustili kaj takega kar je opravljal že prejšnji rod, bi se na smrt zamerili staremu očetu.

Veliko število koscev je kosilo puste senožeti, kjer je rasla le „sivka". Kosec jo je cel dan nakosil komaj toliko, da bi jo posušeno nesel v košu. Mlačva je trajala cel mesec, mlatili so le s cepci. Vmes so za počitek „škopali" tj. pripravljali škopo za kritje streh ter čistih zrnje tako, da so ga premetavali z lopatami, po možnosti proti vetru, da je odnašal pleve. Še vedno ne dovolj prečiščeno zrnje so potem pozimi izbirali za seme.

Drva za zimo so pripravljali pozno v jeseni. Ker se niso dovolj osušila, se je potem gospodinja, ko je kuhala kosilo solzila, hrana pa je imela zadah po dimu.

Eno od večjih del je bilo tudi pospravljanje sadja. Okrog vseh kmečkih domačij je raslo veliko število hruškovih drevesc (tepk) iz katerih so stiskah mošt — tepkovec, iz tropin pa kuhali žganje.

Tepke so spravljali v večje čebre ter jih skisali, da so se ohranile za zimsko prehrano. Velike količine tega sadja so tudi posušili. Sadje za mošt so drobili z lesenimi, nalašč za to pripravljenimi bati v koritih, ki so bila izdolbena iz debelih debel.

Še večja delovna dogodka na kmetiji sta bila; žetev, kije trajala več dni, kjer je od zgodnjega jutra do poznega večera želo deset in več žanjic, in drugič, ko je večje število teric trlo lan. Med topotanjem trlic, se je mešal klepet teric in razna hudomušna opravila, ki so jih organizirale terice.

Za vsa ta dela je bilo potrebno veliko število cenene delovne sile. Drugega zaslužka ni bilo, zato so delavci z majhnih kmetij in bajt radi prihajali na delo, na dnino. Takrat so se pošteno najedli ter zaslužili tudi nekaj denarja, Denar je imel veliko vrednost, zato ga je bilo malo. Tudi naj premožnejši kmet se ni mogel pohvaliti, da ima dovolj denarja. Sicer so imeli domačijo za premožno, če je bilo v hlevu veliko živine in je bila tudi drugače dobro urejena. Denar je bilo težko dobiti, saj je kmet lahko prodal le kakšno žival. Les ni imel nikake vrednosti in tudi drugi pridelki so si le težko utrli pot na trg.

Gospodinje so na svojo sramoto ostrigle lase in jih prodale branjevcem, da so za izkupiček dobile sukanec, šivanke, glavnik in nekaj sponk za lase. Prehrana na kmetijah je bila tako skromna, da si jo danes ni mogoče predstavljati. Glavna jed je bilo zelje z bobom. V postnem času, od pusta do velike noči je bilo zelje trikrat na dan, brez zabele. Skuhali so ga zjutraj, za druga dva obroka pa so lonec z zeljem spravili v „kahlo" - majhno pečico v kmečki peči pri ,,zdiču". V tej pečici je ostalo zelje še dolgo toplo. Krompir je bil v zelju samo ob posebnih priložnostih. Samega krompirja skoraj niso jedli, ker je zaradi degeneriranega semenskega krompirja, slabo obrodil.

Kosilo je bilo sestavljeno iz dveh jedi; kislega ah topljenega mleka in kuhanih suhih hrušk. Za spremembo je bil za večerjo ječmenov ali ovsen močnik. Če je bil močnik iz boljše moke in s sladkim mlekom, je bila to posebna poslastica.

Za zajtrk je bil večkrat samo bob z vsemi „fežinami", ki so bodle po grlu. Mleko so kisali ali topili v „čerfah", da so potem z njega posneli smetano. To mleko brez maščobe je jedla služičad. Maslo so pretopili in ga hranili v lesenih „dežah'.

Ječmen so „phali" za ričet. To je bila že boljša prehrana, posebno, če se je gospodinja „zmotila", in je v njem kuhala prašičje uho ah noge. Nekaj malega so sejali tudi proso, ki so ga prav tako „sphali' za kašo. To pa je bila že praznična hrana. Ko so opravljali večja dela, so imeli delavci tudi malice; ržen ali ječmenov kruh, dopoldne „hruškovo vodo", popoldne pa mošt.

Tekom leta pa so bili dnevi, ko se je jedlo „na veliko". To je bil božič, pust, velika noč ter dva ali trije semanji dnevi. Toda, marsikdaj se je zgodilo, daje na božič ali na veliko noč, gospodar oklical post, da bi živina ne zbolela, tako so bili posli prikrajšani za nekaj dni užitka. Posebno ob pustu in semanjih dneh je bilo na pretek svinjskega mesa, ki je bilo toliko zaželjeno, tiste dni so spekli bel kruh. V juhi je bil fižol, ki je bil redkokdaj na mizi  v običajnih dneh.

Služičad se je ob teh dneh najedla do skrajnosti. Za marsikoga so morah poklicati padarja, da je preprečil okvaro želodca. Med posli so se našli tudi taki, ki so te dobrote prihranili za nekaj dni, čeprav je bilo ob postu strogoprepovedano jesti mesnino.

Tudi na svadbah je bilo vsega čez mero. Ob teh prilikah so prišle na mizo še »specialne jedi". To so bili ajdovi štruklji, mlinci, štravbe, grah in kasneje tudi kava.

Največje razvedrilo je bil ples ob pustnih dneh in to posebno ob prihodu kolednikov.  Poseben dogodek je bil semanji dan o katerem so še dolgo govorili. Nekaj zabave je bilo tudi ob dolgih dolgih zimskih večerih, ko so se zbrale predice in vaški fantje. Zaradi ljubosumnosti je večkrat nastal pretep med hlapci in kmečkimi fanti .Najslabšo je običajno »potegnil" hlapec.

Ljudje na podeželju so bili v glavnem nepismeni, zato si med seboj niso pisali. Vse zadeve na sodišču ob prepisih posestva sinu ali hčeri, ter druge uradne zadeve jim je reševal notar. Našli pa so se tudi razni "zakotni pisarji" , ki so navadno kmeta precej oskubili.

Sporočila so prenašali berači, ki jih je bilo v tistih časih precej. Vendar so bili dobrodošli, ker so prinašali tudi novice, čeprav so bile včasih stare tudi več mesecev. Če je bil berač  bolj iznajdljiv in razgledan, da je znal pripovedovati(v pripovedovanju je bilo le nekaj resnice, drugo pa si je sam izmislil saj ga ni nihče preverjal) , je bil še posebno dobrodošel in v njegovo torbo je padel tudi kos svinjskega mesa.

Take prenešene novice so potem krožile in končno so bile popolnoma spremenjene celo grozotne - te so znali pripovedovati predvsem starejši ljudje. Posledica tega pripovedovanja je bil pri otrocih »strah". Bili so boječi, povsod so videli strahove in prikazni.

Poseben strah so vzbujale uniformirane osebe, predvsem žandarji. Otroci so zbežali in se poskrili. Tudi odraslim se je stisnilo srce, ko so se pojavili. Prihod žandarjev je pomenil, da v kraju ni nekaj v redu, česar so se vsi bali .Še in še bi lahko pisali o nekdanjem življenju na podeželju, čeprav je marsikaj zanimivega šlo v pozabo. V tem sestavku je namreč prikazan le drobec nekdanjega življenja na naših kmetijah.

Vir- Janez Jeram Idrijski razgledi 1977

Blagor kmečkemu stanu

 

Kaj in kdo je človek na svetu: imenitnega rodu, slovečega glasu, ali pa pohleven delalec ali priprost kmetic; — na tem že ni tolikanj ležeče. Vsaki se mora bolj ali menj truditi za svoj vsakdanji kruh, vsaki ima svoje dolžnosti, da jih izpolnuje, nihče pa tu na zemlji ne nahaja popolne in stanovitne sreče, ker je toliko nadloščin, rev in težav, kterim se noben človek izogibati ne more. Kdor tedaj z veselim srcem in večim pogumom hodi na svoje delo, kdor raje zvršuje dolžnosti, ktere ga vežejo, kdor je menj občutljiv, kedar mu kaj po volji ne gre, in menj potrebščin ima, — kdor vrh tega tako živi, da more z lehko vestjo upati, da doseže vzvišeni namen, za kteri je stvarnik odločil človeka po smrti: ta je srečneji na svetu! Le ona poveličevalna zavest, da še le onkraj groba je prava in stanovitna sreča doma, gladi in blaži življenja trnjevo pot v milejo domovino potujočemu človeku. Kogar pa le-ta zavest ne vodi v vsem, kar misli in počenja, ta ni in ne more biti srečen! Trud, križi in težave, ktere so vendar neizogibljive človeku, takemu le grene življenje, vse nade pak, da se mu nečimurno hrepenenje kedaj vresniči, tonijo zapored v brezdnu njegovega srca, dokler omagan in prevarjen opeša, — nezadovoljen, brez tolažečega upanja!

Pa bolj še, ko v kterem drugem, bil bi človek v kmečkem stanu pomilovanja vreden, ko ne bi neprenehoma obračal očesa proti nebesom. »Kmet največ trpi, hrani se slabo, čislan je malo in je na svetu večidel zadnji, pa je vendar najbolji mož! On živi vse: samega sebe, berača in gospoda. Moli velikrat in rad, zatorej pa bode onkraj — prvi!" Tako mi je nek kmet — po navadi slovenskega oratarja — krepko in zdravo modroval o svojem stanu, in videlo se je z očitnim ponosom govorečemu možu, da mu zares trudapolni stan ni pretežak, da mu marveč prav dobro ugaja. Videlo se mu je z radosti, ki se mu je lehko brala z obraza, kakor da veče sreče menda na svetu ne pozna, kot to, da je kmet, češ, ker to mu daje najbolje poroštvo, da bode izveličan. Meni pa se je le čudno zdelo, kako to, da taka trdna, osrečevalna in blagonosna zavest s tolikošnjo močjo preveva kmeta, da ravno njemu navadno bolj blaži in lajša posvetno težavnost, kakor bi jo sicer zamogla lajšati človeku v kteremkoli stanu, kjer se tudi „v potu svojega obraza trudi za svoj vsakdanji kruh." Ozir v kmečko življenje pa mi je do dobrega rešil to vganjko.

Svet, pravijo po pravici, je velikanska knjiga, stvari v njem pa črke, s kterimi je pisano, da je Bog. Kdor li pozorno prebira to knjigo; — kdor vidi, gleda in premišljuje stvarstvo v naravi, ta mora ginjen spoznati in reči: kako mogočen in veličasten pač mora biti še le stvarnik, ki je tako dobro, tako modro in krasno naredil vse to! Komu se pa ta knjiga, narava božja, ki tako očitno oznanuje Boga, širje in stanovitneje odpira, kakor kmetiču? Saj on skoraj vse svoje življenje preživi pod milim nebom, v zelenem krilu narave. Koj prva stopinja z maternih prs, kjer je dragi mamici na rokah že tolikrat praviti čul, da gori v nebesih je Bogek, pelje ga njegovej drugej materi, naravi, v naročje. In tu se koj z mladega, pa od dne do dne, od leta do leta zmerom bolje uči, če prav ne visočega, pa vendar zase potrebnega in najmodrejega modrijanstva: spoznavaj namreč, da vse, kar ali pospešuje ali prikračuje vspeh njegovega trudapolnega prizadevanja, kakor zima in mraz, vročina in suša, moča ali toča, in blisek, strela in grom, — da vse take in enake prikazni so pač silne naravine moči; v različnih letnih časih, da mora pa nekdo še mogočneji biti: Tisti, ki jim zaukazuje, da se po njegovi volji in povelji ravnajo.

Zategadelj se skorej misliti ne da, kako bi kmet kmetoval, pa v eno mer ne imel tudi Boga pred očmi. Drug delalec si je po dobro dovršenem delu gotov plačila ; kmet pa, če prav je bil pridno obdelal polje in dobro seme posejal, zato še ne trdi, da bode o svojem času pa tudi veliko spravljal v predale. Njemu je sad vsega truda najdelj časa le sladek up na njivi, v „božjih rokah'-, kjer mu ga ena huda ura do zadnje bilke lehko pokonča. Zatorej, kolikor kmet zaupa svojim pridnim in neutrudljivim rokam, toliko pa še veliko več pričakuje pri slehernem svojem delu od božjega blagoslova, pa ne pravi naravnost, kakor mesar: „kar koljem, to sekam", ampak, „kar sejem, to žanjem, če — Bog (srečo) da." Toda tudi samo to mu še ni dovolj. On ve, da dobre sreče se moramo tudi vredne skazovati in pa pobožno prositi za njo, kar sam nikdar ne zamudi. Če po zimi debel sneg pokriva polje, in se je bati, da bi ozimno žito utegnilo pozebsti, prosi Boga, da bi poslal južnega vetra, ki bi zrahljal debelo snežno odejo. Kedar potlej s pomladi nadepolno zelenje nakrat zagrne rjavo polje ko že vse kvišku poganja in si radostni kmetic toliko obeta, pa mrzlega jutra slana pobeli tla: kmetic zdihajoč obrača oči proti nebesom, pa v tihej molitvici prosi, naj bi Bog z gosto meglo zaprečil prezgodnim solnčnim žarkom, da ne bi v enej uri posmodili, za kar se je on tolikanj trudil. Ko poljsko sadje dobro napreduje in vsaki dan lepše pokazuje, pa — suša začne pritiskati: kmetic spet prosi in rad prosi: O ko bi Bog dal „prijazno rosico dežja!" Pa če tudi njegova molitev ni mahoma uslišana: pa gre, da se še v cerkvi vdeleževa združenih prošnja, ali, da tudi v procesijah Bogu potožuje svoje potrebe. Posihmal pak je morebiti vlage preobilo. Nič ne de! Naš kmetic se še ni naveličal prositi; pa moli in prosi kolikor bliže svojega upa, zdaj toliko zvesteje, da bi Bog dal lepo vreme. In ko že setev v najlepšem zoru stoji, pa soparen vihar mahoma pridrvi črne oblake na obzorje, da strele švigajo navzdol in grom buči nad tolikim upom marnega kmeta, — tačas še le goreče zdihuje k Bogu, da bi odvrnil žugajočo nevarnost. Ko je že toliko časa stanovitno prosil, kako ne bi še zdaj! In res, molitev pobožnih predere tudi oblake, in kmetic na vse zadnje s pobožno zahvalo spravlja poljske pridelke pod streho v shrambe. In če prav morda ne pridela toliko, kolikor bi bil mogel vsled svojega trudenja pričakovati, če prav mu je „zemlja rodila nekoliko osata" tamkej, koder je bil dobro seme sejal, zato on vendar ne godrnja, temuč pohlevno pravi: „Se hvala, da je Bog toliko dal! Kedar bomo več zaslužili, pa nam bo več dal."

Tako je tedaj kmetovalec, rekel bi, skorej prisiljen, da ima neprenehoma Boga pred očmi, kar je gotovo največi blagor za človeka na svetu, ker le tako si laglje ohrani lehko vest pa božjo prijaznost. In dobrotljivi Bog, ki tolikanj ljubi slehernega človeka, prijazen je res še posebno kmetiču, ki s tako stanovitno vernostjo in zaupanjem pričakuje glavni vspeh svojega truda in prizadevanja od Njega, od kterega imamo vse, kar imamo. Bog zatorej že na tem svetu blagodaruje kmetica, da je srečneji, ko ljudje v kteremkoli drugem stanu. Poglejmo!

Trudapoln in težaven je kmečki stan, da tako nobeno drugo rokodelstvo ne. Kar le človeška ramena in roke prenašati zamorejo, prenaša kmet, ko obdeluje polje; in če ktera, opravičena je prislovica, ki pravi, da „kmet se z domom bije." — Človek bi po tem takem lehko mislil in sodil, kako da mora kmet omagovati in nevoljno tožiti o težavnosti svojega stanu. Ali ravno narobe! Kad, vesel in s pravim pogumom dela kmetic vse, karkoli mu pride na vrsto. Nobeno delo mu ni pusto, nobeno dolgočasno; pač pa mu je sleherno, kakor igrača za kratek čas, in lehko, da se mu kar ne pozna, da dnti kaj truda. Da, celo dela najteža, ali, kakor jih sam imenuje „velika dela", kakor setev in žetev, mlat, košnja, trgatev, i. t. d., ta so mu skoraj še najbolj po godu. Le teh se že kar naprej veseli, ter je o svojem času z nekakim posebno slovesnim radovanjem obhaja. Kdo še ni slišal koscev, ki zjutraj za rano, še predno petelinje odpojo, hite na pol praznično oblečeni kosit, veselo ukaje že potoma in radovaje se na senožeti, če prav dobro vedo in si še prav iz srca žele, da bo, in da bi le bila koža in srajca od potu premočena, predno bo suha mrva pod streho ? Kdo še ni čul ženic vbranega prepevanja, ki se daleč razlega po polji, da-si jih hrbet v skor neprestanem vpogovanji vendar boli in solnce pripeka, da s potnega Čela kaplja kapljo pobija ? Ali, ko jeseni zvrhane košarne težkih pa sladkih bremen škriplje jo trgalcem in trgalkam na ramenih: — to je radost, da griči in doline odmevajo! Še le zvečer, ko je bil kmetic ves božji dan neutrujeuo delal, čuti, da je vendar-le opehan. In tedaj zamore tudi nekoliko počivati. Kolikanj dobrodejen in pomirljiv pa mu je ta večerni počitek, ko zgrne pred hišo svoje trudne ude po rosnih tleh! Vest mu je lehka, ker pretečenega dne ni bil zgubil, kajti izpolnil je svojo dolžnost. Duša mu je vedra in jasna, kakor modri nebes nad njim, na kterem zvezde migljajo; srce lehko in veselo, kakor prepelici, ki v prosi na polji prepeli. In zvon zapoje večerno „Marijo", pa nese svoj blagosloveč pozdrav preko cele vasi od konca do konca, da ga vsak sliši, da se vsak v pobožni molitvi poslovi od dne, ki je minul. Potem pak je tudi noč lehka in kratka, postelj nobena pretrda, in človek vstaja drugo jutro spet čvrst, zdrav in krepak, kakor da bi se ne bil še nikoli vtrudil: za vsako delo pripraven.

Kakor pa so v resnici dela kmetu le lehka, tako njemu tudi začasne vremenske in druge neugodnosti nič kaj ne de. On dela po zimi, dela po leti, pa ne boji s« mraza, ne boji se vročine. O mrazu se ne prehlaja, o vročini ne pregreva, kakor toliko druzih ljudi. Njegova utrjena natura ravnodušno kljubuje obema, kakor hrast na dobravi. Ko bi po zimi prezebati imel, pa ročneje delat hiti, da se greje; da bi po leti brisal pot s čela, se mu še vredno ne zdi: naj se mu raje sam sceja na tla. O suši ne beži s plugom pred prihajočo ploho s polja, ampak srčen in vesel, željen in žejen je pričakuje, kakor suha kepa na njivi; in krepčevalna primaka njemu tako dobro de, kakor njej,

Poleg te čudovite blažnosti, da je kmečki stan, čeravno v resnici težaven in trudapoln, vendar le legak in kratkočasljiv, pa je življenje na kmetih tudi prijetno in lepo, da tako pač nikjer drugej ne. Krasna božja narava, ki se vsaki dan, vsako leto tako mično spremenja in pomlajuje, diha neko neskončno polajševanje in pomirjevanje človeškemu srcu. Tam božji duh veje iz nje, in človek, naj trpi na telesi ali na duši: kedarkoli se zateče naravi v milo naročje, čuti se koj skozi i a skozi zdravejega. Bolno telo zadobiva v njenem dobrodejnem zelenji novo krepost in dušna otožnost gine in se topi, kakor bela slana pred solncem. To pač najbolj čutijo tisti, ktere okoliščine klenejo med pusto mestno zidovje, da le redkokrat zamorejo pod prosto nebo. Vendar tudi kmetic, kteremu je naravino krilo neprenehoma razgrnjeno, pred obličjem, ni temu neobčutljiv, če prav si tega sam ni tako do dobrega svest. Po zimi, ko mu zemljišče mirno dremlje pod sneženo odejo, ostaja tudi njemu čas„ da premišljuje in prevdarja, kako bo letos začel: kako. ravnal se senožetjo, s travnikom, s pašnikom, kako s sadnim drevjem na vrtu, kako s poljem: kako globoko ali plitvo bo oral, kako in kaj, in česa več, česa menj sejal, — da bi povsod pospešil rodovitnost, da bi ved; in tečneje krme za živino, več in lepšega sadja in žita prikmetoval. In po tem, kar in kakor mu dolga ali kratka zima po večletnih skušnjah največ obeta, stori, sklep, ko hitro ga topleje vreme pokliče iz pohištva venkaj na delo . In glej, njegovi upi za prihajajoče leto že v nadepolnem zelenji srečajo njegove oči. Koliko mu veselja, koliko radosti, ko pogleda preko polja, pa vidi, kako mu ozimno žito, dolgo časa prikrito, zdaj kar naenkrat tako nežno in veselo kali iz tal, ko vidi, kako gosta trava kipi iz travnikov in ledin! Kako dobrodejni čuti ga sprehajajo, vide, kako ne dolgo potem rdečkastobelo cvetje zablišči po drevji okoli doma, da se zdi, kakor bi ga bil rahel sneg o jutranji zarji opadel. Kar naprej ga že veseli, ker ve, kakošnje sadje da bo trgal s tega, kakšnje pa s tega drevesa, ktera je, bogve kedaj že njegov skrbni ranjki ded vsadil, — Bog mu daj dobro zato! Pa s slehernim dnevom, kakor setev na polji in sadje na vrtu, raste čedalje bolj tudi njegova tiha sreča in veselje. Ko se viseča strn zagiblje v klasji, ziblje povekšan up tudi njegovo srce, tako sladko, tako tolažeče! In ko skoraj po tem v tako željno pričakovanem zoru obledi rž, orumeni ječmen in pšenica, ko klasje vsevprek težko lehta v razore in onemoglo bilje že komaj čaka srpa; kako rad, kako neskončno zadovoljen pohodi takrat kmetic, da-si vsaki dan vidi vse to, vendar še v nedeljo po maši „enmalo okoli doli po polji!" Srce mu kar radosti poskakuje, lice žari jasno veselost, ko grede po mejah pregleduje obilni sad svojega truda in blagoslova z nebes. Najčisteja hvaležnost iz dna srca mu kviško obrača oko, ker dobro ve, da od setve do žetve je božja roka varno počivala nad njivami ter da vzlasti zato bode spravljal toliko pridelka v predale. Ali na jesen, ko se rumene hruške, rdeča in pisana jabelka, višnjeve češplje in slive tako ljubo in vabljivo smehljajo izza zelenega perja, — reci kmetic: ali nisi srečen in vesel, ko sam spoštovan kmet pri neki priliki zagotovil, namreč: da hujega bi mu nihče ne mogel storiti, kakor, ko bi ga priklenil, da bi gledati moral, ko drugi delajo; ali — ko bi ga za „vavpta", to je, za nadzornika postavil. Ravno mi je nek kosec, ki je delj časa blagroval stan, v kterem se bolji kruh služi s peresom, na vprašanje: ali bi sel pol dneva raje sest v senčno kancelijo, ali raje kosit na solnčnato senožet, — hitro podmeknil palec pod kazalec za bolji kruh in senco v kanceliji, pa šel naprej svojo veselo pot. Kmetic, kaj pa še hočeš ?

Poglavitna lepota in prava mikalnost življenja na kmetih pa je cerkev , praznujoča nedelje in posebno še obbajajoča svoje velike godove. Po mestih, vzlasti po večih, ni skorej po ničemur ločiti Gospodovega dne od delalnika. Dan na dan, zmeraj tisti človeški vriš in drviš, beg in tek brez miru in pokoja, Kakor bi šlo človeku vse-le za ta svet! Kako vse drugač, neizmerno prijazneje pa na kmetih! Že v sabotah, ko pozvanja, ali pred prazniki, ko pritrkuje večernice —: kako veselo in poveličevalno se razlega preko cele vasi! To vbrano donenje blagoslovljenih zvonov, — koliko sladkega mini pač lije visoko iz zvonika dol vsakemu kmetiču v srce! Jutri je nedelja, je praznik: srečen dan, poln nedolžnega veselja za kmeta. Šest dni je trdo delal, ni se sicer naveličal, pa si vendar že prav srčno želi sedmega: da si bo za celi teden naprej dobro oddehnil, da bo še s svojimi daljnimi znanci in prijatelji kaj pomoževal, da se bo spral in čedneje oblekel, da bo ne mara tudi kaj boljega zajel in, — kar je poglavitno, — da bo prosil Boga, da bi hotel poblagoslovoti njegov trud pretečenega in prihodnjega tedna. Vsega tega veselja tako imenovani „ gosposki človek" malo, malo, ali celo nič ne pozna. In ko zaželeni dan zazori, doni spet slovesno zvonjenje od vseh krajev ter vabi v cerkev; sicer pak krotek mir in pobožna tihota počiva po soseski, po polji in vsevprek. Ves kraj ima po vsem drugačen, nekako bolj prazničen in poviševalen obraz, da kar šiloma veje pobožnost človeku v srce. Kmet pak je že po značaji svojega tveganja jako pobožen; on tedaj tudi raje, zvesteje in vestneje posvečuje Gospodov dan, kakor menda kteri drug rokodelec. Šest dni v tedni se žulav in otiščan trudi za telesne potrebe, sedmi pa vzlasti skrbi za blagor neumrjoče duše. Da-si ima ves božji teden toliko opravljati, da kar ne ve, kam naj bi popred posegel z rokami, ta, češčenju božjemu posvečeni dan, ne pritakne se ničesar, razen, kar po vsej sili mora biti; in vendar, ko je leto in dan okoli, postori in podela le vse: ničesar ne zamudi. In tista navdušenost in blažena veselost, ki ga med tednom spremljava na sleherno delo, vodi ga ob nedeljah in praznikih v cerkev, služit Bogu. Že sama pot do nje mu je draga in jako ugodna. Grede počasi med njivami, nenehoma mu je pred očmi poljsko sadje, to njegovo največe veselje, njegov sladek up, ki mu dušo vedri in srce. O njem se mu pogovor vsakikrat najraje vrti. Tu je mož, ki hvali in blagruje tega gospodarja, ker ima njive dobro obdelane; tam drug, ki spet druzega miluje, ker mu žito le skromen pridelekj obeta. Tu je tretji, ki trdi, da pšeničen snop bo letos težek, da se pa z rženega nasada ne bo toliko namlatilo, kot vlani, i. t. d. Polje teden za tednom premenjava svojo podobo, vsako nedeljo podaja kmetiču polno gradiva za resno pomenkovanje, kakor za prijetno pretresovanje: da mu je pot v cerkev in nazaj skorej zmeraj prekratka. Proti večeru pak, po pobožno dovršenej službi božji in dobrodejnem okrepljeji duše, sosedje obiskavajo sosede doma, da se v marsičem prijateljsko posvetujejo: kako bi se ta pa ta stvar, ktere soseska morebiti pogreša, pripravila za občni' prid in korist, kaj najbolj kaže, da bi se jutri, pojutrnjem, ali celi prihodnji teden delalo, če Bog da ugodno vreme. Tako mine nedelja, zmeraj vesela na kmetih.

Pravo rajsko veselje pa, združeno s pobožno ginjenostjo, kraljuje po kmetih o velicih cerkvenih godovih. Za naravo, to milo In dobro drugo mater vseh ljudi ima posebno kmetic prav otroško čuteče srce, ker le on prebiva vse svoje življenje njej v goječem naročji. Kedar ta mraza prezeba in dremotno mrli, je tudi on, ker ne more na polje, kjer edino je pravi živelj njegov, veliko bolj onemogel in mrtvouden; kedar pa ona razvije nadepolno krilo, da povsod življenje in gibanje diha iz njega, je tudi on ves vesel in živahen. In ker cerkev z naravo vred ali žaluje ali se raduje: kako ne bi potlej ta tretja skrbna mati, ki tako blaženo okrepčava dušo njegovo, — kako ne bi cerkev vnemala njegovega srca! Sredi zime dremlje narava, ratar zdeha okoli doma, poželjivo pogleduje na polje in steza roke, cerkev obhaja advent, oblači se v žalujočo, spokorno obleko: lej, kako vstrežena misel po vsem! Vendar, da bi le dolga žal preveč ne bolela, postavi cerkev sred mrzle zime svoj preljubeznjivi praznik, božič. In hipoma, kakor takrat o nebeškej svitlobi pastirjem na paši, razvedri in se otaje otrpnjeno srce kmetiču. Povsod po kmetih imajo posebno na sveti večer toliko pomenljivih, starodavnih navad, ki povišujejo milino in priljubljenost božičnih praznikov. Celo pohištvo in vse shrambe se s kadilom pokade in z blagoslovljeno vodo poškrope; luč vpihana iz blagoslovljene žrjavice mora goreti vso noč. Podobe svetnikov pod stropom se očedijo in olepšajo, v kotu pa jasljice postavijo, pa drobno čedo in pastirce tjekaj okoli rojstva v hlevci. Pač da, izmed vseh najljubša in lepša noč je ta; zato se težko težko nahaja kdo, da bi ta blagonosni večer hotel zatisniti oči, ter ga ne vžival po polnem. Polnočno zvonjenje nese angeljski pozdrav: „ Slava Bogu na višavah in mir na zemlji ljudem, ki so blažene volje!" starim in mladim nasproti, ki v nočnej tišini preko mrzlih poljan, kakor nekdaj pastirci tje h hlevcu, teko veseli in navdušeni v cerkev. Nihče, razen varha, ne ostane doma, če ga le noge" še neso : nobenemu ni predaleč, nobenemu premraz ! Pa res, ta nenavadna slovesnost o polnoči, sladko in veselo prepevanje, jasno razsvitljena cerkev, pa še posebno ta krotki prizor božje včlovečenosti: vse to pač mora z nekakim samovlastnim časom presinjati srca pobožnim, da se trenutkoma kar zde zamaknjene v više, nadzemske, — rajske kroge ! Le prehitro, kakor božična potica iz omare, zbeže ti preljubljeni prazniki, ki mahoma navdajo tiho zimsko življenje na kmetih s tolikim krotkim veseljem in radostjo.

Predpustom, — tudi ta čas je kmetic nekterokrat prav pošteno vesel in zidane volje: naj že bo, da ga kam v svate povabijo, ali da sam obhaja ženitovanje. Sicer pa pustnih šem ne nahajaš na kmetih; ter imajo le po mestih svoja norišča in krožišča, kjer jim bedasti ljud zastonj rad prodaja zijala. Pač pak na pustni večer kmečki fantje z velikim vriskom in ploskom palijo pusta vrh visocih hribov in se ne mara ob enajstih pred polnočjo pri mastni mizi tudi enmalo pobodo s tem rogatim parkeljnom, da nekterega, le presilnega, lasje še drugi dan pobolevajo. Kedar pa je pust potlačen pod klop, je kmet tudi koj trezen in resen, kakor se spodobi pametnemu človeku.

V posti že topleje vreme budi naravo k novemu življenju in vabi kmetica iz doma na zemljišče okrog. Sneg mu je drobja nakrhal z drevja na tla, opral kamenje po njivah, snežnica raznovrstne šare nanesla tod in tod. To kmetic zdaj spravi s poti in potrebi: pograbi po celem zemljišči, pobere kamenje s polja, in popravi ograje in plotove, da mu pozneje živina ne bodi v škodo; sproti pa tudi s postom in zvestejo molitvijo očisti dušo ter jo tako ogradi zoper napade najhujega sovražnika. Ali kmetic bi posihmal ne mogel več dolgo mrleti: preveč se mu širi srce! Narava že jame dihati novo življenje: popje poka, tla zelene, ptice žvrgole, spomladanska živahnost se budi okrog in okrog. Tam, kjer je njegov up, nad ozelenelim poljem, že škrjanec v jutranji zarji prepeva veselo alelujo. Kaj bo ? Pride veliki teden, velika sabota, — velika noč! Kmetic, zdaj si zadovoljen! Narava se je prebudila in vstala iz svojega spanja, ti iz svojih grehov, Zveličar od smrti: Pojdi pa še ti, poj veselo alelujo ! Pojdi, da pod milim nebesom v veličastno alelujo izliješ veselje, ki ti zdaj po sili kipi iz polnega srca! Cerkev sama ti veli tako. Da, bodi vesel in le raduj se: obhajal si trojno vstajenje . Potem pa: pirhi, kolač, blagoslovljena gnjat, — aleluja! Velika noč, to je res posebno na kmetih pravega veselja dan, dolgo in željno pričakovan, radostno in navdušeno praznovan.

Posihmal pak se vsa kmetičeva skrb naenkrat obrača na polje, njegovo oko najraje počiva na njem, kjer se njegov up že vzdiguje v nežnem zelenji. Pa glej, cerkev tudi zdaj to njegovo srečo deli, vodeč ga pet dni zaporedoma v procesijah po polji, pa klicaje ž njim vred prav obilen blagoslov božji z nebes dol na poljsko sadje. Dolga vrsta pobožnih, njih glasno vbrana molitev in združena prošnja v isti namen: to ima neko posebno poviševalno moč do človeškega srca, kakor brez dvoma tudi pred stolom milosti božje. Sicer pa vzlasti kmečki človek na prostem, v naravi, v tem največem in najlepšem tempeljnu božjem, še posebno z lehka in navdušeno povzdiguje duha proti nebesom, pa se raje, z večim in čistejim veseljem pridruževa procesijam, kakor kteremukoli drugemu zbirališču.

Tudi na sv. rešnjega Telesa dan se češčenje Bogu skazuje v slovesnih procesijah. Vendar da ima kmet ta za grešno človeštvo preimenitni praznik še posebno veselje tudi doma, zbere se prednji dan moška mladost sredi vasi; in ko pritrkuje večernice, ko možnarji pokajo, povzdigne se na ravnini mogočen mlaj visoko v ozračje, da mu najročneji plezalec ne pripleza do vrha, kterega so vaška dekleta s pisanimi trakovi in bliščečimi zastavami tako zalo okinčala.

Vsi ti napomenjeni cerkveni godovi pospešujejo, kakor smo videli, mikalnost in radost kmetiskega življenja v obče. Ali kakor solnce, ki sicer dan na dan sveti vsem, vendar po prislovici „pred vsacega prag enkrat še posebno (lepo) posije," tako, pravi naš kmet, „imajo tudi pri vsaki fari enkrat somenj ," ali žegnanje. S tem preveselim dnevom, ki se leto za letom pri vsaki poddružnici še posebej obhaja v vedni spomin nekdanjega prvega poblagoslovljenja dotične cerkve, sklepa se s pobožnostjo tudi še zmeraj toliko toliko nedolžnega posvetnega radovanja in izvirnih narodnih običajev na kmetih, da bi bilo z narodopisnega obzira pač vredno, da bi se obširno popisal. Ker to ni namen teh vrstic, naj le v poglavitni črti omenim, kdo je na „žegnanja" dan na kmetih posebno vesel, o čem in kako. — To se ve, že pred ta dan se čuti po celi vasi, v kteri bodo jutri imeli somenj. Dober duh iz kuhinj, kjer gospodinja v mastni ponvi bob cvre, više z daleč beračem nosi ter je vabi v vas, da v tropah iz devete doline pribita kakor kavke jeseni na travnik. Pa če tudi z lepa ne dobe pocvrtine in le redkokje kak pomazan štrukelj, napolnile bi vendar „prešce", pri vsaki hiši za vsacega najmenj po ena pripravljena, malhe beračem, ko bi brez dna ne bile. Kjer je za snesti kaj, je prvi berač; pa tudi za nobeno reč bolje ne ve, kakor, kje da bo to ali to nedeljo somenj. „Življenje berača ni slabo, pa še bolje bi bilo kot vsacega kralja," trdil mi je eden nekdaj, „ko bi vsaki dan kje drugej somenj bil." Ta dan namreč ni nobeden, naj bo star ali mlad, potreben ali ne, odkrižan — z božjim imenom, kterega se, kakor vemo, berač najhuje boji. Pa kdo bi se na somenji dan z beračem mudil ? Popoldne pred večernicami se začno „fantje iz fare" v živahnem kolobaru gnjesti na griči pred cerkvijo. Izurjeni pritrkovači gredo potem v zvonik, ostali pak spodej pripravljajo strelno orodje in tvarino za kratkočasni pok. In ko ura udari tri: „bum, biim, biim!" zagrme zapored možnarji, zvoni, lepo vbrani, zadone in potlej najmenj dobro uro naprej in naprej udriha in strelje, zvoni, pozvanja in pritrkava, da na vse štiri vetrove krepek malek leti ter vsem okoličanom okrog in okrog slovesnost napoveduje, češ: Jutri pa naša!" Med tem prineso vaška dekleta vsaka svojih najlepših, že dolgo in navlašč za ta dan skrbno gojenih cvetlic pa jih poklone časti božji na oltar. Cerkovnik olepša in okinča ž njimi vse oltarje, da se ljubi in prijazni vidijo na žegnanja dan, kakor bi jih bila pomlad ogrnila se svojim zalim cvetličnim ogrinjalom: da se kar zdi, da tudi svetnikom neka posebno zadovoljna nebeška radost sije z obrazov. Zraven tega pa tudi sleherna dekle, ktera ima le količkaj upanja, dajo njen enkrat srečno popelje pred oltar, povije doma žlahni rožmarinov šop in ga mu, sladko skrivnost v srci, podari še tisti večer: naj ga jutri, na ta veseli, domači praznik, pripne na klobuk. Za mraka, ko odzvoni „Marijo" in že vse potihne preko vasi, oglasi se iz nova pa drugačno pokanje- Pastirji so si bili že zdavnej navlašč za predsomenji večer spletli velikanske biče iz ličja, in s temi korobači se vsak se svojega selišča poskušajo, kdo da jo bo bolje pritegnil In ko se je morebiti o polnoči zadnji pok v daljavi počasi porazlegnil preko nočne tišine, zazvoni kmalu potem in popritrkuje veseli „dan" s kterim se, da je bolj veličastno, spet strel redno vstreza. Kako veselo in slovesno pač da se po takem pripravljanji žegnanja dan sam obhaja, razume se samo ob sebi. V poddružnicah, kjer redno vsako nedeljo ni maše, bude ta dan domače pevke pobožnost pričujočih v napolnjeni cerkvi, kamor ljudje od vseh krajev privro. Po duhovnem opravilu pa se vsakdo tudi domu že veseli, ker ve, da danes bode z veliko žlico zajemal. Saj pravim, kmetic, kaj pač se ti mara, ko imaš vsako leto enkrat „somenj !"

Kedar kmetic pospravi poljsko sadje v shrambe, potlej se tudi cerkev na „zahvaljno nedeljo" ž njim vred slovesno zahvaljuje Bogu za poljske pridelke, kakor za vse darove, ktere skozi celo leto v tako obilni meri prejemamo od Njega. In še na vse zadnje, ko že drevje golo, senožet rujava stoji, ko je omolčala tropa tic in druzih živali, ki so do tistihmal z veselim življenjem polnile naravo: kedar že vsa jesenska otožnost tako težko počiva preko strnišča po polji in le komaj ozelenela zimska posetev tožnemu kmetiču v srce lije nekoliko gotovega upanja in tolažbe: da se iznova povrne čas, ko bode srp pel preko njiv —: takrat tudi spet cerkev „na vernih duš dan" spremi kmetica na pokopališče, na grobove prijatljev in znancev, ki so nekdaj v življenji bili tolikanj mili ter ž njim vred moli pa prosi za večni blagor ranjcih na unem sveta ter mu rosi najslajšo tolaž v zalo srce: da onkraj vidi jih spet, svoje predrage, pa da tudi sam se bode enkrat združil ž njimi in veselil se na vekomaj!— Po vsi pravici se tedaj sme trditi, da življenje na kmetih ravno vsled taga zadobiva še le svojo pravo mikalnost, lepoto in blagost, ker se cerkev o svojih godovih le veseli in raduje, le žaluje s kmetičem. Kakor dobrodejna rosa jutranjim tlom, kakor krepčevalni dež suhi kepi na njivi ob ajdovem; tako je blažeča mati cerkev vsaki čas kmetiču, ki na tem svetu največ trpi in zatoraj tudi največe pomoči potrebuje. Te pa ravno kmetic z boljim vzpehom ne išče niti ne nahaja drugej, kakor pri dobrotljivem Bogu, do kterega mu je neprenehoma posrednica, najprijazneja in najmileja le-cerkev!

Na vse to: kdo pa je, kaj pa je kmet? Kmet je kralj, ki sicer nima tako živega kraljestva, da bi mu vsaki dan lehko ne videl do konca mej, ktero pa ravno zatoraj toliko laglje in modreje vlada. Le poglejmo si pravega kmeta, ki umno gospodari in carju pošteno davek plačuje. On je sam svoj gospodar; nihče mu nima nič zaukazevati na njegovih tleh. On ima svoje domovje, kjer stanuje se svojo družino; ima polje, kjer seje in zanje; travnike, pašnike, kamor hodi kosit in čedo zaganjat; sadne vrtove, kjer sam z drevja trga sadje in ga prvi pokuša; ima svoj vodotoč, kjer si žejo gasi in se snaži pa tudi tratino pred hišo, kjer tudi lehko malo poskoči, če hoče; s kratka, pravi gospodar na kmetih ima vse, kar mu treba za vsaki dan, kar si zmeren in zadovoljen človek le voščiti zamore, vse, da tukaj dosti srečno živi ter lehko doseže tisti vzvišeni cilj, ki je slehernemu človeku namenjen po smrti.

In kdo ne ve, kako dobrodejno je njemu, kdor zamore reči: tu je moj ljubi dom, tu je moja zibelka tekla, tu sem doma: tu živim in umrjem! Pač res, da dobro povsod, vendar gotovo—najboljše doma! To čutijo najbolj le listi, ki jih okoliščine ženo po svetu, čutijo, da ni dobro s tujimi sedati za mizo. Doma pa je tista ljuba pisana trata, kjer smo preigrali in preradovali sladke, blažene sanje otroške; doma, tam pred hišo ljubeznjiva lipica, bistri studenček in bogve koliko družili tacih stvari, dragih nam zato, ker v pričo njih razvijala seje naša srečna mladost, — ker so nam na naša blažena otroška leta živi spomeniki, s kterimi so se posestrile naše prve in morebiti tudi najljubše misli, kterih se še pozneje tako radi in tolikanj srečni spominjavamo skozi celo življenje.

Koliko pa jih je, ki ne vedo, kje so doma, ki se ne spominjajo, kje jih je ljubeča mati prvikrat stiskala na srce, kje so prvikrat izgovorili sladko ime mati; koliko, ki ves čas svojega življenja begajo po svetu, kakor izgubljene ovce. Pa to je bridko! Glej jih le ciganov, ki brez lastnega stanovitnega domovja tavajo in se potepajo po svetu! Kako zapuščen, zanemarjen in oduren rod to! Povsod se jih boje: kamor se nalezejo, zapirajo vrata pred njimi! Ali pa židje (judje), ki so, kakor jim je bil Kristus prorokoval svoje dni, razneseni in raztepeni križem sveta! Noter do denašnjega dne so od malo koga čislani, od vsih skoraj zaničevani pač tudi veliko zato, ker sami svojih tal nimajo, ker so povsod tujci med tujimi!

Kakor mož, kar se pravi, pak je kmet, ki se svoje brazde drži! In veliko jih je, ki se tega tudi po vsi pravici s pravim ponosom zavedajo. Tako n. p. poznam kmeta, ki sam na svoje vprašanje: kdojemari? možko vdari z nogo ob tla pa pravi: največi gospod je kmet! Njegovo je vse z vrha zemlje, kjer se brazda reže pa — noter do pekla! Kmet je tudi mož najbolj i, ko živi vse: berača in cesarja! Pa je res nekako taka!

Vrhi tega še en in gotovo neprecenljiv blagor, ki je najzvesteje sklenjen ravno s človekom v kmečkem stanu, in ta je: ljubo zdravje ! Kmet namreč v primeri z drugimi ljudmi živi najdalje. To je lehko umevno, ker je čisto naravno. Grede za različnimi opravili in dolžnostmi svojega stanu, prebiva on največo večino svojega življenja pod milim nebesom; in tam, kjer najzdraveje sape pišejo in duh božji veje — mili naravi, svoji materi v naročji, vrše se do malega vsa in najtežavneja dela njegova. Kmet, priden in neutrudljiv, kakor je vsegdar pri vsih svojih delih, ohrani si zdravje najbolje na telesi in duši. Tudi strupenim strastim, ki tako rado okužijo zlasti lenega človeka, in ki sosebno po mestih toliko mladega sveta popehajo v prezgoden grob, tudi tistim brani se naj lože v enomer delaven človek, kakor je kmet. In zatoraj res nahajamo toliko toliko ljudi kmečkega stanu, ki ves čas svojega življenja malo kaj vedo, kaj je bolezen. Kmet brez padarja in dohtarja lehko umrje, slišal sem bistroumnemu ratarju iz ust.

Koliko pak je tako imenovanih gosposkih ljudi, ki po toplicah in kopališčih križem sveta begajo za zdravjem, kjer pak navadno ne samo tega ne zadobe, marveč se še dušnih bolezni zraven nalezejo!

In na vse zadnje, ko pride tista, da tudi kmetic, kakor sleherni človek, mora umreti: kako z lehkim srcem pač pričakuje on smrti! kmet si s kmetovanjem ne nakopiči sila posvetnega premoženja, od kterega bi mu bila, kakor posvetnjaku, ločitev še na smrtni postelji tako težka in grenka! če tudi zapušča precej blaga, ktero si je bil marljiv in žuljav pridobil, pusti ga rad svojim potomcem: ker nanj ni nikoli navezoval svojega srca. Z mirno, lehko vestjo pa z blaženim prepričanjem, ktero nahaja le v trdni krščanski veri, potuje na uni svet, v svojo pravo, zlato domovino, kjer si je svest, da ga čaka boljše življenje. In kedar zatisne trudne oči, kedar mu žalostno zapoje mrtvaško zvonenje: — tačas, daleč po vsi okolici, kjer so ga poznali, zdihujejo in priporočajo ga Bogu, rekoč: Dober mož, dobra žena je bila to, Bog mu — jej daj dobro! i. t. d. Sorodniki, pa znanci in prijatli, kterih je tudi toliko imel, vsi mu gredo za pogrebom po poti do cerkve, ktero je v življenji sam tolikrat hodil. In tamkej na grobu mu sicer ne postavijo velikanskega kamnatega spomenika, pač pa ponižen lesen križ z odrešenikom, in kar je najbolje — marsikteremu solzna kaplja resničnega žalovanja kane ranjkemu na gomilo in pobožna molitev vsih mu tudi še pozneje blaži in gladi zveličanja pot v rajske večne nebesa.

Vir-Besednik Celovec

1.7 1869 št.11

15.7 1869 št.12

19.8 1869 št.14

2.9 1869 št.15

16.9 1869 št.16 

10.2 1870 št.3