France Novšak, slovenski novinar, pisatelj, prevajalec in slovaropisec

 * 27. januar 1916, Ljubljana, † 18. oktober 1991, Ljubljana.

Njegovo življenje je zaznamovala družinska tragedija, očetu se je namreč po nesreči sprožila puška, ki je ubila Novšakovega starejšega brata, Francetu pa so morali amputirati desno roko; ob priznanju krivde je bil oče obsojen na en teden strogega zapora.

Tako oče (1923) kot mama (1935) sta zgodaj umrla. Ko je mama še bolehala, so Franceta s starejšo sestro in mlajšim bratom poslali v katoliški internat v Šentvid. .Močno ga je pretresla smrt matere, kar kot motiv vpelje v večino svojih literarnih del , kakor tudi psihološko občutene povesti iz dijaškega in malomeščanskega življenja.

Prvih pet razredov klasične gimnazije je opravil v Ljubljani , kot gojenec Marijanišča .Po maturi  je Novšak študiral pravo v Zagrebu , prišel spet v Ljubljano , se zbližal s podobnimi usodami revnih študentov, ki so pravkar končali svoje univerzitetne študije in bil med soustanovitelji "Literarnega  kluba". Klub je  z okupacijo prenehal obstajati.  Med vojno je bil član član kulturnega sektorja OF v Ljubljani.

Po koncu vojne , ko je za seboj že imel povesti : Dečki, Hudobni angeli, Globoko jezero , je postal dopisnik Slovenskega poročevalca z Dunaja. Pozneje je pisal za Ljubljanski dnevnik, Ljudsko pravico in Delo ter prevajal.

Novšak je tik pred drugo svetovno vojno vzbudil precejšno pozornost z romanom Dečki: roman iz dijaškega internata, ki je izšel leta 1938, ko mu je bilo 22 let. Odlomki iz romana so bili prvič objavljeni v reviji Ljubljanski zvon leta 1937. V romanu je prikazal ljubezensko razmerje med dvema dijakoma v katoliškem internatu v Zagrebu, kar je sprožilo burne reakcije javnosti in katoliške cerkve. Roman je ponovno izšel leta 1970 in 2016.

Novšakovi sta dve literarni deli za otroke: Alenkina čebelica (1941) in Košček koruznega kruha (1964). Leta 1955 so izšle Slovenske balade in romance, ki jih je Novšak uredil. Izdal je nekaj prevodov, v glavnem iz nemščine. V njegovem pisanju je veliko avtobiografskega.

Operacija tumorja leta 1969 je povzročila pri avtorju še ohromelost leve roke, a je tudi po tem – kot prej – zavzeto nadaljeval delo. Naučil se je tipkati s pomočjo proteze in je še naprej pisal za kulturne rubrike časopisov. V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil slovaropisju. Z gorečnostjo pravega kulturnega delavca, pa tudi s trmasto upornostjo samotarja , tako lastno odmaknjenim ljudem iz raztresenega hribovja Cerkljanske  - Novšakov rod namreč prihaja  iz Otaleža - lotil velike, če bi hoteli biti patetični, življenjske naloge približati Slovencem jezik Makedoncev , Grkov, jezik Albancev. Malogrška slovnica s slovarčkom " za turiste" ni našla založnika. Makedonsko -Slovenski slovar je izdala DZS leta 1982,  Albansko-slovenski slovar s temelji slovnice pa leta 1988.

Po romanu Dečki je režiser Stanko Jost leta 1976 posnel istoimenski film.

Popotna dogodivščina

 

Vir- Vipavski glas december 1993 št. 26

Naš vipavski rojak, pok. Rafael Premrl, ki je bil sicer vse do šolanja in ves čas službovanja zdoma, je vendar, čim pogosteje je mogel, prihajal izza tedaj nepojmljive razdelitvene meje v svoj rojstni kraj in dom. Bil je velik ljubitelj svoje slovenske domovine in jo je zato prekrižaril s svojim razmajenim avtom ter zasledoval vse kraje in vasice od srednje Istre do Mure in čez, od morja, Krasa pa po vsej Sloveniji in Koroški, kjer je še slovenska beseda in kjer je že davno ni več, ter tamkajšnjem delu Štajerske. Poznal je povsod vse ceste in cestice ter poti, komaj še uporabne za vožnjo. Posebno rad je zahajal v gorske predele, še zlasti med Julijce, katerih vrhove je najraje gledal izpod svojih nog in zviška strmel v krasoto svoje dežele. Razumljivo, daje pri teh križarjenjih prišel do novih znancev in prijateljev, ki jih je z veseljem obiskoval. Kdor pa dosti potuje, lahko tudi marsikaj doživi, tako prijetnega kakor tudi neprijetnega. No, slednjega je bil v glavnem obvarovan. Pa četudi bi ne bilo tako, je v človekovi naravi, da se rad spominja nenavadnih, vendar prijetnih dogodkov, nasprotne pa zanemari.





Nekoč, morda še v prvem desetletju po vojni, ko se je vračal z enega takih potovanj, se je namenil mimogrede obiskati prijatelja v Otaležu in ko je bil že blizu vasi, je moral vozilo ustaviti ob precejšnji gruči ljudi, ki so stali kar čez cesto in nič ni izgledalo, da bi se hoteli odmakniti vsaj toliko, da bi peljal mimo in prišel v vas. Izstopil je, da bi to dosegel, pa vidi, da se mu približuje nekaj mož. Za hip ga je spreletelo: ta blokada s tolikimi ljudmi, tuja evidenčna tablica vozila in svež spomin na še nedavne, podobne, tudi usodne primere. Ta preblisk pa je hipoma izginil. Možje, kar prijaznih izrazov, so ga sprejeli z zdravo, tovariš .... in mnogimi rokovanji. V tem prvem presenečenju je preslišal, s katerim nazivom ga pozdravljajo. Takoj pa so mu pričeli, cela gruča hkrati, eden čez drugega razlagati. Dozdevalo se mu je, kot da bi mu očitali neko veliko zamudo, če ne še kaj hujšega. Ničesar ni razumel; kaj neki hočejo od njega, zakaj mu celo očitajo? V tej zmedi jim je komaj dopovedal, da ima tu v vasi opraviti obisk pri prijatelju. Zastrmeli so se vanj, kot da bi se mu zmešalo. Ampak, tovariš .... spet je preslišal naziv, to boste morali vendar opraviti po prireditvi in pomislite na svojo veliko zamudo ter na naveličanost udeležencev zaradi čakanja. Sploh pa je treba, da nemudoma nastopite in otvorite prireditev .. in začeli so se z njim vred pomikati po s svežo mehkoto obloženi poti proti vse bolj slišnemu mukanju živine. Šele sedaj se mu je posvetilo, da je žrtev zamenjave osebe; morebiti je pravemu močno podoben? Tudi mu je postalo jasno, za kakšno prireditev gre. Razmišljal je, kaj naj ukrene. Naj pusti, da ta kmetijska prireditev propade, ali naj zaigra vlogo, kot jo od njega teijajo živinorejci? Vdal se je temu čudnemu naklučju in sklenil sodelovati. Bil je zelo prilagodljiv in veselega značaja. Porazov ni poznal, vendar se je tokrat zanašal, da bo morebiti dovolj njegova prisotnost. Gredoč, ga je njegov spremljevalec prosil, naj bi zaradi zapoznelosti preskočil prvo točko programa, ki predvideva njegov priložnostni strokovni govor in naj bi prešel takoj na drugo točko: ocenjevanje in nagrajevanje živine, v kateri bi seveda imel kot strokovnjak odločilno besedo. O Bog, je pomislil, kakšna sreča, da nisem prišel že poprej; toda ocenjevanje ne odpade in morda še kaj. Pomislil je, koliko ve o tej "zaupani" mu vlogi in si je bil kot profesor povsem drugih ved na jasnem. Saj ni, da bi teh velikih domačih živali ne poznal: krave, voli, teleta, celo bika: rogata glava spredaj, dolg rep zadaj; vse pa muka, - od krav se pridobiva mleko, od drugih pa ne. Na jasnem sije bil, da mu poleg rutine strokovnjaka manjka še vse osnovno in višje znanje v tej stroki. Toda on bi ne bil Rafael Premrl, če bi ga to bogve koliko motilo.

In tako je tudi bilo. Najbolj tvegano opravilo ocenjevanja mu je za čuda potekalo kar strokovno, saj mu ni bilo posebno težko odbrati od lepega lepšega in naj lepšega primerka ob upoštevanju nudenih karakterističnih podatkov. Z izidom - oceno so se prisotni poznavalci v večini primerov strinjali, oziroma je do tega prišlo ob "dodatni kontroli" z opravičilom, da so oni, nasprotno od njega, ki je moral hiteti, prišli do pravilnih konstatacij že ob predhodnih preudarjanjih. Končno je sledilo slovesno polaganje vencev na primate in je bila s tem njegova zadolžitev opravljena.

Moral seje posloviti, kajti dan se je že močno nagnil k večeru, čeprav so ga zelo vabili, naj še ostane z njimi. Odpravil se je proti domu, ne da bi še utegnil na obisk k prijatelju. Med potjo je premišljeval o enkratni dogodivščini, s katere potekom je bil popolnoma zadovoljen in mu je bil porabljeni čas v posebno veselje oz. užitek. Vinko Premrl

Okruten umor v Kačniku

V Kačniku se je 19 .februarja, leta 1922,  med 10. in 11. uro dopoldne zgodilo nekaj strašnega. Na krut način sta bila oropana in umorjena 45 letna posestnica Marjana Gostiša in njen 84 letni tast. 

Bila sta sama pri hiši . Gospodar je pred tremi tedni umrl po celo letni bolezni vodenici.

V nedeljo , ko je gospodinja šla k maši , je tast ostal sam doma. Ko je gospodinja  prišla domov , je dobila v hiši na tleh ubitega starega očeta. Morilec je tasta Gostiševe najprej zadrgnil z vrvjo za vrat, nato  pa ga  ubil . Morilec je Marjano čakal pri vratih in jo ubil s sekiro.

Okoli tretje ure popoldne je prišel k očetu Plesteničar, toda dobil je proti navadi hišo zaprto. Klical je a nihče se mu ni oglasil, nato pa je pogledal  skozi okno in videl ležati očeta na tleh. Hitro je stekel domov, da jih je prišlo še več in so zlomili skozi vrata, katera je zaklenil storilec. Nudil se jim je strašen pogled. Gospodinja je ležala v veži z preklano glavo in odsekanimi prsti,  imela vse žepe narobe obrnjene , jopo pa odpeto, starček pa je imel vrv okoli in vso glavo razbito.

Italijanske varnostne oblasti, so po nekaj dneh , po tistem , ko so razpisale nagrado 1000 lir tistemu , ki ga prime , izsledile morilca v osebi Vincenc Lapajne iz Otaleža. Lapajne je bil obsojen še za več roparskih umorov. 

Viri- 

Slovenec 14.3 1922 št.60

Jutro 15.3 1922 št.63

Prosveta (Chicago) 27.3 1922 št.72

Z avtomobilom po stari domovini

 

Vir- Napredek ( Cleveland)  30.10 1940 št. 222

Paul Berger je po obisku stare domovine med drugim opisal  tudi pot skozi Cerkljansko in postanek pri Blažu Kobalu v Cerknem in Jerneju Vogriču  na Travniku pri Otaležu.

..V Cirknem se ustavim pri starem Blaž Kobalu, ki je svoječasno v Herminie Pa.., premog kopal. Ko vstopim me pozdravi "ta mlada" ali snaha Blaža Kobala in ko vprašam, kje je stari Blaž Kobal, mi pojasni , da spi. Omenim, da sem nekaj denarja prinesel iz Amerike od njegovih dveh sinov in da bi rad z njim govoril. Odreže se : " Oh denar pa lahko kar meni izročite!" To mi pa ni bilo nič povšeč. Tako dolgo pot sem napravil, da bi videl očeta mojih dveh prijateljev ,sem ji pojasnil, da hočem na vsak način videti Blaža, ako ne, bom pa odšel in denar  nazaj v Ameriko nesel. To je pomagalo in je takoj obderzela in poklicala " starega" .Čez par minut je prišel " praznično opravljen in s klobukom na glavi." Mož je že precej gluh, ker veste ,leta so leta. Bil je zelo vesel darila in s solzami v očeh se je zahvaljeval za denar in z veseljem pregledal kovček, napolnjen z obleko ." Ta mlada" je pa med tem prinesla steklenico vina in postajala je bolj in bolj prijazna in ker njenega moža ni bilo doma - bil je na delu- je obljubila, da ga bo poslala v gostilno , kjer smo se odločili okrepčati za pot nazaj. Po kratkem pomenku " o tem in onem" smo šli v gostilno na "južino". V gostilni so bili častniki in podčastniki (Cirkno je precej važno vojaško središče, proti komu veste vsi ) , a kljub temu smo z gostilničarko govorili slovensko. Čakamo ,dalj časa , kot smo se domenili, ker sem se želel seznaniti tudi še s " ta mladim Kobalom" , ker pa ga ni bilo ,s se odpravili nazaj po isti poti kot smo prišli. Naj pri tem omenim, da je stari Blaž Kobal umrl letos -16. marca , da bom točen, star je bil 95 let. Precej je mož izkusil v svojem življenju, blag mu spomin , bil je mož poštenjak.

Na poti proti Idriji se ustavim pri neki hiši in zunaj stoječega fanta, starega okrog 12 let ,vprašam, ako pozna nekega Jerneja Vogriča. Pojasni mi, da ne daleč in ako mi je po volji, da je pripravljen iti z nami in mi pokazati pot in hišo. Nisem odklonil in fant se je možko usedel v avtomobil in nam bil za kažipot, Kmalu smo bili blizu velike hiše in fant mi reče " To je Jerneja Vogriča hiša" .Dal sem mu dve liri in vi bi ga morali videti, kako na široko se je nasmehnil, stisnil lire v svojo pest in odkuril proti svojemu domu. Fant mogoče še nikoli ni imel toliko denarja svojega. Ko vstopim me pozdravi gospa Vogrich in takoj pokliče svojega soproga Jerneja iz hriba, kjer je kosil seno. Jernej Vogrich je bratranec John Vogricha, glavnega blagajnika SNPJ in bival nekaj časa v La Salle in leta 1913 odšel domov, kjer je tudi ostal. Go. Vogrich nam je postregla pred hišo, nečakinja Pavči je snemala slike in eno tudi, ko smo držali vsi kozarce v rokah.Jernej Vogrich ima precej sorodnikov v Ameriki , dva brata, Matha v La Salle in Franka v DePue ter sestro Pavlino v Milwaukee. Čas nam ni dopuščal, da bi se dalj časa zadrževali pri gostoljubnih Vogričevih in radi tega smo se odpravili proti Idriji katero smo tudi hoteli videti in obiskati...

Župnik Josip Kos

Vikar Jožef Kos s šolsko mladino v Otaležu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja

G. Josip Kos je bil rojen  13. marca 1881 v Nemškemu Rutu. Po končanih srednješolskih študijah, katere je dokončal deloma v Gorici, deloma v Kranju, je vstopil v goriško bogoslovje. Dne 22. julija 1900 je bil posvečen v mašnika. Leta 1906. je pel prvo sv. mašo. Nato je služboval kot kaplan pri Sv. Luciji in v Cerknem, od koder je prišel za župnega upravitelja v Dol. Trebušo. Od tam je šel leta 1914 za kurata v Otalež, ki je bila brez dvoma  ena najtežjih duhovnij na Goriškem.

Delavni in vneti g. Kos se  ni ustrašil utrudljivih strmin in slabih poti, katerih je imel obširni Otalež v obilju,  niti težko dostopnih reber Masor. Z veseljem in odločnostjo se je lotil dela in je postal kmalu res pravi. oče svoje duhovnije. Vzljubil je tisti z naravnimi krasotami obdarjen a težavni predel naše dežele in župljani so vzljubili njega. Kljub vsem neprilikam, ki so nujno združene s službovanjem v takih hribovitih krajih , ni dokler ni zbolel ( rak na želodcu.) , nikdar resno mislil na premestitev.

Bil je skromen delavec, ki ni nikdar silil v ospredje. Povsod, kjer je služboval, je vestno vršil svoje dolžnosti in je rad pomagal tudi pri prosvetnem delu. V Otaležu je bil eden glavnih članov in tajnik »Izobraževalnega društva « in hkrati vodil hranilnico in posojilnico ,ter se na ta način zanimal za vse brige in težave našega človeka.

Kot človek je bil zelo dobrega srca in veselega, odkritega značaja. Rad je pomagal nesrečnežem, njegovo gostoljubje je bilo znano in če je prišel med prijatelje, se je rad prav od srca nasmejal. Kdor ga je poznal, ga je imel rad.

Učitelj Hubert Močnik , ki je v letih 1912-1916 služboval v Lazcu in Otaležu je v svojih spominih o G. Kosu zapisal  -" Ker so v župnišču redili dve kravi in je župnišče imelo poleg njive in vrta hektar travnika  s kozolcem , mizico in  klopjo sva ornico in otavo z G. Kosom  sama pokosila, spravila in si bila kod dobra kosca v zabavo in družbo."

G. Josip Kos je umrl  v Otaležu 23.6 1928 , kjer je tudi pokopan . 

Časopis Edinost iz Trsta je 28.06.1928 številka 153 poročal-

Pogreb župnika Josipa Kosa

V ponedeljek ob deseti uri dopoldne smo pospremili k zadnjemu počitku našega preljubega, kurata, g. Josipa Kosa. Komaj 47-leten je podlegel v soboto zjutraj težki bolezni. Največja priča priljubljenosti, ki jo je pokojni duhovni vodja užival med svojimi župljani in prebivalstvom iz sosednjih vasi, je bil pač njegov pogreb. Nepregledna množica ljudi, vse kar je bilo v vasi je pospremilo župnika na njegovi zadnji poti. Prišli so Cerkljani, Novačani, Šebreljci, celo nekaj prijateljev iz Trsta in Gorice si videl v sprevodu. Vsi duhovniki iz okoliških vasi so se ga spomnili. Dvanajst jih je bilo. Za pogrebom je šla šolska mladina s vsem učiteljskim osobjem, požarna bramba, Marijina družba, zastopniki krajevnih oblasti. Pevski zbor je pokojniku zapel več pesmi posmrtnic. Po žalni sv. maši pa je cerkljanski dekan spregovoril gorko besedo v slovo pok. župniku. Kruta smrt je segla zopet a svojo brezobzirno, mrzlo in brezsrčno roko med vrste naših že itak redkih duhovnikov. Pa je že tako, da smrt ne izbira, večkrat pobira celo najboljše. In tako je bilo tudi sedaj. Odtrgala je zdravo, močno korenino iz naših gor, krepko oporo našega ljudstva.