Od kod to, da se dandanes čuje govorica: »Kako gre slabo, saj ne bo mogoče več shajati! Dohodki so zmeraj manjši, stroški se pa širijo kakor huda nalezljiva bolezen.« Ali bi si ne mogli pomagati iz tega težavnega položaja? Po mojem mnenju bi se nekoliko otresli tega pogubljivega stanja, ako bi začeli ljudje bolj trezno in ponižno živeti, nego dandanes živijo.
Pomislimo, koliko denarja gre dandanes za prevzetno obleko! Ako je bila včasih dobra domača prtena ali suknena obleka, zakaj bi ne bila sedaj? Kmet prodaja svoje domače platno in si kupuje tovarniško ali mašinsko obleko ter pravi, da ga manj stane nego domača. Joj, pa kako se on golufa! Par mesecev, pa je raztrgana in zopet potrebuje novo! In tako naprej. Dandanes ni več dekleta, da bi nosila »drukanco« (krilo iz domačega platna), pa če bi bila še tako revnega stanu. Ni ga razločka med revnim in premožnim! Ali je treba za praznično obleko do sedemindvajset parov kril? Ali ne bi zadostovala dva para, da bi bil v žepu kak prihranjen novčič? Ali ne bi bilo dekle s par prihranjenimi goldinarji več vredno, nego je s polno omaro judovskih cap? Vse le kupljeno, to je lepo in dandanes v modi.
Ravno tako je z živežem. Kava mora biti, pa če se mora za to tudi krilo zapiti. Koliko denarja pa gre za drago pijačo? Koliko za šnops? Gotovo ne bi bil nobeden bolan zaradi tega, če bi nikoli ne videl žganja – zakaj potem denar v prepad metati! Koliko denarja gre za tabak, ki ga dandanes že vsak otrok uči kaditi? Skoraj smem reči, da kakor hitro mu materno mleko vzamejo in ga jesti nauče, že mu pustijo tabak kaditi in žvečiti kakor prašiču blato. Ako sta dva moža pri hiši, data več za tobak nego za davke. Še več takih in enakih stroškov bi se lahko obvarovali in denar za druge potrebe rabili, ali previdnosti in modrosti manjka!
Sleherni gleda, kje in kako bi si kaj pridobil, toda pridobljenega si ne zna prihraniti in prihranjenega ne prav obrniti. Splošno rečeno: ljudje si ne znajo dobro gospodariti. Vse napreduje k boljšemu, a uporabljanje pridobljenega strašno nazaduje. Ako opazujemo življenje v ubožni bajti in premožni kmečki hiši, vidimo, kakor da ni ravno tako gorje, kakor ljudje tožijo. Ako bi človek prihodnost poznal in vedel, koliko časa mu bo še tekla nit življenja, res mu ne bi bilo treba toliko varčnosti. A kadar Bog pošlje bolezni, nesreče in druge nezgode – kaj pa potem, ako je tema v žepu? Gotovo bi bilo bolje in dobro, ako ne bi metali denarja za vsako otročjo igračo, ampak le za to, kar je neobhodno potrebno. Kdor ne veruje, naj poskusi!
Sleherni je mislil, da se bo kmalu poslovila od nas bela zimska odeja in se nam približala zaželena pomlad, da bo dihati boljši zrak dobrodejne pomladanske narave. Toda »zima in gosposka ne prizadeneta«, pravijo ljudje. In res nam je zima zopet razgrnila svoj zimski plašč, mnogo debelejši od prejšnjega. V takem zimskem času človek večkrat pušča čas, da sede k gorki peči ter prav po turško izpuši katero pipo, ali pa gre k sosedu ali prijatelju se kratkočasit v dolgih zimskih večerih in tam poslušat razne pogovore.
Pri taki priliki sem imel tudi jaz priložnost opazovati, kako prednost imajo nekateri ljudje (zlasti ženske), ki znajo iz komarja narediti velikega konja. Človek bi ne mislil, da bi take besede mogle škodovati, namreč namesto da bi le koristile temu, ki bi jih osrečil. »Resnica oči kolje,« pravi pregovor. Nemira vzrok je le prekipevajoči ogenj grde nevoščljivosti, ki se je v človeštvu tako vnel, da se je bati, da bo požgal vso pravo bratsko ljubezen, katere je že tako malo. »Bajtarji« opravljajo kmeta, kmet pa »bajtarje«, in tako žive v težavnem nemiru oni, ki so v tako tesni zvezi, da eden brez drugega ne morejo živeti. Saj hišniki (bajtarji) dobijo od kmeta nekoliko zemljišča, da si nasadijo krompirja in potrebnega zelja, kmetu pa pomaga hišnik veliko posestvo obdelati. Pa se za vse te vezi nekateri ne zmenijo. Ljudi »žehnati« (obgovarjati/kritizirati) od nog do glave in ognusno sovraštvo gojiti, to jim je najljubše. Kaj pa jim pomaga ta posel, saj jim v plačilo za tako delo nihče nič ne da? Saj ima vsak zadosti težko butaro lastnih hudobij za prenašati, za katero naj bi skrbel, da jo olajša, in šele potem druge sovražil.
Ako bi vsak brzdal nekoliko svoje slabosti, bi gotovo lepše sonce ljubezni sijalo med bližnjimi. Sneg bo razkopnel in led se bo raztajal. Naj bi med ljudmi tudi ona razdražljivost izginila. Ker je ravno sedaj štiridesetdnevni post, tako prijeten čas za opustitev pregreh in hudobij, je toliko večje upanje, da bomo vrgli od sebe jezo, sovraštvo in vse pogubljivo!
Vir-
Soča 3.2 1888 št. 5
Soča 9.3 1888 št.10
Ni komentarjev:
Objavite komentar