Pisalo se je leto 1888...
Otalež
Od kod to da se dandanes čuje govorica: kako gre slabo saj ne bo mogoče več shajati! Dohodki zmiraj manjši, stroški se pa širijo, kakor huda nalezljiva bolezen. Ali bi si ne mogli pomagati iz tega težavnega položaja? Po mojem mnenji bi se nekoliko otresli tega pogubljivega stanja, ako bi začeli ljudje bolj trezno in ponižno živeti, nego dandanes živo.
Pomislimo, koliko denara gre dandanes za prevzetno obleko! Ako je bila učasih dobra domača prtena ali suknena obleka , zakaj bi ne bila sedaj. Kmet prodaja svoje domače platno in si kupuje tovarniško ali mašinsko obleko ter pravi da ga manj stane nego domača. Joj pa kako se on golufa! Par mesecev pa je raztrgana in zopet nova! In tako naprej. Dandanes ni več dekle, da bi nosila “drukanco ”(krilo iz domačega platna) ako bi bila še tako revnega stanu. Ni ga razločka med revnim in premožnim ! Ali je treba za praznično obleko do sedemindvajset parov kril ? Ali ne bi zadostovala dva para, da bi bil v žepu kak prihranjen novčič ? Ali ne bi bilo dekle s par prihranjenimi goldinarji več vredno nego je s polno omaro judovskih cap ? Vse le kupljeno, to je lepo in dandanes v modi.
Ravno tako je z živežem. Kava mora bit ako se ima tud krilo zapiti. Koliko denara pa gre za drago pijačo ? Koliko za šnops ? Gotovo ne bi bil nobeden bolan zarad tega, če bi nikoli ne videl žganja, zakaj potem denar v prepad metati ! Koliko denara gre za tabak, ki ga dandanes že vsak otrok uči kaditi ? Skoraj smem reči da kakor hitro mu materno mleko vzamejo in ga jesti nauče že mu pustijo tabak kaditi in žvečiti, kakor prašiču blato. Ako sta dva možka pri hiši, pa več data za tobak nego davke. Še več takih in enakih stroškov bi se lahko obvarovali in denar za druge potrebe rabili, ali previdnosti in modrosti manjka!
Sleherni gleda kje in kako bi si kaj pridobil toda pridobljeno si ne zna prihraniti in prihranjeno ne prav oberniti. Sploh rečeno: ljudje si ne znajo dobro gospodariti. Vse napreduje k boljšemu a uporabljevanje pridobljenega strašno nazaduje. Ako opazujemo življenje v ubožni bajti in premožni kmečki hiši, vidimo, kakor da ni ravno tako gorje, kakor ljudje tožijo. Ako bi človek prihodnost poznal in koliko časa mu bo še tekla nit življenja, res mu ne bi bilo treba toliko varčnosti in kadar Bog pošlje bolezni , nesreče in druge nezgode, kaj pa potem, ako je tema v žepu. Gotovo bi bilo bolje in dobro, ako ne bi metali denarja za vsako otročjo igračo, ampak le za to, kar je neobhodno potrebno. Kdor ne veruje, naj poskusi!
Slehern je mislil da se bo kmalu poslovila od nas bela zimska odeja in se nam približala zaželjena spomlad, da bo dihati boljši zrak dobrodejne pomladanske narave. Toda ”zima in gosposka ne prizadeneta” pravijo ljudje. In res zopet nam je zima razgrenila svoj zimski plašč, mnogo debelejši od prejšnega. V takem zimskem času človek večkrat pušča čas da se vsede k gorki peči ter ga prav po turško izpuši kako pipo ali pa gre k sosedu ali prijatelju se kratkočasiti dolge zimske večere in tam slušati razne pogovore. Pri taki priliki imel sem tudi jaz priložnost opazovati, kako prednost da znajo nekateri ljudje (zlasti ženske) iz komarja narede velikega konja. Človek bi ne mislil, da bi take besede mogle škodovati, namreč le koristiti temu, ki bi jih osrečil. ”Resnica oči kolje” pravi pregovor. Nemirov vzrok je le plepajoči ogenj grde nevoščljivosti, koji se je v človeštvu tako vnel, da se jebati, da bo požgal vso pravo bratsko ljubezen, katere je že tako malo. ”Bajtarji” opravljajo kmeta, kmet pa” bajtarje” in tako žive v težavnem nemiru oni ki so si v tako tesni zvezi da eden brez drugega ne morejo živeti. Samo hišniki dobe od kmeta nekoliko zemljišča da si nasade krompirja in potrebnega zelja, kmetu pomaga hišnik veliko posestvo obdelati. Pa za vse te zveze se nekateri ne zmenijo. Ljudi ”žehtati” od nog do glave in ognusno sovražno gojiti, to jim je najljupše. Kaj pa jim pomaga ta posel, saj jim v plačilo za tako delo nihče nič ne da. Saj ima vsak zadosti težko butaro hudobij prenašati, kojo naj bi skrbel zlajšati in šele potem druge sovražiti. Ako bi vsak brzdal nekoliko svoje slabosti gotovo bi lepše sonce ljubezni sijalo med bližnjimi. Sneg bo razkopnel in led se bo raztajal. Naj bi žejnim tudi ona razdražljivost zginila, ker je ravno sedaj štiridesetdanski post tako prijeten čas opustiti pregreh in hudobij , je toliko veči upanje, da bomo vrgli od sebe jezo in sovraštvo in vse pogubljivo!
Vir-
Soča 3.2 1888 št. 5
Soča 9.3 1888 št.10
Ni komentarjev:
Objavite komentar