Vir-Primorski dnevnik 29.6 1980 št.151
Podjetnik Ivan Kacin več let po prvi vojni
izdeloval na začetku Placute razna glasbila
Med fašizmom se je umaknil v Jugoslavijo in v Domžalah uspešno vodil tovarno glasbil Tik pred vojno je svoje proizvode razstavljal na ljubljanskem velesejmu
Ko se bližamo dograditvi in otvoritvi novega slovenskega kulturnega
doma v Gorici, se spominjamo časov in predvsem ljudi, ki so nekoč s
svojim delom
pripomogli, da je Gorica zadobivala vedno boli slovensko podobo
in se uveljavljala v vsem slovenskem prostoru. Z nove, toliko
pričakovane zgradbe za vse
kulturne in športne potrebe goriških Slovencev, se nam pogled
in spomin zaustavita na dvonadstropni zgradbi onkraj doma, čisto na
začetku Placute, v kateri
je sedaj gostilna prijaznega Lojziča.
Pred skoraj 60 leti je tukaj imel svoje podjetje znani slovenski
podjetnik Ivan Kacin, ki je
bil ne le prvi primorski izdelovalec orgel, klavirjev in harmonijev, kar
nam tudi potrjuje Iris
Carnand v knjigi «L'arte degli organi nel Friuli - Venezia Giulia»,
ampak kar je o njegovem delu,
ki je bilo veliko bolj širšega pomena za ves slovenski prostor, zapisal o
njem še Slovenski leksikon že pred zadnjo svetovno vojno. Iris Carnana
je med drugim
zabeležila Kacinove orgle v Ločniku, za katere meni, da so ene
najboljših, kar jih je bilo izdelanih na Placuti: imajo dve klaviaturi
pa 30 pedalov ter kar pet
vrst po 9 piščalk vsaka. Ločniške
orgle so bile blagoslovljene 1927.
leta, nadomestile so stare, ki so
jih uničili med prvo svetovno
vojno.
Prva svetovna vojna je tudi zelo hudo prizadela cerkveno premoženje v krajih vsepovsod, od izvira Soče do njenega izliva v morje; poleg tega so goriški Slovenci upali, da se bo po vojni nadaljeval veliki slovenski gospodarski in kulturni razmah Gorice, kamor je gravitiralo ne le obsoško območje, ampak tudi vsa Vipavska dolina, Kras, Brda, Cerkno in Idrija. In tako je podjetniška drznost in iznajdljivost kmalu po prvi svetovni vojni pripeljala v Gorico tudi Ivana Kacina, ki je bil po rodu iz Otaleža, od koder ga je poslal v glasbeno šolo v Ljubljano njegov oče, ki je že tudi sam izdeloval harmonije in orgle. Njega, starega očeta, ki mu je bilo prav tako ime Janez (pri hiši pa so rekli pri Tišlerjevih), takole opisuje v svoji knjigi *Spomini in izkustva* Hubert Močnik: «V Otaležu je bil zelo dober mizar in izdelovalec harmonijev in orgel Ivan Kacin, ki se je svoje obrti izučil v Polhovem Gradcu. Bil je to oče v Gorici dobro znanega izdelovalca harmonijev in orgel. Opremljen je bil z vsakovrstnim mizarskim orodjem in tudi s stružnikom. Takrat seveda ni bilo strojev in delalo se je vse na roko, a lično in iz trdega lesa.
Mladega fantiča, ki je komaj dokončal osnovno šolo, je stari oče
peljal peš čez Žiri v Ljubljano,
kjer si je pri frančiškanih moral
služiti kruh in streho nad glavo
s pomivanjem posode in obiranjem solate. Toda le tako je obiskoval glasbeno šolo, saj brez
glasbe ne bi svojim inštrumentom
nikoli mogel vdahniti. «duše», ki
je bila zanj kot za vsakega izdelovalca glasbil najvažnejši del tehnologije. Iz Ljubljane se je po
vojni preselil v Gorico, na Primorsko, kjer je med takrat živečimi glasbenik in kulturnimi osebnostmi imel veliko prijateljev.
In začelo se je izdelovanje glasbil, najprej v manjših prostorih
delavnice, ki je bila na dvorišču
stanovanjskega poslopja na Placuti, potem pa so orgle montirali v
posebni hali, saj je bilo naročil
vedno več in novi modeli orgel so
zahtevali vedno boli kvalitetni delovni prijem.
Moj stric Alojz Makuc, ki živi
danes kot upokojenec v Kromberku, se dobro spominja najprej svoje
vajeniške in potem delavske
dobe na Placuti. Leta 1926; ko
smo navravili orgle v Mirnu, pa
zatem tiste v Biljah, je bilo pri
Kacinu kar 40 delavcev, 18 jih je
bilo stalno zaposlenih, ostali pa
občasno, po potrebi izdelave in dovršitve velikih naročil. V Mirnu
so bili presrečni, ko so dobili nove orgle in mirenski župnik Oskar
Pahor je vsakemu izmed nas poklonil pet srebrnih lir, kar je bilo takrat
za nas seveda celo premoženje. Štefanu Šuligoju je dal
tudi steklenico domačega vina. in ker je bilo to pošteno, močno vino, je
delavcu ob postavljanju lire na vrh orgel, zmanjkalo ravnotežja in nam
je padel med orgle.
Bili so čudoviti dnevi, ko so po
slovenskih vaseh širom Primorske, hrvaške in slovenske Istre
ter Beneški Sloveniji zadonele orgle slovenskega podjetnika. Takrat so
se zbrali farani in okoličani, prišli so cerkveni in posvetni
dostojanstveniki; slovenska cerkvena pesem in glasba sta doneli
in to bolj in bolj se je približevala tudi njena prepoved.
Takrat, v tistih letih po prvi
svetovni vojni je bila na Primorskem tudi že gospodarska kriza
in mladi ljudje so začeli hrepeneti po daljnih deželah onkraj morja, saj so tujci že imeli prednost
tudi pri zaposlovanju, predvsem
v državnih službah.
Upokojeni mizarski in pozneje klavirski mojster Franc Zavrtanik, ki danes živi v Novi Gorici, si je leta 1926 poiskal delo pri Ivanu Kacinu, potem ko je po vrnitvi od vojakov kot Slovenec izgubil službo na gorički železniški postaji. Bil je eden izmed številnih odličnih solkanskih mizarjev, ki so pripravili na Placuti ohišja glasbila, pozneje pa so se izučili tudi tehnoloških del okrog klaviatur, tolkalne mehanike in strun, kar je Kacin poveril najprej tujim strokovnjakom iz Avstrije, Nemčije in celo Švedske, ki so s seboj v Gorico prinesli tudi veliko strokovne literature.
Zavrtanik se je izuril v izdelovalca klaviatur in postal tudi vodja delavnice, kar je uspelo tudi Alojzu Makucu. Oba sta še z nekaterimi drugimi delavci, ki so se izučili te obrti sledila Kacinu v Domžale, kjer e spet postavil na noge močno podjetje za izdelovanje glasbil, ki je delovalo vse do začetka druge svetovne vojne 1941. leta.
Iz Domžal so romali Kacinovi
harmoniji in klavirji v vse kraje
Slovenije in Jugoslavije, tudi v
daljno Dalmacijo, tako kot so prej
iz Gorice v Padovo, Benetke ali
celo v Palermo. Njegovo podjetje
je bilo prisotno na vsakoletnem
ljubljanskem velesejmu, pa celo
v kinu Union je tekla pred filmom reklama, ki je priporočala
klavirje in harmonije znamke Ivan
Kacin. Bili so pač časi, ko je vsaka meščanska družina morala imeti klavir, bodisi iz želje, da bi
otroci vzljubili glasbo, ali da bi
se tako kot danes, z avtomobilom
«pokazali» pred sosedi. Orgel v
Domžalah niso več izdelovali." Z
orglami je sama izguba, kar s
klavirji zaslužiš, z orglami izgubiš" je lastnik vedno govoril svojim delavcem in odjemalcem.
V Gorici se je ob Kacinovem
podjetju namreč kmalu rodilo tudi
orglarsko podjetje sv. Cecilije, za
katero so prispevali celo svoja
zasebna imetja številni slovenski
duhovniki, toda živelo je komaj
10 let. Tako lahko za odhod Kacinovega podjetja iz Gorice iščemo
vzroke v nastanku sv. Cecilije,
verjetno pa še bolj v vsakodnevnih italijanskih šikaniranjih, katerim je
bil podvržen slovenski
podjetnik. Alojz Makuc pravi: «Ni
bila dneva, da ne bi goriška policija poslala k Kacinu kvesturina
z zahtevo, naj vendar zbriše s poslopja na Placuti naslov v slovenščini:
Prva tvonica glasbil: orgel, klavirjev in harmonijev». Toda Ivan Kacin
je dan za dnem
zavračal kvesturinovo zahtevo z utemeljitvijo, da je vendar. ta stvar
policije in naj gre
lestve in z njimi zbriše napis, ki
jo tako moti. Tako so tudi napravili, slovenski napis so nasilno
izbrisali, potem pa so ga spet šikanirali, ker je dal postaviti nov
napis, sicer italijanski «I. Kacin -
organi - armonium - pianoforti».
Motil jih je tisti «K> na začetku
priimka, ki ga ni in ni hotel spremeniti. Ko je leta 1927 odprl trgovino
z glasbenimi inštrumenti na
Verdijevem korzu, na nasprotni
strani Trgovskega doma (blizu kina Moderno) je bil spet ogenj v
strehi, ker je pač dal natiskati
propagandne letake v slovenščini!
Dobil je sicer dovoljenja za tisk,
ne pa za razpečevanje letakov. In
tako se je nadaljevalo, vse dokler
je uvidel, da šikaniranja ne bo
nikoli dovolj.»
Tako pripoveduje Alojz Makuc, jaz pa se kot otrok spominjam, da sva vsakič, ko sva prišla čez staro državno mejo morala najprej na kvesturo; oče se je moral vsakokrat osebno prijavili. V Postojni je nekoč raje sam segel po pisalnem stroju, da bi izpolnil zapisnik o svoji osebni preiskavi. Hotel je pač čimprej priti domov v Gorico. Ko sva z njegovim nekdanjim delavcem Karlom Primožičem, ki ima še danes, čeprav je prekoračil sedem križev, mizarsko delavnico v Stražičah, začela naštevati orgle, ki imajo ime izdelovalca Ivana Kacina, sva se kmalu ustavila, začela sva z Grgarjem, pa nato nadaljevala z Zagrajem,Batami in Lomom nad Kanalom,Staro Goro (Tam so jih menda zamenjali z novimi), Sacilletom pri Vidmu, Šentlenartom v Beneški Sloveniji, Avčami, Kromberkom, Ravnico, Opatjim selom, Coneglianom in Piazzolom na Brenti In še bi lahko naštevala. Marsikje so ime prvotnega izdelovalca kasnejši proizvajalci glasbila zakrili s svojim, to kar se pač dogaja tudi na drugih področjih človekove dejavnosti, vendar izbrisano ime ne more uničiti glasbila, ki so mu dali obliko in dušo slovenski podjetnik Ivan Kacin in njegovi sposobni sodelavci, primorski fantje in možje, ki so nekoč v tem — za današnje dni tako redkem poklicu — našli svojo življenjsko pot. Orgle izdeluje danes v Sloveniji le še Anton Jenko v Guncljah pri Ljubljani, čigar oče se je skupno z mojim očetom seznanjal z izdelovanjem glasbil: klavirjev pa v Sloveniji ne izdeluje več nihče. Tudi tostran državne meje ni nič boljše, s starimi mojstri, kot je bil Ivan Kacin, ki je umrl v Gorici leta 1953 in je tudi tu pokopan, zamira obrt, ki je bila tako blizu glasbeni umetnosti; slovenski pesmi in glasbi pa še posebej. D. M
Ni komentarjev:
Objavite komentar