Pisalo se je leto 1880...
Nikoli še se ni zdela jutranja služba božja vaški mladini tako dolga, ko
danes. Nikoli še niso tako težko klečali, ko danes, nikoli niso tako
malo molili. Ko je gospod po evangeliji molil nekoliko očenašev za one,
ki so umerit v starem letu, in za srečno novo leto, pregibale so se tudi
otroške ustnice, a ko bi bil kakega paglavca poprašal, kaj in za koga je
molil, bi gotovo sramežljivo v tla pogledal, odgovoril bi ti pa ne bil
nič, ker tudi res ne zna, kaj je molil; saj njegove misli bile so danes
zunaj cerkve, kamor bi tudi on že najraje šel .
Hvala Bogu, zdaj je služba božja končana ! Še enkrat pokleknejo,
duhovnik blagoslovi svojo čedo, potem zagerme po cerkvi otroški čevlji
in vaška mladež se vsuje iz cerkve. Glasno in živo pomenkovanje se
začne, otroci se razdele v majhne čete in hajdi, konja kovat!
Najprej, se ve da, lete v duhovnijo. Gospodovi kuharici ta ropot ni
posebno všeč in zato jezno ukazuje otrokom, naj se pobero iz veže. Ali
danes je njena moč proč. Kakor da bi k tlam prirasli bili, stoje otroci
ter mirno gledajo jezečo se hišino. Vedno nove čete prihajajo, da jih je
že vsa veža polna. Tiho šepetanje se začne, vprašanja in odgovori se
čujejo ali na enkrat umolkne vse in klobuki zginejo z glave, kajti
ravnokar je vstopil duhovni gospod v vežo vračajoč se iz cerkve. Voščim
veselo novo leto, Bog vam daj vse dobro, Da bi še danes leto, zdravi in
veseli.... glasi se od vseh strani in otroci rijejo se okrog gospoda
moleč mu z desnico jabelko, krompir ali tudi oblico. In gospod, ki je
dobra duša, stopi v svojo izbo ter prinese celo skledico novcev,
četvertakov, celo kaka desetica se blišči mej njimi. Potem vzame jabelko
za jabelkom iz stegnenih rok ter potisne novec vanj, kakemu tudi dva,
ali četvertak in kakemu svitlo desetico. Kako bistro gledajo mali
voščilci na gospodove prste, kaj vpiči v jabelko, kako zagrabi vsak
svoje in Bog povrni , mermraje hite ven, kjer jih že čakajo tovariši.
"Kaj ti je dal", »koliko imaš ti, kličejo prišlemu naproti in se gnete
okrog njega, da bi mu pomagali šteti, če tudi je samo eden ali dva
novca, potem pa hitro naprej k temu ali onemu sorodniku. Po poti grede
pa vsak še enkrat pregleda svoje jabelko, prešteva, koliko žebljev že
ima njegov konj ter potisne novce globoko v sredo, da se komaj vidijo.
Kaj danes mar otrokom mraz, sneg in led! Če se mu po poti zdersne, ker
ne pazi kam stopi in če telebi v sneg, kaj to, samo da ni noben novec iz
jabelka pal!
Kar ima vas otrok, vsi so danes zunaj,dečki in dekleta, veliki iu mali.
Če le more hoditi, že ga vleče starši brat ali sestra za roko sebo ter
ga podučuje po poti, kako mora voščiti in prositi, da mu podkujejo
konjiča, ki ga derži v premerzli roki. Bolj mali in plašljivi hodijo v
velikih kerdelih, da imajo več poguma, odrasli jim stopajo po 3 ali 4
vkup ter nočejo sprejeti novih v družbo, kajti, če jih je več, manj dobi
vsak.
Proti 10, 11 uri je vsa vas obrana, pri vsakem stricu in ujcu, pri
vsakem svaku in teti so že bili in kakor tudi premišljujejo, ali so koga
pozabili, nobenega več ni. Tedaj se vstopijo v kako vežo ali pod kako
streho ter štejejo svoj zaslužek, ne enkrat ali dvakrat, tudi več ko
desetkrat vedno z istim veseljem. Največ pa jih stoji doli pred
Kovačičem, ki prodaje sladkarije. Mož si je te dni novih priskerbel in
zdaj so razpostavljene v njegovem oknu v prozornih steklenih loncih. Hej
! to mora biti dobro, slišiš, jaz bi rad to kupil, ne ne, to je bolje,
jaz sem že to pokusil, pomenkujejo se med sabo željno zroč v okno, za
kojim se smeje zviti prodajalec. He! ko bi se moglo to zastonj dobiti
ali Kovačič hoče imeti novce, zastonj ne da nič. Nu, pa saj imam dovolj
novcev, če eden oddam, se še poznalo ne bo, mermra otrok ter obrača
jabelko, premišljujoč, kateri bi neki naprej nesel v štacuno. Eh, ta je
teko gerd, naj bo in potegne ga počasi iz jabelka in s težkim sercem ga
nese noter za sladčice. Ali, kamor je šel eden, gre tudi drugi, pervi je
led prebil in pot ugladil in tako zgineva novec za novcem iz jabelka.
Ojoj, zdaj je v jabelku že več praznih luknjic, ko novce! Tisti presneti
Kovačič ga je zmotil, da bi ne bil šel dol k njemu, zdaj bi imel še vse,
kesa se otrok, vzame ostale novce iz jabelka, je očedi in obriba, da se
svetle ko novi ter je shrani za semenj v stari mošnjici, kojo si je od
matere izprosil. Tako jo čuva, kakor da bi bi bila polna samih svitlih
rumenjakov in po noči jo skriva pod svojim zglavjem, da se mu o samih
novcih sanja, koje pobira s tal in gati v mošnjico, ali, ko zjutraj
prešteva svoje premoženje, nima niti enega več, ko prejšnji dan. Odrasli
dečki pa igrajo za novce skriti pod kako streho na kakem dvorišči,
dokler jih ne zapodi gospodar ali ne izgine zadnji novec iz jabolka ,
pervi začetek pozneje nesrečne strasti!
Ne samo otroci, tudi stare pripognene ženice vesele se že več časa
novega leta. Koj po maši prileze v kako premožno, hišo, stopi za
ognjišče ter pričakuje gospodinje. In kadar pride ta v kuhinjo tedaj ti
začne voščiti, da te uha bole .Bog obvaruj vas in vaše otročiče vsega
hudega. Bog vam da ljubo zdravje; Bog daji da bi se živina lepo redila.
Sv, Andrej hrani krave nesreče in Sv. Štefan pazi, da bi se konj ne
poškodoval, Bog daj rajnkim mir božji; Bog vam vse , poverni, kar ste mi
dobrega storili. Bog in Devica Marija, daj otročičem pravo pamet, da bi
taki postali, kakor njih mati, tako pobožni in tako dobrih rok .Sv.
Ferjan ohrani hišo ognja in druge nesreče in vsi svetniki naj prosijo
Boga za dobro letino ! Tako beseduje brez konca in kraja ženica za
ognjem in vsakega svetnika, ki jej pride na um, prosi naj hrani to ali
ono pri hiši, kar jej prej v misel pride. In gospodinja, ki je pa zelo
malo slišala, kaj vse jej vošči starka, nalije jej skledico kave. Hej,
kako jej iz diši! To je njena dušna in telesna hrana in prav zarad nje
prišla je danes tako zgodaj. Pri odhodu pade jej tudi kak novčič v dlan
in potem začne zopet voščilo s kraja, da bi sami svetniki utekli.
Najbolj, se ve da, silijo h gospodu župniku, ker on ne gleda na vsak
novec, a toliko bolj gospodova hišina,si vsako po strani pogleda in bi
jo najraje z vsemi njenimi voščili zapodila. Ali, človek ne sme vsega
storiti, kar želi in tako mora tudi hišina svojo jezico požreti. Vsako
toliko pride gospod iz izbe, kjer sprejema vaščanov voščila v kuhinjo in
tedaj ti začne voščenje brez konca in kraja, brez miru in odpočitka, da
je treba človeku svete poterpežIjivosti. Hvala Bogu, da je novo leto
samo enkrat v letu; to je edina tolažba v takih slučajih!
Možje so od nekdaj sovražniki predolgih govorov, to slabost imajo le
jezične žene. Ako vidi sosed soseda, znanec znanca na cesti ali tam na
voglu, stopi k njemu, poda mu roko govoreč: Bog daj, da bi se se danes
leto videla zdrava in vesela, in konec je. Zato pa se zbirajo možje
danes bolj ko navadno v gostilni pri dobrem vinu ter si napivajo s pravo
možko pijačo. In kedo bi mu zameril, ako danes nekoliko kozarcev več
izpije, saj je danes pervi dan novega leta, koje treba dobro začeti po
starem pregovoru, dober začetek, dober konec.
Tudi hišne gospodinje voščijo si vse dobro v novem letu in mej tem si
skrivaj gledajo na ognjišče, koliko loncev stoji na njem in kaj gleda iz
njih, kaj kuha danes soseda, ali bodo imeli tukaj bolje kosilo, ko doma.
Eh, ta ženska radovednosti !
In tudi ta odrasla mladina, ki le tja v dan živi in nori, kakor pravijo
stare ženice in možje, tudi ta mladina si vošči danes veselo novo leto.
In marsikako vaško dekle ima danes pri veliki maši novo ruto okolo vratu
ali nov predpasnik, kojega jej je dal za vezilo davi oni berhki
mladenič, s kojim se že nekaj časa tako rada gledata. In pogosto se
zgodi, da pride za novoletnim vezilom drugo vezilo, ki ju veže za vse
življenje. Bog daj, da bi se jima tedaj vse izpolnilo, kar sta si danes
voščila, da bi še mnogo novih let doživela v miru in sreči !
Vir-Soča 3.1 1880 št.1
Avtor-Nalirk
Ni komentarjev:
Objavite komentar