30. avgust 1920, Sežana, † 3. december 1943, Otalež.
Iz Piemonta, kjer je živel na Primorsko k partizanom.
0 visoki zavesti naših pregnanih družin
Milan Bogataj je bil edini sin ugledne dolgoletne društvene javne delavke Marije Bogataj in sodnika Milana Bogataja .Po očetu izhaja prav iz Gorenjih Jazen odkoder je bil doma njegov stari oče Frančišek, učitelj v Kobaridu.
Milan Bogataj je živel v popolnoma italijanskem okolju, in če je od tako daleč odšel v partizane, je to storil zato, ker so ga starši vzgojili v ljubezni do naroda in mu vcepili tudi skrb za njegovo usodo. Zato je prav, da ob tem njegovem žrtvovanju vsaj enkrat povemo tudi nekaj besed o njem in o družini, ki ga je vzgojila. Sodnik okrožnega sodišča Milan Bogataj, ki se ga starejša in srednja generacija spominjata, ko je po drugi svetovni vojni, že po vrnitvi iz pregnanstva, kot edini slovenski sodnik služboval v Gorici, je bil leta 1927 eden izmed prvih primorskih Slovencev, predvsem pa prvi sodnik, ki ga je fašizem kazensko premestil v Turin. Z njim je šla tudi družina, soproga in sin, ki je imel takrat sedem let. Čeprav je živel daleč od Sežane, svoje rojstne vasi, je mali Milan začel pisati v slovenščini istočasno z italijanščino, ki se jo je učil v šoli. Po dokončani gimnaziji je odšel na politehniko študiral inženerijo. Bil je nadarjen fant in je govoril pet jezikov. Na svoji šoli, kjer so bili samo italijanski študentje, je prejel prvo nagrado za znanje italijanščine.
Leta 1942 so ga poklicali k vojakom in ga kot visokošolca poslali v oficirsko šolo, kjer je poleti 1943. leta, ravno ob propadu fašizma, postal rezervni oficir. Vsako poletje in tudi med vojno je prihajal na počitnice k materinim sorodnikom v Sežano. V tem okolju je med vojno zelo hitro dojel, da je nastopil čas za oborožen osvobodilni boj. Tudi v Turinu je preko sošolcev, ki so delovali v Akcijski stranki, spremljal protifašistični boj ter sodeloval pri vzpostavitvi zveze z odporniškim gibanjem za odhod štirih jugoslovanskih političnih beguncev iz Italije v jugoslovansko osvobodilno vojsko.
Po razpadu Italije 8. septembra je odšel iz Belluna, kjer je služboval komaj nekaj dni, k staršen, ki so v Sežani preživljali počitnice, od tam pa je 17. septembra nadaljeval pot k partizanom. Pridružil se je brigadi Srečka Kosovela, ki je delovala v zaledju Sežane, po spopadih z Nemci, ki so takrat prodirali v osrčje Primorske, pa so ga premestili v Gradnikovo brigado, ki so jo ravno takrat okrepili. V svojstvu štabnega oficirja je 3. decembra odšel z edinico na Otalež in se z njo ustavil pri Mlakarju, da bi se spočili. Tu je v spopadu z Nemci padel skupno z 18 partizani.
Ker je bil Bogataj zelo komunikativen mladenič, ki je veliko govoril in tudi lepo govoril, je ljudem, s katerimi se je srečal tik pred spopadom, povedal, da je pravzaprav v svojih krajih, ker je njegov ded pokopan na pokopališču v Otaležu. Ko so ga drugi dan domačini našli med žrtvami spopada in so dobili pri njem tudi osebne dokumente, je vse to gradivo služilo župniku v vasi, da je po vojni poiskal njegovo družino in jo obvestil, kje je sin pokopan in v kakšnih okoliščinah je padel.
Leta 1948 so ga prepeljali v Sežano in ga pokopali na tamkajšnjem pokopališču, kjer sedaj počiva tudi njegov oče.
Primer Milana Bogataja, študenta 4. letnika inženerije, ki je vse svoje življenje prebil v Piemontu, se v ključnem razdobju za slovenski narod pridružil njegovemu boju za osvoboditev in se zanj žrtvoval, zgovorno dokazuje, kako so naši ljudje, živeč daleč od strnjene narodnostne skupnosti, vzgajali svoje otroke v ljubezni do naroda in jih navajali na žrtvovanje, tudi na največje žrtvovanje za narod, kadar je bil ta narod v stiski.
Marija Bogataj je svojo bol ob sinovi izgubi pogumno prenašala ter se vsa posvetila narodnostni skupnosti, zlasti mlajši generaciji, ki je šla skozi dijaški dom. Iz te generacije je zrasla cela vrsta zavednih pripadnikov zamejske skupnosti, ki se navdihujejo ob idealih partizanskega boja ter ob naši zapadni narodnostni meji utrjujejo zavest pripadnosti slovenskemu narodu ter njegovemu boju za enakopravnost in za mir.
Občina Sežana je leta 1990 ustanovila po njem imenovan sklad za dve štipendiji, ki jo prejmeta študenta na višji in visoki stopnji študija.
Viri-
Primorski dnevnik (Trst ) 9.12 1973 št.288
https://sl.wikipedia.org/wiki/Milan_Bogataj
Ni komentarjev:
Objavite komentar