O ljudski kulturi

 Pisalo se je leto 1883...

Narodi napredujejo po širnem svetu , a tudi Slovenci ne zaostajajo v svoji ozki domovini. Res je sicer , da imamo še velik korak do one stopinje omike , katero uživajo sedaj drugi narodi; vendar z zadovoljnim očesom smemo gledati , kako se Slovenci svoje narodnosti zavedajo. Marsikje, kjer pred nekaj časom ni bilo ne sluha ne duha o narodni zavednosti, se je sedaj ustanovilo narodno društvo. Tam , kjer pred nekaj leti ni znal skoraj nobeden ne brati ne pisati, so sedaj ustanovili čitalnico. Kuga ne veseli, ko sliši take novice? Koga na veseli, ko vidi, da se je začel naš kmet zanimati za narodno stvar? Dokler se to godi, se nam ni še bati narodnega pogina.

Žalibog, da o našem Otaležu ne moremo takih veselih poročil oznanjati, čeravno bi jih neizrečeno radi. O ljudski omiki tukaj ne moremo še govoriti, ker od omike se tukaj le toliko ve, da je nekje, a do nas hvala Bogu ni še dospela, ker mi smo ljudje stare korenine, katerih se ne prime vsaka neumna muha. To je tudi uzrok, da se ljudje še do sedaj trdno drže svojih starih načel. 

Žalostno je res, ako moramo priznati, da se med njimi ne dobi niti enega, vsaj deloma omikan človek. Zato ne smemo zameriti, ako je tak človek včasih tu in tam surov. Ako pa omike nimajo, se ne bodemo čudili, da se ljudje svoje narodnosti malo ali nič ne zavedajo. In vendar se ne more reči, da bi se iz njih ne dalo kaj napraviti; ravno nasprotno. 

Kaj je vendar sedanjim razmeram uzrok ? Naši ljudje so se vedno preveliki starokopitneži  in sicer zato, ker jim nobeden boljšega ne priponudi. Drugi uzrok zastanku omike in narodne zavesti bi bil ta, da pridejo naši ljudje premalo s svetom v dotiko. Malo da ne vsi preživi svoje življenje le doma. Njih krog sega od Idrije do Cerknega in skoraj pri večini je največa oddaljenost, katero poznajo, do Tomina in sicer takrat, ko gredo mladeniči k nabiri. Ako pa z omikanim svetom premalo v dotiko pridejo, nimajo priložnosti se omike zavzeti.Glavni uzrok bi pa bil ta, da ljudem manjka spodbude in pripomočkov. Rekel sem že, da naš kmet ni tako neobčutljiv, da bi se ga nobena reč ne prijela .Krivico bi mu delali, ako bi to o njem trdili.

Tukajšnje ljudsko stanje je podobno onemu zgodovinskemu času, ko je bilo ljudstvo še razdeljeno na kaste. Tudi naše prebivalstvo se samo deli na dva dela in sicer: v kmete in v bajtarje. To je pač majhen razloček, bi si marsikedo mislil. Res je majhen, in po mnogih krajih ga celo ni. In vendar kak razloček je tu ? Najlepša primera bi bila, ako primerjamo našega kmeta z aristokratom, bajtarja pa z nekdanjim plebejcem. Tak razloček si naše više glave domišljujejo. Naš aristokrat si misli: »Jaz sem kmet, ti si ubog bajtar, bodi zadovoljen, ako dobiš to kar meni ostaja. Bajtar, boječa duša, molči in trpi, da, tak rešpekt ima pred njim, da si ne upa še po vodo iti, ako je kmet z živino pri koritu. Ti ubogi bajtar bodi zadovoljen in ponosen, ako kaka viša kmečka glava s teboj spregovori, in kadar z njim govoriš, pazi, da vso vodo na njegovo kolo obrneš. Včasih bi kmet rad kaj vozil, a pot se mu zdi preslaba. Tedaj skliče vse sosedne hlapce — bajtarje in jih pošlje pripravljat pot gospodu. Naš bajtar popade lopato, motiko tu kar more, ter teče po klancu, da mu vse škriplje pod škornjami, kajti od zgoraj je dano to povelje. Ako je treba pa včasih deliti kako zemljišče, ati kaj druzega, tedaj si prilastuje samo aristokrat pravico do tega.Včasih se oglasi kak pravicoljuben glas rekoč: „Kaj hočemo pa z ubogimi ? »Obesimo jih v dimnik jih denimo sušit, da jih bomo imeli za prihodnji pust”, se oglase učeni možje. Bog vam jih blagoslovi in zraven vaše nenasitljive želodce, da ni imeli enkrat dosti in bi tudi ubogemu kaj privoščili, ker tudi on je ustvarjen po božji podobi. Bajtarji ako bi se znalo kedaj zgoditi, da dobite županijo, sedaj veste, kje imate iskati usmiljeno srce, katero bo vaše pravice zagovarjalo in se za vas potegovalo, ker drugače ostane vse glas vpijočega v puščavi.

Vir- 

Soča 9.3 1883 številka 10

Soča 22.6 1883 številka 25