Veličastna cerkev

 

Pisalo se je leto 1876..

Iz Otaleža na Goriškem

Vir-Zgodnja Danica 12.5 1876 št.19

Pregrehe in hudobije

 Pisalo se je leto 1888...

Otalež

Od kod to da se dandanes čuje govorica: kako gre slabo saj ne bo mogoče več shajati! Dohodki zmiraj manjši, stroški se pa širijo, kakor huda nalezljiva bolezen. Ali bi si ne mogli pomagati iz tega težavnega položaja? Po mojem mnenji bi se nekoliko otresli tega pogubljivega stanja, ako bi začeli ljudje bolj trezno in ponižno živeti, nego dandanes živo.

Pomislimo, koliko denara gre dandanes za prevzetno obleko!  Ako je bila učasih dobra domača prtena ali suknena obleka , zakaj bi ne bila sedaj. Kmet prodaja svoje domače platno in si kupuje tovarniško ali mašinsko obleko ter pravi da ga manj stane nego domača. Joj pa kako se on golufa! Par mesecev pa je raztrgana in zopet nova! In tako naprej. Dandanes ni več dekle, da bi nosila “drukanco ”(krilo iz domačega platna) ako bi bila še tako revnega stanu. Ni ga razločka med revnim in premožnim ! Ali je treba za praznično obleko do sedemindvajset parov kril ? Ali ne bi zadostovala dva para, da bi bil v žepu kak prihranjen novčič ? Ali ne bi bilo dekle s par prihranjenimi goldinarji več vredno nego je s polno omaro judovskih cap ? Vse le kupljeno, to je lepo in dandanes v modi.

Ravno tako je z živežem. Kava mora bit ako se ima tud krilo zapiti. Koliko denara pa gre za drago pijačo ? Koliko za šnops ? Gotovo ne bi bil nobeden bolan zarad tega, če bi nikoli ne videl žganja, zakaj potem denar v prepad metati ! Koliko denara gre za tabak, ki ga dandanes že vsak otrok uči kaditi ? Skoraj smem reči da kakor hitro mu materno mleko vzamejo in ga jesti nauče že mu pustijo tabak kaditi in žvečiti, kakor prašiču blato. Ako sta dva možka pri hiši, pa več data za tobak nego davke. Še več takih in enakih stroškov bi se lahko obvarovali in denar za druge potrebe rabili, ali previdnosti in modrosti manjka! 

Sleherni gleda kje in kako bi si kaj pridobil toda pridobljeno si ne zna prihraniti in prihranjeno ne prav oberniti. Sploh rečeno: ljudje si ne znajo dobro gospodariti. Vse napreduje k boljšemu a uporabljevanje pridobljenega strašno nazaduje. Ako opazujemo življenje v ubožni bajti in premožni kmečki hiši, vidimo, kakor da ni ravno tako gorje, kakor ljudje tožijo. Ako bi človek prihodnost poznal in koliko časa mu bo še tekla nit življenja, res mu ne bi bilo treba toliko varčnosti in kadar Bog pošlje bolezni , nesreče in druge nezgode, kaj pa potem, ako je tema v žepu. Gotovo bi bilo bolje in dobro, ako ne bi metali denarja za vsako otročjo igračo, ampak le za to, kar je neobhodno potrebno. Kdor ne veruje, naj poskusi!

Slehern je mislil da se bo kmalu poslovila od nas bela zimska odeja in se nam približala zaželjena spomlad, da bo dihati boljši zrak dobrodejne pomladanske narave. Toda ”zima in gosposka ne prizadeneta” pravijo ljudje. In res zopet nam je zima razgrenila svoj zimski plašč, mnogo debelejši od prejšnega. V takem zimskem času človek večkrat pušča čas da se vsede k gorki peči ter ga prav po turško izpuši kako pipo ali pa gre k sosedu ali prijatelju se kratkočasiti dolge zimske večere in tam slušati razne pogovore. Pri taki priliki imel sem tudi jaz priložnost opazovati, kako prednost da znajo nekateri ljudje (zlasti ženske) iz komarja narede velikega konja. Človek bi ne mislil, da bi take besede mogle škodovati, namreč le koristiti temu, ki bi jih osrečil. ”Resnica oči kolje” pravi pregovor. Nemirov vzrok je le plepajoči ogenj grde nevoščljivosti, koji se je v človeštvu tako vnel, da se jebati, da bo požgal vso pravo bratsko ljubezen, katere je že tako malo. ”Bajtarji” opravljajo kmeta, kmet pa” bajtarje” in tako žive v težavnem nemiru oni ki so si v tako tesni zvezi da eden brez drugega ne morejo živeti. Samo hišniki dobe od kmeta nekoliko zemljišča da si nasade krompirja in potrebnega zelja, kmetu pomaga hišnik veliko posestvo obdelati. Pa za vse te zveze se nekateri ne zmenijo. Ljudi ”žehtati” od nog do glave in ognusno sovražno gojiti, to jim je najljupše. Kaj pa jim pomaga ta posel, saj jim v plačilo za tako delo nihče nič ne da. Saj ima vsak zadosti težko butaro hudobij prenašati, kojo naj bi skrbel zlajšati in šele potem druge sovražiti. Ako bi vsak brzdal nekoliko svoje slabosti gotovo bi lepše sonce ljubezni sijalo med bližnjimi. Sneg bo razkopnel in led se bo raztajal. Naj bi žejnim tudi ona razdražljivost zginila, ker je ravno sedaj štiridesetdanski post tako prijeten čas opustiti  pregreh in hudobij , je toliko veči upanje, da bomo vrgli od sebe jezo in sovraštvo in vse pogubljivo!

Vir-

Soča 3.2 1888 št. 5

Soča 9.3 1888 št.10

O ljudski kulturi

 Pisalo se je leto 1883...

Narodi napredujejo po širnem svetu , a tudi Slovenci ne zaostajajo v svoji ozki domovini. Res je sicer , da imamo še velik korak do one stopinje omike , katero uživajo sedaj drugi narodi; vendar z zadovoljnim očesom smemo gledati , kako se Slovenci svoje narodnosti zavedajo. Marsikje, kjer pred nekaj časom ni bilo ne sluha ne duha o narodni zavednosti, se je sedaj ustanovilo narodno društvo. Tam , kjer pred nekaj leti ni znal skoraj nobeden ne brati ne pisati, so sedaj ustanovili čitalnico. Kuga ne veseli, ko sliši take novice? Koga na veseli, ko vidi, da se je začel naš kmet zanimati za narodno stvar? Dokler se to godi, se nam ni še bati narodnega pogina.

Žalibog, da o našem Otaležu ne moremo takih veselih poročil oznanjati, čeravno bi jih neizrečeno radi. O ljudski omiki tukaj ne moremo še govoriti, ker od omike se tukaj le toliko ve, da je nekje, a do nas hvala Bogu ni še dospela, ker mi smo ljudje stare korenine, katerih se ne prime vsaka neumna muha. To je tudi uzrok, da se ljudje še do sedaj trdno drže svojih starih načel. 

Žalostno je res, ako moramo priznati, da se med njimi ne dobi niti enega, vsaj deloma omikan človek. Zato ne smemo zameriti, ako je tak človek včasih tu in tam surov. Ako pa omike nimajo, se ne bodemo čudili, da se ljudje svoje narodnosti malo ali nič ne zavedajo. In vendar se ne more reči, da bi se iz njih ne dalo kaj napraviti; ravno nasprotno. 

Kaj je vendar sedanjim razmeram uzrok ? Naši ljudje so se vedno preveliki starokopitneži  in sicer zato, ker jim nobeden boljšega ne priponudi. Drugi uzrok zastanku omike in narodne zavesti bi bil ta, da pridejo naši ljudje premalo s svetom v dotiko. Malo da ne vsi preživi svoje življenje le doma. Njih krog sega od Idrije do Cerknega in skoraj pri večini je največa oddaljenost, katero poznajo, do Tomina in sicer takrat, ko gredo mladeniči k nabiri. Ako pa z omikanim svetom premalo v dotiko pridejo, nimajo priložnosti se omike zavzeti.Glavni uzrok bi pa bil ta, da ljudem manjka spodbude in pripomočkov. Rekel sem že, da naš kmet ni tako neobčutljiv, da bi se ga nobena reč ne prijela .Krivico bi mu delali, ako bi to o njem trdili.

Tukajšnje ljudsko stanje je podobno onemu zgodovinskemu času, ko je bilo ljudstvo še razdeljeno na kaste. Tudi naše prebivalstvo se samo deli na dva dela in sicer: v kmete in v bajtarje. To je pač majhen razloček, bi si marsikedo mislil. Res je majhen, in po mnogih krajih ga celo ni. In vendar kak razloček je tu ? Najlepša primera bi bila, ako primerjamo našega kmeta z aristokratom, bajtarja pa z nekdanjim plebejcem. Tak razloček si naše više glave domišljujejo. Naš aristokrat si misli: »Jaz sem kmet, ti si ubog bajtar, bodi zadovoljen, ako dobiš to kar meni ostaja. Bajtar, boječa duša, molči in trpi, da, tak rešpekt ima pred njim, da si ne upa še po vodo iti, ako je kmet z živino pri koritu. Ti ubogi bajtar bodi zadovoljen in ponosen, ako kaka viša kmečka glava s teboj spregovori, in kadar z njim govoriš, pazi, da vso vodo na njegovo kolo obrneš. Včasih bi kmet rad kaj vozil, a pot se mu zdi preslaba. Tedaj skliče vse sosedne hlapce — bajtarje in jih pošlje pripravljat pot gospodu. Naš bajtar popade lopato, motiko tu kar more, ter teče po klancu, da mu vse škriplje pod škornjami, kajti od zgoraj je dano to povelje. Ako je treba pa včasih deliti kako zemljišče, ati kaj druzega, tedaj si prilastuje samo aristokrat pravico do tega.Včasih se oglasi kak pravicoljuben glas rekoč: „Kaj hočemo pa z ubogimi ? »Obesimo jih v dimnik jih denimo sušit, da jih bomo imeli za prihodnji pust”, se oglase učeni možje. Bog vam jih blagoslovi in zraven vaše nenasitljive želodce, da ni imeli enkrat dosti in bi tudi ubogemu kaj privoščili, ker tudi on je ustvarjen po božji podobi. Bajtarji ako bi se znalo kedaj zgoditi, da dobite županijo, sedaj veste, kje imate iskati usmiljeno srce, katero bo vaše pravice zagovarjalo in se za vas potegovalo, ker drugače ostane vse glas vpijočega v puščavi.

Vir- 

Soča 9.3 1883 številka 10

Soča 22.6 1883 številka 25

Novo leto na kmetih

 Pisalo se je leto 1880...

Nikoli še se ni zdela jutranja služba božja vaški mladini tako dolga, ko danes. Nikoli še niso tako težko klečali, ko danes, nikoli niso tako malo molili. Ko je gospod po evangeliji molil nekoliko očenašev za one, ki so umerit v starem letu, in za srečno novo leto, pregibale so se tudi otroške ustnice, a ko bi bil kakega paglavca poprašal, kaj in za koga je molil, bi gotovo sramežljivo v tla pogledal, odgovoril bi ti pa ne bil nič, ker tudi res ne zna, kaj je molil; saj njegove misli bile so danes zunaj cerkve, kamor bi tudi on že najraje šel .

Hvala Bogu, zdaj je služba božja končana ! Še enkrat pokleknejo, duhovnik blagoslovi svojo čedo, potem zagerme po cerkvi otroški čevlji in vaška mladež se vsuje iz cerkve. Glasno in živo pomenkovanje se začne, otroci se razdele v majhne čete in hajdi, konja kovat!

Najprej, se ve da, lete v duhovnijo. Gospodovi kuharici ta ropot ni posebno všeč in zato jezno ukazuje otrokom, naj se pobero iz veže. Ali danes je njena moč proč. Kakor da bi k tlam prirasli bili, stoje otroci ter mirno gledajo jezečo se hišino. Vedno nove čete prihajajo, da jih je že vsa veža polna. Tiho šepetanje se začne, vprašanja in odgovori se čujejo ali na enkrat umolkne vse in klobuki zginejo z glave, kajti ravnokar je vstopil duhovni gospod v vežo vračajoč se iz cerkve. Voščim veselo novo leto, Bog vam daj vse dobro, Da bi še danes leto, zdravi in veseli.... glasi se od vseh strani in otroci rijejo se okrog gospoda moleč mu z desnico jabelko, krompir ali tudi oblico. In gospod, ki je dobra duša, stopi v svojo izbo ter prinese celo skledico novcev, četvertakov, celo kaka desetica se blišči mej njimi. Potem vzame jabelko za jabelkom iz stegnenih rok ter potisne novec vanj, kakemu tudi dva, ali četvertak in kakemu svitlo desetico. Kako bistro gledajo mali voščilci na gospodove prste, kaj vpiči v jabelko, kako zagrabi vsak svoje in Bog povrni , mermraje hite ven, kjer jih že čakajo tovariši. "Kaj ti je dal", »koliko imaš ti, kličejo prišlemu naproti in se gnete okrog njega, da bi mu pomagali šteti, če tudi je samo eden ali dva novca, potem pa hitro naprej k temu ali onemu sorodniku. Po poti grede pa vsak še enkrat pregleda svoje jabelko, prešteva, koliko žebljev že ima njegov konj ter potisne novce globoko v sredo, da se komaj vidijo. Kaj danes mar otrokom mraz, sneg in led! Če se mu po poti zdersne, ker ne pazi kam stopi in če telebi v sneg, kaj to, samo da ni noben novec iz jabelka pal!

Kar ima vas otrok, vsi so danes zunaj,dečki in dekleta, veliki iu mali. Če le more hoditi, že ga  vleče starši brat ali sestra za roko sebo ter ga podučuje po poti, kako mora voščiti in prositi, da mu podkujejo konjiča, ki ga derži v premerzli roki. Bolj mali in plašljivi hodijo v velikih kerdelih, da imajo več poguma, odrasli jim stopajo po 3 ali 4 vkup ter nočejo sprejeti novih v družbo, kajti, če jih je več, manj dobi vsak.

Proti 10, 11 uri je vsa vas obrana, pri vsakem stricu in ujcu, pri vsakem svaku in teti so že bili in kakor tudi premišljujejo, ali so koga pozabili, nobenega več ni. Tedaj se vstopijo v kako vežo ali pod kako streho ter štejejo svoj zaslužek, ne enkrat ali dvakrat, tudi več ko desetkrat vedno z istim veseljem. Največ pa jih stoji doli pred Kovačičem, ki prodaje sladkarije. Mož si je te dni novih priskerbel in zdaj so razpostavljene v njegovem oknu v prozornih steklenih loncih. Hej ! to mora biti dobro, slišiš, jaz bi rad to kupil, ne ne, to je bolje, jaz sem že to pokusil, pomenkujejo se med sabo željno zroč v okno, za kojim se smeje zviti prodajalec. He! ko bi se moglo to zastonj dobiti ali Kovačič hoče imeti novce, zastonj ne da nič. Nu, pa saj imam dovolj novcev, če eden oddam, se še poznalo ne bo, mermra otrok ter obrača jabelko, premišljujoč, kateri bi neki naprej nesel v štacuno. Eh, ta je teko gerd, naj bo in potegne ga počasi iz jabelka in s težkim sercem ga nese noter za sladčice. Ali, kamor je šel eden, gre tudi drugi, pervi je led prebil in pot ugladil in tako zgineva novec za novcem iz jabelka. Ojoj, zdaj je v jabelku že več praznih luknjic, ko novce! Tisti presneti Kovačič ga je zmotil, da bi ne bil šel dol k njemu, zdaj bi imel še vse, kesa se otrok, vzame ostale  novce iz jabelka, je očedi in obriba, da se svetle ko novi ter je shrani za semenj v stari mošnjici, kojo si je od matere izprosil. Tako jo čuva, kakor da bi bi bila polna samih svitlih rumenjakov in po noči jo  skriva pod svojim zglavjem, da se mu o samih novcih sanja, koje pobira s tal in gati v mošnjico, ali, ko zjutraj prešteva svoje premoženje, nima niti enega več, ko prejšnji dan. Odrasli dečki pa igrajo za novce skriti pod kako streho na kakem dvorišči, dokler jih  ne zapodi gospodar ali ne izgine zadnji novec iz jabolka , pervi začetek pozneje nesrečne strasti!

Ne samo otroci, tudi stare pripognene ženice vesele se že več časa novega leta. Koj po maši prileze v kako premožno, hišo, stopi za ognjišče ter pričakuje gospodinje. In kadar pride ta v kuhinjo tedaj ti začne voščiti, da te uha bole .Bog obvaruj vas in vaše otročiče vsega hudega. Bog vam da ljubo zdravje; Bog daji da bi se živina lepo redila. Sv, Andrej hrani  krave nesreče in Sv. Štefan pazi, da bi se konj ne poškodoval, Bog daj rajnkim mir božji; Bog vam vse , poverni, kar ste mi dobrega storili. Bog in Devica Marija, daj otročičem pravo pamet, da bi taki postali, kakor njih mati, tako pobožni in tako dobrih rok .Sv. Ferjan ohrani hišo ognja in druge nesreče in vsi svetniki naj prosijo Boga za dobro letino ! Tako beseduje brez konca in kraja ženica za ognjem in vsakega svetnika, ki jej pride na um, prosi naj hrani to ali ono pri hiši, kar jej prej v misel pride. In gospodinja, ki je pa zelo malo slišala, kaj vse jej vošči starka, nalije jej skledico kave. Hej, kako jej iz diši! To je njena dušna in telesna hrana in prav zarad nje prišla je danes tako zgodaj. Pri odhodu pade jej tudi kak novčič v dlan in potem začne zopet voščilo s kraja, da bi sami svetniki utekli.

Najbolj, se ve da, silijo h gospodu župniku, ker on ne gleda na vsak novec, a toliko bolj gospodova hišina,si vsako po strani pogleda in bi jo najraje z vsemi njenimi voščili zapodila. Ali, človek ne sme vsega storiti, kar želi in tako mora tudi hišina svojo jezico požreti. Vsako toliko pride gospod iz izbe, kjer sprejema vaščanov voščila v kuhinjo in tedaj ti začne voščenje brez konca in kraja, brez miru in odpočitka, da je treba človeku svete poterpežIjivosti. Hvala Bogu, da je novo leto samo enkrat v letu; to je edina tolažba v takih slučajih!

Možje so od nekdaj sovražniki predolgih govorov, to slabost imajo le jezične žene. Ako vidi sosed soseda, znanec znanca na cesti ali tam na voglu, stopi k njemu, poda mu roko govoreč: Bog daj, da bi se se danes leto videla zdrava in vesela, in konec je. Zato pa se zbirajo možje danes bolj ko navadno v gostilni pri dobrem vinu ter si napivajo s pravo možko pijačo. In kedo bi mu zameril, ako danes nekoliko kozarcev več izpije, saj je danes pervi dan novega leta, koje treba dobro začeti po starem pregovoru, dober začetek, dober konec.

Tudi hišne gospodinje voščijo si vse dobro v novem letu in mej tem si skrivaj gledajo na ognjišče, koliko loncev stoji na njem in kaj gleda iz njih, kaj kuha danes soseda, ali bodo imeli tukaj bolje kosilo, ko doma. Eh, ta ženska radovednosti !

In tudi ta odrasla mladina, ki le tja v dan živi in nori, kakor pravijo stare ženice in možje, tudi ta mladina si vošči danes veselo novo leto. In marsikako vaško dekle ima danes pri veliki maši novo ruto okolo vratu ali nov predpasnik, kojega jej je dal za vezilo davi oni berhki mladenič, s kojim se že nekaj časa tako rada gledata. In pogosto se zgodi, da pride za novoletnim vezilom drugo vezilo, ki ju veže za vse življenje. Bog daj, da bi se jima tedaj vse izpolnilo, kar sta si danes voščila, da bi še mnogo novih let doživela v miru in sreči ! 

Vir-Soča 3.1 1880 št.1 

Avtor-Nalirk

Orgle, klavirji in harmoniji za razne kraje sveta

 

Vir-Primorski dnevnik 29.6 1980 št.151

Podjetnik Ivan Kacin več let po prvi vojni izdeloval na začetku Placute razna glasbila

Med fašizmom se je umaknil v Jugoslavijo in v Domžalah uspešno vodil tovarno glasbil Tik pred vojno je svoje proizvode razstavljal na ljubljanskem velesejmu

Ko se bližamo dograditvi in otvoritvi novega slovenskega kulturnega doma v Gorici, se spominjamo časov in predvsem ljudi, ki so nekoč s svojim delom pripomogli, da je Gorica zadobivala vedno boli slovensko podobo in se uveljavljala v vsem slovenskem prostoru. Z nove, toliko pričakovane zgradbe za vse kulturne in športne potrebe goriških Slovencev, se nam pogled in spomin zaustavita na dvonadstropni zgradbi onkraj doma, čisto na začetku Placute, v kateri je sedaj gostilna prijaznega Lojziča.

Pred skoraj 60 leti je tukaj imel svoje podjetje znani slovenski podjetnik Ivan Kacin, ki je bil ne le prvi primorski izdelovalec orgel, klavirjev in harmonijev, kar nam tudi potrjuje Iris Carnand v knjigi «L'arte degli organi nel Friuli - Venezia Giulia», ampak kar je o njegovem delu, ki je bilo veliko bolj širšega pomena za ves slovenski prostor, zapisal o njem še Slovenski leksikon že pred zadnjo svetovno vojno. Iris Carnana je med drugim zabeležila Kacinove orgle v Ločniku, za katere meni, da so ene najboljših, kar jih je bilo izdelanih na Placuti: imajo dve klaviaturi pa 30 pedalov ter kar pet vrst po 9 piščalk vsaka. Ločniške orgle so bile blagoslovljene 1927. leta, nadomestile so stare, ki so jih uničili med prvo svetovno vojno.

Prva svetovna vojna je tudi zelo hudo prizadela cerkveno premoženje v krajih vsepovsod, od izvira Soče do njenega izliva v morje; poleg tega so goriški Slovenci upali, da se bo po vojni nadaljeval veliki slovenski gospodarski in kulturni razmah Gorice, kamor je gravitiralo ne le obsoško območje, ampak tudi vsa Vipavska dolina, Kras, Brda, Cerkno in Idrija. In tako je podjetniška drznost in iznajdljivost kmalu po prvi svetovni vojni pripeljala v Gorico tudi Ivana Kacina, ki je bil po rodu iz Otaleža, od koder ga je poslal v glasbeno šolo v Ljubljano njegov oče, ki je že tudi sam izdeloval harmonije in orgle. Njega, starega očeta, ki mu je bilo prav tako ime Janez (pri hiši pa so rekli pri Tišlerjevih), takole opisuje v svoji knjigi *Spomini in izkustva* Hubert Močnik: «V Otaležu je bil zelo dober mizar in izdelovalec harmonijev in orgel Ivan Kacin, ki se je svoje obrti izučil v Polhovem Gradcu. Bil je to oče v Gorici dobro znanega izdelovalca harmonijev in orgel. Opremljen je bil z vsakovrstnim mizarskim orodjem in tudi s stružnikom. Takrat seveda ni bilo strojev in delalo se je vse na roko, a lično in iz trdega lesa.

Mladega fantiča, ki je komaj dokončal osnovno šolo, je stari oče peljal peš čez Žiri v Ljubljano, kjer si je pri frančiškanih moral služiti kruh in streho nad glavo s pomivanjem posode in obiranjem solate. Toda le tako je obiskoval glasbeno šolo, saj brez glasbe ne bi svojim inštrumentom nikoli mogel vdahniti. «duše», ki je bila zanj kot za vsakega izdelovalca glasbil najvažnejši del tehnologije. Iz Ljubljane se je po vojni preselil v Gorico, na Primorsko, kjer je med takrat živečimi glasbenik in kulturnimi osebnostmi imel veliko prijateljev. In začelo se je izdelovanje glasbil, najprej v manjših prostorih delavnice, ki je bila na dvorišču stanovanjskega poslopja na Placuti, potem pa so orgle montirali v posebni hali, saj je bilo naročil vedno več in novi modeli orgel so zahtevali vedno boli kvalitetni delovni prijem.

Moj stric Alojz Makuc, ki živi danes kot upokojenec v Kromberku, se dobro spominja najprej svoje vajeniške in potem delavske dobe na Placuti. Leta 1926; ko smo navravili orgle v Mirnu, pa zatem tiste v Biljah, je bilo pri Kacinu kar 40 delavcev, 18 jih je bilo stalno zaposlenih, ostali pa občasno, po potrebi izdelave in dovršitve velikih naročil. V Mirnu so bili presrečni, ko so dobili nove orgle in mirenski župnik Oskar Pahor je vsakemu izmed nas poklonil pet srebrnih lir, kar je bilo takrat za nas seveda celo premoženje. Štefanu Šuligoju je dal tudi steklenico domačega vina. in ker je bilo to pošteno, močno vino, je delavcu ob postavljanju lire na vrh orgel, zmanjkalo ravnotežja in nam je padel med orgle. Bili so čudoviti dnevi, ko so po slovenskih vaseh širom Primorske, hrvaške in slovenske Istre ter Beneški Sloveniji zadonele orgle slovenskega podjetnika. Takrat so se zbrali farani in okoličani, prišli so cerkveni in posvetni dostojanstveniki; slovenska cerkvena pesem in glasba sta doneli in to bolj in bolj se je približevala tudi njena prepoved.

Takrat, v tistih letih po prvi svetovni vojni je bila na Primorskem tudi že gospodarska kriza in mladi ljudje so začeli hrepeneti po daljnih deželah onkraj morja, saj so tujci že imeli prednost tudi pri zaposlovanju, predvsem v državnih službah.

Upokojeni mizarski in pozneje klavirski mojster Franc Zavrtanik, ki danes živi v Novi Gorici, si je leta 1926 poiskal delo pri Ivanu Kacinu, potem ko je po vrnitvi od vojakov kot Slovenec izgubil službo na gorički železniški postaji. Bil je eden izmed številnih odličnih solkanskih mizarjev, ki so pripravili na Placuti ohišja glasbila, pozneje pa so se izučili tudi tehnoloških del okrog klaviatur, tolkalne mehanike in strun, kar je Kacin poveril najprej tujim strokovnjakom iz Avstrije, Nemčije in celo Švedske, ki so s seboj v Gorico prinesli tudi veliko strokovne literature.

Zavrtanik se je izuril v izdelovalca klaviatur in postal tudi vodja delavnice, kar je uspelo tudi Alojzu Makucu. Oba sta še z nekaterimi drugimi delavci, ki so se izučili te obrti sledila Kacinu v Domžale, kjer e spet postavil na noge močno podjetje za izdelovanje glasbil, ki je delovalo vse do začetka druge svetovne vojne 1941. leta.

Iz Domžal so romali Kacinovi harmoniji in klavirji v vse kraje Slovenije in Jugoslavije, tudi v daljno Dalmacijo, tako kot so prej iz Gorice v Padovo, Benetke ali celo v Palermo. Njegovo podjetje je bilo prisotno na vsakoletnem ljubljanskem velesejmu, pa celo v kinu Union je tekla pred filmom reklama, ki je priporočala klavirje in harmonije znamke Ivan Kacin. Bili so pač časi, ko je vsaka meščanska družina morala imeti klavir, bodisi iz želje, da bi otroci vzljubili glasbo, ali da bi se tako kot danes, z avtomobilom «pokazali» pred sosedi. Orgel v Domžalah niso več izdelovali." Z orglami je sama izguba, kar s klavirji zaslužiš, z orglami izgubiš" je lastnik vedno govoril svojim delavcem in odjemalcem.

V Gorici se je ob Kacinovem podjetju namreč kmalu rodilo tudi orglarsko podjetje sv. Cecilije, za katero so prispevali celo svoja zasebna imetja številni slovenski duhovniki, toda živelo je komaj 10 let. Tako lahko za odhod Kacinovega podjetja iz Gorice iščemo vzroke v nastanku sv. Cecilije, verjetno pa še bolj v vsakodnevnih italijanskih šikaniranjih, katerim je bil podvržen slovenski podjetnik. Alojz Makuc pravi: «Ni bila dneva, da ne bi goriška policija poslala k Kacinu kvesturina z zahtevo, naj vendar zbriše s poslopja na Placuti naslov v slovenščini: Prva tvonica glasbil: orgel, klavirjev in harmonijev». Toda Ivan Kacin je dan za dnem zavračal kvesturinovo zahtevo z utemeljitvijo, da je vendar. ta stvar policije in naj gre lestve in z njimi zbriše napis, ki jo tako moti. Tako so tudi napravili, slovenski napis so nasilno izbrisali, potem pa so ga spet šikanirali, ker je dal postaviti nov napis, sicer italijanski «I. Kacin - organi - armonium - pianoforti». Motil jih je tisti «K> na začetku priimka, ki ga ni in ni hotel spremeniti. Ko je leta 1927 odprl trgovino z glasbenimi inštrumenti na Verdijevem korzu, na nasprotni strani Trgovskega doma (blizu kina Moderno) je bil spet ogenj v strehi, ker je pač dal natiskati propagandne letake v slovenščini! Dobil je sicer dovoljenja za tisk, ne pa za razpečevanje letakov. In tako se je nadaljevalo, vse dokler je uvidel, da šikaniranja ne bo nikoli dovolj.»

Tako pripoveduje Alojz Makuc, jaz pa se kot otrok spominjam, da sva vsakič, ko sva prišla čez staro državno mejo morala najprej na kvesturo; oče se je moral vsakokrat osebno prijavili. V Postojni je nekoč raje sam segel po pisalnem stroju, da bi izpolnil zapisnik o svoji osebni preiskavi. Hotel je pač čimprej priti domov v Gorico. Ko sva z njegovim nekdanjim delavcem Karlom Primožičem, ki ima še danes, čeprav je prekoračil sedem križev, mizarsko delavnico v Stražičah, začela naštevati orgle, ki imajo ime izdelovalca Ivana Kacina, sva se kmalu ustavila, začela sva z Grgarjem, pa nato nadaljevala z Zagrajem,Batami in Lomom nad Kanalom,Staro Goro (Tam so jih menda zamenjali z novimi), Sacilletom pri Vidmu, Šentlenartom v Beneški Sloveniji, Avčami, Kromberkom, Ravnico, Opatjim selom, Coneglianom in Piazzolom na Brenti In še bi lahko naštevala. Marsikje so ime prvotnega izdelovalca kasnejši proizvajalci glasbila zakrili s svojim, to kar se pač dogaja tudi na drugih področjih človekove dejavnosti, vendar izbrisano ime ne more uničiti glasbila, ki so mu dali obliko in dušo slovenski podjetnik Ivan Kacin in njegovi sposobni sodelavci, primorski fantje in možje, ki so nekoč v tem — za današnje dni tako redkem poklicu — našli svojo življenjsko pot. Orgle izdeluje danes v Sloveniji le še Anton Jenko v Guncljah pri Ljubljani, čigar oče se je skupno z mojim očetom seznanjal z izdelovanjem glasbil: klavirjev pa v Sloveniji ne izdeluje več nihče. Tudi tostran državne meje ni nič boljše, s starimi mojstri, kot je bil Ivan Kacin, ki je umrl v Gorici leta 1953 in je tudi tu pokopan, zamira obrt, ki je bila tako blizu glasbeni umetnosti; slovenski pesmi in glasbi pa še posebej. D. M

Milan Bogataj, študent in partizan

  30. avgust 1920, Sežana, † 3. december 1943, Otalež. 

Iz Piemonta, kjer je živel na Primorsko k partizanom.

0 visoki zavesti naših pregnanih družin 

Milan Bogataj je bil edini sin  ugledne dolgoletne društvene javne delavke Marije Bogataj in sodnika Milana Bogataja .Po očetu izhaja prav iz Gorenjih Jazen odkoder je bil doma njegov stari oče Frančišek, učitelj v Kobaridu.

Milan Bogataj je živel v popolnoma italijanskem okolju, in če je od tako daleč odšel v partizane, je to storil zato, ker so ga starši vzgojili v ljubezni do naroda in mu vcepili tudi skrb za njegovo usodo. Zato je prav, da ob tem njegovem žrtvovanju vsaj enkrat povemo tudi nekaj besed o njem in o družini, ki ga je vzgojila. Sodnik okrožnega sodišča Milan Bogataj, ki se ga starejša in srednja generacija spominjata, ko je po drugi svetovni vojni, že po vrnitvi iz pregnanstva, kot edini slovenski sodnik služboval v Gorici, je bil leta 1927 eden izmed prvih primorskih Slovencev, predvsem pa prvi sodnik, ki ga je fašizem kazensko premestil v Turin. Z njim je šla tudi družina, soproga in sin, ki je imel takrat sedem let. Čeprav je živel daleč od Sežane, svoje rojstne vasi, je mali Milan začel pisati v slovenščini istočasno z italijanščino, ki se jo je učil v šoli. Po dokončani gimnaziji je odšel na politehniko študiral inženerijo. Bil je nadarjen fant in je govoril pet jezikov. Na svoji šoli, kjer so bili samo italijanski študentje, je prejel prvo nagrado za znanje italijanščine.

Leta 1942 so ga poklicali k vojakom in ga kot visokošolca poslali v oficirsko šolo, kjer je poleti 1943. leta, ravno ob propadu fašizma, postal rezervni oficir. Vsako poletje in tudi med vojno je prihajal na počitnice k materinim sorodnikom v Sežano. V tem okolju je med vojno zelo hitro dojel, da je nastopil čas za oborožen osvobodilni boj. Tudi v Turinu je preko sošolcev, ki so delovali v Akcijski stranki, spremljal protifašistični boj ter sodeloval pri vzpostavitvi zveze z odporniškim gibanjem za odhod štirih jugoslovanskih političnih beguncev iz Italije v jugoslovansko osvobodilno vojsko.

Po razpadu Italije 8. septembra je odšel iz Belluna, kjer je služboval komaj nekaj dni, k staršen, ki so v Sežani preživljali počitnice, od tam pa je 17. septembra nadaljeval pot k partizanom. Pridružil se je brigadi Srečka Kosovela, ki je delovala v zaledju Sežane, po spopadih z Nemci, ki so takrat prodirali v osrčje Primorske, pa so ga premestili v Gradnikovo brigado, ki so jo ravno takrat okrepili. V svojstvu štabnega oficirja je 3. decembra odšel z edinico na Otalež in se z njo ustavil pri Mlakarju, da bi se spočili. Tu je v spopadu z Nemci padel skupno z 18 partizani.

Ker je bil Bogataj zelo komunikativen mladenič, ki je veliko govoril in tudi lepo govoril, je ljudem, s katerimi se je srečal tik pred spopadom, povedal, da je pravzaprav v svojih krajih, ker je njegov ded pokopan na pokopališču v Otaležu. Ko so ga drugi dan domačini našli med žrtvami spopada in so dobili pri njem tudi osebne dokumente, je vse to gradivo služilo župniku v vasi, da je po vojni poiskal njegovo družino in jo obvestil, kje je sin pokopan in v kakšnih okoliščinah je padel.

Leta 1948 so ga prepeljali v Sežano in ga pokopali na tamkajšnjem pokopališču, kjer sedaj počiva tudi njegov oče.

Primer Milana Bogataja, študenta 4. letnika inženerije, ki je vse svoje življenje prebil v Piemontu, se v ključnem razdobju za slovenski narod pridružil njegovemu boju za osvoboditev in se zanj žrtvoval, zgovorno dokazuje, kako so naši ljudje, živeč daleč od strnjene narodnostne skupnosti, vzgajali svoje otroke v ljubezni do naroda in jih navajali na žrtvovanje, tudi na največje žrtvovanje za narod, kadar je bil ta narod v stiski.

Marija Bogataj je svojo bol ob sinovi izgubi pogumno prenašala ter se vsa posvetila narodnostni skupnosti, zlasti mlajši generaciji, ki je šla skozi dijaški dom. Iz te generacije je zrasla cela vrsta zavednih pripadnikov  zamejske skupnosti, ki se navdihujejo ob idealih partizanskega boja ter ob naši zapadni narodnostni meji utrjujejo zavest pripadnosti slovenskemu narodu ter njegovemu boju za enakopravnost in za mir.

Občina Sežana je leta 1990 ustanovila po njem imenovan sklad za dve štipendiji, ki jo prejmeta študenta na višji in visoki stopnji študija.

Viri- 

Primorski dnevnik (Trst ) 9.12 1973 št.288 

https://sl.wikipedia.org/wiki/Milan_Bogataj

Arheološko najdišče Pri Pisku v Jaznah

Pri kopanju vodnega jarka leta 1977 na območju zaselka Gornje Jazne, je bil odkrit rimskodobni vodovod (niz lončenih cevi, od katerih se je ohranila le ena).

Pisk Justin, Jazne 16, je pri kopanju jarka, po katerem je povezal njegov dom z novim vodovodom, speljanim iz studenca »pri mrzlici«, našel na prostoru med hišo št. 15 in skednjem, ki sodi k hiši št. 16, na pare. št. 305/1, k. o. Otalež, okoli 2,50 m globoko našel niz lončenih cevi.Pri kopanju je bila večina cevi uničenih, nepoškodovana se je ohranila le ena (si. 135)

Opis cevi: dobro rdečkasto žgana lončena cev iz prečiščene gline, na eni strani šiljasto zožena, na drugi strani ima izvihan rob. Dl. 39 cm, db. 8,5 do 4,5 cm, db. sten 1,2 do 0,5 cm.

Okoli 10 m od odcepa hišnega vodovoda od glavnega vodovoda (proti hiši št. 16) so z izkopom vodnega jarka presekali tudi steno in vogel neke stavbe, potencialna rimskodobna naselbina.

Stavba  je bila do ohranjene višine zapolnjena z izrazito ruševino (kamenje, oglje, kosti, zemlja) Prav verjetno je, da je bila v to stavbo napeljana voda po lončenih ceveh iz bližnjega studenca, kjer je nekdaj stalo leseno korito (nasproti vhoda v hišo št. 15). 

Arheološko najdišče se nahaja ob stari Piskovi domačiji.

Na južnem robu griča južno od kmetije Lanišar in zahodno od zaselka Znojile nad Gornjimi Jaznami so bili ob topografskih pregledih odkriti ostanki poznoantičnega (pozna rimska doba) zapornega zidu. Območje je neraziskano.

Vir-https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/upload/files/publications/023_1981_varstvo_spomenikov.pdf