Vtisi s potovanja v stari kraj
Cerkljanski izseljenec v Ameriki , Valentin Kobal, leta 1938 v časopisu
Prosveta iz Chicaga, opiše vtise s potovanja v rojstni kraj Cerkno in
življenje na Cerkljanskem pod italijansko oblastjo.
VTISI S POTOVANJA V STARI KRAJ
Valentin Kobal
Vir-Prosveta (Chicago) 24, 25 ,28 .Marec 1938.
Številke 59, 60, 61
Na željo več prijateljev sem se odločil opisati moje potovanje v naše
domače kraje na Goriškem. Omeniti moram v naprej, da je preteklo nad
trideset let, odkar sem zapustil moje rojstne kraje. Spremembe, katere
je ta doba prinesla, so tako temeljite, da je težko primerjati, kaj je
bilo in kaj je. Poleg tega pa dolgo bivanje v Ameriki človeka
preustroji, da gleda na stari kraj in tamkajšnje razmere z bolj
oddaljenega in mogoče bolj nepristranskega stališča. Naj torej naglasim,
da moj opis tega potovanja nikakor ni kritičen glede razmer, temveč samo
zabeleženje kratkega opazovanja. Potovanje domov skozi severno Italijo
je bilo celo sredi januarja prijetno milo. Zloglasna tržaška burja je
letos precej popustila. Dasi sem želel, da čimprej dospem v rojstni kraj
Cerkno, sem se vseeno malo ustavil v Trstu. Za vsak slučaj je dobro
zglasiti se pri ameriškem konzulatu. Poleg tega pa sem želel obiskati
družino Matije Bergerja, brata našega Paula Bergerja na čikaškem Lawndalu.
Trst je lep kot nekdaj, čist in urejen. Mesto se ni posebno razširilo,
čeprav ga krasi nekaj novih stavb. Pod novo vlado so tudi dovršili načrt
modernega pristanišča kakor ga je začela graditi Avstrija okoli leta
1900 .Vse je sedaj dograjeno in moderno, pristan pa opremljen z
najnovejšo tehniko. Gospodarske razmere sicer ne dajo mestu nekdanje
živahnosti, promet ni več toliko kot nekdaj, saj tudi v najboljšem letu
po vojni tržaška luka ni presegla šestdeset odstotkov normalnega
predvojnega prometa. Domači Italijanski promet se usmerja proti bližjim
pomorskim mestom Genovi in Benetkam, notranje podonavske države, ki so
nekoč slonele na tržaškem izvoznem prometu, pa so oslabele gospodarsko.
Vse to vpliva na gospodarstvo Trsta, ki je popolnoma trgovsko mesto ter
se je še vedno živelo le od pomorskega prometa. Priznati pa moram, da mi
ni znano, v koliki meri je gospodarsko zaostajanje Trsta pripisati
splošnemu otrplenju Evrope in koliko njega političnem stanju.
Za turiste Trst nikdar ni imel posebne privlačnosti. Pod novo upravo se
naglaša turizem kot vir dohodkov. Starodavne zanimivosti mesta se
dandanes dobro oglašajo. Tako je bil stari grad z vsem svojim
srednjeveškin značajem odkrit za turiste šele zadnja leta. Dandanes je
temno zidovje razpadajočega gradu ne kako središče za radovedne
posestnike. Pod mračnimi oboki grajskih kleti se razlega godba in
prirejajo se plesi. Razvalini z novo opremljenimi kletmi, kjer se toči
vseh vrst vino, so postale tržaška posebnost. In tako tudi drugi nekdaj
nepristopni del' Trsta postajajo predmet turistične privlačnosti.
Na Opčino nad Trstom še vozi tramvajska vzpenjača. Zdi se da jo
obratujejo še isti kondukterji kot nekdaj pred vojno, kakor tudi Opčina
sama napravlja star domači vtis bolj kot Trst. Tako tudi na Škednju in v
Nabrežini ter drugi okolici še veje nekdanje ozračje našega modrega
Jadrana.
GORICA IN SOŠKA DOLINA
Gorica se je precej razširila. Novejše lice ji dajejo zgradbe
postavljene na vojnih razvalinah pa tudi novi dodatki mestu se
razširjajo proti Solkanu, proti Mirnu in v smeri proti Ločniku ter Pevmi
in Podgori. Kar je Gorico posebno povečalo, je bila odredba, ki je
obsežne okoliške kraje vključila pod mesto. Prebivalci, kot znano, so se
vedno zoperstavljali vključenju predmestij v mesto, ker tako namesto
podeželskih plačujejo mestne davke, ki so višji, dasi se pri tem njih
predmestne vasi, nikakor ne spremenijo v mesto, kolikor se tiče
izboljšanja modernih naprav.
Grad sredi Gorice je povsem prenovljen. Težki kameniti spomenik
benečanskega sv. Marka, ki ga je Avstrija hranila v muzeju, so kot
pomenljiv znak postavili spet pred vhod v grad. Travnik in ves del mesta
proti nekdanji državni postaji je precej tak kot je bil. Prebivalstvo
tvorijo Slovenci, Furlani in vojaki z juga. Staro kasarno na Travniku
ravno podirajo ter na njenem odličnem mestu nameravajo postaviti mogočno
vladno stavbo, ki bo stala več milijonov. Ob neki priliki sem s
prijatelji posetil tudi Brda zapadno od Gorice. Zgradili so široke in
lepe nove ceste, ki preprežajo vsa ta lepa vinorodna tla. Številna vojna
pokopališča, zlasti na Oslavju, kjer so padli mnogi tisoči, so domala
odpravljena. Kakor Sredipolja ob Krasu, kjer je vlada skrbela na eno
največjih vojnih pokopališč na svetu ter vabila izletnike v današnji
"Redipuglia," tako je tudi Oslavjsko pokopališče odpravljeno. Kosti
padlih se prenašajo v splošne grobnice ob velikanskih spomenikih.
Cilj mojega izleta v Brda je bil Števerjan. Na griču vrhu malih planot,
kjer se nudi najlepši razgled čez vso Gorico z okolico, proti temnemu
Trnovskemu gozdu v ozadju in proti Sabotinu ter Sveti Gori, še vedno
tiči Števerjan. Sošolec iz davnih dni, Ciril Sedej, nečak nadškofa
Sedeja, župnikuje tam. Ko smo dospeli, je ravno podučeval svojo briško
mladino. Dasimu je to v sedanjih razmerah najmilejši poklic, se je kmalu
pridružil naši skupini ter nas po stari navadi odpremil v klet. Nove
razmere župnika Sedeja niso spremenile. Značilna je njegova pridnost
okoli svojih, nevmešavanja v politiko, neka prirodna naprednost in
umerjenost, po čemur se je oblikoval tudi njegov stric. Zdravega
primorskega humorja ne manjka, kar je pač najboljše stališče napram
njihovim razmeram v težkih povojnih časih.
Po Soški dolini se vidijo največje spremembe naših domačih krajev. Od
Gorice do Svete Lucije ni več kot okoli trideset kilometrov, z
železniškimi postajami v Solkanu, v Plavah. Kanalu, Avčah in pri Sveti
Luciji, kjer se Soča steka z Idrijco, Bačo in Tolminko. Prometne zveze
med Trstom in Gorico ter s temi kraji niso posebno prikladne. Železnico
precej nadomeščajo motorna vozila, toda čakanja vzamejo neprimerno dolgo.
Soča še teče po tej dolini, toda njen tok usmerja v razne druge smeri.
Inženirska dela, kakršnih naši kraji še niso videli, spreminjajo sedaj
rečni tok. Pri Sveti Luciji gradijo prvi visoki jez, ki bo zaustavil
Sočo in njene pritoke ter iz penočih se strug in prepadov spremenil
kraje v obsežno jezero .Iz jezera se bo voda po predorih pretakala v
smeri proti Čepovanu in Modrejcam, kjer bodo postavili velikanske
električne centrale. Tako bo menda tudi jez pri Solkanu, kjer bo voda
zaustavljena v jezero ter sile vprežene v električne obrate. Tako
velikopotezna so ta inženirska dela, da jih bo mogoče ocenili šele po
dovršitvi, katera pa bo vzela precej let. Gradnje seveda dajo precej
zaslužka, dasi malega, prebivalstvu po vaseh. V velikem številu pa
prihajajo delavci tudi od juga, kar vsekakor vpliva na mezde.
PO IDRIJSKI DOLINI
Idrijska dolina od Svete Lucije in Tolmina proti vzhodu do Idrije in
naprej je bila vedno neka posebnost. Kakor Avstrija po tej dolgi dolini
ni hotela položiti železnice, tako je tudi sedaj še nimajo. Zgradili pa
so ob vsej dolgi dolini, kakor drugod po Primorskem široke lepe ceste,
ki omogočajo točen avtobusni promet. Od glavne ceste se odcepljajo
druge nove ceste v stranske doline in proti vrhovom gora. ki pa za
civilni promet iz različnih razlogov niso odprte. Tudi ob zeleni
Idrijci, ki se vije med gozdnim gričevjem, se vidijo razne moderne
naprave, posebno pa v Idriji, kjer je nova električna centrala.
Idrija sama je skoraj ista kot nekdaj, le da se med civilnim
prebivalstvom maša vojak. Rudniki delajo kot nekdaj, toda manj.
Zaposleni so še vedno največ domačini. Svoje časno je baje prišlo precej
delavstva z juga, toda rudniki živega srebra zahtevajo izvežbane rudarje
in delavce; obrat brez domačih delavcev je bil nemogoč. Idrijski rudar
pač je stoletja vrta za živim srebrom in cinobrom, zato mu je spretnost
In naučenost pri tem delu kar nekako v krvi In zato mu je konkurenca
neveščega delavca nemogoča.
V CERKNEM
Domači kraj Cerkno, središče par ducatov vasi na vzhodu Tolminske, je
kakor tujina. Nekdaj obsežna vas je danes malo mesto, kar se vidi po
tem. da so kraj porazdelili v ulice, katere imenujejo po raznih junakih.
Vendar se kraj ni posebno razširil razen novega oficirskega doma,
vojašnic in drugih zgradb, ki slutijo vladi in vojaštvu. Goli Porazen,
najvišja gora teh krajev, je prečrtan s serpentinskimi cestami do vrha.
Tako tudi vse drugo gorovje in gričevje vežejo ceste čez pašnike,
gozdove in neobljudene vrhove. Ljudem iz doline kakor tudi gorskim
vaščanom te ceste niso odprte.
Vse to pa so samo zunanja znamenja, ki me niso zanimala pri posetu
domačega kraja, kolikor so me zanimali sorodniki, znanci in prijatelji.
Dolga tri desetletja spremenijo ljudi tudi v krajih, kjer življenje
poteka mirno in zaprto od vsega sveta. Koga bi sploh mogel spoznati po
tolikem času? Otroci so odrasli v može srednje starosti, sodobniki so
padli v vojni, pomrli ali se postarali . In kakor so se spremenili
ljudje, tako so se tudi običaji vsaj na zunaj.
Vendar je nekaj temeljitega, ki se ne spremeni. To je narava našega
gorskega človeka, njegova vera v delo in pridnost, v svoj jezik in
poštenje. Lice se spremeni in postara, notranje pa je človek isti,
mogoče bolj preizkušen skozi trpljenje in garanje. Ne vem, kako bi sploh
opisal naše ljudi v sedanji dobi, kot sem jih našel. Ko se ponovno
"spoznaš", ko se z njim spomniš preteklosti in mu ponovno sežeš v roko,
začutiš njihovo življenje bolj kot bi spoznal v vsakem opisovanju.
Vendar pa želim podati nekaj opazovanj iz rojstnega kraja, da opišem
njih razmere, ki so vsaj približno take kot drugod po Primorskem.
OBČINA
Od vsega se je najbolj spremenila vladna uprava. Stare občine z županom,
občinskimi možmi, volitvami in občinskimi odloki ni več. To je stvar
preteklosti tako za slovenske kakor italijanske kraje v Italiji. Vsa
vlada se vodi iz središč, iz Gorice, Vidma, Trsta, Reke in nad vsemi iz
Rima.
Namesto občinskih svetov in župana vlada kraju fašij, nekak odbor
uniformiranih ljudi, ki jih ni nihče volil, toda postavljeni so od
višjih zapovednikov v fašistični organizaciji. V tem oziru se naši kraji
razlikujejo od italijanskih tudi v tem, da nimajo imenovanih županov,
temveč samo ta odbor. Ti ljudje torej tvorijo ljudem nepoznano
organizacijo ter odredijo vse, deloma po narekovanju od zgoraj, deloma
po svoji lastni preudarnosti ali volji. Toda njih volja povsod obvelja
in kraj, ki jih vzdržuje, se mora pokoravati. V tej osnovni vladni ali
strankini organizaciji se tudi občuti bistvo fašistične države, ki je
čitateljem gotovo znana vsaj v glavnih odrih..
ŠOLSTVO IN IZOBRAZBA
Cerkno je imelo pred vojno štirirazredno ljudsko šolo z obveznimi šesti
leti. šolanja za vsakega otroka ter enim nadaljevalnim dvoletnim
tečajem. Boljše učence so vsaj premožnejši pošiljali v šole na idrijsko
realko ali v goriške gimnazije in učiteljišča. Zdaj so zadeve drugačne.
Edini domači učitelj, na katerega sem naletel, je vpokojen, drugo
učiteljstvo se je ali odselilo ali pa je bilo premeščeno v razne južne
kraje. Slovenski namreč ni več učni jezik, kajti ves šolski poduk se
vrši v Italijanskem. Za otroke je italijanščina težavna pa se zato
starši pritožujejo, da se ničesar ne nauče. Tudi obveznost za pohajanje
šole ni tako stroga kot nekdaj.
Kar šola ne doseže, pomagajo razne mladinske organizacije, katere je
fašij ustanovil in h katerim je za vsakega prebivalca skoro neizbežno,
da svoje otroke vpiše. Otroške organizacije so seveda patriotičnega
značaja ter služijo za pripravljanje naraščaja k odraslim fašističnim
organizacijam kot na primer "dopolavoro," kar je napol kulturna napol
politična ustanova za vso Italijo. Razume se, da organizacije
"dopolavoro" nudijo razne privilegije. Če "dopolavoro" pripravlja ples,
se ni bati policijskih zaprek in član te ustanove ima posebne ugodnosti
povsod. To so namreč temeljne postojanke za novi ustroj države.
Druge izobraževalne organizacije mi niso znane. Nekdaj je Cerkno imelo
tri čitalnice, liberalno ali napredno, klerikalno ali orlovsko, ter
šolsko. S čitalnicami v zvezi so bile telovadne, dramske, pevske,
planinske, lovske in slične organizacije. Vse to je danes odpravljeno.
Tu pa tam se sicer še dobi nova knjiga iz Gorice, toda nobenega
organiziranega vladnega in ljudskega poizkusa ni več, ki bi nudil
ljudstvu one popularne prilike za izboljšanje kot nekdaj. Dali ima
"dopolavoro" čitalnico, mi ni znano in tako najbrž tudi ni znano
domačinom, ki nekateri pripadajo zraven.
GOSPODARSTVO
Naši kraji so se pred vojno največ pečali s kmetijstvom, Živinorejo in
lesom. To so bili glavni viri domačega zaslužka. Ker kraji niso bogati
ter gorska zemlja ne nudi lahkega obdelovanja, je bilo v Cerknem zlasti
tik pred vojno precej zadružnih poizkusov. Električna centrala, na
primer je bila zgrajena za vse domače potrebe na nekaki zadružni
podlagi. Centrale danes ni več in tako tudi električno napeljavo so
dobili od drugod, iz baške doline, kjer so privatna podjetja.
Mlekarna je bila nekaka zadružna trdnjava za bolj revnega kmeta. Oddajal
je mleko v skupno mlekarno na račun ter od tam prejemal odplačilo ali
blago. Mlekarna je namreč vodila konzum, kjer so se kupile vse
potrebščine s posebnimi ugodnostmi za člane. Ta sistem je bil tudi
odpravljen, vendar pa so zadnje čase spet uvedli nekako podobno
poslovanje za oddajanje mleka.
Slična je slika z drugimi zadružnimi poizkusi. Ni jih več. Naraslo pa je
število trgovcev, v Cerknem še vedno izključno domačinov, katerim pomaga
tudi veliko število vojaštva, ki se tod nahaja, kajti kraji so obmejni.
Lesna industrija je še vedno važen vir dohodkov. Kraji so tod obkroženi
od iglastega in listnatega lesa. Kdor ima gozd, mu je zato lažje gIede
dohodkov, kajti les se v Italiji vedno lahko dobro proda. Manjka pa
tovarn, kot je bila nekdaj tvornica za pohištvo in parkete v Podmelcu,
ki bi pripomogle k večjim dohodkom. Ves les se namreč pošilja naprej
samo žagam in le na grobo obdelan.
Drugih posebnih dohodkov pa Ijudstvo nima. Nikjer nisem videl nove
tovarne ali industrijskega podjetja. Dnevni delavci so včasih zaposleni
pri gradnji cest, pri postavljanju vojašnic in pri sličnih napravah.
Ali domačina pri takem delu največ nadomešča delavec z juga.
Gospodarstvo, ki je odvisno samo od kmetovanja, se pa ravna po letini,
lani, na primer, je vse pobila toča In kmet je bil vsaj za eno leto
popolnoma upropaščen. Rekli so mi, da so našli točo, katere so trije
kosi tehtali po en kilogram. Zato ni bilo ne pšenice ne koruze. Sadje je
bilo vase uničeno. Tudi premožni kmetje so postali reveži. V stiski so
se siromaki obrnili na vlado, da jim pomaga. Prišlo je odobrenje Iz
Rima. da se izplača najbolj prizadetim mala pomoč. Kako se je ta denar
razdelil, pa tu ne želim navajati.
Nekdanje kmetijske organizacije so bile v veliko pomoč kmetu s tem. ds
so pospeševale moderno obdelovanje polj in umno živinorejo. Teh sedaj
ni.Obdelovanje je primitivno.V strmih njivah sem že videl, kako s
spodnje brazde nosijo prst na vrh njive.Spravljanje pridelkov, mlatenje
in vse drugo delo na polju in okoli gospodarstva na deželi je povsem
staro. Siromaštvo največ prispeva k temu zaostajanju.
DAVKI
Kakor drugod po Evropi, se čuti pri naših silno breme vsakovrstnega
obdavčenja. Ameriška vlada, ki ima težave z državnim proračunom, bi se
po naših krajih, ki gotovo niso sposobni plačevanja davkov, veliko lahko
naučila, kako se dobi denar v državne in druge javne zakladnice.
Davek je od vsega in na vse. Ko kmet zakolje prašiča ali ubije kako
živino za meso, mora predvsem plačati zdravniškega nadglednika, nato
dacarja. Od prašiča plača samo državi 60 lir. Od goveje živine je več.
Poleg tega mora loj izročiti nekim oblastvom. Davek je od vsake vžitnine
in od vsakega dohodka. Zemljiščnemu in drugim davkom se je lani
pridružil še vojni davek.
Vojni davek se imenuje vojno posojilo. V resnici je davek, kajti od
posojila državi je treba plačati davek. Ko je bilo razpisano vojno
posojilo, je vsak kraj imel naloženo odmerjeno vsoto, da prispeva.
Krajevni fašij pa je imel nalogo, da davek razpodeli na vsakega
lastnika. Karkoli kdo lastuje, je moral plačati odmerjeno mu vsoto
vojnega posojila. To posojilo se glasi za dobo 25 let. Skozi vso to dobo
je treba na posojilo še plačevati davek. Ker so se nekateri kmeti tega
ustrašili, so namesto posojila kar darovali odmerjeno jim vsoto, samo da
so rešeni še teh davkov.
DOMAČE ŽIVLJENJE
Značilno za novo vlado je postavljanje šol. V cerkljanskem okraju je
danes okoli štirideset učiteljev, ki so vsi z juga. Tudi v gorah, kjer
ni vasi, temveč je samo po nekaj hiš, je nastaljen učitelj, da podučuje
otroke v italijanščini in drugih predmetih. Poleg teh nastaljencev se
je pomnožilo število finančnih uradnikov, obmejnih orožnikov
(karabinjerjev) in drugih vladnih nastavljencev.
Od vsega tega nastavljenstva živi kmet precej za sebe. Ni v resnici
sovraštva med "gospodo" in kmetom, dasi slednji živi le v svojem krogu.
Pristna domača zabava nekdanjih dni se ne vrši več. Ko si znanci
zaželijo razvedrila, gredo navadno skupaj in priredijo ples kar pri
kakšnem kmetu. V dvorani ali v prostornejši gostilni je to že težje,
treba je dovoljenja in vseh pristojbin, ki spadajo zraven. Dovoljenje se
tudi težko dobi. V gostilni Na mostu, na primer, kjer so se že zdavna
prirejale ljudske zabave, niso imeli dovoljenja za ples skozi sedem let.
Ko so pred kratkim nekaj priredili s posebnim dovoljenjem — od nekod — je
bilo ne samo vse zavarovano, temveč so tudi morali točno ob dvanajstih
pogasiti vse luči in se razkropiti.
Na zabavah, četudi pri kmetu, je treba ravno tako precej pozornosti do
postav. Godec mora biti previden, kaj igra; vesela družba pa tudi zapoje
samo kar je času primerno.
V težkih gospodarskih časih je vlada odredila, da belega kruha ne smejo
peči. Kmetje letos nimajo pšenica, ponekod niti za seme, zato morajo
kupovati moko. Moka pa je spet po odredbah. Med bolj belo moko, ki ni
pšenična, se meša bela koruzna in riževa, tako da gospodinja ne more
speči belega kruha. Preko meje, kjer moke menda ne manjka, se pa tudi ne
sme nič prinesti. Pravili so mi, kako so neki kmetici, ki je napravila
več ur dolgo pet čez zasnežene gore, zaplenili moko, katero je prinesla,
da speče za svate primeren kruh. Vsako vtihotapljenje preko meje je
strogo prepovedano. Kdor postavo prekrši, ne samo izgubi, kar je
prinesel, temveč riskira tudi prostost, da se ne znajde v ječi.
Na splošno se opaža neka strogost. katere naš človek ni vajen. To pa je
od tega. ker je pod današnjo državno ureditvijo vse življenje usmerjeno
tako. da služi v korist državi, kakor je že zamišljena pod novim
sistemom. To se opaža na trgu, po trgovinah, kjer se plača kolek na
vsak račun; po gostilnah. kjer ljudje sedijo v tihih družbah, sploh povsod.
V cerkev menda ljudje ne hodijo toliko kot nekdaj. Imajo še tri duhovne,
dva slovenska, enega italijanskega. Samo v cerkvi še pojejo slovensko,
toda kot so mi rekli, vse poučevanje se mora vršiti v cerkvi sami.
Veliko se stori tudi za propagando v korist države in državnega reda. Na
vsaki hiši se vidi plakat, ki s kakršnimkoli geslom navdušuje ljudi za
novi red, obenem pa predstavlja sliko državnega voditelja.
MED SVOJCI
Zanimivo je, kako razmere vplivajo na mišljenje ljudi. Videli so vse
najhujše, kar je imela vojna, in živeli skozi dobo, ko se je vpeljeval
novi sistem. Življenje je teklo dalje in tako se znajdejo v trajnem
poizkusu, da bi se kako prilagodil vsaj za vsakdanje potrebe. Oče, danes
najstarejši v kraju, je bil v Ameriki, delal po Pennsylvaniji in veliko
doživel in preživel. Ko sem vstopil v njegovo sobo, se je že pripravljal
k večernemu počitku. Imel me je za nekega sorodnika Toneta. Predstaviti
se je bilo treba.
"Ne Tone, Tine, oča!
" "A ti, Tine, pa si vendar prišel."
Vživel se je hitro s svežim duhom. Pri vsej starosti je ohranil vso
zdravost mišljenja in za vsako priliko veselo šalo in razpoloženje.
Brat gospodari. Bil je otrok, ko sem zapustil dom, danes pa gospodar, ki
se prizadeva, da se rine naprej. Z njim sem veliko prehodil po Trstu,
Gorici in Idriji, po okoliških gorah in med poznane! Razložil mi je
marsikaj o njih življenju in čutenju, marsikaj, kar mi čas ne dopušča
opisovat.. Moja sestra živi nekje v Avstriji. Hotel sem, da pride domov.
Toda izvedel sem od nje, da je tudi v Avstriji neke vrste država, ki
marsikaj prepreča. Dovoljenja za potni list ni mogla dobiti. Potni list
je tako važna listina v Avstriji, Italiji, povsod po srednji Evropi, da
brez njega ne moreš nikamor. Ko gre kmet v oddaljen gozd, v senožet pa
že mora imeti potni list. Skoraj bi rekel nekaj takega kot avtomobilska
licenca v naših Združenih državah.
Poslovil sem se torej iz domačega kraja s čudnimi in mešanimi vtisi.
Toliko je stvari, ki so mi skoro nepojmljive, da se morejo dogajati.
Šele daleč od doma, ko je vlak podil preko mirne in plodne Francije, se
mi je zemlja z orači in pasečo se živino sredi zime, zazdela nekam
podobna Ameriki. Neki sopotnik mi je mimogrede dejal: "Šele tukaj se
malo oddahneš." Kaj naj bi opisoval več. Vem, da se znanci in prijatelji
zanimajo za novice iz starega kraja. Zato bom osebno lahko ša veliko
dodal, kar papir ne drži, Če me posetijo, kadar nanese priložnosti .
Pozdrav uredniku, čitateljem in vsem! — Valentin Kobal, član društva št
270 SNPJ
