Rojen je bil 10. maja 1887 v vasi Lazec .V Ameriko je prišel leta 1907 in se naselil v mestu Lincoln. Delal je v premogovnikih v Coloradu( Pyrolite, Rockvale), Pennsylvaniji (Lincoln) in Illinoisu(Chicago). Bil je član SNPJ( Slovenske narodno podporne jednote) v katero je pristopil leta 1917 in JSZ(Jugoslovanske socialistične zveze). Bil je tudi član premogarske unije v Mascoutah. V Chicagu je bil član društva Francisco Ferrer št. 131 SNPJ in v klubu št. 1 JSZ. Zbiral je denarne prispevke za pomoč stavkajočim rudarjem in denarne prispevke za časopis Proletarec.
Leta 1925 se je preselil v
Chicago v iskanju nove službe.Dobil je
delo v rudniku “pri McCormicku" v Chicagu. Stanoval je pri družini
Hochevar. Dne 12. marca 1927 je v bolnišnici okraja Cook umrl. Bolehal je,
od kar se ga je lotila influenca in mu pustila svoje posledice, ki jih
ni prebolel. Pokopan je bil dne 14. marca na češkem narodnem pokopališču.
Na pogrebu so govoril v zadnji pozdrav v imenu društva in kluba SNPJ
Filip Godina, predsednik John Olip in za klub št.1 Chas.Pogorelec. Vence
na krsto so mu položili društvo, klub, unija, družina Hochevar in
prijatelji, družina Justina Zajca rojaka iz Pluženj , osebje časopisa
Proletarec in člani JSZ. Lipužič je bil v mirne narave. Rad je bil
dobre volje in nikoli ni iskal prepirov. Pomagal je rad kjer je le
mogel. V rodnem kraju so za njim žalovali mati,tri sestre in brat.
Sokrajan iz Lazca je dne 1.5 1927 v časopisu Edinost iz Trsta v njegov
spomin napisal: "Poln upov in nad je odšel. Svest si svoje moči je
mislil, da bo tujina milejša. Poln življenja, poln moči Je zapustil
dom, sorodnike in znance. Šel je, nadejajoč se srečni bodočnosti, šel v
upanju, da dobi za svoje delo vredno plačilo. Kakor mnogo drugih tako je
odšel i on, oči uprte v svoj cilj v zavesti svoje moči. In sedaj, po
dvajsetih letih od takrat, sedaj, ko je zaduhtela zunaj pomlad, ko so
zapeli ščinkovci in zagostoleli liščki, je prišla preko duhteče prirode
do nas žalostna vest. Ivan Lipužič je obnemogel v svojem delu, tujina ga
je izčrpala, vzela mu poslednjo moč ter mu v plačilo ponudila skromen
kotiček za njegov počitek. Hudo nas je zadela vest, da je v daljni
tujini zopet preminil naš rojak. Da je onkraj oceana izdihnil naš
tovariš iz trpljenja. Usoda tudi tam ni mila. Dragi lvan! Daleč si šel
iskat sreče, daleč boljših časov. Mislil si, da česar ti ne da domovina,
ti bo dala tujina. Kakor tisočero drugih si bil prevaran tudi ti. Tudi
tebi je pokazala tujina, da hoče od človeka vse moči, da hoče njegovega
duha in njegovo telo. Vse si ji žrtvoval. V zahvalo ti je dala
prepričanje, da si prevaran. Daleč od nas si zapustil to dolino solz. Ni
bilo brata, ne matere ne sestre, da bi ti nudila roko v slovo. Niti
zapel zvon pri Sv. Katarini zadnje popotnice, na tvoj grob ni kanila
solza iz domačega očesa. Ne pokriva te domača gruda. Niti onega malega
kotička za tvoj počitek, ti ne moremo ponuditi tu, kjer si preživel
svoja deška leta. Spavaj sladko v daljni tujini. Lahka ti bodi tuja
odeja. Nam pa, ob tej izgubi, bodi v tolažbo, da je Ivan izpolnil svoje
dolžnosti tudi v tujini. Da je bil brat med brati, tovariš svojim
tovarišem. Zavedajmo se, da ni delal sramote ne nam ne naši vasi ter
postavimo si ga za vzgled, tako mu ohranimo trajen spomin. Vsem ostalim
naše sožalje. Vaščan."
Ni komentarjev:
Objavite komentar